Piše: Danijela Premzl

»Kdaj spet prideš?« sem neučakana.
»Ne vem,« skomigneš z rameni.
»Ali ti ni več mar zame!?« sem kar malo užaljena.
»Ne, ni to…« zateglo odgovoriš in malo pomisliš »Samo ne vem več, kaj naj ti še povem. Če pa ni trenutno nič novega, preteklost pa tako že oba znava na pamet. Vedno se pogovarjava eno in isto. Saj veš, da brez spominov ne morem. Naj grem kar mimo, kot da nič ni bilo. Vendar sva to že razčistila. Enostavno ne zmorem pa ti vsak dan povedati nekaj povsem novega, ker se mi zaenkrat nič tako intenzivno ne dogaja…«
»Tudi jaz skoraj nikamor ne grem…« pravim.
»Pa bi rada šla?«
»Seveda! Takoj bi šla, kaj pa misliš. Samo preoblekla bi se še poprej. S tabo grem kamorkoli in kadarkoli!«


»Se ne bojiš tvegati?«
»Kaj pa naj tvegam?« se začudim.
»Ja, navaditi bi se morala na moj stil življenja, v katerem je precej nestanovitnosti, že skoraj na robu pustolovskega. In potem zbogom ugodje, dobro ime, varnost, stare navade, prejšnja priljubljenost.«
»Malo si me že prestrašil, ko takole govoriš. Pa vendar, ne odstopim od tega, kar sem rekla poprej. Samo poreči mi, kam in s kom greva in mi dovoli misliti s svojo glavo in pomagati, če bo to potrebno…«
»Kaj pa potrpežljiva znaš biti?« me še vedno preizkušaš.
»Ne preveč,« priznam.
»Kaj bi najbolj pogrešala?«
»Tebe ne, ker bi te imela ob sebi. Svojo družbo, okolje, v katerem sem, dom. Delo, opravke, moj način razmišljanja, svobodo in gotovost. Del sebe, torej.«
»Zanimiv odgovor. Svobode ti pa nihče od nas ne bi kratil. Z menoj na svoji strani imaš to poroštvo, da bom vendarle gledal nate kot na punčico svojega očesa.«
»Se bojiš kaj zame?« sem tokrat jaz na vrsti, da sprašujem.
»Vedel sem, da bo prišlo do tega vprašanja…. Včasih se mi zdi, da sem ti nehote skoraj dovolil, da bi se mi izgubila. Ne zameri mi, če bi bom nekaj priznal. Nisem se mogel upreti skušnjavi, da te ne bi preizkušal, iz kakšnega testa si. Skoraj samoumevno se mi že zdi, da te imam ob sebi in v tvojo zvestobo sem tako prepričan, da si upam priseči na svoje življenje. Ker sem se sam prepričal o tem, saj sem ti enkrat nastavil zanko, ti pa si se skoraj stepla z mojim znancem, ki sem ga nahecal, naj bo malo bolj prijazen s teboj… Zato se zate ne bojim, ker ti zaupam. Ne bi pa prenesel, da bi se ti kaj hudega zgodilo.«
»Šele ob tebi spoznavam, kaj se to pravi živeti. Svojega egoizma sem že pošteno naveličana. In tedaj si prišel ti in zdaj vem, za kaj živim.«
»Oprosti, da te to sprašujem, a moram biti prepričan… Ali me imaš samo rada, ali pa lahko rečeš, da me že ljubiš?«
»Ne vem. Nekaj vmes.«
»Ali se bojiš, da boš kaj na izgubi?«
»Kako lahko vprašaš kaj takega! Seveda ne! Samo tako težko je, ko pa nikoli ne bo tako, kot bi moralo biti. Bojim se, da te ne izgubim, če bi te preveč ljubila.«
»Ali si ljubosumna?«
»Niti ne. Bila sem, priznam, pa sem si rekla, da je to bolezen in da bi ta lastnost samo kazila moj značaj. Bilo je težko, ker je ta hiba skoraj neozdravljiva, a jaz ji ne pripisujem nobene vrednosti več. Borim se proti njej z vsemi sredstvi. Pa tudi vzroka nimam za to, da bi bila upravičeno ljubosumna. Če se pa kdaj le ne bom več zmogla brzdati, mi, prosim te, vseeno stoj ob strani in mi kar odločno naštej argumente, ki govorijo zoper to mojo bolezen, prepričaj pa me tudi o tem, da bom nekoč popolnoma premagala njen vpliv. Gotovo je to težko, a to sem dolžna že sama sebi. Sumničavost je lahko zelo moteča in boleča za oba…«
»Tudi jaz imam klico te bolezni v sebi, a še nikoli ni izbruhnila. Tudi tisto s kolegom je bila le slaba šala. Všeč si mi, saj veš, rad te imam, lahko rečem celo, da te ljubim in se ne bom pri tem čisto nič zlagal, vendar pa ne dovolim, da bi postal preveč posesiven. Čisto logično pa je, da ne bom dovolil, da bi ti kdo tretji grenil življenje. Niti se mi ne zdi dobro, da se kdo zelo krčevito naveže nate. Veš, včasih sem trpel in se čutil zapostavljenega, ko si šla v družbo sama in te dolgo ni bilo nazaj. Imam pa tvoje prijatelje rad, in to zaradi tebe.«
»Hvala ti. Vendar pa te prosim, imej jih rad tudi zaradi njih samih, zaslužijo si to. Sploh ne veš, kakšne čudovite ljudi si našel v njih in še mnogo takih boš spoznal. Ne moreva tičati venomer skupaj, kot da drugi ne obstajajo, tudi nisva siamska dvojčka. Veš, nimava se nič manj rada, če še komu pustiva do sebe. Prej ali slej bi v svojem slonokoščenemu stolpu, ki sva si ga ogradila pred raznimi »vsiljivci« omagala, ker bi se izčrpala. Oba sva potrebna malce svobode, da lažje zadihava. Taka bodiva, kot sva bila doslej, odprta in družabna. In prav je, da greva včasih vsak po svoje, se imava potem sploh o čem pogovarjati. Drugi se ne smejo počutiti, kot da naju motijo, če se nama hočejo približati. Zaradi te tvoje sposobnosti prilagajanja, ko se znaš prav zavzeto pogovarjati in se vživeti v sogovornika, pa tudi zato, ker pri ljudeh, ki želijo priti do tebe, ne delaš izjem in komedij, si mi takoj padel v oči. In če ti vzamem družbo, ti vzamem vse. Nisi puščavnik in ne otok sredi jezera. Tvoje srce ni ozko in skopuško. Bala bi se zate, če nikamor več ne bi šel. In če imaš drugačne želje kot jaz, mirno in brez strahu povej. Sva različni naravi, to je jasno in tako se dopolnjujeva. Dopolnjujejo pa naju tudi vsi, s katerimi se druživa. Ne moreva biti vase zagledana egoista, če že zdaj računava, da si bova enkrat ustvarila tudi družino. Otrok pa potrebuje celega človeka…«