Georges Bataille

Tesnobna drža, ki je utemeljila prepovedi, je slepemu vzgibu življenja postavila nasproti zavračanje - umikanje - prvih ljudi. Prvi ljudje, katerih zavest se je prebudila z delom, so se počutili neprijetno pred vrtoglavim navalom: pred neprestanim obnavljanjem in neprestano zahtevo po smrti. Življenje je velikanski vzgib, sestavljen iz reprodukcije in smrti. Življenje neprestano rojeva, toda zato, da bi izničilo, kar rojeva. Prvi ljudje so to nejasno čutili.

Smrti in vrtoglavici reprodukcije so postavili po robu zavračanje s prepovedmi. Toda nikoli se v to zavračanje niso zaprli ali natančneje - vanj so se zaprli samo zato, da bi iz njega čim prej pobegnili: iz njega so odšli na enak način, kakor so vanj vstopili, bliskovito in odločno. Tesnoba, se zdi, je temelj človeštva - a ne tesnoba sama na sebi, temveč presežena tesnoba, preseganje tesnobe. Življenje je pravzaprav eksces, je razsipavanje življenja. Brezmejno izčrpava svoje sile in svoje vire, brezmejno izničuje vse kar je ustvarilo. Množica živih ljudi je pri tem vzgibu pasivna. Vseeno pa konec koncev odločno hočemo tisto, kar ogroža naše življenje.

Nimamo vedno moči, da bi to hoteli, naše zaloge poidejo, in včasih je želja nemočna. Če nevarnost postane prehuda, če je smrt neizogibna, želja navadno zamre. Če pa nam je sreča mila, nas tisto, česar si najbolj goreče želimo, najlažje zapelje v noro trošenje in nas uniči. Ljudje ne prenašajo enako velikih izgub energije in denarja - ali resnih smrtnih nevarnosti. Kolikor pa le zmorejo (to je odvisno od tega, kako močne so), iščejo kar največje izgube in kar največje nevarnosti. Zlahka sicer verjamemo prav nasprotno, saj imajo najpogosteje le malo moči. Brž ko pa si je naberejo, že se hočejo takoj trošiti in izpostavljati se nevarnosti. Kdor le ima moč in sredstva, se predaja nepretrganemu trošenju in se nenehno izpostavlja nevarnosti.

Da bi ponazoril te splošno veljavne trditve, se bom za trenutek prenehal ukvarjati z najstarejšimi časi ali arhaičnimi navadami. Opozoril bom na znano dejstvo, ki pripada izkustvu množice, v naročju katere živimo. Oprl se bom na najbolj razširjeno literaturo, na popularne romane, na "detektivke". Te knjige navadno govorijo o junakovih nesrečah in nevarnostih, ki mu pretijo. Brez junakovih težav, brez njegove tesnobe, bi njegovo življenje ne imelo ničesar, kar bi nas pritegnilo, nas razvnelo in spodbudilo, da bi se med branjem njegovih pustolovščin vanj vživeli. Neobveznost teh romanov in to, da je bralec popolnoma varen pred nevarnostmi, nam ponavadi onemogočita, da bi jih prav razumeli, a z njimi preko zastopnika doživljamo, za kar sami nimamo dovolj energije. Brez tesnobe uživamo v občutku izgubljanja in nevarnosti, ki nam ga nudi pustolovščina nekoga drugega. Če bi imeli neskončno veliko moralne moči, bi tudi sami hoteli tako živeti. Kdo ni sanjal, da bi bil junak romana? Ta želja je šibkejša od previdnosti - ali strahopetnosti -, a če že govorimo, kaj globoko v sebi hočemo in kar nam edino slabost onemogoča, da bi tudi uresničili, nam zgodbe, ki jih strastno prebiramo, dajejo nekakšen občutek o tem.

Literatura se pravzaprav navezuje na religije, katerih dedinja je. Žrtvovanje je roman, je krvavo ilustrirana pravljica. Ali natančneje, je rudimentarna gledališka predstava, drama, zožena na končni prizor, kjer živalska ali človeška žrtev nastopa sama, a igra vse do smrti. Obred je pravzaprav uprizoritev mita, se pravi smrti boga, predstava, ki se ponavlja v rednih presledkih. V tem ni nič presenetljivega. V simbolični obliki se to vsak dan dogaja v darovanju pri sveti maši.
Igra tesnobe je vedno ista: ljudje želijo najhujšo tesnobo, smrtno tesnobo, da bi jo na koncu, onkraj smrti in uničenja, presegli. Toda tesnobo je mogoče preseči z enim pogojem: da je tesnoba po meri senzibilnosti, ki jo kliče.
Na mejah možnega hoče žrtvovanje izzvati tesnobo. A na teh mejah nujno pride do umika. Žrtvovanje živali so pogosto nadomestili z žrtvovanje ljudi, brez dvoma za to, ker je s tem, ko se je človek oddaljeval od živali, smrt živali vzbujala vse manj tesnobe. Pozneje, ko se je civilizacija utrjevala, pa so, prav narobe, človeške žrtve nadomestili z živalskimi - žrtvovanje ljudi se je namreč zdelo barbarsko. Veliko pozneje so izraelska krvava žrtvovanja začela zbujati gnus. Kristjani so vedno poznali samo simbolično žrtvovanje. Treba je bilo najti skladje z prekipevanjem, katerega vrh je razsipnost smrti, a za to je bilo treba imeti tudi moč. Sicer je zmagal gnus, ki je okrepil moč pripovedi.

Vir: www.zofijini.net