Ko je misel preskočila v iskro,
je dosegla svojo tirnico
in zapuščala vezljivost obrednih barv
na cvetovih jezika, ki jih je položila
v svojo tkanino in ustvarjala težo besed.

Bila sem očarana in fascinirana.
Svetloba se mi je zdrobila v sončni prah.
Dosegel me je zlat dež in odprla
se mi je velika svetlikajoča roža neba
z obrazom hvaležnosti, da jo vonjam
z ljubeznijo in ona mi je razkrila,
da mi umiva oči in kleše granit.
Vse ima velik pomen. Je uvod v življenje.

Videla sem jo s prostim očesom
v nedokazljivi dimenziji, z zastrto vsebino
v zvokih, barvah in dotikih, precejajočo
skoz pore, ki drami vrt zelenja v meni.
Diham in utripam z žejnimi usti,
dolgo hodim, vztrajam estetsko, etično,
polemično, borim se znotraj sebe
za meje razuma. Očiščujem navlako.

Obnavljam svoj jaz, vpletam druge
v revolucijo duha. Noro. Odločim se
za novo videnje, nove ideje, ki presegajo
okvire misli, ki so mi darovale
prve pastelne odtenke govorice,
ki sem jih čutila kot valovanje ceste,
valovanje jutra, roso, začetek.
Ti so premogli vonj take nežnosti,
ki jo sedaj vidim edino na cvetovih.

Čutim se kot breme. Vidim Doréjevo
podobo, na kateri se Kajn z gorjačo
v roki sklanja nad pobitega Abela.
Oddaljujem se od dogodkov,
ki so postali samo še drobni spomin
velikega spomina pod stebriščem ruševin
idealov, kjer poganja staro v novo,
iz katerega bo nekoč izgnano zlo
v breztežno stanje, nagnjeno na boke
temnega mraka, kjer ga zró oči svetlobe
na drugi strani časa in prostora.