Piše: mag. Sergej Kajumov, dr. med www.viva.si

Kolonska hidroterapija je starodavna metoda izpiranja debelega črevesa z vodo in zdravilnimi raztopinami. Metoda učinkuje zdravilno, saj prečisti strupe v črevesju, ki se tam kopičijo zaradi notranjih bolezni in onesnaženja okolja. Metodo so uporabljali že v antični Kitajski, Egiptu in Indiji. Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma. Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica.

Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Samozastrupljanje
V človeškem organizmu v sožitju bivajo bakterije in človeško tkivo. To sožitje se je v sodobnem času porušilo, predvsem zaradi sterilizirane prehrane z dodatki konzervansov, umetnih sladil, emulgatorjev in umetnih barvil, pomanjkanja gibanja, onesnaženja okolja s težkimi kovinami, kemikalijami in radioaktivnostjo ter zaradi uživanja zdravil. Posledica vsega tega so motnje v delovanju mikroflore v črevesju. Zaužita hrana se zato predolgo zadržuje v črevesju; v njem se sprožita procesa vretja in gnitja.

To povzroči samozastrupljanje črevesja in zastrupljanje celotnega organizma. Uničujejo se tudi limfni vozlički na stenah črevesja, kar slabi imunski sistem in povečuje dovzetnost za različne bolezni.

Debelo črevo
Debelo črevo je dolgo od 1,2 do 1,3 m in je videti kot podkev. Njegova vloga je tudi skladiščenje neprebavljene hrane. V debelo črevo namreč pridejo encimi iz tankega črevesja, zato tam poteka tudi postopek prebave: vsrkavanje ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Debelo črevo igra pomembno vlogo tudi pri vsrkavanju vode in mineralnih snovi. Sluznica debelega črevesja varuje organizem pred vdorom strupov. Debelo črevo namreč izloča vse strupe, denimo kalcij, kovine (magnezij, železo, srebro, bizmut in fosfor) ter zdravila. Na stenah črevesja so limfni vozlički, ki proizvajajo limfocite, ki so potrebni za boj proti vsem boleznim. Kar sedemdeset odstotkov imunskega sistema je v tankem in debelem črevesju.

Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma. Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica. Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Klistir ni dovolj
V prevodu kolonska hidroterapija pomeni vodna terapija debelega črevesja. Kolonska hidroterapija in klistiranje se razlikujeta. Klistira se lahko vsakdo sam doma. Pri klistiranju voda priteče od 10 do 15 centimetrov globoko, zato skoraj vse debelo črevo ostane neočiščeno, medtem ko se pri kolonski hidroterapiji očisti celotno debelo črevo. Ker je debelo črevo sodobnega človeka zelo obloženo, pri prvem čiščenju voda prodre samo do prve ravni (približno 20 centimetrov globoko), pri drugem čiščenju do druge ravni (približno 60 centimetrov), pri tretjem čiščenju do tretje ravni (približno 80 centimetrov) in pri četrtem čiščenju do četrte ravni ali do konca. Izredno redko se zgodi, da voda že pri prvem čiščenju pride do konca črevesa.

Nadzor z elektroakupunkturo po Vollu
Že iz izraza kolonska hidroterapija je razvidno, da gre za terapijo. Po zakonu medicine, ki izhaja še iz Paracelzusovih časov, je pred zdravljenjem najprej treba postaviti diagnozo.

Kolonska hidroterapija se od klistiranja razlikuje tudi po predhodnem pregledu. Debelo črevo je treba najprej pregledati z mikrobiološko preiskavo blata, ultrazvokom, rentgenskim posnetkom, kolonoskopijo, iridodiagnostiko in EAV – elektroakupunkturo po dr. Vollu. Prvi štirje pregledi sodijo v domeno uradne medicine.

Zadnji metodi sta v Sloveniji manj znani. Iridodiagnostika je diagnostična metoda, s katero se ugotavlja minule bolezni in sedanje stanje ter napovedujejo prihodnje bolezni. Z elektroakupunkturo po Vollu lahko z merjenjem posameznih točk na telesu določimo stanje notranjih organov, vnetja, motnje v delovanju in spremembe v mikroflori. Ob pomoči testnih ampul ugotovimo, kateri virus oziroma patološka bakterija je v debelem črevesju. V času vseh kolonskih hidroterapij nadziramo zdravljenje z elektroakupunkturo po Vollu. EAV-kazalniki se izboljšujejo z vsako terapijo, izboljšanje pa je zlasti opazno po tretji terapiji, ki je praviloma temeljna, saj se šele tedaj začne izločati staro, lepljivo blato. Pri nekaterih bolnikih se tedaj stanje tudi poslabša, kajti kolonska hidroterapija predrami skrita žarišča v organizmu. Pri kolonski hidroterapiji je potemtakem nujno nadzirati zdravljenje, medtem ko pri klistiranju to ni potrebno.

Dodatno zdravljenje
Kolonska hidroterapija se razlikuje od klistiranja tudi po obveznem dodatnem zdravljenju. To zlasti velja, če so v črevesju navzoče glivice. Če jih ne zdravimo pravočasno, se namreč utegnejo razširiti v nožnico, prostato, pljuča ali usta. Dodatno zdravimo s homeopatijo, nosodami, spagiriki, zelišči in posebnimi biododatki, ki vsebujejo laktobakterije. Skupaj sta zelo učinkoviti tudi kolonska in postkolonska hidroterapija. Zdravljenje s farmakološkimi zdravili v teh primerih ni uspešno, ker ta vsebujejo strupe, ki se kopičijo v debelem črevesju. Po zdravljenju je včasih priporočljivo jemanje zdravil, ki izboljšujejo mikrofloro v črevesju, zmanjšajo vnetja v črevesju in okrepijo prekrvavitev črevesja, koristi pa tudi ustrezno prehranjevanje. Hidroterapiji čez mesec dni sledi kontrolni pregled. Razlika med kolonsko hidroterapijo in klistiranjem je po vsem povedanem jasna. Nekatere osebe v Sloveniji, ki nimajo medicinske izobrazbe, v resnici izvajajo klistiranje, saj čiščenje črevesja opravijo samo enkrat in temu pravijo kolonska hidroterapija. Toda pri tem postopku se črevo ne očisti povsem, poleg tega mu ne sledita pregled in kontrola.

Kontraindikacije
Nekateri bolniki nezadovoljno sprašujejo, zakaj je potreben pregled. Pregled je nujen, ker utegne priti do nekaterih neželenih zapletov. Če je, denimo, pri bolniku navzoč notranji hemeroid, med čiščenjem lahko začne krvaveti in te krvavitve nemara ne bo možno ustaviti. V Latviji je neki bolnik zaradi kolonske hidroterapije skorajda umrl, kar je sprožilo ogorčenje javnosti. Možno je tudi, da ima bolnik skrito vnetje črevesja ali velik polip, ki bi ga voda utegnila tako raniti, da bi zakrvavel. Kdor ima brazgotine v črevesju, se bo med terapijo zvijal od bolečin. Če so v črevesju navzoče glivice, se bo bolnik med terapijo zelo napihnil.

Kako poteka kolonska hidroterapija?

S posebnim aparatom pod različnim tlakom v črevesje dovajam in odvajam vodo različnih temperatur, s čimer spodbudim črevesno peristaltiko. Pomembnejša je količina izločenega blata na stranišču kot to, koliko se ga izloči med samim čiščenjem. Po izpraznitvi črevesja pri sodobnem človeku običajno ostane od pet do sedem kilogramov blata. Postopek traja dobre pol ure in običajno ne povzroči nobenega vonja. Vsak bolnik dobi svojo haljo. Največkrat zadostuje od pet do sedem terapij. Kolonska hidroterapija je torej nadvse zahtevna metoda, ki pa ob ustreznem pristopu prinaša velike koristi.

Zgolj pod nadzorom zdravnika
In katere so indikacije za kolonsko hidroterapijo? Najboljši uspehi nastopijo pri kronični utrujenosti, kožnih boleznih, boleznih pljuč, zaprtju, boleznih sklepov, boleznih prebavnega trakta, ginekoloških boleznih, boleznih prostate in posledicah okužb.

Tudi kontraindikacije so številne: akutno vnetje črevesja, skrita kronična vnetja črevesja, močan hemeroid, rak, ulcerozni kolitis, diabetes, srčna obolenja (insuficienca), zelo visok krvni tlak. Noben zdravilec v Sloveniji ne upošteva teh kontraindikacij, kar utegne biti zelo nevarno. Gre za invazivno metodo oziroma vdor v telo, zato je kolonsko hidroterapijo nujno opraviti zgolj pod nadzorom zdravnika.

Dieta
Pozornost je treba nameniti tudi ustrezni dieti. Prehranska priporočila je treba prilagoditi vsakemu človeku posebej. Pri tem velja upoštevati bolnikovo dotedanjo prehrano, njegov poklic, kraj bivanja in narodnost. Če ima bolnik svežo rano na želodcu, bo sveže sadje sprožilo poslabšanje. Pri južnih narodih lahko mleko izzove drisko, nasprotno pa ljudje, ki živijo na severu, mleko dobro prenašajo.

Kolonsko hidroterapijo izvajamo v preventivne in kurativne namene.

Komu bi obvezno priporočil kolonsko hidroterapijo v preventivne namene? Starejšim ljudem, saj so vsi po vrsti zastrupljeni. K meni pogosto prihajajo ljudje, ki že več kot dvajset let jemljejo zdravila proti visokemu krvnemu tlaku, zaradi česar je njihov organizem zastrupljen.

Zdravemu človeku pa kolonske hidroterapije ne priporočam.

Zakaj je kolonska hidroterapija tako zelo uspešna? Učinek zdravljenja je razstrupitev organizma, ki nato deluje bolje. Človek je bolj svež in živahno, postane vitalnejši. Ker pa se bolnik po terapiji vnovič začne zastrupljati, je treba kolonsko hidroterapijo ponavljati. Hidroterapija ne čisti zgolj debelega črevesja, temveč tudi masira vse sosedne organe: jetra, tanko črevo, maternico, jajčnike, prostato in ledvica. Po nazorih tradicionalne kitajske medicine je debelo črevo neposredno povezano tudi s pljuči, kožo, nosom, hipofizo in hrbtenico. Poleg tega tovrstna terapija krepi imunski sistem.

Iz zgodovine
V najstarejših kitajskih knjigah, denimo, je najti risbe, ki upodabljajo preprosto obliko klistiranja, pri kateri si človek vstavi bambusov trs v zadnjično odprtino in se nato potopi v reko; čajnik z vodo za klistiranje visi kar na drevesu. V Evropi je bila ta metoda zelo razširjena v 16., 17. in 18. stoletju. Na dunajskem dvoru, denimo, so dvorjanke uporabljale klistiranje za lepšo polt. V cesarski Rusiji so se kupci klistirali naslednje jutro po gostijah. Metoda je nato utonila v pozabo vse do polovice 20. stoletja, ko so jo vnovič začeli uporabljati v Severni Ameriki.