Piše: Valerija Keršič

Prvi pohod iz Krope zibelke kovaštva, v Marezige zibelko refoška.
Človeško življenje je dnevnik v katerega hočemo zapisati eno zgodbo, zapišemo pa drugo

Ko smo v torek 16. maja začeli z načrtovano pešpotjo iz Krope v Marezige, smo bili vsi optimisti. Od desetih prijavljenih pohodnikov jih je nekaj zbolelo, nekateri pa se je 200 kilometrske pešpoti pošteno ustrašilo In tako smo se pohoda udeležili: idejni vodja Timotej Zupan iz Krope, Valerija Keršič iz Radovljice in Jelka Snedic iz Bistrice pri Tržiču. Pomembnosti prvega pohoda z Gorenjske na Primorsko bi težko opisala.

Ideja se je izoblikovala skorajda v sekundi, v začetku letošnjega leta v Marezigah, ko je Timotej Zupan v šali dejal do bo prišel v Marezige peš iz Krope, po starih kolovoznih poteh. Njegovi šali sem se pridružila in obljubila, da bom napisala reportažo.

Scenarij za tako reportažo nastaja na kraju samem. Ničesar ni mogoče predvidevati, kaj se bo tisti dan zgodilo, kaj se bo zgodilo posameznemu članu, koga bomo srečali. Pri tem kako vso stvar izpeljati in jo zabeležiti je potreben ne samo fizični napor, temveč tudi odnos do dela , do sočloveka, se mu prilagajati na poseben način. Ustvarjanje take reportaže je spontano, pravzaprav je bila ta pešpot doživljanje čistega sveta, temnega pustiš »za plotom«. Pešpot je od začetka do konca načrtoval in jo tudi izpeljal Timotej Zupan. Poskrbel je za prenočišča, reševalno službo, skratka za vse kar je potrebno, da je pohod potekal po standardih in predpisih. Prvi dan je bila pot iz Krope do Blegoša dolga in strma in nekje na začetku naše poti, pri cerkvici sv. Jedrti, nas pozdravil tudi radovljiški župan Janko S. Stušek in nam zaželel, da srečno prispemo v Marezige.

V krasnem dopoldnevu in del popoldneva, kar smo pešačili, smo srečali zanimive ljudi in vsak si je po svoje razlagal in čudil našemu cilju. Z Blegoša smo odšli v sredo ob pol sedmih zjutraj in prišli do Hotavelj ter pot nadaljevali preko vasi Žiri po asfaltu do Govejka, kjer so me moje noge izdale, kajti nepravilna obutev je terjala svoje, saj sem po prehojenih 35 kilometrih in pri 26 stopinjah Celzija hoje po asfaltu, nato pa sem čez drn in strn hodila bosa po gozdni ozki poti, pridobila nekaj žuljev, kar je bil vzrok, da sem po prihodu v Idrijo, raje odšla domov. Ker smo že preje bili dogovorjeni, da nam Jelkin mož Rudi v Idrijo pripelje rezervna oblačila, sem se mu na poti nazaj na Gorenjsko pridružila. Pot do Marezig sta nadaljevala Timotej in Jelka, ki sta vsak po svoje občudovala in doživljala pešpot iz Krope do Marezig. Iz Idrije sta se v četrtek povzpela na Črni Vrh pot nadaljevala preko Cola v Vipavo, v petek pa prepešačila del začrtane poti po Italiji in se v soboto čez Osp in vasi, ki vodijo do Marezig, pojavila na prazniku refoška, kjer sem se jima pridružila.

Vsi smo prepešačili povprečno osem ur dnevno. Kot zanimivost naj omenim da je v Marezigah letos prvič svoje izdelke iz umetnega kovaštva prodajal in razstavljal Jure Zupan domačin iz Krope, zdaj pa stanuje v Logatcu. Praktična darila, ki so nam jih izročili za Marežgane: Radio Triglav Jesenice, Območno združenje Veteranov vojne za Slovenijo Radovljica – Jesenice, občina Radovljica smo izročili, da smo se na pohodu dobro počutili pa so svoje izdelke prispevali: Podjetje VRH, Elan Begunje, Lekarna Tržič in Rudi Snedic iz Bistrice pri Tržiču



Duša ljudi iz dežele refoška se pokaže na šagrah - praznikih vaškega partona, ljubezen do trte in vina pa še posebej na martinovanju in prazniku refoška, ko Marezige zaživijo kot glavno mesto celotnega koprskega okoliša. Strokovna komisija oceni kateri vinogradniki so pridelali najboljša vina, prve tri nagrajene, pa točijo v marežganski kanavi, ki je urejena v stilu stare kmečke hiše. Ta čast nas je pohodnike na prazniku refoška tudi doletela.
Foto: Valerija Keršič