Markiz De Sade

Duhovnik: Dospel si do usodnega trenutka, ko se vel iluzije trga ravno toliko, da se zavedeni človek zave surove slike svojih zablod in pregreh, povej moj sin, ali ne obžaluješ grehov, v katere te je zapeljala človekova slabost in krhkost.
Umirajoči: Da, moj prijatelj, obžalujem.

Duhovnik: Izkoristi to srečo, ki ti jo to obžalovanje prinaša, da si v tem preostanku časa, ki ti še ostane na svetu, pridobiš nebo, da te odveže tvojih grehov in vedi, da ti bo samo z meditacijo najbolj svetega zakramenta kesanja omogočeno, da si pridobiš Večnega.
Umirajoči: Ne razumem te več, razen v tem, da me nisi razumel.

Duhovnik: A res!
Umirajoči: Dejal sem, da obžalujem

Duhovnik: Sem slišal
Umirajoči: Že, ampak nisi razumel

Duhovnik: In kakšna je tvoje razlaga?
Umirajoči: Narava me je ustvarila z izredno pikrimi nagnjenji, z zelo močnimi strastmi, v ta svet me je postavila samo zato, da bi se jim predajal in da bi jih zadovoljeval, te posledice mojega stvarjenja niso nič drugega kot nujnost, ki se navezuje na prvinsko namero narave ali, če hočeš, nič drugega kot izpeljava njenih bistvenih namenov z mano, kar je v soglasju z njenimi zakoni, zato pa obžalujem samo to, da nisem dovolj dobro spoznal svoje moči in moja edina bolečina je zaradi skromnega koriščenja sposobnosti (zate zločinskih, zame povsem primernih), s katerimi me je obdarila, da bi ji služil. Včasih sem se ji upiral in to obžalujem, zaslepljen z absurdnostjo tvojega sistema, zaradi njega sem dušil ostrino želje, ki sem jo prejel po poti, daleč bolj božanskega navdiha, tudi zaradi tega obžalujem. Ubiral sem samo cvetove, čeprav bi lahko imel bogato zalogo plodov. Toliko torej o pravih motivih za moje obžalovanje, vsaj toliko me spoštuj, da mi ne bo treba navajati tudi ostalih.

Duhovnik: Kam te vodijo te tvoje zablode, tvoji sofizmi. Ustvarjenemu dodajaš moč stvarnika, a ne vidiš, da so nesrečne okoliščine, ki te zavajajo, samo učinki te pokvarjene narave , ki ji pripisuješ vsemogočnost.
Umirajoči: Prijatelj, zgleda, da je tvoja dialektika prav tako napačna kot tvoje mišljenje. Hočem le, da razmišljaš bolj pravilno, ali pa me pusti, da umrem v miru. Kaj razumeš pod stvarnikom in kaj pod pokvarjenostjo narave?

Duhovnik: Stvarnik, je gospodar univerzuma, on je ta, ki je vse naredil, vse ustvaril in ki vse to z svojo vsemogočnostjo vzdržuje.
Umirajoči: Prav gotovo mogočna figura! Prav, pa mi povej, zakaj je ta tako neznanska figura, tako mogočna kot je, ustvarila, kot praviš, pokvarjeno naravo.

Duhovnik: Kakšno veselje bi imeli ljudje, če jim Bog ne bi dopustil svobodne volje, in kakšne vrednost bi od tega imeli, ko bi v njem uživali, če jim na zemlji ne bi bilo dopuščeno, da delajo dobro in možnost, da se izogibajo zla.
Umirajoči: Tvoj Bog je hote vse skazil, samo zato, da bi svoje stvarjenje skušal in preizkusil: ali potem takem ni vedel, ali ni sumil kakšna bo njegova stvaritev?

Duhovnik: Prav gotovo jo je poznal, ampak je še enkrat več hotel človeku dopusti zaslugo izbire.
Umirajoči: Čemu potem, če je že od samega začetka vedel za potek dogodkov, po tvoje vsemogočen, ni določil, da bi človek izbral, kot njemu najbolj ustreza.

Duhovnik: Kdo lahko dojame neizmerne in neskončne namene Božjega pri človeku in kdo more razumeti vse, kar vidimo.
Umirajoči: Ta, ki poenostavlja stvari, moj prijatelj, posebej pa ta, ki ne množi vzrokov, da bi tako zamešal posledice. Kaj ti je potreben drugi problem, ko pa še prvega ne moreš razrešiti? Zakaj potem, ko je enkrat mogoče, da je narava sama ustvarila to, kar ti pripisuješ svojemu bogu, želiš naravi poiskati gospodarja. Vzrok in pojasnilo tega, česar ne razumeš, je mogoče najpreprostejša stvar na svetu. Izpopolnjuj svoj fizični ustroj, pa boš veliko bolje razumel tudi naravo, prečisti svoj razum, izženi predsodke, pa ti tvoj bog ne bo več potreben.

Duhovnik: Nesrečnik! Nisem te imel za kaj hujšega kot za socianca*, proti čemur imam orožje, ampak sedaj dobro vidim, da si brezbožnik. Ker vidim, da je tvoje srce zaprto pred neštetimi avtentičnimi dokazi, ki jih vsakodnevno prejemamo o Božji eksistenci, ti nimam več kaj reči. Slepemu ne pomaga nobena svetloba.
Umirajoči: Prijatelj moj, sprijazni se z enim dejstvom: nedvomno je večji slepec tisti, ki si povezuje trak čez oči, kot pa tisti, ki si ga z oči trga. Ti gradiš, skladaš, sanjaš, pretiravaš in zapletaš, jaz rušim in poenostavljam. Ti zlagaš zablodo na zablodo, jaz se z njimi bojujem. Kateri od naju je slep.

Duhovnik: Torej potem takem ne verjameš v Boga?
Umirajoči: Ne. In to iz preprostega razloga: popolnoma nemogoče je verjeti v nekaj, česar ni mogoče razumeti. Med razumevanjem in verovanjem mora obstajati povezava, kajti razumevanje je samo bistvo vere, ko razumevanja ni na delu, je vera mrtva, ti, ki razglašajo, da tudi v tem primeru verjamejo, si lažejo. Izzivam te, poskušaj sam verjeti v boga, ki mi ga zapoveduješ. Mora ti spodleteti, ker mi ga ne znaš ne pojasniti niti razložiti, ker ga potemtakem ne razumeš. In, ker ga ne razumeš, mi za njega ne moreš ponuditi nobenega razumnega argumenta. Na kratko, vse kar je onstran omejitev ali razumevanja človekovega razuma, je ali izmišljeno ali povsem nepomembno, glede na to, da je tvoj bog lahko samo eno ali drugo, bi, če bi v prvem primeru vanj veroval, gotovo moral biti blazen, v drugem pa norec. Prijatelj moj, dokaži mi, da je materija inertna, pa bom dopustil tvojega stvarnika, dokaži mi, da si narava ni samozadostna, pa ti dovolim, da si jo predstavljaš podrejeno višji sili. Dotlej, od mene ne pričakuj ničesar, klanjam se samo očitnemu in tisto, kar je očitno, dojemam samo po poti svojih čutil, moja vera ne gre dlje. Verjamem v sonce, zato, ker ga vidim, predstavljam si ga kot žarišče, center vse vnetljive materije v naravi, njegovo periodično gibanje mi ugaja, a me ne čudi. To je povsem mehaničen proces, verjetno tako preprost kot delovanje elektrike, ki pa ga še nismo sposobni razumeti. Ali mi je potrebno kaj več kot to? A mi je sedaj, ko si mi sezidal veličino svojega boga, kaj lažje in ali mi ne bo vseeno potrebno vložiti ravno toliko truda, da bi razumel rokodelca, kot mi je potrebno,da bi razumel njegovo delo. Z izgradnjo svoje himere mi nisi prav nič pomagal, moj um si spravil v neprijeten položaj, ne da bi ga pri tem razsvetlil in za to ti namesto zahvale dolgujem le zamero. Tvoj bog je stroj, ki si ga sestavil zato, da bi služil tvojim strastem, z njim manipuliraš kakor ti ugaja, a s tem je v navzkriž z mojimi, zato sodim, da je primerno, da ga naženem iz svoje poti. Sedaj v tem trenutku, ko tonem in je moji duši potreben mir in filozofija, je nikar ne utrujaj z svojimi ugankami in blebetanjem, ki jo le strašijo, ne da bi jo prepričali, ki jo vznemirjajo ne da bi jo naredili boljšo, kajti, prijatelj, moja duša in jaz sva ravno takšna kot naju je narava želela, zato je narava dušo, izrecno oblikovala v skladu z njenimi lastnimi cilji in potrebami, in ker ima narava enakovredno potrebo po pregrehah in vrlinah, me je, kadar ji je ugajalo pognala v zlo, ko pa je od mene hotela dobro delo, me je navdihnila z željo po dobrem delu in jaz sem naredil, kar mi je bilo ponujeno. V zakonih narave je edini razlog za našo človeško nedoslednost, zato v njenih zakonih ne išči drugih načel razen njenih zahtev in potreb.

Duhovnik: Torej je vse na svetu, nujno.
Umirajoči: Vsekakor.

Duhovnik: Ampak, če je vse nujno, potem mora biti tudi uravnavano.
Umirajoči: Kdo trdi nasprotno?

Duhovnik: Kdo pa lahko uravnava vse tako kot je, če ne neka vsemogočna in vsevedna roka?
Umirajoči: Ali ni nujno, da se smodnik vname, ko mu približamo ogenj?

Duhovnik: Je.
Umirajoči: In, ali vidiš v tem kakšno modrost?

Duhovnik: Nobene.
Umirajoči: Torej je mogoče, da obstajajo nujne stvari ne da bi o njih odločala superiorna inteligenca in od tod je mogoče tudi, da se vse logično izpeljuje iz nekega prvega vzroka, ne da bi v tem prvem vzroku bilo karkoli umnega ali modrega.

Duhovnik: Na kaj meriš?
Umirajoči: Če ti dokažem. Svet in vse kar je na njem je lahko tako kot je in kot vidiš da je, ne da bi bilo urejevano z kakšnim modrim ali umnim vzrokom, ter da morajo naravne posledice imeti naravne vzroke, ki so zadostni, in ni potrebe po izumljanju nenaravnih kakršen je tvoj bog, ki bi ga bilo potrebno, kot sem ti že dejal, razložiti, a hkrati zanj ne moremo najti razlage. Že samo zaradi tega je tvoj bog odvečen in neuporaben, tisto pa, kar je neuporabno je zelo verjetno samo namišljeno, ničevo in zato neobstoječe, na ta način, da sklenem, mi zato, da bi se prepričal, da je tvoj bog izmišljotina, ni treba drugega argumenta kot tistega, s katerim me oskrbi gotovost o njegovi nekoristnosti.

Duhovnik: Na tej točki nimam več potrebe, da ti govorim o veri v Boga.
Umirajoči: Zakaj da ne? Nič me ne zabava bolj kot dokaz o pretiravanju, na katero ljudi navaja fanatizem in neumnost. Naj bo obsežnost neumnosti, s katero se v tem primeru soočamo, še tako grozna, je vedno zanimiva. Odkrito mi povej in pri tem poskušaj egoizem obdržati zase. Če bi bil dovolj šibak, da si dovolim podleči tvoj smešni teoriji o nepojmljivem obstoju bitja, ki religijo dela za nujo, v kateri oblik njegove pojavnosti bi mi priporočal, da ga častim. Ali bi želel, da sprejmem sanjarjenja Konfucija ali morda raje Brahmine absurdnosti? Naj pokleknem pred veliko kačo, h kateri molijo afriški črnci, morda pred zvezdo Peruancev, kateri od Mohamedovih sekt bi želel, da se priključim ali kateri ločini krščanstva naj po tvojem mnenju dam prednost? Pazi na svoj odgovor.

Duhovnik: A je mogoče dvomiti?
Umirajoči: Egoističen odgovor.

Duhovnik: Ne, moj sin, ko ti priporočim to, v kar verujem, počnem to iz ljubezni do tebe, ki je vsaj tako močna kot ljubezen do samega sebe.
Umirajoči: Sprašujem se, kako lahko ima eden ali drugi od naju kaj ljubezni do samega sebe, ko dopušča poslušati takšne zablode.

Duhovnik: Kdo je lahko slep za čudeže, ki so delo našega božjega odrešenika?
Umirajoči: Ta, ki v njem vidi najbolj navadnega goljufa in najnizkotnejšega od vseh sleparjev.

Duhovnik: O bog, poslušaj ga, a ne pošiljaj nanj gromov svoje jeze.
Umirajoči: Ne, prijatelj moj, vse je mirno in tiho, ker je ta tvoj bog, pa naj bo zaradi nezmožnosti ali kakšnega drugega razloga, bitje, na katerega obstoj bom sicer začasno pristal iz popustljivosti napram tebi, ali če hočeš, ker se želim prilagoditi patetično ozki perspektivi, ki jo zastopaš, ker ta bog, če bi obstajal, kot ti v svoji blaznosti veruješ, ne bi mogel izbrati, v želji da nas prepriča, česa bolj smešnega kakor je tisto, kar uteleša tvoj Jezus.

Duhovnik: Kaj pa prerokbe, čudeži, mučeniki, a vse to niso dokazi?
Umirajoči: Ti bi želel, da z zdravim razumom, zvestemu pravilom logike, sprejmem kot dokaz, nekaj, za kar ima samo pomanjkljive dokaze? Da bi bila prerokba dokaz, je najprej potrebno, da sem prepričan v to, da je sploh bila izražena. Ker pa so prerokbe stvar zgodovine, zame ne morejo biti nič bolj relevantne od ostalih zgodovinskih dejstev, od katerih so vsaj tri od štirih močno dvomljive. Če k temu dodam še več kot samo verjetnost, da so te prerokbe nam posredovane pričevanjem ne preveč objektivnih zgodovinarjev, ki so zabeležili samo tisto, kar se je njim zdelo primerno, lahko sam ugotoviš, da imam več kot prav, ko v njih dvomim. Še več, kdo me lahko prepriča, da te prerokbe niso bile izražene naknadno, da niso delo najbolj podlega vsakodnevnega političnega spletkarjenja, kot so tiste, ki napovedujejo vladavini srečo pod pravičnim kraljem ali ki led povezujejo z zimo. A tudi, če je vse tako kot praviš, kako lahko trdiš, da lahko prerokba, ki mora šele sama biti dokazana, velja za dokaz. Kar pa se tiče čudežev, ti mi vzbujajo še manj spoštovanja. Delali so jih sami prevaranti in samo neumni so jim verjeli. Da bi me prepričali v nek čudež, moram biti povsem prepričan, da je dogodek, ki ga imenuješ čudež popolnoma nasproten naravnim zakonom, kajti samo tisto, kar je izven narave lahko sprejmemo za čudež: a kdo je tako globoko naučen o naravi, da lahko natančno določi točko, ko je narava presežena. Samo dve stvari sta potrebni, da se potrdi domnevni čudež, šarlatan in nekaj bebcev, v tem je ves izvor tvojih čudežev, religiozne sekte učinkujejo na nove pripadnike ravno na ta način, kar pa je v tem zares čudežno, je to, da vedno znova najdejo bedake, ki jim verjamejo. Tvoj Jezus ni naredil ničesar bolj čudežnega kot Apolonij iz Tijane, pa tega kljub temu nihče ne jemlje za boga. Kar se pa tiče tvojih mučenikov, kdo so ti, vsekakor najbolj slaboumen od vseh tvojih argumentov. Da bi ustvaril mučenika, je vse kar potrebuješ, na eni strani zanos in odpor na drugi, dokler mi bo nasproten vzrok nudil ravno toliko teh kot tvoj, nikoli ne bom mogel verjeti, da je eden boljši, bolj pravičen od drugega, bolj se nagibam k temu, da oba smatram usmiljenja vredna. Ah moj prijatelj, če bi bilo res, da tvoj bog obstaja, kot pridigaš, ali bi mu zato, da bi si zagotovil razpoznanje, bili potrebni čudeži, mučeniki in prerokbe? A, če je, kot praviš, človekovo srce njegovo delo, a ga ne bi izbral za odlagališče svojega zakona. Potem bi ta zakon, ki ga postavlja nek pravičen, nepristranski bog, bil neizogibno in enakomerno vtisnjen v vse človeštvo, kjerkoli na tem svetu že so. Vsi ljudje, ki jim je ta občutljiv organ skupen, bi si potem tudi morali medsebojno deliti podobno spoštovanje do boga, ki jim je ta organ podelil, vsi bi ga oboževali in mu služili na isti način, ravno tako, kot bi bilo nemogoče, da ga ne bi spoštovali ali da bi se lahko uprli notranjemu impulzu, da ga častijo. Namesto tega, kaj vidim na tem svetu? Toliko bogov kot je držav, toliko različnih čaščenj, kot je teh, ki častijo in domišljije. To mnoštvo različnih mnenj, med katerimi je fizično nemogoče izbrati, naj bi po tvojem bilo delo nekega pravičnega boga? Ti, duhovnik, tega svojega boga žališ, ko mi ga tako predstavljaš, dovoli mi, da ga popolnoma zanikam, ker če obstaja, potem ga jaz z svojo nezaupljivostjo veliko manj žalim, kot ti z svojimi bogokletnostmi. Vrni se k svojemu razumu pridigar: tvoj Jezus ne velja nič več kot Mohamed, ta nič več kot Mojzes, a vsi troje skupaj nič več kot Konfucij, ki je vsemu navkljub izrekel nekaj smiselnih stavkov, medtem ko ostala trojica, same nesmisle. V splošnem, so vsi čisti prevaranti: filozofi so se jim smejali, drhal jim je verjela, sodišče pa bi jih moralo obesiti.

Duhovnik: Ta usoda je doletela samo enega od štirih, ki jih naštevaš.
Umirajoči: Tistega, ki si je to tudi najbolj zaslužil, bil je uporen, neobrzdan, opravljiv, nepošten, razuzdan in zelo nevaren in škodljiv zločinec, z sposobnostjo, da pritegne preproste ljudi in vzburi množico, zato kaznovan v kraljestvu, ki je bilo v stanju, v kakršnem je pač bil takrat Jeruzalem. Bilo je zelo modro, da so ga odstranili, in to je verjetno edini primer, ko mora moja maksima, drugače skrajno blaga in tolerantna, sprejeti Themijino** strogost. Oprostim vse zablode, razen tistih, ki lahko postanejo nevarne za vladavino pod katero se živi, kralji in njihovo veličanstvo je edino, kar mi vliva spoštovanje. Ta, ki ne ljubi svoje dežele in svojega kralja, ni dostojen, da živi.

Duhovnik: Gotovo verjamete vsaj to, da nas nekaj čaka po tem življenju? Nemogoče je, da vam na um nikoli ni prišla misel, ki bi iskala, kako predreti temno senco, ki zastira našo umrljivo usodo: in katera teorija bi mogla bolje zadovoljiti tvoj zaskrbljeni duh kot teorija, ki tistemu, ki je živel brezbožno, obljublja neskončno bolečino in neskončno poplačilo za tistega, ki je živel pravilno.
Umirajoči: Moj prijatelj, sprašuješ katera? Ta, ki je nična ni bila nikoli razlog za moj strah, vse kar v njej vidim je tolažba in preprostost, vse ostale teorije so delo ponosa, samo ta uma. Poleg tega ta ničnost ni niti strašna niti absolutna. Ali nimam pred svojimi očmi primera večnih generacij in obnavljanja narave? Nič ne umre, prijatelj moj, nič na svetu ni uničeno, danes si človek, jutri črv, pojutrišnjem muha, ali ni to večen obstoj? In kaj upravičuje, da sem nagrajen za vrline, za katere nimam nobenih zaslug ali kaznovan za zločine, za katere v skrajnem primeru nisem odgovoren? Kako lahko uskladiš dobroto svojega domnevnega boga z takšno teorijo, ali morda meniš, da me je ustvaril zato, da si bo, s tem, ko me bo kaznoval, privoščil zadovoljstvo in vse to samo na račun izbire, nad katero mi ne dopusti svobodne volje.

Duhovnik: Tebi pa jo dopusti.
Umirajoči: Da, po tvojih predsodkih. Sistem človekove svobode, je že od nekdaj izmišljen samo zato, da ponareja milost, ki je v vaših sanjarjenjih postavljena tako visoko. Kateri človek bi na zemlji, ko bi videl kaj lahko z zločinom izgubi, še delal zločine, če bi imel svobodo da jih ne? Mi smo nepomembne figure neustavljive sile in nikoli ni niti za trenutek v nas moči, da naredimo karkoli drugega, kot da se poskušamo po poti naše usode, ki nam je bila tlakovana, mukoma prebijati. Ne obstoja niti ena vrlina, ki naravi ne bi bila nujna, kakor tudi obratno ni niti enega zločina, ki ji ne bi bil potreben, a šele v popolnem ravnotežju, v katerem narava vzdržuje eno in drugo, lahko razberemo brezmejno vedo o naravi. Ali smo lahko krivi tega, na katero stran nas narava usmeri? Nič bolj kot osa, ki zasadi svoje želo v tvojo kožo.

Duhovnik: Torej nas potem takem ne morejo zgroziti niti največji zločini?
Umirajoči: Ni to tisto, kar ti govorim: dovolj je že, če zločin obsodi zakon ali zločinca udari meč pravice, da se ljudi prestraši, da se v njih kot svarilo pred zločinom vzbudi odvratnost in groza, če pa je na žalost zločin že strojen, velja, da se z njim sprijaznimo, ne pa da jočemo nad politim mlekom, kesanje je brezplodno, ker nas itak ne odvrača od zločina, jalovo, ker storjenega ne popravi, zato je naravnost absurdno takšno mučenje vesti, še bolj pa je nesmiselno, če se bojimo, da bomo zaradi tega kaznovani na drugem svetu, če smo že bili dovolj srečni, da smo se izognili kazni na tem. S tem ne želim hrabriti k zločinu! Vsekakor se ga, če je le mogoče izognimo, a izogibajmo se ga s pomočjo razuma in ne zaradi lažnih strahov, ki ne vodijo k ničemer in katerih učinki so zlahka premagani v vsaki ne dovolj trdni duši. Um, dragi moj prijatelj, um sam nam mora pokazati, da nas, če škodimo soljudem, to nikoli ne more osrečiti, in da, če naše srce, prispeva k njihovi sreči, to predstavlja največjo radost, ki nam jo je narava podarila na zemlji. Vsa človekova morala je vsebovana v eni sami frazi: osreči drugega, kakor srečen si tudi sam želiš biti in nikoli jim ne delaj večjega zla, kot si ga sami želiš prejeti. To so edina načela, prijatelj moj, ki jih morava imeti na umu in zato, da bi jih upošteval in z njimi soglašal ni treba ne religije niti boga, potrebno je samo dobro srce. Pridigar, čutim, da mi moči pohajajo, znebi se svojih predsodkov in bodi človek, bodi človeško bitje, brez strahu in brez upanja, pusti svoje bogove in religije, te so dobre samo, da med ljudi postavljajo razlike, in samo v imenu teh grozot je na zemlji prelite več krvi, kot v vseh ostalih vojnah in nesrečah skupaj. Odpovej se ideji o drugem svetu, tega ni, nikar pa se ne odreči radosti da si srečen in da osrečuješ druge. Drugega načina, da podvojiš svoj obstoj, da ga razširiš, ovrednotiš, ti narava ne ponuja. Prijatelj moj, nespodobni užitki, so mi vedno bili dražji kot karkoli drugega, oboževal sem jih celo življenje, in moja želja je bila, da to življenje tako tudi končam, v njihovem naročju. Moj konec se mi bliža, v sosednji sobi se nahaja šest žensk lepših kot je svetloba dneva, ki sem jih prihranil za ta trenutek, pridruži se mi pri zabavi, sledi mojemu primeru in na njihovih prsih pozabi na vse sofizme praznoverja, in vse slaboumne zablode tvoje hinavske vere.

Opomba:

Umirjajoči pozvoni in ženske vstopijo v sobo, duhovnik v njihovih objemih postane človek, ki ga je narava pokvarila, in vse to samo zato, ker ni znal pojasniti, kaj naj bi, pokvarjena narava, bila.

* slednik italijanskega heretika Socinija, katerega učenje zavrača Sveto trojico, kot tudi božansko poreklo Jezusa Kristusa.
** (red) grška boginja, personifikacija pravice, boginja modrosti in dobre volje

Marki De Sade, (DONATIEN ALPHONSE FRANÇOIS COMTE DE SADE) (1740-1814) francoski pisatelj, dramatik, filozof. Ponaša se z razvpitim imenom, ki ga nekoliko neupravičeno, psihiatrija 19 stoletja zlorabi kot sinonim uživanja v bolečini drugega - sadizem. Potomec modre krvi, rodbine, katere ime se je že v 14 stoletju za vedno vrezalo v žlahtno evropsko umetniško tradicijo v podobi Laure de Noves, oboževanega navdiha nesmrtnih verzov Francesca Petrarke. Svojo bogato in vsestransko izobrazbo dolguje svojemu stricu Abbéu de Sadeju, možu šibke moralne drže. Mladostna leta, zvest svojemu vzoru in aristokratskemu imenu preživi ovenčan z visokimi čini v kraljevem regimentu, a z vojaško kariero kaj hitro zaključi, zelo verjetno zaradi dobro znanih vzrokov, ki jih danes poznamo po dolgem seznamu kirurško natančne eksplicitne erotično-filozofske literature in neskončnem seznamu prekrškov zoper moralo, zaradi česa večino svojega življenja preživi na begu ali za zapahi, tudi najznamenitejše Bastille. Njegova dela, ki jih je primarno začel pisati, da prežene neznosen dolgčas svojega bivanja po različnih ječah, preveva močna simpatija, celo neke vrste apologija ateizma in skrajnega materializma, v katerem ima močnejši vedno zadnjo pravico. Njegova dela so veljala za obscena in bila zato prepovedana (ponekod še danes), globoko v pozno 20 stoletje, ne glede na to, je njegov vpliv na razvoj 20 stoletja in nenazadnje tudi našega časa, neizmerljiv. Najpomembnejša dela: Juliette (prva verzija, (1791), Julliete, Les Infortunes de la vertu (1787) Nesreče vrline ali Justine, Le Philosophie dans le boudoir (1795) Filozofija v budoarju, Les 120 Journées de Sodome (1785), 120 dni Sodome, Les Crimes de l'amour (1788) Zločini iz ljubezni ....

Znano je, da je bil Marki De Sade veliki ateist. Prvo znamenje ateizma, ki ga bo potem zagovarjal na tak ali drugačen način vse življenje, je prav pričujoči dialog, ki nas po svoji formi namenoma spomni na dialoge velikega Platona. Tekst je po predvidevanjih nastal v teku leta 1782 (končan 12. 7 1782), v času prisilnega bivanja De Sada v trdnjavi v Vensenu. Tudi dialog si deli usodo z veliko večino De Sadovih del, ki so prvič uradno izšli posmrtno

Vir: www.zofijini.net