|  Zeusova ljubljenka Evropa,
ena od številnih oceanid,
ki si bila od Hezoida počaščena
v njegovi Teogoniji, skupaj
s sestro Azijo,
si postala utelešenje duha,
vseenotnosti bitij.
Evropa, jaz sem tvoj del!
Kakor suh strdek krvi
se vračam v čudež tvoje oživitve,
ki ga komajda še poznam.
Starodavna svetloba,
humanistični patos
po sijaju in veličini,
postani moja luč!
Antično filozofska tradicija,
domovina kulture,
predsokratskega razuma,
pripadajoča Platonu, Aristotelu,
helenistična preporoditeljica,
odkriteljica vrha razuma po Heglu,
Nitetzscheju, Husserlu, Haideggerju
legitimna sinteza grške filozofije,
ti si upanje za razsvetljenje mojega uma!
Zapisana si s svojo usodo na preročišču
v Delfih z Apolonovim izrekom:
»Spoznaj samega sebe« (gnothi sauton),
kot izpolnitev božanske zahteve
po človeški moči in sposobnosti,
združena s Pindarjevo zapovedjo:
»Bodi to, kar si!« (genoi hoios essi)
in jaz se vračam k tvojemu univerzalnemu sporočilu,
kjer pomenita starodavni Kristusov etos
človeško držo in ravnanje,
da bo tvoj človek poln ljubezni,
dobrote in usmiljenja.
Vrni človeku temeljna načela
za urejeno življenje, da dobijo moč.
Oznani veselo oznanilo, da Bog ni umrl,
da je človek živ, da presega mehanične zakone
Kosovelovega paradoksa – skok iz mehanike
v življenje. Skok, ki presega zakon fizike.
Presezi nepreseženo izkušnjo
grško – perzijskih vojn,
barbarskih pustošenj in turških obleganj,
obglavljanja z giljotino, državljanskih vojn,
fašističnega nasilja, nacističnih taborišč
in boljševističnih preganjanj!
Učvrsti mir in duhovno enotnost med narodi,
razsvetljenska iluzija o popolni osvoboditvi
postani resničnost, razširi notranje sonce
svoje samozavesti, tvoj božanski um
miru naj vlada svetu, pomagaj razrešiti
verigo vzrokov za revščino in vojne v svetu!
Posrednica med srcem in razumom,
ne dopusti grobarjem tega sveta,
da opravljajo pred tvojimi vrati svoj posel.
Na vse najvišje evropske vrhove
napiši merila človečnosti,
kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj!
Novi napori so tvoj kulturni model,
ki rastejo iz duha filozofije –
filozofije prihodnosti in etične odgovornosti.
Odkrijmo novega duha v pepelu Evrope!
Edino, kar utemeljuje naše združevanje
v Skupnost evropskih narodov.
|
NE ZAMUDITE
Evropi na pot - gnothi sauton
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 15. julij 2006 @ 10:10 CEST
Tatjana
Evropi na pot - gnothi sauton
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 16. julij 2006 @ 11:27 CEST
nove Evrope ne moremo graditi na takšnih utrujenih, naveličanih in ciničnih izjavah, ki ne iščejo prave možnosti in spoznanja ter iskanja življenjskega smisla v človeškem prizadevanju biti človek za drugega. Namesto sebičnih in preračunljivih interesov neoliberalizma, ki razsoebljajo posameznika, si krščanska etika prizadeva postaviti avtonomije moralne bližine in sosestva, prizadeva si, da bi naredila človeka, ki bo sposoben narediti korak iz sebe, da človek postane odgovorna oseba, ki pomeni izhodišče moralnega življenja in polno odgovornost. Nihče nima pravice drugih obtoževati, če sam ne pogleda prej vase. Morali prostor ustvarjamo s sprejemanjem odgovornosti in ne po ustaljenem neproduktivnem populističnem vzorcu s kazanjem s prstom na drugega.
LP Tatjana
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: MC dne torek, 18. julij 2006 @ 13:58 CEST
grško – perzijskih vojn,
barbarskih pustošenj in turških obleganj,
obglavljanja z giljotino, državljanskih vojn,
fašističnega nasilja, nacističnih taborišč
in boljševističnih preganjanj!
Ja. Zgodovinski spomin je kratek. Zato me ne preseneča pesničin precej nenavaden, jaz bom rekel kar izkrivljen, izbor negativnih Evropskih izkušenj. Grško-perzijska vojna je povečini potekala v geografskem območju, ki danes ne pripada Evropi - največ v območju Male Azije. Potekala je v času, ko Evropska identiteta ni bila izoblikovana še niti kot ideja. Veliko bolj evropski so rekonkvista, križarski pohodi, fevdalne vojne, verske vojne, imperialistične vojne 18-tega, 19-tega in 20-tega stoletja ( I. in II. svetovna vojna). Tudi vse kolonialne avanture z vložki misijonarstva, suženjstva in genocidov so bile inicirane in upravljane iz krščanske Evrope. Turška obleganja v svojem bistvu in razlogih niso nič drugačna od Angleških, Francoskih, Španskih, Ruskih, Avstrijskih ali kakih drugih obleganj, ki so jim botrovale Evropske kraljeve in cesarske glave. Približno v istem času, ko je padel Konstantinopel zaradi turškega obleganja (pred tem v četrti križarski vojni je že enkrat padel zaradi zahodno-krščanskega obleganja!), so na drugi strani pod udarom krščanskih osvajalcev (rekonkvista) padli Granada, nekaj stoletij pred tem Toledo, Kordova in Sevilja (ki so geografsko še veliko bolj v Evropi kot je Istanbul). Versko strpnost in cvetočo civilizacijo so zamenjali krščanska inkvizicija, preganjanje in kultura, ki je v tistem času skoraj na vseh področij za islamsko zaostajala za nekaj stoletij. Verske vojne (ki jim je botrovala ljubezen med krščanskimi brati) so zahtevale najmanj tisočkrat več žrtev kot gijotiniranje v času Francoske revolucije. Da ne govorimo o grmadah, ki so s svojo očiščevalno močjo nedvomno prispevale k temu, da je danes Evropa bolj krščanska oziroma katoliška, kot bi bila brez njih. Če bi pesnica res želela poudariti vso grozo »nepresežene izkušnje«, bi bilo bolj korektno, če bi omenila grmade, gijotine pa bi omenila samo v primeru, če bi pred tem naštela vse ostale inkvizicijske inovacije za izganjanje hudiča in pospešeno katoliško prevzgojo, ki so kvantitativno in kvalitativno močno presegale uporabo gijotine. Če bi bila res poštena, bi pri gijotinah odkrila celo nek korak naprej - v smislu humanizacije, saj je tehnicistična eksekucija zaradi natančno odmerjenega udarca kovinskega rezila v tilnik neprimerno hitrejša in manj boleča, kot počasno praženje na odprtem plamenu, seveda po predhodni strokovni obdelavi s pomočjo kakega izmed mnogih inkvizicijskih strojčkov za gnetenje ali rezanje mesa in kosti.
V zgodovini Evrope je bilo klasičnih državljanskih vojn relativno malo. Prevladovale pa so verske in imperialne vojne. Pa tudi večino klasičnih evropskih državljanskih vojn v 20. stoletju so poganjali zunanji – imperialni interesi. Tudi naša – slovenska oziroma jugoslovanska državljanska vojna, je bila predvsem stranska posledica imperialnega spopada med evropskimi velesilami.
Fašistično nasilje in nacistična taborišča (mimogrede, obstajala so tudi fašistična taborišča, sama koncentracijska taborišča pa niso nacističen izum, marveč so jih začeli prvi uporabljati Angleži v Burski vojni) so gotovo ene največjih grozot, ki so prizadele Evropo, vendar so se lahko porodile samo v specifičnih okoliščinah, ki jih pesnica ne omenja niti z besedico. I. in II. svetovna vojna sta bili tipični imperialni vojni, kolonialni spopad širokih razsežnosti. I. svetovne vojne ni zakuhal niti fašizem niti nacizem niti bojševizem. II. svetovna vojna pa je bila samo nadaljevanka prve, nekakšen poračun za neporavnane račune. Vojne so vedno samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Tudi ekstremni boljševizem je samo produkt nekih skrajnih okoliščin, ki so se oblikovale v razmerah nepojmljive tiranije v fevdalni Rusiji, imperialnih apetitov in brutalnega vmešavanja tujih (zahodnih) sli, ki so sponzorirale kontrarevolucijo (Gulakov si ni izmislil Stalin, marveč so ji že prej uporabljali krščanski carji). Osovražena trojica 20. stoletja fašizem-nacizem-komunizem je samo ena izmed najbolj brutalnih manifestacij imperialistične, kolonialne politike. Evropa ni samo dedinja nekih humanističnih filozofov (ki so povečini skrivaje trepetali za svoja življenja), marveč je predvsem dedinja imperialističnih osvajanj – dedinja posvetne in cerkvene grabežljivosti.
Pa še nekaj besed o merilih človečnosti, ki naj bi jih zapisal Mojzes na gori Sinaj. Mene to vsaj nekoliko spominja na posiljevanje Evropske ustave s krščanskimi koreninami. Tudi če odmislimo pravljično ozadje Mojzesovih zapovedi in bajko vzamemo kot zgodovinsko resnico, ne moremo mimo tega, da se ne bi vprašali, v čem je t.i. 10 božjih zapovedi tako zelo izrednih, da bi jih smeli patetično razglasiti kar za MERILA ČLOVEČNOSTI. Natančno prebiranje tistega, kar Bog zapoveduje Mojzesu, nam razkrije nekaj povsem drugega:
Kot prvo, Mojzes in Bog sta sklenila zavezo – med Bogom in izvoljenim ljudstvom. Bog je izbral svoje ljudstvo. Zaveza med Bogom in Mojzesom je že v osnovi rasistična. Je v bistvu samo konstrukt zafrustriranega puščavskega, pastirskega plemena.
Sedaj pa poglejmo natančneje, kaj Bog naroča Mojzesu (Mojzesova knjiga 34,10-28): »Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je. Nikar ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele! Kadar bi se vlačugali s svojimi bogovi in darovali svojim bogovom, bi te vabili in bi jedel od njihove daritve; jemal bi njihove hčere za tvoje sinove in njihove hčere bi se vlačugale s svojimi bogovi in zapeljevale tvoje sinove, da bi se vlačugali z njihovimi bogovi. »
Draga Tatjana, povej mi prosim, kaj ima ta sovražen, rasističen, seksističen, ksenofobi, z versko mržnjo prepojeni izliv opraviti z MERILI ČLOVEČNOSTI ???!!!!!
Poglejmo si še nekaj navodil, s katerimi bi lahko razširili preambulo k Evropski ustavi ali bi jih lahko v najbolj skromnem primeru vsaj vključili npr. v evropske direktive o živinoreji in prehrani:
Ne delaj si ulitih bogov!
18 Praznuj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh ob določenem času v mesecu abíbu, kakor sem ti zapovedal; kajti v mesecu abíbu si odšel iz Egipta.
19 Kar koli prvo odpre materino naročje, je moje; vsak prvi moški mladič tvoje živine, goveda in drobnice. 20 Prvega mladiča osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Vsakega prvorojenca izmed svojih sinov moraš odkupiti.
In ne smete se prikazati pred mojim obličjem praznih rok.
21 Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; počivaj tudi ob času oranja in ob času žetve!
22 Obhajaj praznik tednov za prvine pšenične žetve in praznik spravljanja pridelkov ob koncu leta!
23 Trikrat v letu naj se vsi tvoji moški prikažejo pred obličjem Gospoda BOGA, Izraelovega Boga. 24 Kajti pregnal bom narode pred teboj in razširil tvoje pokrajine in nihče ne bo zahlepel po tvoji deželi, kadar pojdeš, da se trikrat na leto prikažeš pred obličjem GOSPODA, svojega Boga.
25 Ne daruj krvi moje klavne daritve s kvašenim kruhom in daritev praznika pashe naj ne ostane do jutra!
26 Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo GOSPODA, svojega Boga!
Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!«
27 Potem je GOSPOD rekel Mojzesu: »Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« 28 Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.
In potem se je Mojzes z gore Sinaj ves opijanjen prikobalil nazaj k svojemu ljudstvu, norosti pa seveda ni bilo konec. Ljubiteljem izvornih MERIL ČLOVEČNOSTI predlagam, da si natančno preberejo zadnje štiri Mojzesove knjige in svojo etiko popravijo skladno s pastirsko-plemenskimi izvori naše čudovite evropske civilizacije. Mogoče pa bo to komu celo olajšalo dojemanje, od kje izhajajo korenine imperializma, kolonijalizma, rasizma in nenazadnje nacizma, fašizma in boljševizma:
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz&id0=1&pos=0&set=2&lang=sl
Mogoče samo še dodatek, ki bi ga bilo mogoče uporabiti kot dobro osnovo pri pripravi Evropske kazenske zakonodaje:
1 GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: 2 »Reci Izraelovim sinovom: ›Kdor koli izmed Izraelovih sinov ali izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, dá kakega svojega potomca Molohu, naj bo usmrčen. Ljudstvo dežele naj ga kamenja. 3 Jaz pa bom obrnil svoj obraz zoper tega človeka in ga iztrebil iz njegovega ljudstva, kajti Molohu je dal svojega potomca in tako onečistil moje svetišče in oskrunil moje sveto ime. 4 Ko bi ta človek dajal svojega potomca Molohu in bi ljudstvo dežele vendarle zamižalo, da ga ne bi bilo treba usmrtiti, 5 bom jaz obrnil obraz proti njemu in proti njegovi rodbini in bom njega in vse, ki se vlačugajo z Molohom, iztrebil iz srede njihovega ljudstva.
6 Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva. 7 Posvečujte se torej in bodite sveti, kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog. 8 Držite se mojih zakonov in jih izpolnjujte; jaz sem GOSPOD, ki vas posvečujem. 9 Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo; očeta ali mater je klel; njegova kri pade nanj.
10 Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. 11 Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. 12 Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. 13 Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. 14 Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. 15 Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! 16 Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!
17 Če kdo vzame svojo sestro, hčer svojega očeta ali hčer svoje matere, pa vidi njeno nagoto in ona njegovo, je to sramota; pred očmi sinov svojega ljudstva naj bosta iztrebljena; odgrnil je nagoto svoje sestre, zadene ga krivda. 18 Če kdo leži z žensko, ko ima ta mesečno čiščo, in odkrije njeno nagoto, je odgrnil izvir njene krvi in sama je odgrnila izvir svoje krvi; naj bosta oba iztrebljena izmed svojega ljudstva. 19 Ne odgrinjaj nagote ne sestre svoje matere ne sestre svojega očeta, kajti to se pravi razgaljati svoje meso; zadene ju krivda. 20 Če kdo leži s svojo teto, je odgrnil nagoto svojega strica: nosila bosta svoj greh in umrla brez otrok. 21 Če se kdo oženi z ženo svojega brata, je to nečistost; odgrnil je nagoto svojega brata; naj bosta brez otrok.
22 Držite se torej vseh mojih zakonov in vseh mojih odlokov in jih izpolnjujte, da vas ne izbruha dežela, v katero vas vodim, da boste prebivali v njej. 23 Ne hodite po zakonih narodov, ki jih bom pregnal pred vami; ker so počenjali vse to, so se mi zastudili. 24 Rekel sem vam: Polastili se boste njihove zemlje in dal vam jo bom v last, deželo, v kateri se cedita mleko in med; jaz sem GOSPOD, vaš Bog, ki sem vas ločil izmed ljudstev. 25 Razlikujte torej med čistimi in nečistimi živalmi, med nečistimi in čistimi pticami, da se ne ognusite ne z živalmi ne s pticami ne z ničimer, kar mrgoli po zemlji, kar sem za vas izločil kot nečisto. 26 Bodite mi torej sveti, kajti jaz, GOSPOD, sem svet in ločil sem vas izmed ljudstev, da bi bili moji.
27 Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.‹«
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 19. julij 2006 @ 09:02 CEST
»Ja. Zgodovinski spomin je kratek. Zato me ne preseneča pesničin precej nenavaden, jaz bom rekel kar izkrivljen, izbor negativnih Evropskih izkušenj. Grško-perzijska vojna je povečini potekala v geografskem območju, ki danes ne pripada Evropi - največ v območju Male Azije. Potekala je v času, ko Evropska identiteta ni bila izoblikovana še niti kot ideja.«
Zaradi jasnosti navajam, da ni bil namen pesmi govoriti o Evropi v zemljepisnem smislu, temveč o Evropi v duhovnem smislu glede na njene filozofske korenine, glede na njeno rojstvo iz duha filozofije.S tvojimi trditvami, da je grško-perzijska vojna potekala v območju, ki danes ne pripada Evropi – največ v območju Male Azije in da je potekala v času, ko evropska identiteta še ni bila izoblikovana niti kot ideja, se ne morem strinjati, ker ne ustreza znanstvenim in zgodovinskim resnicam in na navedena zgodovinska dejstva je treba gledati s širšega zornega kot in jih razumeti v širšem smislu evropskega duha.
Evropa je nastala po okriljem grške filozofije na prehodu iz 7. v 6. stoletje pred Kristusom, ko je evropski kontinent dobil ime po legendarni Zevsovi ljubljenki Evropi. Rojstvo ideje Evrope sovpada z rojstvom grške filozofije s tem, da je evropski duh postal bitno posredovalni duh. V tem pogledu je predsokratski začetek grške filozofije že povsem v smeri kasnejše platonsko – aristotelove sistematične obdelave in nikakršnega dvoma ni, da je projekt samospoznanja človeka kot subjekta skelet vsega grškega razumevanja Evrope. Toliko je grška filozofija zgled evropskega duha za vse večne čase in iz tega vidika je treba razumevati vrednost in pomen grške kulture.
V trenutkih nevarnosti pred zunanjim sovražnikom, kadar je grozila velika nesreča ali popoln propad, pa tudi kadar so notranji prepiri ogrožali skupni obstanek, takrat je zavest o duhovni Evropi naraščala in pridobivala veljavo. Naključje je hotelo, da je Evropa odigrala pomembno vlogo v najbolj kritičnih trenutkih evropske zgodovine, tako v stari dobi, v času grško - perzijskih vojn, kakor tudi v novejšem času, v času barbarskih pustošenj in turških obleganj in osvajanj, in ni služila le kot splošna podlaga, temveč kot gonilna sila pri ustvarjanju odgovarjajočih obrambnih političnih zvez.
Šele novoveška filozofija je izrecno potrdila svoj evropski izvor in označitev, šele v njenem okviru je bila je bila ideja Evrope resnično filozofsko osmišljena, dvignjena na raven filozofske ideje. Tako upravičeno lahko govorimo o rojstvu Evrope iz duha filozofije. Grkom se priznava vodilna vloga pri ozaveščanju človeštva. Moderni filozofi so v marsičem mislili drugače od svojih velikih predhodnikov in si še naprej prizadevali nadomestiti primanjkljaje človekove subjektivnosti. Edini so si, da se z Grki začenja evropsko dogajanje. Le-ti so določili njegovo smer in cilj ter da je začetnica tega dogajanja grška filozofija in ne kakšen zunanji dejavnik, kar je odločno poudaril tudi Hegel.
Bitna izkušnja različnosti Vzhoda in Zahoda je izvirno zaznamovala in utemeljila celotno današnjo zgodovino Evrope ter da so Heglove misli in opombe o razliki med Vzhodom in Zahodom tako ostroumne in polne razumevanja, da se ob nje komaj še lahko postavi kaj prodornejšega. Za Heglom so samo še Nietzsche, Husserl in Heidegger tako odločno poudarili evropski pomen grškega odkritja razuma kot medija močnega univerzalnega sporazumevanja med ljudmi. Hegel je vedel, da je »svetloba duha« najprej zasijala v Aziji ter da svetovna zgodovina gre od Vzhoda k Zahodu. Vendar tej okoliščini Hegel ni dajal pretiranega pomena in ni pozabil poudariti, da se na Vzhodu rojeva »zunanje fizično sonce«, na Zahodu pa »notranje sonce samozavesti«, ki ima širši sijaj. Evropa je »središče in konec starega sveta«, ker sta se resnični vzpon in pravi preporod duha dogodila šele v Grčiji. S tem je presegel tudi globoko zakoreninjeno razumevanje superiornosti Vzhoda nad Zahodom, s čimer je omogočil širjenje in krepitev zavesti o duhovni enotnosti Evrope. Zato je tudi povsem jasno, da se je Hegel zavedal Apolonovega izreka v Delfih »Spoznaj samega sebe!« Hegel je tudi ključ za razumevanje evropskega duha.
Človek je najpomembnejši člen v verigi pojmov, ki vodijo na sled tega duha. Gre za novo razumevanje umnosti, ki so ga zapustili šele Grki. Njegov razpoznavni znak je samoomejevanje in samoodločanje. Gre za avtorefleksijo evropskega človeka. Temu odkritju neskončne vrednosti dimenzije subjektivnosti kot epohalnega odkritja in njenega nadaljevanja v smislu tega duha, se je poklonila tudi moja pesem »Evropi na pot«. Samozavest je najtrdnejša izhodiščna in oporna točka evropskega duha in evropskega človeka v vsem sijaju in veličini. Če evropskega duha sploh hočemo razumeti, moramo izhajati iz tega, da je njegova osnovna naloga samoutemeljitev, da je to duh, ki posreduje samega sebe in ve, da je sam svoj lastni proizvod.
Ta duh ne prenese nikakršne zunanje omejitve, niti se ne uklanja pred kakšno mračno, nepregledno silo, nič se ne more upreti njegovi ustvarjalni svobodi. V imenu tega duha človek prevzema celotno odgovornost za svoje življenje, postaja svoj lastni gospodar. To je njegovo najmočnejše orožje. Zato je evropski človek neprestano v gibanju, v mobilizaciji, nikoli ne miruje.
Evropski človek in njegov razum je sinteza grške filozofije, krščanske religije in moderne znanosti. Ta misel je tudi bistvo moje pesmi. Evropski človek lahko na osnovi tega duha in njegovih vrednot lahko veliko koristnega naredi v svetu, predvsem pa gre za nadaljevanje in razvijanje tega duha in ne za njegovo razvrednotenje in barbarsko uničenje ter za destrukcijo.
Odveč je tu podrobno opisovati nihanja in premene, ki jih je ideja Evrope pretrpela v mnogih stoletjih, preden je dosegla svoj vrhunec v Heglovi filozofski viziji svetovne zgodovine. Gre za celovit kanon evropskega duha. Vsa evropska kulturna prizadevanja naj služijo širitvi in krepitvi polja človekove svobode, miru v svetu inpomagajo k blagostanju človeštva. Evropskemu človeku je dano, da lahko črpa podlago svojega delovanja iz zakladnice svoje duhovne kulture in civilizacijskega evropskega humanističnega duha, saj je izobraženi um naredil Evropo in ustvaril Evropejca na temelju kulturnega izročila, ki se odlikuje s svojo sposobnostjo na poti neprestane preobrazbe pri oblikovanja sveta. To je tudi odgovor kakšno vlogo lahko Evropa odigra danes v svetu.
Na tisto tvoje pisanje Marko, o Mojzesu pa ne bi odgovarjala, ker je izven koncepta mojega razmišljanja v kontekstu pesmi, ki govori o širini in vrednotah evropskega duha. V pesmi sem simbolično omenila 'Deset božjih zapovedi', ki predstavljajo pravila, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bo živelo v sožitju. Judje in kristjani verujejo, da se je Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj v obliki gorečega grma, in mu dal v hrambo dve kamniti plošči z vklesanimi zapovedmi. Po drugi razlagi naj bi Mojzes plošči napisal po božjem nareku.
Deset božjih zapovedi ima globljo sporočilno vrednost človeštvu, ki je tu ne bi obširno razlagala in se izpostavljala linču tistih, ki skoraj vsak prispevek bičajo s svojimi protikrščanskimi napadi in ne priznavajo krščanskemu etosu kulturnega in humanega izročila. Vsak naj to krščansko izročilo razume in sprejme v skladu s temeljnimi človeškimi vrednotami in lastno etično opredelitvijo ustvarjanja moralnega prostora, predvsem pa s svojim etičnim odnosom do sočloveka.
Podcenjevanje človeških starodavnih izročil kaže na omejenost v razumevanju zgodovine človeštva in življenja. Zaradi jasnosti navajam deset božjih zapovedi, saj ne gre za heretično besedilo, temveč za povsem temeljne vrednostne pojme človeške etike, ki veljajo za vernike in ateiste bodisi kot družbena morala ali zakon, zlasti od vključno 4. zapovedi naprej.
Vprašanje je, kako bodo naši potomci govorili o nas, kot o potomcih plemenskih pastirjev in kako smo se izrodili v umsko omejeno pleme, da še svoje prakulture nismo bili sposobni spoznati, spoštovati in prav vrednotiti.
V zapovedi verovanja v enega Boga in zapovedi neskrunjenja božjega imena vidim simbolično sporočilo kot vrlino značajnosti, sposobnosti spoštovanja in verodstojnosti človeka, da spozna samega sebe v smislu Apolonovega izreka v Delfih, da se odkrije tudi v duhovnem smislu kot presežno bitje, saj človek je še nekaj več kot samo materia in materialno pojmovanje sveta.
Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja in zanjo ne more veljati prevladujoči vzorec mišljenja, ki je veljal do sesutja socializma boljševistične provenience, da se le-ta obravnava kot nekakšna filozofija v mirovanju s prepovedjo in nesmiselnostjo poseganja v skrivnosti človekovega bivanja. Mišljenje se ne more odrekati pojmu celote. Če mišljenje ne bi bilo zmožno izraziti se in videti tudi znotraj skrivnosti, prestopiti prag teme, bi to pomenilo konec mišljenja.
Religija predstavlja verniku totalnost mišljenja, prestop v skrivnosti, čudenje in strmenje in v tem smislu vidim smisel prve in druge božje zapovedi. Človek ima pravico razpolagati tudi z neskončnim: Bog, duša, svet. Končnost tostranskega, zemeljskega, umrljivega se sublimira z neskončpnostjo onostranskega, nezemljskega. Ta razčlovečeni, nečloveški svet, je nebeški nič. Dopustimo vsaj upanje in hrepenenje tostranskemu življenju. In zakaj ne bi človek razpolagal tudi z onostranskim, če mu oljaša življenje? Tudi utopičen moment je vključen v njegov spoznavni proces, sicer zakrni, lahko to pomeni tudi odpoved subjektivnosti. Objektivnost nam ne določa mišljenja, mišljenje določamo mi, znotraj sebe, s svojim duhom. Človek je svobodno bitje in to neprestano "tumbanje" proti vsaki besedi, ki zadiši po verskem pojmu, postaja že na moč utrujajoče, je znak ozkosti, nevpetosti v celoten sistem mišljenja človeštva, ki je lahko zelo pestro in bogato. Mišljenje, ki hoče biti nadsubjektino, biti red in ustvarjati red, normirano zavest, predstavlja nasilje, deluje nasilno, totalitarno, neproduktivno. Človek pusti človeku svobodo mišljenja! To je izročilo evropskega duha.
Deset zapovedi
1. Veruj v enega Boga
2. Ne skruni Božjega imena
3. Posvečuj Gospodov dan
4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro
na Zemlji
5. Ne ubijaj
6. Ne nečistuj
7. Ne kradi
8. Ne pričaj po krivem
9. Ne želi svojega bližnjega žene
10. Ne želi svojega bližnjega blaga
Lep pozdrav
Tatjana
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: Pips dne sreda, 19. julij 2006 @ 16:05 CEST
Prav tako so bogi tisti, ala MC in podobni, ki cerkev obsojajo za mesojedstvo. V iskanju nekakšnih argumentov se spravijo tudi na cerkev. Še posebej oni Eckhartovi dušebrižniki.
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 19. julij 2006 @ 17:16 CEST
V mitu je Evropa hčerka feničanskega kralja. Po legendi je arabski feniks - ptič, ki zgori v svojem gnezdu in se pomlajen dvigne iz njega. To pa pomemi, da ni otrdel v matriji in tudi ne umre, ampak se v večnem ognju prenovi, tako kot ogenj Božanskega duha prinašalec večnega prenavljanja.
Če bi zahodna zgodovina sledila valu nenehnega notranjega prenavljanja, bi zagotovo stvari šle drugače. Stoletje, ki je za nami, sta zaznamovali dve svetovni vojni. Bili sta rezultat prizadevanja narodov, ki so hoteli doseči varnost na vodoravni - materialni - ravni. In tudi prejšnja stoletja so zaznamovana z milijonskimi žrtvami v imenu tako imenovane "pravice"; terjale so jih inkvizicija okostnele cerkve in 30 ter 80 letna verska vojna.
Pomor pa se je nadaljeval na bojnih poljih Verduna, v množičnih "čistkah" v Sovjestski zvezi in na Kitajskem, v smrt je šla cela armada neizurjenih in neoboroženih ruskih vojakov, ko je hotela zadržati Hitlerjev uničevalni stroj. Nadalje: burske vojne v Afriki, strašna trgovina s sužnji, pokol na Balkanu in Kavkazu, angleška koncentracijska taborišča v Južni Afriki, nemška uničevalna taborišča v Nemčiji in na Poljskem, delovna taborišča v Sibiriji.
Pa umetno vzdrževana materialna in duhovna revščina! Fizičnih in psihičnih žrtev je tako na milijone. Ja, Minotaver je nenasiten. Dokler bo človeštvo vodila bikova glava - simbol zastarelega obdobja, bo Minotaver še naprej terjal na milijone žrtev. Ne gre samo za umor človeškega telesa, napadena, ranjena in žrtvovana je tudi človeška duša.
Grški mit nam pripoveduje o junaku Tezeju, ki mu je končno uspelo usmrtiti Minotavra. Iz preteklosti so nam znani takšni reševalni poskusi. Danes smo na točki, ko mora iz sadu preteklosti nastati nekaj povsem novega in to novo mora podpirati nov impulz, ki bo človeka dvignil iz njegovega propada. To je Tezejeva moč, moč junaka, ki ga vodi duša-Adriadnina nit.
Tezej prodre v globino labirinta, da bi rešil človeštvo iz njegove dvojnosti. Zdaj je najnižja točka dosežena. Mnogi se je zavedajo, čeprav so njihova pričakovanja pretežno še usmerjena na zunanje spremembe. Kdor sledi ideji o združeni Evropi, misli na graditev "evropske hiše", kar pomeni kvečjemu politično enotnost. Seveda je taka varnost potrebna.
Vendar pa ni to edini cilj in tudi nen sme biti. Potrebna nam je duhovna vodilna nit, s katero graditelji novega sveta lahko poiščejo izhod iz kaosa. Ta duhovna nit je ta posebna oblika evropske enosti. Tako smo lahko danes priče, kako se lomijo ovire, ki bi še kako rade ustavile novi čas-spremembo zavesti! Tako na eni strani dosega materialna blaginja svojo najvišjo točko, na drugi pa govori duhovna duša, od Boga določen človek, in razkriva pot milijonom ljudi, ki ji še lahko sledijo.
Predvsem je to zagotovo duhovno delo. Priče smo, kaj se je zgodilo z našim predsednikom dr. Drnovšku! To so močna znamenja. Zato prodira Kristusov impulz v naša človeška srca, tako kot je Tezej prodrl v labirint. Ta duhovna univerzalna sila lomi moč živalskega človeka, odrešuje višjega človeka in ga vodi ven iz ujetosti.
Kdor se zaveda teh sprememb in kdor se jim zavestno prepusti, se notranje prenavlja. Tega impulza ne more in ne sme zadržati zase. Najprej je potrebno v Evropi zgraditi duhovno hišo, ki jo bo podpirala Resnica. Ja, to je tista hvaležna naloga, ki jo mora Evropa izpolniti sedaj na začetku 3. tisočletja.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: MC dne sreda, 19. julij 2006 @ 17:17 CEST
Približno v 15. stoletju je prišlo do močnejše identifikacije pojma Evropa s krščanstvom, v 18. stoletjem pa identifikacija s pojmom civilizacije, ampak to je že druga zgodba, ki jo od grško perzijskega spopada ločita dve dolgi tisočletji.
Perzijsko-grške vojne lahko v najboljšem primeru označimo kot osvobodilne in če jih podaljšamo še v čas Aleksandra se spremenijo v osvajalne (imperialistične) vojne. Lahko pa na spopad med dvema antičnima ljudstvoma v resni gledamo kot na nekakšen spopad dveh civilizacij, dveh raz, dveh filozofij, dveh jezikov. Spopad med Heleni in Neheleni. To seveda vnaša v perzijsko-grški spopad neko čustveno komponento, ki nas zlahka zapelje v situacijo, ko postane neka oddaljena zgodovinska izkušnja (morda samo neka bitka) točka narcistične identifikacije. Že jezik, ki so ga govorili Perzijci, je Grkom zvenel skrajno nenavadno, da ne rečem kar primitivno. Če so morali Grki govoriti o Perzijcih, so jih poimenovali kar po zvokih, ki so jih večinoma le-ti uporabljali pri komunikaciji in so jih Grki opisali kot »bar-bar«, iz česar tudi sledi poimenovanje barbari. Pejorativen značaj besede se je seveda še poudaril, ko so Perzijci napadli Grke. Beseda barbar je imela vedno pejorativen pomen, namenjena je bila neusmiljenim, krvoželjnim osvajalcem vseh vrst, ki so vdirali v evropski prostor. Zanimivo pa je, da so bili med vsemi »barbari«, ki so vdirali na ozemlje, ki mu danes pravimo Evropa, verjetno še najbolj civilizirani barbari (civilizirani v smislu aparata, ki določa okvire države, ki velja za normo oziroma znak neke uspešne in močne civilizacije), ki so prihajali iz Azije – Perzijci in Turki. Velika večina ostalih barbarov (Vandali, Germani, Franki, Slovani, Vikingi…), ki so gensko in kulturno oblikovali evropske narode, je bila neprimerno bolj divja, prostaška, necivilizirana in umazana kot originalni »Perzijski barbari«.
Še o božjih zapovedih: 10 božjih zapovedi, v obliki kakršni jih navajaš, je seveda izčiščena verzija za telebane oziroma klerična interpretacija tistega, kar je zapisano v originalu, (5 Mz 5,1–22) , pa še verodostojnost tega originala je glede na vse prepise vprašljiva.
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz+20%2C1-17&id0=1&pos=0&set=2&lang=sl
Druga božja zapoved na primer pravi: Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!
Oglej si (predvsem katoliške) cerkve in videla boš, kako totalno je tam kršena 2. božja zapoved. Prav smešno je, da drugo božjo zapoved veliko bolj ali celo povsem spoštujejo muslimani! Še bolj stroga (dosledna) interpretacija te zapovedi bi lahko pomenila celo popolno prepoved umetnosti – to je upodabljanja (Umetnost je pri Grkih mymesis – posnemanje). 2. božja prepoved je torej naperjena predvsem proti kulturi in umetnosti, proti vsemu tistemu, kar imaš najbolj v čislih.
Močno prilagojene so seveda tudi ostale zapovedi.
10. božjih zapovedi je v svojem bistvu natanko to, kar praviš – je mišljenje, ki hoče biti nadsubjektivno (že po definiciji prihaja od Boga in ne od posameznika), želi biti red in ustvarjati red (čemu drugemu bi lahko božje zapovedi sploh služile, kot ustvarjanju božjega reda na zemlji), normirano zavest (ali niso zapovedi normiranje par exellance), predstavlja nasilje, deluje nasilno (vsaka zapoved ali prepoved je že v osnovi nasilna, ker postavlja omejitve in zahteve), neproduktivno. Deset božjih zapovedi izključuje svobodo mišljenja že v prvi zapovedi, saj zapoveduje vero v enega Boga. Prva zapoved ni manifestacija totalnosti mišljenja, marveč kvečjemu manifestacija totalitarnega mišljenja. Govoriš o hrepenenju, toda – hrepenenja ni mogoče zapovedati!
10. božjih zapovedi ne more biti izročilo evropskega duha, že zaradi svojega semitskega izvora ne! Je pa nedvomno izročilo, ki je oblikovalo evropsko doktrino ravnanja, ki je oblikovalo tudi posvetne zakone. Tragedija 10. božjih zapovedi in na nek način vsega krščanskega je prav tem, da se razglaša kot osnova za neko univerzalno etiko. Postavlja se kot naravni zakon. Takšna pozicija je seveda že v osnovi absolutistična in nasprotuje osnovnim idejam razsvetljenstva, ki so – po mojem mnenju – prave nosilke evropskega duha.
Evropi na pot - gnothi sauton
Prispeval/a: Andres dne sreda, 19. julij 2006 @ 17:18 CEST
http://putfile.com/pic.php?pic=main/7/19911072169.jpg&s=f10
Grško - perzijske vojne
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 19. julij 2006 @ 19:47 CEST
Na tem mestu ne morem komentirati cele zgodovine Evrope in njenih narodov, saj bi rabili za to knjigo.
Če pogledamo zgodovinske vire, kaj hitro lahko ugotovimo, da je pred dobrima dvema tisočletjema in pol grško ljudstvo razvilo eno najnaprednejših civilizacij starega sveta. Grki so vpeljali v Evropo abecedo ter izumili politiko, znanost, filozofijo, gledališče, atletiko in zgodovinopisje. Njihove zgodbe in igre še danes pripovedujejo in uprizarjajo. O Grkih vemo več kot o skoraj kateremkoli drugem starodavnem ljudstvu, in to po zaslugi njihovih spisov, ki so jih skrbno ohranili in ročno prepisovali krščanski menihi. Marsikaj smo izvedeli tudi iz izkopavanj mest, palač, svetišč, grobov in razbitin. Čeprav so Grčijo v 2. stoletju našega štetja zavzeli Rimljani, je njena dediščina še danes živa.
V 6. stol. pr. n. št. se je na iranski planoti, nato pa v mezopotamskem in prednjeazijskem območju uveljavila nova močna država Perzija. Kir II. je osnoval veliko perzijsko državo, ki je s svojo politično prevlado dve stoletji usmerjala tok zgodovine na vsem Bližnjem vzhodu. Segala je od Inda do Trakije in Egipta in bila dotlej največja država nasploh. Ta si je pod kraljem Kirom podredila skoraj vse dežele takrat znanega sveta. Zasedla je tudi grška mesta v Mali Aziji.
Atene ležijo v Atiki, kjer so se naselili Jonci. Zaradi ugodne geografske lege (v bližini morja, težko dostopne Akropole) so že zgodaj prevzele vodilno vlogo v svojem okolju. Združile so sosednja manjša atiška naselja in tako ustvarile mestno državo polis.
Sparta je bila dorsko mesto na Peloponezu v pokrajini Lakoniji. V 8 stol. pr.n.št. je s priključitvijo sosednjih predelov oblikovala istoimensko polis. Prve zakone in državni red v Sparti je oblikoval Likurg. Prebivalstvo se je delilo na spartiate, perioike in helote. Spartiati so bili vodilni sloj, ki je deloval samo vojaško in politično. Vsi moški rojeni v Sparti, so morali služiti v vojski.
Glavni vzrok za grško-perzijske vojne so bila perzijska osvajalna prizadevanja. Grčija in Perzija sta se spopadli za Sredozemlje kot gospodarsko področje. S prodiranjem Perzijcev proti Sredozemlju, so bili gospodarsko in politično ogroženi jonski in matični Grki. Spopad se je začel takoj, ko se je Perzija pojavila na vzhodni obali Sredozemlja. Vzroki za te vojne so bili torej gospodarski, družbeni in politični.Dečki od 7. leta dalje so se že pripravljali na to da bodo vojaki. Bili so zelo strogo vzgojeni zato še dandanes tistim staršem ki svoje otroke vzgajajo strogo pravimo,da se ravnajo po špartanski vzgoji. Tudi deklice so vzgajali v vojaškem duhu saj so želeli da bi rodile čim več potomcev.
Jonski upor (500-494 pr.n.št.) Maloazijske Grke z Miletom na čelu so si podjarmili Perzijci in zahtevali od njih davke in vojaško službo. Domača aristokracija, tirani, je večinoma stopila v službo osvajalca in dušila svoje ljudstvo. Jonci so bili vedno bolj nezadovoljni. Nazadnje so se uprli Perzijcem, da bi si pridobili nazaj nekdanjo neodvisnost. Vodja upornikov je bil Aristagoras, milenski tiran. Prosil je za pomoč tudi Grke v matični deželi. Špartanski kralj Kleomenes mu jo je odbil, češ da je Mala Azija predaleč. Atene, ki so si vedno želele svobodno trgovanje na vzhodu, in miletska zaveznica Eretria na Euboji so podprle upor z ladjevjem. Kakor pripoveduje Herodot, je Hekataios posvaril Jonce premočnim perzijskim kraljestvom in jim na zemljevidu sveta pokazal kako velika je perzijska država. Jonci ga niso poslušali in so se v boj podali brez strateškega načrta. Uporniki so zavzeli Sarde, vendar brez trnjave, ki jo je branil satrap Artafernes. Mesto so zažgali. Pred bližajočo perzijsko vojsko so se umaknili v Efesos. Perzijci so prišli za njimi in jih premagali. Na morju so Jonci pri Salamini na Cipru premagali feničanske bojne ladje v perzijski službi. Kmalu na to je zavezništvo upornikov razpadlo. Atenci ter prebivalci Samosa in Lesbosa so odpoklicali svoje bojne ladje. V Kariji je propadel Jonski upor. Perzijci so leta 497. pr.n.št. osvojili Ciper in mesta ob Dardanelah. Obkolili in oblegali so Milet. Aristagoras je pobegnil v Trakijo in tam leto dni kasneje umrl v boju zoper Edonce. Perzijsko ladjevje je premagalo ladjevje združenih Grkov v odločilni pomorski bitki pri otoku Lade v bližini Mileta. Leta 493 pr.n.št. so Perzijci osvojili Milet, središče jonskega upora. Mesto so požgali, prebivalce pa preselili k Tigrisu. Zlomili so še zadnji odpor in spet vzpostavili perzijsko vladavino na zahodnem delu Male Azije.
Maratonsko polje (480-490 pr.n.št.). Po že prej določenemu načrtu so se Perzijci pripravili, da napadejo bogata trgovska mesta v celinski Grčiji, seveda s pretvezo, da se maščujejo nad pomagači jonskih upornikov. Veliki perzijski imperij je namreč za irigacijo in za svoj vladajoči razred potreboval veliko sužnjev, ki jih je mogla priskrbeti le osvajalna vojna. Nasprotnika sta se prvič v večjem obsegu pomerila na Maratonskem polju, to je na vzhodni atiški strani. Atenci so imeli pripravljeno le majhno vojsko, od drugod pa so priskočili na pomoč edino Platejci. 10.000 vojakov se je moralo spopasti s številčno močnejšimi perzijskimi četami. Miltiades je v atenski ljudski skupščini predlagal, da bo z vojsko zapustil varne atenske zidove in že pri Maratonu zaustavil Perzijce na poti v Atene. Perzijic so s premočjo napadli atensko taborišče na severovzhodnih pobočjih Agrielika. Hoplitska falanga se je v strnjenih vrstah pognala skozi točo perzijskih puščic in potisnila glavnino Perzijcev nazaj; hkrati sta z obeh strani pritisnili Grški krili in potolkli zbeganega nasprotnika. Perzijci so se vkrcali na ladjevje in večji del perzijske vojske se je rešil. Mitiades je s svojo vojsko pohitel nazaj branit Atene. Dareios se je moral odreči poskusu, da bi zavzel Atene z morske strani. Perzijska odprava se je leta 490 pr.n.št. vrnila v Azijo. Vest o zmagi Grkov je sel Fidipid zanesel v 42 km oddaljene Atene, tekel je tako hitro, da je na koncu samo izrekel vest o zmagi in se mrtev zgrudil.
Velika Perzijska vojna (480-477 pr.n.št.). Čeprav bitka pri Maratonu ni prinesla odločitve v boju med Perzijci in Grki, je prva grška zmaga nad dotlej neporaženimi Perzijci dala Atencem krila. Po zmagi pri Maratonu so se Atene začele razvijati v politično velesilo Helade. V naslednjih desetih letih sta se nasprotni sili pripravljali, da bi druga drugo porazili. V Atenah niso bili enotnega mišljenja, kako se naj postavijo sovražniku po robu, ali na kopnem ali na morju. Zato sta v mestu nastali dve stranki, kopenska in pomorska. Voditelj prve je menil, da je že maratonska bitka pokazala kolikšno vrednost ima atiška pehota, zato naj se število hoplitov poveča. V drugi stranki so menili, da je edino močna mornarica učinkovito orožje zoper Perzijsko napadalnost. Zmagala je pomorska stranka. Do leta 480 pr.n.št. so zgradili 200 trier (troveslač). Za veslače so postavili dotedanje lahko oborožene kopenske vojake. Seveda Grki niso smeli podcenjevati bojišča na kopnem, kajti perzijski kralj Kserks, naslednik Darejev je nameraval napasti Helene s kopnega in z morja. Z velikansko vojsko je po mostu iz ladij prekoračil Helespont in šel skozi premagano Trakijo in Makedonijo, da bi s severa vdrl v Grčijo. Ob obali je kopensko vojsko spremljalo ladjevje. Še preden so Perzijci prišli na grška tla, je Temiskoklej, atenski vladar, sklenil vojaško zvezo z okoli 30. grškimi državicami. Žal se je tedaj, ko je bila nevarnost največja, mnogo polisov iz strahu pred Perzijci izognilo boju.
[
Termopile (480pr.n.št.). Atencem so ostali zvesti Špartanci, s katerimi so se že poprej domenili, da prevzamejo poveljstvo nad obrambo na kopnem. Tako se je tudi zgodilo. Kopenska vojska Špartancev in Atencem se je trdno utrdila v soteski Termopile. Od treh zaporednih sotesk je Špartanski kralj Leonidas s 300 špartiati, 1000 perioki, 700 Tespici, 400 Tebanci in 3500 drugimi zavezniki branil srednjo na najožjem mestu, med skalnato steno in strmo morsko obalo. Ta ugodni obrambni položaj je branilo še 1000 Fokidcev, tako imenovanih fokidski zid . 270 grških bojnih ladij naj bi se pri severozahodnem rtu otoka Euboje pričakalo Perzijsko ladjevje in ga napadlo v zalivu med otokom in celino. Perzijci so peti dan po prihodu pred Termopile napadli utrjeni grški položaj. Dva dni niso imeli nobenega uspeha. Tretji dan pa je izdajalec, domačin Efialt pokazal delu perzijskih čet pod poveljstvom Hidarna pot okrog soteske in Perzijci so presenetili nič hudega sluteče Fokidce. Bilo je tistega dne, ko se je začela pomorska bitka pri Artemisiu. Da bi vse Grške ladje vse srečno preplule ozki in nevarni preliv do zahodnega rta Euboie, je špratanski kralj Leonidas vzdržal na svojem brezupnem položaju v Termopilah prav do konca. V zadnji minuti je odpustil zavezniške vojake in kril njihov umik s 300 špartiati in 700 Tespijci. Bojevali so se, dokler niso vsi padli. Njim na čast so Grki postavili spomenik. Grško ladjevje je zaprlo prehod med otokoma Argironesi in Euboio in vzdržalo hudi pritisk perzijskih bojnih ladij. Po padcu Termopil so se grške ladje umaknile skozi Euripski zaliv nazaj v Saronški zaliv. Perzijci so imeli hude izgube, vendar so dosegli svoj cilj. Osrednja Grčija je odkrita ležala pred njimi. Kserks je s kopensko vojsko vkorakal v srednjo Grčijo in se približal Atiki. Temiskokles je izpraznil Atiko in Atene. Prebivalstvo je dal z ladjami prepeljati na Salamino, Aigino in peloponeško obalo. V Atenah je ostala le majhna posadka, ki naj bi branila atensko Akropolo, utrjeno z šibkim »lesenim zidom«.
Bitka pri Salamini (480pr.n.št.). Baje se je Temistoklu z bojno zvijačo posrečilo pripraviti Perzijce septembra 480 pr.n.št. do tega da so napadli grško ladjevje v zalivu pri Salamini. V tej morski ožini med otokom Psitaleju in gričem Aigaleom, ki je bila za Grke taktično ugodna, se premočno Perzijsko ladjevje ni moglo razviti. Perzijci so hoteli z delom ladij z južne strani obiti Salamino in zapreti morsko ožino med Salamino in Megaro, da bi grškemu ladjevju odrezali umik. Vendar sej je Grkom z nenadnim napadanj posrečilo zgnetene perzijske ladje še bolj stisniti in po 12 urah boja doseči odločilno zmago. Perzijsko ladjevje je imelo velike izgube. Preostale ladje so odjadrale nazaj v Faleron. Kserks je z vojsko odšel v Atene ne da bi poskusil napasti obrambni položaj na Istmu. Bitka pri Salamini je odločila vojno leta 480 pr.n.št. Perzijski vojskovodja Mardonios je s kopensko vojsko prezimil v Tesalili, kralj pa se je vrnil v Sarde. Temiskokles je hotel zmago pri Salamini strateško izkoristiti in z ladjevjem udariti v Helespont. Peloponežani so njegov načrt zavrnili. Perzijska kopenska vojska je zato še zmeraj ostala nevarna.
Plataje (479. pr.n.št.). Mardonios je spomladi 479 pr.nšt. ponovno vkorakal v Atiko. Prebivalstvo Aten se je ponovno izselilo na Salamino. Perzijci so razdejali Atene huje kakor prejšnje leto. Špartanski kralj Pausanias je pripeljal peloponeško vojsko in se združil s četami grških zaveznikov. Poleti se je nad Mardonia odpravila vojska 30.000 mož. Na področju severno od Plataj Pri otoku Asopu so se Špartanci spopadli s Perzijci in jih dokočno premagali. Plataje so prinesle preobrat.
Mikala (479 pr.n.št.). Odprava grških ladij v Joniji je napadla zasidrane perzijske ladje in jih zažgala. Vsa jonska mesta so odrekla pokorščino Perzijcem in izgnala tirane. Atene so z nekaterimi obalnimi in otoškimi mesti v Joniji skelnile zavezo zoper Perzijce, ta zavezništva so postala temelj prve atiške pomorske zveze.
Pomen grške zmage. Grški vojaki so se borili za osebno svobodo in politični red, ki je bil naprednejši od perzijskega. To jim je dajalo moč in voljo, zato so bili v psihološki prednosti. Grška vojska je bila homogenejša in bolje opremljena, nasprotno pa je bila perzijska vojska sestavljena iz najrazličnejših podjarmljenih narodov in slabše opremljena. Grki so bili oboroženi s ščiti, mečem in dolgimi sulicami in tako so bili v prednosti pred perzijskimi vojaki, ki so bili oboroženi z loki in krajšimi sulicami. Grki so imeli tudi boljše poveljevanje, tehnično so bili bolje podkovani in tudi ozemlje so natančneje poznali.Vse to je odločilo v prid Grkom, ki so s to zmago okrepili zavest o svobodi in spoznanje, da tudi nižji sloji lahko soupravljajo državo.
-------------------------------------------------------------------------
Glede desetih božjih zapovedi pa se ne morem strinjati s tvojimi trditvami. Te zapovedi so postulat za človeštvo in so absolutne resnice, ki jih ne more nadomestiti nobena druga "resnica", ker postavljajo etiko na prvo mesto (od 'ljubi svojega očeta in mater, da boš dolgo živel...., ne ubijaj, ne kradi....). Ne gre za normativne zahteve cerkve, temveč za vrednote človeštva. Človek je kaj hitro lahko oropan prave možnosti spoznanja in iskanja življenjskega smisla in postane apatičen, utrujen, naveličan ter ostaja samo še lahko ciničen človeški subjekt, če si domišlja da lahko zruši vse kar je starega in misli, da bo svet obrnil na glavo. Vreči v koš vse stare modrosti in resnice in si kao neko razsvetljenstvo izmišljati neko konstitutivno drugačnost pod krilatico človekove svobode, ki jo vodi subjektivizem in relativizem, je kaj žalostno. Svoboda je vedno tudi odgovornost. S takimi nazori se človek približa moralnemu skepticizmu. S tem se strinjam, da neka naučena moralna pravila ne morejo stopiti namesto moralnega "jaza", vendar deset božjih zapovedi so dejstvo, da je človek bil sposoben odkriti v sebi izvir moralnih sposobnosti in človekovega delovanja sploh ni mogoče utemeljiti na drugačen način.Za poštenega človeka so zakon, so njegov moralni "jaz".
Lep pozdrav
Tatjana
Grško - perzijske vojne
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 20. julij 2006 @ 08:36 CEST
"Naše tradicionalne duhovne norme so vse temeljile na ideji, da je treba delati to, kar je za človeka dobro, kar je resnično, kar je lepo, kar koristi njegovemu razvoju in živosti. Če pa sprejmemo sistem norm, ki pravi, da moramo storiti vse, kar tehnično lahko izvedemo, potem smo naš tradicionalni vrednostni sistem dejansko odpisali, pa čeprav mu z besedami še vedno plačujemo davek. Seveda tehnološka podmena, češ "da mora človek storiti, kar lahko stori", ni jasna norma, ki bi se je zavedali kot vrednostnega vodila. Kljub temu pa določa naše ravnanje, čeprav se zavestno še vedno držimo norm židovsko-krščanskega izročila.
Ali se soočamo z neogibnim spopadom humanističnih norm z zapovedmi tehničnega napredka? K sreči imamo še tretjo možnost, da si ustvarimo sistem vrednot, ki ne temelji na razodetju, pač pa na našem poznavanju človeške narave.
Naša kultura temelji na židovsko krščanskei tradiciji in vzgojeni smo, da verujemo v deset zapovdi v zlato pravilo ("Vse, kar želiš, da store ljudje tebi, stori ti njim"), kljub temu pa živimo v okoliščinah, v katerih bi propadel vsak, kdor bi se ravnal po desetih zapovedih in zlatem pravilu. Če odštejemo nekaj izjem na nekaterih področjih, je težko dosegati maksimalen uspeh in se obenem držati naših tradicionalnih moralnih zakonov. Verjamemo v celo vrsto vrednot, ravnamo pa narobe. Nisem pridigar, vendar pa psiholog prav lahko opazi, da ima razcep v nas precej škodljive posledice. Človek v tem "razcepu" živi z eno vrsto vrednot, ki jih spoštuje, in z drugo vrsto nasprotnih vrednot, po katerih se ravna - trpi zaradi močnih občutij krivde, ki slabijo njegovo moč, ga silijo v defenzivo, hkrati pa veliko krat projecira svoje občutja krivde na druge, itdn. Zato je odločilno, da spoznamo konflikt, v katerem živimo. Ali naj sledimo Matejevim besedam ali pa načelu, da je cilj vseh naših prizadevanj rast in učinkovitost gospodarskega stroja?"
Fromm v svojih razprava tudi navaja, da so objektivno veljavne norme v bistvu istovetne z normami, ki so skupne vsem velikim humanističnim religijam, kakršne so taoizem, budizem, judaizem, krščanstvo in muslimanstvo....
Zares ne vem zakaj toliko problemov in pripomb okrog "Mojzesovih desetih božjih zapovedi", saj je več kot jasno, da so te norme potrebne za dosego optimalne človeške zrelosti. Gre za dobro ali slabo, ki ne pomenita istega. Nekoč razodetje, danes moralni zakon vsakega "jaza".
Lep pozdrav
Tatjana
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: MC dne četrtek, 20. julij 2006 @ 09:20 CEST
če res tako razmišljaš, če meniš, da deset božjih zapovedi predstavlja postulat za človeštvo in absolutno resnico, ki je ne more nadomestiti nobena druga »resnica«, potem bi te težko opredelil drugače kot krščansko fundamentalistično fanatičarko. Prej bi pa pomislil, da sploh nisi prebrala 10-ih božjih zapovedi, kot so zapisane v II. Mojezovi knjigi (v t.i. originalu):
1.) »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. 3 Ne imej drugih bogov poleg mene!
To je zate absolutna resnica in postulat za človeštvo. Vera v edinega – judovskega boga! Tega, po tvoje, ne more nadomestiti nobena druga resnica! Se ti zdi, da je to lahko absolutna resnica za muslimane, hindujce, sike, budiste,…??? Če res meniš tako, potem pač vzemi biblijo in meč ter začni kar takoj z novo evangelizacijo, mogoče kar s križarsko vojno. Za absolutno resnico je potrebno zastaviti vse svoje moči in ideale!
2.) Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa dobroto tisočerim, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
O tem sem že razpravljal. Čista negacija umetnosti. Zate je to seveda absolutna resnica in postulat za človeštvo. Tega, po tvoje ne more nadomestiti nobena druga resnica! Jebeš - ne samo pesniško svobodo – pozabiš lahko kar na vsako upodabljajočo umetnost. Absolutna prepoved – absolutna resnica!? In ob vsem še prostodušno priznanje, da je Jahve ljubosumen Bog. Biti ljubosumen je torej povsem božanska lastnost. Lep zgled (postulat) za človeštvo!
3.) Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga, kajti GOSPOD ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
Tipična grožnja s kaznijo. Grožnja maščevalnega boga. Čisto nasprotje t.i. krščanske ljubezni in odpuščanja. Ampak zate je to seveda absolutna resnica in postulat za človeštvo. Tega, po tvoje ne more nadomestiti nobena druga resnica! Npr. resnica o ljubečem in dobrem Bogu.
4.) Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
Ta je ena izmed najbolj »absolutno resničnih.« Še posebej tisti del o stvarjenju sveta v šestih dneh. Absolutna resnica, ki zamenjuje geološko in evolucijsko znanost. Tega, po tvoje ne more nadomestiti nobena druga resnica! In seveda – delo v soboto. Že tukaj se malo zalomi, saj kristjani ne delajo (oziroma naj ne bi delali) ob nedeljah. Za takšno »absolutno resnico« so ljudi vlačili celo na referendum. Tatjana, a v soboto (nedeljo) res samo počivaš? Predvidevam da, ker 10-ih božjih zapovedi, po tvoje ne more nadomestiti nobena druga resnica!
5.) Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!
Spet ena zapoved v slogu daj-dam! Naredi to in ono, da ti bo dobro na zemlji. Seveda niti besedice o spoštovanju staršev do svojih otrok. Zapoved, ki odraža lastninsko in gosposko naravo patriarhalne družbe, kjer so otroci dolžni odreči se svoji subjektiviteti in se podvreči vsakemu starševskemu ukazu. V bistvu je ta zapoved le preslikava prve zapovedi, kjer se Jahve predstavlja kot oče-bog. Gre za tipično zapoved, ki utrjuje gospostvo in patriarhalni nadzor.
6.) Ne ubijaj!
Čudovita zapoved, ki bi v resnici morala pomeniti spoštovanje svetosti življenja (tudi živali in do neke mere vseh živih bitij). Druga navodila, ki jih je Jahve dajal svojemu ljudstvu, in seveda same praksa judovske ekspanzije (slikovito opisana v sami Bibliji) pri osvajanju obljubljene dežele, seveda jasno kažejo, da se zapoved omejuje le na ubijanje ljudi znotraj plemenske skupnosti, pa še tu je uboj včasih (kljub osnovni zapovedi) zapovedan (kamenjanje prešuštnic, eksekucija homoseksualcev,…)
Tatjana, če meniš, da gre v primeru te zapovedi za postulat človeštvu in za absolutno resnico, zakaj potem uživaš meso ubitih živali?! Ali nisi prav ti tista, ki zavračaš takšno »absolutistično« razumevanje, tista, ki zavračaš vegetarijanski absolutizem? Seveda razumem, da je takrat, ko gre za dober telečji zrezek v brusnični omaki, absolutizem božje zapovedi mogoče tudi odmisliti in samo še ABSOLUTNO UŽIVATI!
(Mimogrede, med desetimi božjimi zapovedi, ni nobene, ki bi zapovedovala zmernost pri jedi.)
7.) Ne prešuštvuj!
Se strinjam! Kurbarija je res slaba stvar. Seveda bi bilo dobro, če bi nekdo dodatno pojasnil, kaj to prešuštvo sploh je in za koga velja. Seveda, kleriki so mislili tudi na to. Takole pravijo: Gre za vprašanja moralnega življenja. Zakon (poroka) je nekaj svetega, blagoslovljenega od Boga. Bog ne ustvarja več neposredno, ampak prek posrednika: moža in žene. Zato se varujmo vseh ostalih načinov in ravnanj, ki niso v skladu z Božjo voljo, katere opredeljuje KKC:
• prostitucije, homoseksualnosti, pornografije, masturbacije (samozadovoljevanja) - ker tukaj ni ljubezni, ampak denar in lasten užitek,
• prešuštva (v zakonu),
• svobodne ljubezeni (pred zakonom),
• krvoskrunstva (razne oblike spolnih zlorab).
Absolutna resnica !!!! Obsodba homoseksualnosti, masturbacije in celo izvenzakonske ljubezni – to je postulat za človeštvo! (Seveda ni nikjer izrecno omenjena pedofilija!)
8.) Ne kradi!
Lepa zapoved. Če bi jo priznali kot absolutno resnico, potem bi danes živeli v brezrazredni družbi. Kako se krade in zakaj se krade je lepo razložil Marx v svojem Kapitalu, knjigi, ki bi jo lahko imenovali tudi »Teorija kraje«. Evropska civilizacija temelji na materialni osnovi, pridobljeni s krajo tujih ozemelj (kolonializem), blaga in surovin (imperializem) ter tujega dela (suženjstvo, odtujevanje presežnih dobrin). Evropa=La gazza ladra!
9.) Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
Zakaj samo proti svojemu bližnjemu? Spet ena plemenska! Sicer pa je laž in potvarjanje temelj vsake civilizacije. Kaj bi Cerkev in posvetna oblast brez laži? Že 10. božjih zapovedi temelji na mitu, na bajki – to pomeni na laži. Laž (propaganda, EPP) je osnovno orodje za obvladovanje in nadzor duš. Prepoved laži je tukaj samo zato, da zamaskira izvorno laž.
10.) Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!«
V 10. zapovedi gre za prepoved želje, ki je lahko celo povsem naravna (instinktivna). Gre seveda za čisti nesmisel, ki je mogoč samo v okviru pastirskih semitskih duhovnih obzorij, kjer so patriarhalni posesivni plemenski poglavarji ljubosumno čuvali svojo čredico ovac in žensk. Gre za poskus, kako nadzirati misli in želje. V stoletju, ki je dalo Freuda, Junga, Frankla, Fromma,… bi se morali takim zapovedim samo še prizanesljivo smejati. Ampak, za nekatere je to postulat človeštva, je absolutna resnica.
10. božjih zapovedi ne postavlja na prvo mesto etiko, marveč vero v Jahveja. To je razvidno že iz zaporedja božjih zapovedi. Prva res »etična« zapoved (ne ubijaj) je v resnici šele na šestem mestu. Vseh prvih pet temelji na utrjevanju patriarhalnega gospostva in povzdiguje suženjsko mentaliteto – to je daj-dam ETIKA SUŽNJA v ponižnem odnosu do svojega gospodarja! V tem smislu so božje zapovedi resnično postulat za tisto vrsto človeka, ki je najbolj po volji kapitalističnim gospodarjem in teokratom. Skratka – so dobra osnova za čudoviti novi svet, okostje za matrico sužnjev.
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 20. julij 2006 @ 10:27 CEST
Ne natolcuj mi kakšen je svet in kaj se dogaja, saj živim v njem in se ga dobro zavedam. Ne govori mi kar naprej kaj se je dogajalo, saj to dobro vem. Zgodovino Evrope poznam, poznam marsikaj in se tega dobro zavedam. Zakaj kar naprej nek nihelistični odnos do vrednot, o katerih govorim. Ne morem pomagati jaz vidim stvari, ki jih je mogoče izboljšati. To pa ni mogoče brez etičnega odnosa do življenja. Končna posledica takšne prevlade razuma, ko osiromašeni posameznik ne more več slediti izzivom moralnega sveta, je nihelizem - to je tisti moralni nihelizem, ki v svoji najgloblji osnovi ne pomeni samo zanikanja moralnih zakonov in vpeljevanja relativističnih teorij, ampak izgubo sposobnosti biti moralen.
Bistvo je v tem, da midva govoriva z različnim jezikom. Ti govoriš v sovražnem jeziku o vsem, kar pomeni religijsko sporočilo in ljudi napadaš ter jih etiketiraš po komunistično, jaz govorim iz svojega izkustva in moralnoetično odgovornega odnosa do vprašanj, ki zadevajo človeštvo, s posebnim poudarkom in humanistično skrbjo, da se samouresničujem kot človek. To želim, ker je to v meni. V tem smislu sem tudi simbolično napisala te vrednote s prispodobo Mojzesa in njegovih zapovedi. Tvoj liberalistični moralni projekt je lahko tudi omajan, postavljen pod vprašaj. Ne vem, na to si sam odgovori, če se znajdeš pred nerešljivimi moralnimi konflikti, ki jih je vsako tvoje pisanje, polno. Moralna odgovornost je nekaj najbolj osebnega in neodtujljivega, kar pripada človeku, in ena najbolj temeljnih in jasnih človekovih pravic. Ni je mogoče odstraniti, odtujiti, umakniti, zastaviti ali odstraniti za ohranjanje njene vrednosti. Moralna odgovornost je brezpogojna in neskončna in predstavlja samo sebe v nesprestani bojazni, da se ne uresničuje dovolj, ko iščemo etične temelje bivanja.
Zato Marko, enkrat za vselej ti povem, da si po svoje skrajno tendenciozen v tem neprestanem lepljenju etiket na človeka.
Ne morem ti očitati, da nisi izobražen, ker znanja imaš dovolj, vendar ga ne znaš uporabljati s srcem, s tisto prizanesljivostjo, obzirnostjo in premišljenostjo, ki je zrelemu človeku lastna. Svojo ideološko zafrustriranost projeciraš vame in mi praviš, da sem krščanska fundamentalistka. Domevala bi, da si morda ti ideološki fundamentalist, ki ne trpiš drugačnega mišljenja, kot tistega, s katerim so te indoktrinirali, čez pa ne vidiš življenja.
Tatjana
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: MC dne četrtek, 20. julij 2006 @ 13:21 CEST
Še enkrat PONAVLJAM: Če res tako razmišljaš, če meniš, da deset božjih zapovedi predstavlja postulat za človeštvo in absolutno resnico, ki je ne more nadomestiti nobena druga »resnica«, potem bi te težko opredelil drugače kot krščansko fundamentalistično fanatičarko.
Sama si namreč zapisala – jasno in natančno (in še vedno vztrajaš na tem), kaj ti predstavlja deset božjih zapovedi: POSTULAT ZA ČLOVEŠTVO IN ABSOLUTNO RESNICO, KI JE NE MORE NADOMESTITI NOBENA DRUGA »RESNICA«. Ta izjava je že po svoji formi veliko bolj fundamentalistična in absolutistična kot vse moje izjave skupaj. Jaz nisem naredil nič drugega, kot razčlenil predmet oziroma vsebino tvojega »absolutnega« oboževanja in ti poskušal od primera do primera pokazati na nesmisel takšne izjave. Temu sicer lahko rečeš tudi sofizem, nihilizem ali relativiziranje, toda jaz vsaj govorim o stvari. Ti le redko ali pa nikoli ne govoriš o stvari. Tudi nočeš govoriti o stvari. O absolutni resnici (kar deset božjih zapovedi zate je) se pač NE RAZPRAVLJA – tudi to je znak fundamentalizma! Že samo dejstvo, da si ostale resnice oziroma drugo »resnico«, postavila med narekovaje, kaže na tvoj pejorativen odnos do vsega, kar ne izhaja iz ortodoksnega mainstream-a.
Zapisala si: »Moralna odgovornost je nekaj najbolj osebnega in neodtujljivega, kar pripada človeku, in ena najbolj temeljnih in jasnih človekovih pravic. Ni je mogoče odstraniti, odtujiti, umakniti, zastaviti ali odstraniti za ohranjanje njene vrednosti. Moralna odgovornost je brezpogojna in neskončna in predstavlja samo sebe v neprestani bojazni, da se ne uresničuje dovolj, ko iščemo etične temelje bivanja.«
S tem se popolnoma strinjam. Moja morala, ki izhaja iz MOJE MORALNE ODGOVORNOSTI, mi govori, da je najmanj polovica božjih zapovedi AMORALNIH in da ne more predstavljati temelja, na katerem bi gradil svojo etiko. Zapovedi zapovedujejo. Ljudje, ki 10. božjih zapovedi sprejmejo kot absolutno resnico in brezpogojno osnovo za svojo personalno etiko, kršijo natanko tisto, o čemer govoriš – prenehajo z ISKANJEM ETIČNIH TEMELJEV BIVANJA! Brezpogojno se podredijo avtoriteti gospodarja in na ta način prenehajo obstajati kot svobodna bitja. Božje zapovedi so najprej in predvsem zakoni, ki so bili namenjeni urejanju življenja znotraj pastirske skupnosti. In niso bili mišljeni kot univerzalen etični imperativ, kar jasno kaže v samem Svetem pismu izpričan odnos Judov do drugih plemen oziroma ljudstev, pa tudi reakcije maščevalnega Boga, ki je bil evidentno ustavrjen po človeški podobi.
Resnična etika se lahko oblikuje samo v polju absolutne svobode. Samo (notranje) svoboden človek je lahko v resnici etičen. Dobra dela, ki nastajajo zaradi pričakovanja plačila v nebesih (ali že kar na zemlji), ali zaradi strahu pred kaznijo (npr. peklom), niso pristen izraz nravstvene etike, ampak so produkt preračunljivosti. Človek je lahko zares etičen šele takrat, ko ve, da mu je vse dovoljeno in se mu ni potrebno bati GOSPODARJA. Etika, ki se podreja navodilom GOSPODARJA, je ETIKA sužnja! Krščanska, pa tudi islamska, judovska in vsaka druga religijska etika, ki vključuje kazen ali plačilo GOSPODARJA, je najprej in predvsem etika sužnjev!
Z Mojzesom v novo Evropo (Geburt einer Nation)
Prispeval/a: MC dne četrtek, 20. julij 2006 @ 15:10 CEST
Vsaj malo se potrudi in natančneje preberi moj prispevek. Nikjer nisem obtožil Cerkve kot krivca ali vzrok za uživanje mesa. Govorim kvečjemu o tem, da Cerkev pač ni tista institucija, ki bi lahko kakorkoli pripomogla k temu, da bi ljudje vsaj zmanjšali količino zaužitih kadavrov. Niti ni institucija, ki bi lahko bistveno pripomogla k dvigu zavesti, ko gre za človekov odnos do živali. Je le okostenela strogo hierarhična skupnost, ki se oklepa antropocentričnih tomističnih načel, njena liturgija pa je osnovana na svetopisemski semitski folklori žrtvovanja, kjer se žejo Boga gasi s krvjo zaklanih živali. Bogovi, ki ljubijo (potrebujejo) prelivanje živalske in človeške krvi, pač niso bogovi, na katere bi lahko računali, ko gre za vegetarijansko etiko.
p.s.:
Dejstvo je, da so ljudje uživali meso že zdavnaj pred vzponom krščanstva. In še mnogo pred začetki judovske države. Homo sapiens je nabiralec in lovec (se pravi tudi uživale mesa) že najmanj od takrat, ko je zapustil svojo ekološko nišo ob ekvatorju in se počasi pomikal v savanski pas ter naprej proti hladnejšemu severu (najmanj 100.000 let). To seveda ne pomeni, da je tudi biološko opremljen za uživanje živalskih trupel, tako kot so zanj opremljeni biološki mesojedi predatorji, mrhovinarji in vsejedi. V sili pač hudič tudi muhe žre. Še posebej če si jih prej lahko ocvre na ognju. Pravo revolucijo oziroma bolje rečeno antirevolucijo v prehrani je pomenilo šele uživanje žit. Prve velike civilizacije so temeljile na pridelavi žit (5.000-10.000 let). Pridelava žit zahteva izrazito delitev dela – kmete (suženjsko delovno silo – pojav suženjstva, ki ga nabiralniško-lovska skupnost praktično ni poznala), stalne vojske (žita omogočajo oskrbo na daljših bojnih pogojih, meso se namreč kvari – Rimski legionarji so na dolgih pohodih žvečili pšenico, pšenica je bila tudi plačilno sredstvo) in seveda vladajoči razred – tesno vpet v religiozni sistem. Teokratska družba je stalnica vseh velikih civilizacij. Žita vsebujejo opiate, so v množična droga za množice. Pri Rimljanih: Kruha in iger! Pri kristjanih: Daj nam naš vsakdanji kruh! Kruh je predvsem simbol suženjske odvisnosti. Lovski in pastirski nomadi so bili veliko bolj svobodni kot granivori sužnji, ki so gradili kamnite templje in orjaške grobnice za svoje gospodarje ali obdelovali žitna polja. Seveda so na uživanje žit ljudje biološko še slabše prilagojeni kot na uživanje manjših količin mesa. Človek je edini med primati, ki uživa tudi žita. Šimpanzi se včasih celo podajo v lov (čeravno mesni delež v njihovi prehrani predstavlja zanemarljiv delež), niti na kraj pameti pa jim ne pride, da bi jedli žita. Če primerjamo tradicionalno prehrambeno piramido (t.i. uravnotežene) prehrane, kjer žita celo prevladujejo in jo primerjamo s prehrano nam genetsko najbližje živalske vrste, lahko hitro vidimo, kako je človek zablodil na področju dietetike. Če k vsemu prištejemo še toplotno obdelavo (uničenje) in novodobne postopke industrijskega kemičnega konzerviranja, potem je razlika še veliko večja. Seveda je tudi meso, ki ga uživa človek danes (meso umetno krmljenih domačih živali), po svoji strukturi popolnoma drugačno od mesa divjih živalih, ki jih je užival homo sapiens v času lovsko-nabiralniških skupnosti. Prehrana, ki temelji na žitnih in na mesno-mlečnih proizvodih je seveda civilizacijska realnost, ki je ni mogoče spremeniti v kratkem obdobju. Število vegetarijancev se sicer povečuje, kar predstavlja veliko upanje za planet, ker je prav intenzivna živinoreja poglavitni vir ekološkega opustošenja planeta. V dietetično-zdravstvenem smislu pa je prestop v klasično (puding) vegetarijanstvo, kjer prevladujejo industrijsko obdelani žitni proizvodi, lahko tudi korak nazaj.
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 20. julij 2006 @ 15:43 CEST
Napuh, zavist, pohlep, pohota, požrešnost, jeza, lenoba so sedem smrtnih grehov in kaj potem. Težko bi rekli, da vsi ljudje na pragu tretjega tisočletja verujejo v enega boga, da ne imenujejo po nemarnem božjega imena, slavijo praznike, spoštujejo očeta in mater, ne ubijajo, ne prešuštvujejo, ne kradejo, ne pričajo po krivem in si ne želijo ne žene ne blaga svojega bližnjega. Še več: svojega napuha, zavisti, pohlepa, pohote, požrešnosti, jeze in zlobe se običajno sploh ne zavedajo. Če pa bi lahko, tako kot je to storil prof. dr. Alojz Ihan v knjigi "Deset božjih zapovedi", ki ti jo zares Marko, priporočam za branje, nanje pogledali z očmi in znanjem zdravnika oziroma naravoslovca, bi odkrili, da je smisel desetih božjih zapovedi pravzaprav zapisan že v genih in da so Ijudje, ki skušajo po njih živeti, srečni in zdravi. Tisti, ki se vdajajo napuhu, zavisti, pohlepu, sli, požrešnosti, jezi ali lenobi, pa zbolijo, saj s tem grešijo tako zoper dušo kot telo.
Torej v čem je skrivnost te absolutne resnice, ki je ne more nadomestiti nobena druga resnica ali vrednota?
Človek je pač bitje, ki ne more živeti ločeno od drugega sveta. Narejeni smo tako, da moramo biti pozorni in navezani na soljudi. Brez tega stradamo in zbolimo, kot če smo brez hrane. Občutek smisla dobimo šele, ko smo čustveno povezani z drugimi ljudmi, četudi prihajamo ob tem z njimi v konflikte. Zagotovo ste že opazili, da se z ljudmi bolje razumete takrat, ko vas z njimi povezujejo ljubezen, pa tudi žalost in trpljenje; da napetosti v kolektivu popustijo, če imajo vsi člani isti cilj. Med ljudmi, ki znajo najti skupen cilj, skupnega boga, karkoli že ta pomeni, je življenje lepše, manj konfliktno in zato, pravi prof. dr. Ihan, tudi bolj zdravo.
Božje zapovedi so zapovedi našega telesa.
Deset božjih zapovedi, to je zakonik, po katerem naj bi živelo in preživelo Mojzesovo ljudstvo. Ta zakonik je ljudem še dolga tisočletja zagotavljal osnovo za sožitje in solidarnost. Sodobna civilizacija pa ga je skušala v iskanju hitrega napredka nadomestiti z novimi, še nepreverjenimi pravili življenja, ki v marsičem nasprotujejo preskušenim, notranjim pravilom našega telesa in zato škodijo zdravju. Danes, ko le redki ljudje še živijo v skladu s svojim okoljem in s samimi seboj, je premišljanje prof. dr. Ihana o teh starodavnih zapovedih človeka lahko nadvse koristno pa tudi zabavno. Če bi znal človek prisluhniti svojemu telesu, pravi, in bi pravočasno opazil, da mu na primer primanjkuje energije in elana, da ima prevelik ali premajhen tek, da hitro podleže okužbi z mikrobi, slabo spi ali da ga boli želodec, bi kmalu ugotovil, da je njegovo življenje popolno le navidez. Potem bi morda opazil, da že nekaj časa zanemarja katero od osnovnih pravil življenja, da je zato izgubil notranji mir in da se slabo razume z Ijudmi okrog sebe. Žal se ljudje do takšnih spoznanj le redko dokopljejo pravočasno.
Običajno se tega, da je njihovo življenje sestavljeno iz niza namišljenih podob, zavedo šele, ko se morajo soočiti z diagnozo hude, najpogosteje kronične bolezni.
Sedem smrtnih grehov
Kdor torej krši osnovne zapovedi človekovega bivanja, ki so položene že v njegove gene, si nakoplje - pa če je veren ali ne - vsaj enega od sedmih smrtnih grehov. Vsak izmed njih pa krepko škodi njegovemu zdravju. Menih Evgarius, ki je v 4. stoletju našega štetja prvi opisal smrtne grehe, je uvrstil na prvo mesto napuh. Prof. dr. Ihan pa je presodil, da sta temeljna jeza in lenoba in prej opozorita na mogoč izbruh bolezni.
Jeza
Z jezo se človek odziva na prepovedi in omejevanje. Če nas usmeri na težavo in pospeši njeno odpravljanje, je celo koristna. Najpogosteje pa je škodljiva, saj jezen človek zoži vse svoje delovanje v zamero proti nekomu drugemu. S tem postane nedojemljiv in slep za dogajanje okrog sebe pa tudi za svoje notranje potrebe in njihovo zadovoljevanje.
Jeza nastaja zunaj zavesti. Njenih vzrokov človek največkrat sploh ne pozna in stresa jezo na popolnoma nedolžne ljudi in stvari, njegova dejanja pa zato ne vodijo do rešitev. Pogosto je jeza zanj krinka, s katero prikriva strahove, ki jih noče priznati niti samemu sebi, kaj šele drugim. Jezo je mogoče res obvladati le z odpravljanjem lastnih strahov. Če jo človek zgolj zapira vase, povzroča stalne notranje napetosti pa tudi občasne neprijetne in nepredvidljive eksplozije. Zdravstvene posledice: Jeza povzroči razbijanje srca, glavobol, bolečine v želodcu, vratu in prsih. Zaradi nje je človek pogosto v stresu, posledica tega pa so zvišan krvni tlak, kardiovaskularne bolezni in padec splošne telesne odpornosti.
Lenoba
Človek je po naravi energično in delovno bitje, ki poskrbi za svoje dobro počutje. "Len" je le za stvari, ki niso v njegovem notranjem interesu. Če pa se v življenju sili delati le stvari, za katere je len, in pri tem ne zna poiskati lastnega veselja ter potreb, izgubi občutek za življenjski smisel, postane lenuh, lahko pa tudi deloholik. Ljudje, ki ne upajo ali ne znajo izpolnjevati notranjih čustvenih potreb, namreč radi bežijo v delo, ki pa je le maska za okolico in jim v resnici ne prinaša zadovoljstva. Zdravstvene posledice: Takšni ljudje se običajno zanemarijo, imajo slabo telesno kondicijo, nihajo v razpoloženju, so pogosto depresivni in nagnjeni k samomorilnim mislim, radi pa se zatečejo tudi k alkoholu ali drugim zasvojenostim.
Pohota
Zaradi spolnosti, ki za nekaj časa povsem spremeni zaznave in vrednote, lahko človek premosti svoje strahove do partnerja. Lahko pa jo izrablja samo za drogo, ki mu s svojim opojem omogoči začasen beg pred lastno življenjsko tesnobo in problemi, partner pa ni važen. Ko postane spolnost zgolj droga, jemlje človeku energijo in čas za ukvarjanje s pravimi težavami. Te pa se kopičijo in pred njimi ni mogoče več ubežati; razen morda v bolezen. Zdravstvene posledice: Pojavi se kronična čustvena podhranjenost, v kateri človek ne more več zadovoljiti svojih in partnerjevih Ijubezenskih potreb. To vodi v stres, antisocialno vedenje, rizično spolno vedenje, neodgovorno urejanje težav in konfliktov.
Požrešnost
V hrani išče požrešen človek nadomestilo za ljubezen in pravo življenje. Ker pa ostajajo njegove resnične potrebe s tem neizpolnjene, jih skuša zadovoljiti z vedno večjimi količinami hrane. Za svoje prenajedanje in blaženje posledic tega potrebuje ogromno časa in energije, zato še bolj zanemarja lastne potrebe in pozornost do soljudi. Zdravshrene posledice: Debel človek se fizično poleni, ima negativno samopodobo in težave s svojo erotično vlogo. Ogrožajo ga bolezni srca, ožilja, sklepov, hormonske motnje, težave pri spolnosti, sladkorna in številne druge bolezni, ki so vse povezane s čezmerno telesno težo. Celo anoreksičnost in bulimija s svojimi strahotnimi zdravstvenimi posledicami sodita v območje greha požrešnosti. Tudi njene žrtve se, namesto z ljudmi okrog sebe, ukvarjajo pretežno s hrano.
Pohlep
Pohlepnež kopiči premoženje, da bi imel z njim nekoč v prihodnosti zadovoljstvo. V resnici pa je zaradi te obsedenosti vse življenje slep za izpolnjevanje svojih notranjih potreb. Bogastva nima nikoli dovolj, saj izvor njegovega nezadovoljstva ni v premoženju, temveč v napačnem odnosu do svojih notranjih stisk in njihovem zanikovanju. Ker nikoli ne najde dovolj časa tako za razvijanje svojih talentov in sposobnosti kot za poglabljanje svojega odnosa do soljudi, se njegove notranje stiske le povečujejo. Zdravstvene posledice: Nenehna preobremenjenost in napetost povzročata strese, iz katerih se lahko razvije kakšna kronična bolezen.
Škrtost do samega sebe in okolice ter slaba, nezdrava prehrana pa vodita v debelost in vse bolezni, ki jih ta povzroča. Ker se pohlepnež preveč posveča delu in zanemarja odnose s soljudmi, je nagnjen k depresijam, hitremu menjavanju razpoloženj in drugim psihičnim težavam.
Zavist
Če človek sam ni sposoben zadovoljiti svojih potreb, se mu kar rado zdi, da to odlično uspeva drugim. Čeprav takšne ljudi občuduje, jih hkrati sovraži. Ker ga v resnici sploh ne zanimajo, gleda v njih le svoje neizpolnjene želje. Dokler ga muči zavist, s temi ljudmi ni sposoben navezati pravih človeških stikov in živi v osami. Zdravstvene posledice: Notranja tesnoba in osamljenost vodita v depresivnost. Zaradi negativne samopodobe človek zanemarja tako svoje telesne in duševne potrebe kot potrebe drugih, zlasti najbližjih ljudi.
Napuh
Ta je posledica skrajne notranje nesamozavesti človeka. Zato skuša s svojimi dejanji nenehno ustvarjati občutek pomembnosti, nepogrešljivosti in premoči. Ker ga je strah človeške bližine, skuša Ijudi pridobiti z obvladovanjem in sčasoma postaja pri tem vse bolj brezobziren. To pa ga le oddaljuje od njegove največje potrebe, ki bi mu jo lahko izpolnila le človeška bližina in ljubezen. Zdravstvene posledice: Tak človek v svojem samoljubju skrbi za svoj videz in za svoje zdravje. Tako ostaja telesno zdrav, a čustveno nestanoviten otrok. Privlačijo ga nenavadni ekstremni športi, rad manipulira z ljudmi pa tudi sam s seboj. Zaradi življenja, ki je polno tveganj, pogosto tudi onkraj etičnosti in zakonitosti, pa ga, bolj kot druge ljudi, ogrožajo nesreče.
Upam Marko, da si sedaj bolj razumel Mojzesovo tablico in simboliko v moji pesmi Evropi na pot. Če bi bili še v komunističnih časih bi enostavno napisala v pesmi "Tablica s človeškimi geni"!
Lep pozdrav
Tatjana
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: MC dne petek, 21. julij 2006 @ 08:10 CEST
Še enkrat ponavljam: Če res tako razmišljaš, če meniš, da deset božjih zapovedi predstavlja postulat za človeštvo in absolutno resnico, ki je ne more nadomestiti nobena druga »resnica«, potem bi te težko opredelil drugače kot krščansko fundamentalistično fanatičarko. Mogoče v resnici razmišljaš in čutiš drugače, toda tvoje besede so jasne, da bolj ne morejo biti. Zapisal bi jih namreč lahko tudi katerikoli krščanski dogmatik ali verski fundamentalist, ki dosledno (dobesedno) verjame v svetopisemske bajke.
In bisaga postaja z vsako tvojo repliko vedno težja. Sedaj si vanjo naložila še tole: »Božje zapovedi so zapovedi našega telesa. » Pri najboljši volji ne vidim, v čem bi bile božje zapovedi tudi zapovedi našega telesa. Očitno je homo sapiens – krona stvarstva – edina žival, ki za optimalno delovanje svojega telesa potrebuje seznam božjih zapovedi. Jaz bi prej rekel, da človek za svoje zdravje potrebuje zdrave bivalne pogoje, ugodno klimo, zdravo prehrano, čisto vodo, življenje brez stresa, dovolj spanja in počitka, dovolj sonca, gibanja, pa seveda še veliko ljubezni, zdrave spolnosti, prijateljskega druženja in možnosti za razvijanje svojih kreativnih potencialov. O vsem tem seveda med 10-timi božjimi zapovedi ni mogoče najti niti ene same besedice, razen morda v tistem delu, ko bog zapoveduje počitek, pa še to se lahko zgodi ravno takrat, ko ga (počitka) ne potrebuješ. Človek bi pričakoval, da se bo telesno in duševno zdravje homo sapiensa z nastopom 10-ih božjih zapovedi vsaj malo popravilo, pa se je zadeva od takrat kvečjemu samo še bolj sfižila. Ljudstva, ki sploh ne vedo za 10 božjih zapovedi, pogosto živijo vitalnejše, bolj zdravo, bolj skladno z naravo in bolj etično od z Biblijo indoktriniranih in obsedenih zahodnjakov, ki brezobzirno uničujejo okolje in svoje zdravje.
Ihanovo knjigo o 10-ih božjih zapovedi sem že prebral. Dobra in duhovita knjiga. Seveda sem prebral tudi kakšno drugo Ihanovo delo – npr. o imunskem sistemu, pa se z njim le v maločem strinjam. O virusih, AIDS-u, cepljenju in o podobnih zadevah imamo higienisti zelo samosvoja stališče, v marsičem drugačna od paradnih avtoritet uradne medicine. Drugače pa je Ihan zelo nežna, pesniška duša. Za moj okus je mogoče celo malce preveč feminilen, ampak to so seveda povsem subjektivne ocene. Še preden se bral Ihanove božje zapovedi, mi je prišla v roke neka druga knjiga, ki je name naredila veliko globlji vtis – Paradoks altruizma, ki jo je skomponiral dr. Artur Štern, podoben karizmatičen frajer kot dr. Ihan. A pustiva to. Meni se zdi, da je vse to silno referiranje na splošno priznane avtoritete, samo neke vrste poceni eskapizem v trenutku, ko začutimo, da smo na tleh in potrebujemo oporo v kakem velikanu, ki ga za nameček mogoče sploh ne razumemo.
Praviš, da je deset božjih zapovedi zakonik, po katerem naj bi živelo in preživelo Mojzesovo ljudstvo. Po kakšnih zakonih živi Mojzesovo ljudstvo, si lahko jasno ogledaš na TV ekranih po zadnjih napadih Izraela na Libanon. Pravzaprav vse poteka tako, kot si je zamislil in naročil Jahve. Nedolžne žrtve so vedno prijale krvoločnemu bogu.
Prav zanimivo je, kako si iz 10-tih božjih zapovedi prešla na sedem smrtnih grehov. Videti je, da te smrt in greh prav posebej nekrofilsko privlačita. Očitno pa je tudi, da se ne želiš pogovarjati o stvari. Vedno pobegneš v drugo temo. Moja zadnja replika je govorila o etiki, ki se lahko oblikuje samo v polju absolutne svobode. Jaz o jabolkih, ti (nalašč) o hruškah. Takšen je pač tvoj način komunikacije. Jaz o izvoru in pomenu besede Evropa, ti pa tri četrtine odgovora porabiš zato, da po sistemu copy-paste opisuješ bitke med Grki in Perzijci, kot da bi šlo za polemiko o vojaški zgodovini antičnega sveta. Ko smo že pri tem - mene so vojne in še posebej bitke vedno fascinirale. Doma imam množico knjig o vojskovanju, o znamenitih bitkah, že kot mulc sem kot obseden zbiral vojačke, jih barval in uprizarjal simulacije spopadov. Da sploh ne govorim o računalniških igricah, kjer sem ob igranju realnočasovnih vojaških simulacij (na žalost) potrošil več časa, kot za prebiranje knjig. Marsikatero izmed bitk, ki si jih opisala, sem preigral na PC-ju. Pod mojo tipkovnico je padlo več Perzijcev, kot v vseh Aleksandrovih vojnah skupaj. In Leonidas je seveda vedno moral ostati živ. Če ne, se je zgodil GAME OVER! Računalnik je namreč dajal nekaj možnosti tudi Kirovi, Kseksovi ali Darejevi vojski. Ko se študiral starodavne bitke, sem se več naučil o politiki, kot o sami vojaški taktiti ali strategiji. Vedno me je namreč zanimalo politično, ideološko in versko ozadje spopadov. Vedno me je zanimalo in fasciniralo, kateri so tisti motivacijski dejavniki, da se dve tisočglavi množici lahko zapodita ena proti drugi in uprizorita tako strahotno klanje.
Opisi bitk, ki jih naštevaš, so nastali na osnovi Herodotovih zapisov, ki je Perzijce seveda sovražil. Opisi zato ne morejo biti drugačni, kot taki, kakršni so – Herodot poveličuje lastne (grške) zmage in jim pripisuje mitske razsežnosti. Še posebej patetičen in v marsičem protisloven je opis bitke na Maratonskem polju. Popolnoma razumem, da so takšni opisi pomenili pomembno motivacijsko silo in spodbudo za večno skregana Grška plemena, ki so nujno potrebovala skupno idejo, s katero bi prerasla ozke, egoistične interese posamičnih polisov. Tudi danes se Evropski narodi še vedno naslajajo na zmagah svojih kraljev in vojskovodij, pa četudi so bili morda čisto navadni množični zločinci. Zgodovinopisje običajno vojaškim zmagovalcem podeli tudi status moralnih zmagovalcev. Seveda so tu tudi nekateri, ki mazohistično slavijo svoje poraze. Ampak to še nekako razumem – vsak berač pač svojo malho hvali. Pomembno je, da nisi brez identitete in da si lahko na nekaj ponosen, pa čeprav gre samo za kak kup kamenja, za kako srednjeveško bajko iz domačih logov ali za kako lokalno kulinarično specialiteto. Prav mizerno pa se mi zdi, da v današnjem času, več kot 2500 let po dogodkih, pristranski opisi nekih bitk, ki so jih pisali zmagovalci, predstavljajo oporno točko narcistične identifikacije in spodbujajo zavest, da pripadamo neki višji kulturi, naprednejši civilizaciji ali morda celo boljši rasi.
Ko danes razmišljam o Evropi, v njej pač ne vidim samo tistega, kar ti vzneseno opevaš v svoji pesmi. Vidim tudi ikono nekega novega enoumja. Evropa je postala strateški cilj politike brez strategije. Če želi politik danes nekoga pohoditi, mu preprosto odreče njegovo »evropskost«. Grožnje se izrekajo tako, da se nasprotnika opozori, da se s svojimi dejanji oddaljuje od Evrope. Danes celo Turki silijo v Evropo in Evropejci jim kot osličku nastavljajo korenček – trepljajo in hvalijo njihov napredek, čeprav je vsem jasno, da ne izpolnjuje niti najbolj osnovnih »evropskih« standardov. Kolektivna evropska zavest se je začela oblikovati prav na skupnem sovražniku, na podmeni, da je potrebno iz Evrope izgnati Turke in turška obleganja niso po naključju zašla v tvojo pesem. Evropska politika, ki danes Turkom (seveda s figo v žepu) ponuja neke »simbolne« oblike članstva, na ta način samo prikriva versko zgodovinsko osnovo, na kateri temelji Evropska kolektivna zavest. Kakšna je identiteta, ki temelji predvsem na mržnji in vzbujanju občutkov superiornosti do drugih narodov, religij in kultur, pa najbrž na tem mestu nima smisla razpravljati.
Celo vse naše lastne idiotizme znamo razložiti, ker vemo, da se porajajo v tistih deželah, ki jih še ni »razsvetlila« Evropa. Tipičen tak primer je beseda Balkan, Balkanec in Balkanski. Za Evropejca pomeni balkanski nekaj takega kot za starega Grka barbarski. Krščanska balkanska ljudstva, ki so nosila skoraj vso težo turških vpadov, zaradi svojega boja v očeh Evropejcev nikoli niso pridobila ugleda. Ravno obratno. Zdi se, kot da so se v stiku s Turki okužila z »barbarsko« kulturo in zvijačno mentaliteto, kar je še vedno priljubljen stereotip, ko gre za označevanje Arabcev.
Beseda Evropa je postal nepogrešljivi »trade mark« za vse tiste, ki bi radi dokazali, da so resnični humanisti in naprednjaki – na podoben način, kot so že zdavnaj takšen nepogrešljiv artikel postale božje zapovedi (nekakšen univerzalen kodeks, ki naj bi ga spoštovali tudi ateisti.) Kdor ne priznava 10-ih božjih zapovedi, je pač lahko samo barbar, kar je veliko hujše, kot če bi bil samo pogan. Lahko jih sicer krši na najbolj brutalen način, ne more pa si privoščiti, da jim ne bi priznaval (absolutne) veljave. Podobno kot si lahko v svojih dejanjih »balkanec«, toda gorje ti, če Evropi odrečeš njeno veličino.
No, in če si že zašla med smrtne grehe, naj ti na koncu zaupam, kateri med vsemi se meni zdi najljubši. Verjetno si že uganila – najbolj mi je pri srcu prav najhujši – to je napuh. Videti je namreč, da edini pospešuje izboljšanje telesnega zdravja. Tebi ljubi stari Grki so menda rekli, da zdrav duh lahko domuje samo v zdravem telesu. Če se v moji tipični maniri spet poslužim malega sofizma (tudi sofisti so bili Grki!), bi lahko rekel:
Napuh za zdrav duh!
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. julij 2006 @ 09:21 CEST
Moram priznati, da debata s teboj prihaja v razdrobljenost in indivualizem in da terja veliko naporov pri razglabljanju, ker razširja polje, to pa pričakuje in zahteva močno in odgovorno osebo in veliko časa za tehtne odgovore. Misel se zaveda težavnosti in moja žal, nima licence da bi restrukturirala svet. Moje življenje je pač previlegij in očarljivi šarm tega življenja mi govori naj pišem poezijo. Vsaka delitev v tem trikotniku: jaz - poezija - polemike, je lahko usodna, saj se polemika lahko spremeni v tiranstvo moje marginalne pogojenosti. Moralne vsebine se vse bolj spreminjajo v idejo človekovih pravic, ki se pogosto razumeva pustiti človeka pri miru z njihovimi vsebinami. Težava je predvsem v tem kako naj duhovno izpraznjen človek, vzgajan v pasivnosti in indiferentnosti stopi na pot in oblikuje upanje za prihodnost. Od tu naprej je prav glede na dejstvo, ko je govora o prevladi razuma, ki pomeni tisti moralni nihelizem, ki v svoji najgloblji osnovi ne pomeni le vpeljevanje relativističnih teroij o življenju, ampak izgubo sposobnosti biti moralen, v tem vidim temeljni problem. Biti prepuščen sam sebi, brez jasnih kriterijev za dobro izbiro. Če brcneš skoz okno deset zapovedi, kaj ti še sploh preostane?. Znajdeš se lehko pred nerešljivimi moralnimi konflikti in pred vso težo tega, kaj se pravi biti moralen. Kakor koli stvari obračaš, vedno se srečaš s temi genskimi zakoni življenja, kakor prav dr. Alojz Ihan v svojih desetih božjih zapovedih.
Lep pozdrav in lep dan
Tatjana
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: MC dne petek, 21. julij 2006 @ 13:34 CEST
Največja težava 10-ih božjih zapovedi je v tem, da nastopajo v paketu. Ponujajo se po sistemu – vse ali nič. Ker prihajajo od Boga, je zanikanje katerekoli izmed njih, upor proti Bogu samemu. Nemogoče je odklesati eno samo zapoved, ne da bi razbil cele plošče. Ateisti in gnostiki s tem ne bi smeli imeti težav. Za fundamentaliste pa pomeni relativiziranje ene same zapovedi že kar napad na celoto, v skrajni konsekvenci – kar na Boga samega. (Marja je bobro razumela poanto mojih "napadov")
Paket, ki naj bi določal univerzalno etiko, lahko seveda sprejmeš samo v celoti. Torej ga lahko tudi brcneš skozi okno samo v celoti! Ne ubijaj, ne laži, ne kradi – vse to ne pomeni veliko, če ni tudi brezpogojne vere in čaščenja enega Boga. Meni se zdi takšno razmišljanje skrajno absolutistično. Za pravoverne Jude in v nekem skrajnem smislu tudi za kristjane (ki Stari zavezi priznavajo polno veljavo in ga obravnavajo kot božjo besedo) je znamenitih 10 zapovedi samo majhen paket znotraj veliko večjega paketa praktičnih Mojzesovih napotkov. Na podobne težave naletijo praktični muslimani, ko poskušajo interpretirati oziroma razumeti Koran, ki je še veliko bolj kot Biblija tudi "božji načrt" za funkcioniranje zemeljskih kraljestev. In konec koncev, tudi muslimani črpajo iz Korana tisto, kar sicer navdihuje kristjane v Bibliji. Težko bi zanikali, da v Koranu ni odlomkov, ki na podoben način kot 10 božjih zapovedi v Bibliju, človeka spodbujajo v (normativno) etični drži.
Kaj torej ostane, če odvržemo 10 božjih zapovedi? Kaj ostane, če odvržemo Biblijo? Muslimani bi se vprašali, kaj ostane, če odvržejo Koran? Najprej seveda soočenje s samim seboj in s svojo svobodo. Ko se suženj osvobodi svojega gospodarja, seveda izgubi tudi svojo identiteto, ki mu jo je prej dajal njegov vladar. Osvobojeni mora na novo reinventirati tisto, kar izgubi s tem, ko se otrese svojega gospodarja, ki je prej razmišljal namesto njega. Z izgubo gospodarja osvobojeni izgubi tudi svojega zaščitnika in razsodnika. Zato je za veliko večino ljudi mnogo laže, če ostane vpeta v okovih matrice, ki jo nadzoruje veliki ON. Svoboda je velikansko breme! Da tu nastopi cel hudič, so si seveda enotni vsi – kristjani, Židje in muslimani. S svobodo je namreč vedno hudič. Fromm pravi, da ljudje bežijo od svobode. Bežijo od svobode, kakor pred samim hudičem.
Ko sem že pri hudiču (malo prej sem si na Pozitivkah ogledoval »božjastno« tetralogijo o antikristu) - zgleda, da je celo sam hudič danes postal tržno blago. Srednjeveška invencija, primarno namenjena za strašenje ljudi, v t.i. vodnarjevi dobi spet pridobiva na svoji veljavi v podobi reinkarniranih zlobcev. Rojeva se nova »znanstvena« zvrst, ki bi jo lahko označili kot vuduistično sholastiko. Ovčice, ki množično bežijo iz objema krščanskega pastirja, je potrebno zbrati pod zastavo novih gospodarjev, ki kot mrhovinarji čakajo na svojo čredico ovac.
Ko gre za vprašanje oziroma za odnos gospodar-suženj, seveda ne gre samo za religijsko vprašanje. Religija je samo ena izmed (najbolj prezentnih) manifestacij izvajanja gospostva in suženjske morale, čeprav se jo je na subjektivni ravni včasih izredno težko otresti. Toda, veliko bolj grozljiva je tista oblika podložništva, kjer gospodarja ni mogoče jasno določiti. Tu se gospodar na zunaj predstavlja kot garant svobode in demokracije, torej kot nekdo, ki po svoji definiciji zavrača gospostvo, kot negacija samega sebe. Ideologija svobode in demokracije je praktično neranljiva in v resnici popolnoma brezbrižna do racionalne argumentacije. Ker je neranljiva za besede (in argumente) si lahko privošči svobodo govora in tiska. Vsakršna spontanost je pod kontrolo. Spontanost (drugačnost) ni več eksces, marveč je postala tržno blago. Različnost je zaželena, vsaj dokler se podreja družbeni normi, ki jo seveda še vedno določa in oblikuje gospodar.
Če se spet vrnem k 10-tim zapovedim in k vprašanju kaj nam ostane, če se jim odpovemo – recimo kar v paketu? Nobene panike! Glede tega vseeno ne bi bil tako pesimističen. Nenazadnje je tu Kristusovo sporočilo o ljubezni do bližnjega in seveda do samega sebe. Vzhodne kulture ponujajo bogato duhovno izročilo, ki ne temelji na zapovedovanju, prepovedovanju in strašenju s kaznijo. Celo najbolj »primitivna« plemena, ki živijo ne samo v absolutni odsotnosti bibličnega sporočila, marveč celo v odsotnosti vsega tistega, čemur ponosni dediči Evrope pravimo kultura, umetnost in civilizacija, so razvila svoj lasten etičen kodeks, ki jim zagotavlja uspešno preživetje v sožitju s soljudmi in naravo. Takim ljudstvom je misijonarstvo belega človeka običajno prineslo predvsem kardinalen preobrat na slabše.
Videti v 10-ih božjih zapovedi garant za človečnost je, če nič drugega, nekoliko naivno. Že vse prevečkrat v zgodovini se je pokazalo, da besede, ki jih pripisujejo Bogu, ne pomagajo k izboljšanju sveta in medčloveških odnosov, njihovo razumevanje kot absolutne resnice, pa sili ljudi v verske vojne. Že od nekdaj velja, da prav največji mednarodni zločinci ali teroristi prisegajo na Sveto pismo ali na Koran. Še manj je 10 zapovedi pripomoglo k izboljšanju človeškega odnosa do narave. Strinjam se, da 10 božjih zapovedi in razni sveti spisi spadajo v skupno dediščino in duhovno zakladnico človeštva. Tako kot vse, kar je ustvaril človek. V tem oziru tudi 10 božjih zapovedi kaže povsem človeški obraz. Za boga pa verjamem, da je v resnici neskončno dober in s prizanesljivim smehljajem odpušča, če mu kdaj pa kdaj naprtimo avtorstvo za našo lastno neumnost.
Absolutizem 10-ih zapovedi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. julij 2006 @ 13:58 CEST
Ne gre za absolutne zakone, ki jih n.pr. religija postavlja kot avtoriteta nad nami, da bi se jo bali in jih zato iz strahospoštovanja, upoštevali. Gre za absolutne zakone ali resnice, ki so znotraj nas in jih ni mogoče zrelativizirati. Ne ubijaj! Ali lahko to zapoved zrelativiziramo po svoji svobodni volji, da nekoga manj ali bolj ubijemo. Ubiješ ali ne ubiješ, ubijaš ali ne ubijaš. Ta božja zapoved ni bila po volji za vse tiste klavce, ki so pobili in postrelili na tisoč bratov in sestra svojega naroda med vojno in po vojni.. Zato so jo zradirali iz svoje zavesti in ji dali brco v rit. Imeli so svobodno voljo in so klali. Niso čutili te zapovedi, kot absolutnega zakona božje resnice v sebi, da ne ubijajo. Ne kradi! To božjo zapoved so povzpetneži, v zelo veliko primerih sinovi bivših komunističnih politikov in oblastnikov zrelativizirali in pokradli družbeno premoženje ter se pohlepno polastili tistega, kar niso zaslužili. In tako bi lahko naštevali in razčlenjevali te polemike. Vse polemike proti desetim božjim zapovedim pa imajo korenine v boljševizmu, ki jih je najbolj okrutno in surovo kršil ter pohodil. To teptanje se nadaljuje indoktrinirajo še naprej. Sicer se ne bi nihče spodtaknil ob Mojzesovo tablico, ki je simbolično hotela povedati, da Evropa potrebuje svojo moralnoetično držo, ki je odločilnega pomena za človekovo nadaljnje delovanje v tej skupnosti.
ŽIVJO SVOBODA! Sedanja družba človek, te odvezuje odgovornosti za moralnoetično življenje. Tresi se človek v nagoti svojega nihelizma, v katerem je prebliževanje tvoje vsemogočnosti povezano s približevanjem izpraznjenosti.
Agape je krščanski ideal ljubezni. Božja ljubezen pa je najpopolnejši vzgled po katerem lahko presojamo tudi vsa človekova prizadevanja. Bog ne ljubi zato, da bi zaslužil nekaj, kar prej ni imel. Njegova ljubezen agape, je vsedarujoča in ničesar ne jemlje, takšna ljubezen je mogla biti osnova za Kristusovo učlovečenje. V dajanju ljubezni se zdravi sklanja k bolnemu, bogati k revežu, dobro k slabemu in povprečnemu. V ljubezni bo vedno ostala protislovnost, je umiranje, da se lahko rodi življenje, pozabljanje nase, da se odkrije polnost življenja. Ljubezen je neprestani imperativ, da se ustvari in začne nekaj novega. Treba je vedeti, da govorimo v religiozni simboliki o zelo pomembnih vprašanjih človekovega bivanja.
Lep pozdrav
Tatjana
Paket desetih božjih zapovedi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. julij 2006 @ 16:16 CEST
8. kongres SDS - resolucija
Krščanski etos vliva pogum za novo pot
Razvoj je novo ime za mir. Gre zlasti za razvoj odnosov. Materialni razvoj kljub svojim osupljivim dosežkom ni uresničil svojih napovedi, kaj šele pričakovanj mnogih ljudi in ljudstev. Razočaral je tudi tak humanizem, ki ni spoštoval človeka v vseh njegovih razsežnostih: telesni, duševni in duhovni.
O odnosih veliko pove krščanski etos. Kot vse prebivalce Evropske unije tudi Slovence vabi k solidarnosti. Gre za posebno obliko solidarnosti, za solidarnost med ljudmi kot prebivalci, ne med udeleženci na trgu. Na trgu solidarnost ni mogoča. Tam je ostra tekma, ki jo zahtevata prevladujoča ekonomska logika in vsesplošno razširjeni liberalizem. Med prebivalci pa je solidarnost ne le mogoča, ampak tudi potrebna in celo koristna. Gre ne le za solidarnost v smislu socialne pomoči za preživetje, ampak tudi za solidarnost pri dostopanju do znanja, informacij, pravice in drugih dobrin današnjega sveta. Za celoto je namreč najbolje, kadar je dobro za vse njene sestavne dele.
Princip ostre tekme na trgu in velike solidarnosti med ljudmi je princip Evropske unije. Je nekaj novega in zahtevnega. Terja novo vizijo, smelost in pogum. Združuje prostost in odgovornost, pravice in dolžnosti. Človeku pušča svobodo ustvarjanja in ga hkrati zavezuje k skrbi za soljudi in za svet. Ta princip se je razvil iz splošno veljavnih temeljnih človekovih pravic na eni strani in iz prepoznanih nujnih človekovih odgovornosti in dolžnosti na drugi strani. Oboje - pravice in dolžnosti - so utemeljene v krščanskem etosu, ki je v evropskih narodih prebudil spoznanje, voljo in moč, da so premagali svoje delitve in nasprotja ter stopili na pot sodelovanja in skupnega razvoja: materialno - gospodarskega in duhovno - socialnega, ki je še pomembnejši.
Krščanski etos temelji tako na krščanskem izročilu o božjem stvarjenju sveta in človeka kot na stalnem preverjanju v konkretni krščanski skupnosti. Zrcali notranjo naravo sveta in življenja ter pomaga človeku usmerjati bivanje k pravemu smislu.
V luči krščanskega etosa je človek presežno bitje. Presega svoje telo pa tudi prostor in čas, v katerih živi. V svoji duhovni razsežnosti je bitje prihodnosti. Kot tak se lahko dvigne nad vsakodnevne stiske, težave in zamere v svobodo ustvarjanja novega, dobrega. Vsak dan lahko začne znova. Ni prepuščen na milost in nemilost naključij in neomejeni samovolji mogočnih, ampak se lahko svobodno odloča po svojem spoznanju in vesti, ki mu jo sooblikujeta Kristusova blagovest in božji glas.
Spoznanje svobode in zavest odgovornosti dajeta človeku moč, da se zavzema za pravičnost v družbi. Da bi dosegel napredek zase in za vse, smelo išče vedno nove poti. Pot mu je enako pomembna kot cilj. Oba morata biti skladna z resnico, ki je - čeprav velika in večplastna - ena sama in vsem budnim skupna. Krščanski etos s svojo neuničljivostjo in vedno novo svežino dokazuje, da so krščanske vrednote zanesljiva znamenja ob poti, ki vodi do pravega cilja. To ni pot brezobličnega nihilizma, niti pragmatične situacijske etike. Gre za pot osebnega odnosa in odločitve za občestvenost, ki vključuje skrb za prikrajšane. Gre tudi za priznavanje razsežnosti zla v svetu in človekove nepopolnosti, ki človeku omogoča realno oceniti svoj položaj in na tej podlagi ustvariti pogoje za družbeni razvoj samega sebe ter družbe in sveta.
Iščimo presežno!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. julij 2006 @ 21:21 CEST
Pravzaprav ali sploh vemo o čem govorimo?
Govorimo resnico ali govorimo o resnici?
Resnico govorimo, če govorimo odkrito.
Govoriti o resnici pa pomeni, da moramo najprej v njo verjeti. Kajti če resnica obstaja, pomeni, da je to Skrivnost, ki je prišla na svet. Odpira mi prostor biti. Ta resnica je tostranska, tubitna, je skrivnost človekovega prebivanja. In če je temu tako, ne morem verjeti, da mi nekdo resnico zastira ali odstira, ker vse kar je, je v meni. Tudi presežnost biti. Zato ne morem imeli svojega gospodarja, ker ne obstaja hierarhija bivajočega v meni. Jaz kot presežnik sem vse kar sem.
Človek se prek dojemanja stvarstva po svojih spoznavnih zmožnostih dviga v območje presežnosti ali v območje Boga, če hočeš. In če to območje na mesto Boga imenujemo Skrivnost, ugotovimo, da se dvigamo v območje Skrivnosti, ki jo nosimo v sebi.
Ali mi zna kdo povedati kaj je kdo izbral za označitev te preseženosti ali Boga ? Jaz sem si izbrala besedo Skrivnost. Z odkrivanjem Skrivnosti bi rada odkrila resnico, ker verjamem, da resnica obstaja in da vsa resnica, ki obstaja, je v meni. Torej po tej filozofski poti sem prišla do duha Evrope, ki je zapisan na Apolonovem svetišču v Delfih: »Spoznaj samega sebe!«
Mojzes je v tistih davnih časih posredoval svojemu razuzdanemu ljudstvu zakone, da bo preživelo.
Zakaj ne bi ti zakoni tudi danes smiselno veljali tudi za naše preživetje, saj ljudje se nismo veliko spremenili, kar pomeni, da so skoz razvojne poti civilizacije ti zakoni postali naše genetsko sporočilo, po katerem naše telo in naša zavest delujeta. Če te zakone gledaš kot paket ali tablo, s katere hočeš izklesati en zakon, pa jo zato razbiješ, si v veliki zmoti, ker si prišel z dletom v roki, da boš opravil klesarsko delo na svoji preteklosti, na svoji zgodovini, na svojih temeljih krščanskega etosa ali svoje kulture in pri tem si tako neroden, da boš kamnito tablo razbil na tisoče kosov in boš ostal praznih rok. Kajti čez en mesec ali dva boš pozabil, kaj je na tabli pisalo pa noben zgodovinski spomenik ne bi več spominjal, da si pripdal neki kulturi ali da to kulturo nosiš v sebi kot zavest, ker bi jo še drugje črno na belem zapisano, enostavno brcnil, vrgel skozi okno. Medtem, bi prihrumeli drugi nosilci tabel z divjimi konji, z drugimi, tebi še manj dopadljivimi napisi z velikim debelim paketom, n. pr. da odsekajo roko tistemu, ki bi kaj ukradel, in ti bi postavili svoje table na mesto, kjer je prej stala zgodovinska Mojzesova tabla. Tega se Evropa dobro zaveda.
Namenila sem se, da se ti približam in te vprašam: »Vidim, da nameravaš izklesati tiste zakone, ki se ti zdijo uporabni in tvojemu umevanju sedanjosti in prihodnosti primerni, predvsem pa koristni, ker te varujejo, da nisi ogrožen, saj mi je jasno, da ne želiš biti pokraden, da bi kdo posilil tvojo ženo ali da bi te celo kdo ubil. Zakaj si teh vprašanj ali zapovedi enostavno ne položiš v svojo zavest in pustiš to Mojzesovo tablo celo, kot relikt zgodovine in premišljevanja o tem, kaj je na njej zapisano in uporabno za sedanji čas. Zakaj hočeš to kamnito tablo uničiti? Jo vreči skoz okno. Noben gospodar te ne posiljuje, da jo vzemi v paketu. Raje se vprašaj kakšna so tista vprašanja, ki te dvigajo v območje tvoje preseženosti?
Danes sem kuhala kosilo in sem najprej olupila in nato razkosavala čebulo in na koncu ostala praznih rok zaradi jedra, ker srdice ni in to svoje iskanje sem imela za presežno dejanje. Iz tako uničene čebule je nastal samo golaž, njena resnična skrivnost ne bo prišla nikdar na dan in sem se s tem potolažila. Nato sem se spomnila na Mojzesovo tablo 10 božjih zapovedi in jo primerjala s čebulo ter se vprašala kaj neki bi ostalo, če bi jo tako razkosala kot čebulo ali razbila. Nič. Kup kamenja. Barbarsko dejanje. Ali ni boljše, da vanjo strmim, razmišljam in v njej iščem presežno?
Evropa to potrebuje! Bog predstavlja samo v enem instanco, je kot Porok nesmrtnosti onkraj tvoje smrti, v katero ti je dovoljeno upati.
Lep pozdrav
Tatjana
Iščimo presežno!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 22. julij 2006 @ 15:02 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Iščimo presežno!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. julij 2006 @ 17:42 CEST
Ko zmanjka argumentov je najlepše reci nekomu, da je fanatik, da ne zmore videti posledic, skratka, da je zaslepljen bedak. Marja, ti meni ne moreš predstavljati "evropske" Mojzesove table, ker očitno še nisi omejila problema, da bi o njem razpravljala. Omejiti problem pomeni iskati in določiti njegove notranje odnose do drugih problemov. Omejevanje problema je samoumevno nekaj drugega kot pa omejenost problema. Ali si se kdaj vprašala zakaj so preživele Heraklitove misli družbo, v kateri so se rodile? V čem in zakaj je lahko preživela Heglova filozofija razred, katerega ideologija je bila prav Helogva filozofija? Šele v tej splošnosti tiči pravo vprašanje. Šele v luči te splošne formulacije lahko razumemo in rešimo posebno vprašanje, ki ga želimo izpostaviti.
Predmet našega razmišljanja bi lahko bil: kaj je družbno-človeška stvarnost in kako je ustvarjena in kako je pogojena v odnosu do historičnih okoliščin in vsebin. Družbena stvarnost je neskončno bogatejša in konkretnejša od razmer in okoliščin, ker vsebuje človekovo predmetno prakso, ki ustvarja razmere in okoliščine. In ta družbena stvarnost bo gotovo dala Evropi svoje izzive in odgovore, ki bodo zelo kompleksni in ne enoznačni s fikcijo kaj komu pomeni danes Mojzesova tabla. Togo brezdušnost do historičnosti, ki ni povezana z duhom in filozofijo imenujemo vulgarnost, tak odnos je mehaničen in površen, ki opravlja Sizifovo delo.
Človek mora imeti razvit poseben organ, da bi imele stvari zanj svoj smisel. Za človeka, ki nima razvitega organa, izgubijo ljudje, stvari, zgodovinska dejstva, produkti stvarni smisel, so nesmiselni . Človek razkriva smiselnost stvari s tem, da si ustvarja človeški organ za stvari, da jih kompleksno razume, da ni omejen. Človek z razvitimi čutili ima zato občutek tudi za vse človeško, medtem ko je človek z nerazvitimi čutili svetu zaprt, ga ne »zaznava«, univerzalno in totalno, občutljivo in intenzivno, temveč enostransko in površno, zgolj z vidika svoje ozkega »sveta«, ki je enostranski izsek stvarnosti.
Ta izsek stvarnosti, je tudi izsek neke zgodovine in civilizacijskega procesa družbe. Ne vem s čim vse lahko prepričuješ, vendar tega, da Evropski duh temelji na krščanskem etosu, ne boš mogla nikoli razsvetljenega človeka prepričati, da ni tako. Radi bi drugače razporedili hierarhijo vrednot in na novo napisali zgodovino in ji dodali novo razlagalno vrednost in ne v skladu kot so jih razporedili naravno pravo, izkušnje in moč človeškega spoznanja.
Jaz tebe Marja, ne ocenjujem koliko zmoreš videti naprej in kako daleč ti tvoj moralni jaz nese. Obstoja Mojzesove table nimam kaj dokazovati, ker ona obstaja že iz pradavnine, kot nek napisani zakon, ki je ljudem pomagal, da so preživeli in se počlovečili. Če ti smem odvrniti svojo misel na tvojo, bi prej rekla, da si ti tista, ki se verjetno vrtiš v enoumju v labirintu ideoloških razlag in da težko zmoreš pogledati nazaj k izviru življenja in v tetivo. Reducirati drugemu njegovo mišljenje, pomeni ga reducirati zgolj na tvojo vlogo. Tvoja skrb je prehitevanje časa, ki zaradi hitrosti in neupoštevanja prometnih predpisov, razvrednoti marsikatero misel v nastajanju, misel, ki se pne k prihodnosti tudi prek mostu, ki povezuje staro in novo.
Vprašam te, zakaj bi pa jaz sprejela tvoje mišljenje, ki si mi ga ponudila kot neargumentiranega . Ne govorim ti, da si fanatičarka. Ali ni fanatizem spodrezovanje korenin človekovemu prepričanju in vsiljevanje svojega mišljenja drugemu, kar počneš ti Marja na povsem neargumentiran način, saj od tebe nisem slišala še nobenega tehtnega argumenta o problemu? Jaz tebi nisem vsiljevala svojega mišljenja, samo razložila sem svoje poglede na zgodovino duha Evrope. Tudi ne mislim manipulirati s kompleksom civilizacijskih duhovnih potreb. To bo pokazala prihodnost. Kultura, ki bi preprosto izgnala iz življenja zgodovino in pridobljene vrednote človekove civilizacije, med katere sodita nedvomno tudi etika in morala, bi uničila samo sebe in bi postala neznosna.
Marja, ni ti bilo treba niti začeti komentirati moje pesmi, ni ti ni bilo treba niti nadaljevati s komentarji, če si že vnaprej vedela, »da se ne splača«. Pod ta omalovažujoči »se ne splača« pa lahko spraviš marsikateri zaključek, morda se res » ne splača«. Da se določene stvari razume, ni dovolj samo napor, ampak so potrebni tudi ovinki in iskanja. Kdo koga slepi je pa vprašanje, jaz se gotovo ne slepim z vrednotami, ki sem jih sprejela kot svoj etični kodeks.
Lep pozdrav
Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. julij 2006 @ 18:02 CEST
kako se je tendenciozno in protversko zmanipuliralo moje besedilo pesmi "Evropi na pot" kaže samo besedilo zadnje kitice, ki govori:
Posrednica med srcem in razumom,
ne dopusti grobarjem tega sveta,
da opravljajo pred tvojimi vrati svoj posel.
Na vse najvišje evropske vrhove
napiši merila človečnosti,
kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj!
Novi napori so tvoj kulturni model,
ki rastejo iz duha filozofije –
filozofije prihodnosti in etične odgovornosti.
Odkrijmo novega duha v pepelu Evrope!
Edino, kar utemeljuje naše združevanje
v Skupnost evropskih narodov.
Pesem nikjer ne govori, ne daje nobenega imperativa, da mora Evropa na vse svoje najvišje vrhove zakoličiti Mojzesove tablice v paketu, temveč simbolično govori naj napiše MERILA ČLOVEČNOSTI, kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj.
Ali Evropa potrebuje merila človečnosti ali barbarstvo pa naj si vsak sam odgovori.
ZAKAJ VEDNO MANIPULACIJA? ODGOVOR: PREPROSTO ZATO, KER STE IDOLOŠKO NESTRPNI IN APRIORI PREPOJENI PRI VSAKI BESEDI ALI SIMBOLU, KI IMA SVOJE KORENINE V KRŠČANSKI RELIGIJI. KDO JE FANATIK?
Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. julij 2006 @ 23:05 CEST
če drugih argumentov nimaš za kritiziranje moje pesmi, kot posnemanje pastov z drugih spletnih strani o dogodkih, ki naj bi se zgodili pred petindvajsetimi stoletji, je zares žalostno. Zanimale so me tvoja merila človečnosti, po katerih naj bi se Evropa moralnoetično oblikovala, živela in delovala. Če je dokaz za eksistenco filozofije od Aristotela do Kanta obtičal v dokazu o eksistenci Boga, potem to tiči danes v dokazu o eksistenci človeka in njegove človečnosti. Čas razsvetljenstva je zelo izostril človeka kot bitja, ki ga odlikuje ena najbolj temeljnih določb in tudi potreb, da je človek kot bitje svobode, hkrati tudi bitje odgovornosti.
Za ta razčlovečeni svet, ki je odvzel duši, kar je najbolj notranje, za svet, ki išče cilj v materialnem smislu preživetja, je značilna brezdomovinskost duše. To je lahko tudi svet, ki parazlizira vsak vzlet misli, ideje, svet ki se ni sposoben ukvarjati s problematiko dešifriranja svoje lastne odtujitve od človeške biti. Skratka nihelizem. Stopanje po površini vsega, brez iskanja globljega smisla v stvareh, ki duši omogočijo, da se pripozna in potrjuje, pomeni življenje izpraznjeno po samem principu bivanja.
Če se tebi "ni izplačalo", pomeni, da ti tudi "ni uspelo", da bi me z neargumeti prepričala o svojem lastnem "prepričanju", ki je že vnaprej nastopilo z brezizraznim obrazom destrukcije in populističnim etiketiranjem z raznimi pridevki. Pot do prepričanja je včasih trdo delo. Sploh pa se mi je zdela ta debata s tabo izpod ravni. Vtis imam, da v svojih komentarjih nasploh, hočeš postavljati jeziček na tehnici med tem ali onim, pa ti to bolj slabo uspeva.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 12:37 CEST
Kakšna je tvoja resnica, ki sem jo jaz obrnila glede Mojzesove table? Razen tega, da si brcnila skozi okno vse vrednote, ki so bile na zgodovinski Mojzesovi tabli zapisane, mi nisi nobene resnice povedala, ki bi lahko v pogledu etike in morale izpodrinirla staro resnico o vrednotah z novo. Zato se mi zdi debata deplasirana.
Ali vrednote: ne ubijaj, ne kradi, itd. lahko nadomestiš z drugačno resnico? Lahko jih relativiziraš. Če sta z Markom kot atista ampuirala krščanstvo ter ga v zadnjem komentarju proglašaš za veliko zmoto, kakšne pametne življenjske alternative ponujaš ti v zameno? Tega nisi povedala. Ne vem in absolutno mi ni razumljivo zakaj ti je toliko do tega, da ji jaz sprejela tvoje prepričanje, da bi morala brcniti skozi okno tiste vrednote, ki so bile zapisane na Mojzesovi tabli in so se kot kulturna in civilizacijska pridobitev smiselno prenašale iz roda v rod, saj je moralni klic vsake osebe v polni meri oseben, apelira na mojo odgovornost in pri tej odgovornosti se ne morem sklicevati na druge, ali so oni storili to kar sem storila jaz drugače.
Biti moralen pomeni biti vdan vrednotam, ki pomenijo človečnost. Ne vem kako lahko krščanske vrednote imenuješ zmote. Gotovo lahko govorimo o več atributih, ki so značilni za sodobne moralne teroije, vendar moralno obdobje je na teh atributih oblikovalo svojo moralo in jo spremenilo v univerzalni pozitivistični sistem, vendar pri vsem tem je njeno bistvo moralna oseba, ki je osnova vsakršne morale.
Cilj biti moralen je kriterij izbire in deli dejanja na različne vrste. Evropi je moralnost zagotovo potrebna, zaradi tega, da ohrani neki notranji in zunanji red, ki vsem koristi in zaradi tega je potrebno in pravično delovati v soglasju z moralo. Evropa vlaga v moralo kot v kakšno investicjo v pričakovanju, da se bo ta investicija primerno obrestovala in prinesla sadove: moralnega človeka širokega evropskega duha. Kakšna bi bila družba brez morale?
Pristop k Evropski pogodbi ima zelo ekspliciten cilj. Kriterij ravnanja torej ni samo oseben, je tudi skupen in temelji na nekem moralnem etosu, v Evropi na krščanstkem izročilu pa če ti je to všeš ali ti ni. Med menoj in teboj je razlika v tem, da ti se držiš smeri in ne pihaš proti vetru, ampak pihaš s tokom, kakor sama pišeš. Moj način pa je podrejen moji volji, da si venomer jaz sama iščem svojo pravo smer in če mi veter ni naklonjen, se mu upiram. To vem, da se rada smejiš in da se znaš šaliti ter se nasmejati ob vsem tem do solz, vendar meni se tematika Mojzesovega izročila človeštvu ne zdi prav nič smešna in se ob njej ne morem smejati, le reflektiram lahko in se globoko zamislim, kaj zame predstavlja posamezna vrednota veliko vrednost in tudi kakšen moralno etični odnos imam do nje.
Navajaš, da je krščanstvo velika zmota in spet se na vse skupaj še samo nasmeješ, ker ne moreš verjeti, da mi človek govori o argumentih, ko si mu vendar vse lepo predstavil. Meni se zdi takšno smejanje da ne rečem plehko, če smatraš smeh za odmev na resno debato. Saj se ne pogovarjamo o vicih o Mujoti in Hasotu, da bi se na vse pretege smejali na situacijske komike.
Vodilna vloga misleca je oblikovanje miselnega reda. Pravila pa tudi Mojzesova tabla ne morejo vnaprej določati moralnega dejanja, lahko pa te modrosti in izročilo pokažejo smer kako človeštvo želi in kako bi bilo prav, da posameznik ravna. Logično pa je, da je neko moralno videnje odvisno od posameznega prostora in časa, da je z njima pogojeno, moralnost pa je prav tako odvisna od neke kulture in tradicije, v kateri se pojavlja.
Lep pozdrav
Tatjana
Stara zaveza za telebane
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 13:58 CEST
>>Gre za absolutne zakone ali resnice, ki so znotraj nas
>>in jih ni mogoče zrelativizirati.
Kot prvo se mi postavlja vprašanje, zakaj zapisati in uveljaviti kot formalno zapoved nekaj, kar je že zapisano znotraj nas? Sliši se približno tako, kot če bi formalizirali (uzakonili) nekatere biološke potrebe, npr. dihaj, jej, pij, lulaj in kakaj! Vem, kaj porečeš na to: Človek je zablodil in potrebno ga je spet vrniti v »naravno« stanje, ki ga zaznamuje v njem zapečena »univerzalna etika«, kot sestavni del njegovega genoma. Pravzaprav je ta ubogi človeček zajebal že v raju. Potem je nekaj tisoč svetopisemskih let čakal na korekturo v obliki dveh kamnitih plošč. Zelo dolgo. Razumljivo, kar nekaj časa je moralo miniti, preden se je homo naučiti izdelovati sulice, krotiti ogenj in na koncu brati. Šele nato je lahko Jahve popravil svojo napako, ker je ustvaril živalsko vrsto, ki ima svobodno voljo. Kako da ni vsevedni Bog že prej pomislil na to, da so bo zadeva sfižila? In to zaradi povsem banalne zadeve – zaradi babnice, ki je verjela navadnemu plazilcu. Če smo natančni, se je kača začela plaziti šele potem, ko je bila spoznana za krivo sovražne propagande. Dobri Bog ji je za kazen preprosto odrezal okončine. V resnici je, bi rekli kreacionisti, ustvaril novo vrsto. Ne počasi, kot si je razlagal Darwin, ampak v trenutku. S človekom je bilo seveda drugače. Ničesar mu ni odrezal. Kakšen pa bi bil ubogi Adam brez udov. Homo Kastratus. Tudi najbrž ni bilo potrebe, da bi ga kaznovali kot nesrečno kačo, saj se je itak že v raju plazil pred Evo. Za nameček mu je že od vsega začetka manjkalo rebro, ki mu ga je stvaritelj izmaknil, ko mu je zmanjkalo kakovostnih surovin. (Vedno sem si postavljal vprašanje, če sta Adam in Eva imela popek.) Adam je tako dobil samo brco v rit, zato pa je tista umazana prasica, ki ga je zapeljala, potegnila krajši konec. Jahve je na njej opravil manjši ginekološki poseg in ji pohabil rodila. V opomin. Predstavljajte si, da bi kaj takega storil Adamu. Kako bi izgledal moški z menstruacijo? Lahko bi si predstavljali, če bi sanjali to, kar sanjajo feministke. Kakorkoli že, homo je prišel iz raja kljub vsemu precej nespremenjen. No ja, telesno že mogoče. Sicer pa mu je Bog naprtil še eno neprijetnost. Nenadoma ga je postalo sram, ker je gol. To je bil kardinalen psihološki preobrat. Zametek nove – univerzalne etike. Postalo ga je sram vsega tistega, kar je na njem v resnici najlepše, vsega, kar mu je prinašalo užitek, ko je še živel v raju. To je bil prvi udarec naravnemu instinktu. Bog je človeku najprej pohabil naravni instinkt. Potem ga je potisnil v precej neprijetne življenjske okoliščine. Če je hotel preživeti, je moral garati. Moral se je začeti grebsti. Tekmovati. Zgodbica o Kajnu in Abelu je zgodba o tem, kdo bo bolj všečen Bogu. Marx je rekel, da je človeka ustvarilo delo. S tem je verjetno hotel povzdigniti pomen dela. Toda, če smo natančni, je človeka, kot bitje t.i. družbene nadstavbe, ustvarila predvsem grabežljivost, delo pa je ustvarilo in oblikovalo predvsem sužnje. Vedno so se pač našli takšni, ki so na račun drugih hoteli še vedno živeti v raju. In taki so imeli potem čas, da so se naučili brati. Šele potem so lahko prišle na vrsto kamnite tablice. Skratka, minilo je dolgo časa, preden je Bog potomcem Adama in Eve lahko posredoval popravke. Za kake genetske korekture je bilo že malo prepozno. Zadnji neandertalec je že zdavnaj izumrl (mogoče je po pomoti predčasno skočil z Noetove barke), homo sapiens sapiens pa je izpričal, da je volumen in nagubanost možganov, kakršne mu je namenil stvarnik, zadosten garant za preživetje v surovem svetu. In potem so se počasi začele rojevati prve civilizacije. Veliko se je grešilo, pilo, jedlo in kurbalo. Bog je kar nekajkrat posegel vmes s potresi, poplavami in kobilicami. Na najbolj grobe načine je poizkušal iz človeka izbezati univerzalno človeško etiko. Ni prav veliko zaleglo. Potem mu je poslal še tiste znamenite kamnite tablice. Seveda preko svojega zastopnika. In potem se je začela morala. Mračni vek nebrzdane sle in greha je zamenjala era svetlobe. Bog je popravil svojo napako, ups, nezmotljivi Bog je samo popravil tisto, kar je skvaril Hudič. Saj veste, kaj bi Bog brez hudiča? Kaj bi brez dežurnega krivca? Naprtili mu bi krivdo za vsako najmanjše sranje. Tako je bilo namenjeno, da Mojzesovo pastirsko pleme postane najbolj moralno pleme na svetu. Vendar, tudi morala ima svojo ceno. Še posebej, ker so bile zapovedi precej hude. In Mojzesovo pleme je preživelo že marsikaj hudega. Bog je dobro vedel, da se mora izbranemu ljudstvu odkupiti z zemeljsko nagrado. Obljubil mu je »obljubljeno« deželo, kjer se cedita mleko in med. Po vseh palicah je naposled zadišal še korenček. To je bila morala, ki so jo sužnji dobro razumeli. Daj, zato da dobiš, kar pomeni isto kot: Daj, zato da ne dobiš po glavi! Suženjska morala pač. Bog je dobro vedel, katero pleme mora izbrati za svoje ljudstvo. Ljudstvo sužnjev. In potem je sveto ljudstvo začelo svojo moralo oznanjati drugim. Z ognjem in mečem seveda, kako bi moralo lahko sploh širili drugače. Še posebej tako vrste morale, ki ni zapisana v našem genomu. Na poti do svete dežele so Judje počistili vse pred sabo. Tako kot arijski Perzijci na poti proti Atenam. Ups. Tukaj nekaj ne štima. Pa ja se niso tudi Kanaanci, Amorejci in Midjanci borili za svojo svobodo, ko so jih napadli Judje. Tako kot stari Grki! Ja, verjetno so se res – imeli so pač to smolo, da so naleteli na izvoljeno ljudstvo. V Trojanski vojni so bogovi pomagali obema stranema. V pohodu do obljubljene dežele je bil Jahve veliko bolj pristranski. Tako, kot je še vedno danes. Kljub resoluciji varnostnega sveta 242. Seveda – resolucija 242 – jasno nasprotuje Stari zavezi, predstavlja njeno eklatantno kršenje. Šur, bi rekel Marcel. Bog je itak nad Združenimi narodi. Še dobro, da je tako. Sicer bi kurbini Alahovi sinovi (copyright Oriana Fallaci) že zdavnaj zavladali svetu. Evropa, Zeusova blondinka, pa modro molči. Mi smo namreč svoje Perzijce in Turke že premagali. Očiščeni smo barbarskega semena. Mi smo svojo Evropo že zdavnaj spremenili v obljubljeno deželo. Za semitsko seme je poskrbel že striček Adolf v imenu generacij, ki so dolga stoletja zahtevale kazen za Kristusove morilce. Tako jih imamo spet tam, kjer se je vse začelo – v skupnem getu na tleh svete dežele. Dobili so, kar so hoteli. Veliko bolje je, kot da so med nami in nam kvarijo biznis, za katerega imajo – resnici na ljubo - več smisla kot mi. Naj si dajo duška tam doli in naj pobijajo teroriste namesto nas.
>>Ne kradi! To božjo zapoved so povzpetneži, v zelo veliko primerih sinovi bivših
>> komunističnih politikov in oblastnikov zrelativizirali in pokradli družbeno
>>premoženje ter se pohlepno polastili tistega, kar niso zaslužili.
Tatjana, kako misliš, da je nastalo t.i. družbeno premoženje? Z denacionalizacijo. Ti bi rekla, da je nastalo s krajo. In kako se je ustvarilo (nakopičilo) denacionalizirano premoženje? Z izkoriščanjem delavcev, z oderuškimi obrestmi, prodajo odpustkov, z vojnami,… - spet s krajo! Tako lahko potujemo še daleč nazaj v zgodovino in vedno naletimo na isti vzorec obnašanja – na krajo. Seveda, ti, ki praviš, da poznaš zgodovino, vidiš le krajo povzpetnikov tranzicije, pa še tem pripisuješ komunistični pedigre. Kako simptomatično? A veš, kako so ljudje rekli za Titeka: Krao je krao, ali je i nama dao! Tako je to. Tudi Cerkev krade, mar ne! Vedno je kradla. A vendar - opravlja tudi družbeno koristno delo. Bog ji božegnaj, torej! Sicer pa vse to sploh ni pomembno. Dve tisočletji kopičenja zlata in drugega bogastva. Dve tisočletji kolonialnega in imerialnega ropanja. In potem poiščeš ravno sinove bivših komunistov, ker so (po veljavnih zakonih) sprivatizirali eno fabriko ali dve. Ljudje so pač brez morale. Jaz jim štejem v dobro vsaj to, da se ne sklicujejo nanjo. Za razliko od nekaterih drugih, ki imajo morale polna usta, a so se polastili še precej večjega dela družbenega premoženja. (Slovenski gozdovi so tudi družbeno premoženje, mar ne?! Titek in »rdeča banda« jih nikoli prepisali nase niti na svoje sinove!)
>>Vse polemike proti desetim božjim zapovedim pa imajo korenine v boljševizmu,
>>ki jih je najbolj okrutno in surovo kršil ter pohodil.
He, he, he – že spet je za vse kriv boljševizem! Večna mantra krščanskih fundamentalistov! Človek bi pomislil, da se je človeštvo spridilo šele leta 1917, ko je Lenin priletel z Marsa in izvedel desant iz rdeče rakete. In to ravno med največjimi ruskimi pobožnjaki. Na bruhanje mi gre, ko moram prebirati takšne neslanosti. Novost, ki jo prinaša boljševizem, je kvečjemu ateizem, pa še ta je pravzaprav bolj razsvetljenski izum. Boljševistična praksa ni zgodovinska noviteta. Stalin je v mladih letih študiral teologijo, metode preganjanja se je naučil iz časov carizma. Tudi boljševistična teorija ni povsem izvirna. Marx je svoje dialektično osnovo črpal od tebi ljubega Hegla. Tvoja logika, Tatjana, je pravzaprav morbidna. Zločini, ki jih storijo ateisti, so posledica njihovega ateizma (zavračanja Boga). Zločini, ki jih storijo teisti (pogosto v imenu Boga) pa so kaj? Navadna zmota? Nesporazum? Ne, kje pa! Fundamentalisti bi celo rekli, da so del božjega načrta! Draga Tatjana, če morda še nisi opazila, Evropski boljševizem je že zdavnaj crknil. In ne reci, da ostaja v glavah ljudi kot ideja. Ideja (iluzija) socialistične države, ki poskrbi za vse, nima zveze z boljševizmom! Tako kot vizija nebeškega kraljestva nima nič opraviti s klerikalizmom. Ljudje pač radi fantazirajo. Komunizem je v Evropi in Rusiji klavrno propadal, zamenjale so ga naprednejše družbene oblike. Ljudje pa se še zmeraj veselo pobijajo med seboj. In seveda kradejo. Sama ugotavljaš, da vedno bolj. Pravzaprav se še nikoli niso toliko pobijali in kradli. Ja, še dobro, da imamo hudiča in boljševizem. In seveda teroriste. Vse to je super. Tako lažje razumemo zlo. Ni nam potrebno iskati njenega izvora. Lažje ga postavimo izven nas samih. Lažje odmislimo svoje lastne, majhne pregrehe, drobne zavisti in tihe zamere. Pozabimo lahko na svojo malomeščansko komodnost in požresnost. Zlo je nekje zunaj, izven nas. V podobi rdečega zmaja, lahko tudi s turbanom ali z brki strička Stalina.
Tako se tudi lažje zavemo in osvestimo naših grško-svetopisemskih korenin, ki temeljijo na bitki pri Sisku, na bitki pri Termopilah in na seveda na Mojzesovi postavi. Komunizma nismo premagali v nobeni veliki bitki. Kar sam je razpadel. Ni se upiral do bridkega konca, tako kot Hitler v svojem bunkerju. Tukaj res nekaj manjka. Med berlinskih bunkerjem in berlinskim zidom je pač velika razlika. Manjka ena res velika zmaga za dober egobust. Takšna, res herojska. Pomembno je – zaradi identitete. Tudi pri tistih tablicah gre v resnici samo za identiteto. Identiteto izvoljenega ljudstva.
>>ŽIVJO SVOBODA! Sedanja družba človek, te odvezuje
>> odgovornosti za moralnoetično življenje.
>>Tresi se človek v nagoti svojega nihelizma,
>>v katerem je prebliževanje tvoje vsemogočnosti
>>povezano s približevanjem izpraznjenosti.
Sedanja družba ni veliko drugačna od prejšnjih (starih) družb. Vedno so obstajali zakoni, podprtimi s kaznimi in z ustrahovanjem, ki so tako ali drugače predpisovale moralnoetični kodeks življenja, pogosto tako silovito, da je v zavesti posameznika ostala neizbrisna zavest o tem, da je vse tisto, kar je zakonito tudi moralno ter seveda obratno. Razsvetljenstvo in liberalizem nista prinesla razvrednotenja niti relativizacijo zapovedi, kot sta na primer ne kradi ali ne ubijaj. Odprava smrtne kazni (v Mojzesovih zapovedih je smrtna kazen predvidena celo za nekatere povsem banalne pregrehe) je tipičen primer, da gredo stvari kvečjemu na bolje. V smeri spoštovanja življenja in tudi lastnine. Lastnina je bila že itak pogosto bolj sveta od življenja. Če si kradel, so te zaradi tega lahko ubili. 10. božjih zapovedi tudi ni odpravilo suženjstva. V Mojzesovih knjigah obstajajo jasna navodila, kako (humano) ravnati s sužnji. Tudi Stari Grki, ki so svobodo ljubili bolj kot vse drugo, se niso odpovedali svojim sužnjem. Suženjstva ni odpravilo niti krščanstvo, še manj katolicizem. Tisti najbolj katoliški narodi so najbolj trgovali s sužnji (Španija, Portugalska) Tako je to – do današnjih dni – do čudovite Nove Evrope. Včeraj smo pri poročilih lahko poslušali, kako v katoliški Italiji zasužnjujejo katoliške Poljake. Takšen eksces se ne bi mogel nikoli zgoditi v gnili socialistični federativni republiki Jugoslaviji, kjer je menda kraljeval strogi ateizem. Mogoče že zato ne, ker so Poljaki naši »slovanski bratje«, pri romanih pa so »Slovani« vedno veljali za malo bolj divjo (suženjsko) raso. Če izvzamemo napredek znanosti, ki je človeku dala doslej nesluteno moč avtodestrukcije, pa se – kar zadeva človeški značaj, ni spremenilo popolnoma nič. Nobene izboljšave. Mogoče samo nekaj taktičnih prilagoditev, (ki omogočajo svobodno širitev trgov in večanje kapitala)
Pa vendar, kaj bi danes brez znanosti. Mojzes je dal človeku tablice, znanost pa je dala človeku tablete. Brez tablet je življenje namreč lahko hudo zajebano. Še veliko huje kot samo življenje brez tablic. Ljudje so danes veliko bolj kot od vere zadeti od tablet. Kaj bi stare, pobožne ženice danes brez tablet. Si predstavljate njihovo vero brez antidepresivov, pomirjeval, zniževalcev pritiska, antirevmatikov, srčnih spodbujevalnikov,… Bi bile še tako predane in pomirjene z življenjem? Kristus je na križu umiral brez analgetikov in pomirjeval.
Za Božjo ljubezen praviš, da je najpopolnejši vzgled po katerem lahko presojamo tudi vsa človekova prizadevanja. »Bog ne ljubi zato, da bi zaslužil nekaj, kar prej ni imel.«
Ampak, tudi izgubiti veliko ne more. Zaveda se svoje moči. Že zato je nesmiselno govoriti o božji ljubezni, saj gre za ljubezen gospodarja. Gospostvo in ljubezen se izključujeta. Resnična ljubezen se lahko razvije samo v popolni odsotnosti gospodarja. Ljubiti Boga kot ločeno (fizično ali metafizično) entiteto ali monado je nesmisel. Postati Kristusova nevesta ali božji hlapec. Izročiti se v milost in nemilost ljubosumnemu gospodarju. Ko gre za demonstracijo ljubezni, je Bog v resnici močno hendikepiran. Vedno bo namreč gospodar. V zagati je prav zato, ker je vsemogočen in po definiciji tudi neskončno dober. Po domače rečeno – s polno ritjo je lahko srat. In potem pride »hip-hip-hip strašni trik«, kot bi rekel Barbapapa. Jahve se je poslužil trika; pristal je na majčkeno herezijo, na droben odklon od strogega monoteizma. Edini bog je postal troedini bog. Še vedno eden, pa vendar operativno v treh kosih. Jahve se je razcepil na tri dele, danes bi rekli, da se je metafizično kloniral. Sveti duh je brezmadežno implantiral Jezusovo seme v telo človeške device. Poslal nam je svojega lastnega sina (kromosom Y), da trpi za nas. Kako bi lahko bog sploh še bolje manifestiral svojo Ljubezen?! Poskrbel je, da so ga res dobro razmrcvarili. V resnici je bilo še veliko huje, kot je to naslikal Gibson. Vsem na očeh. Zadolženost človeštva se je samo še povečala. V začetku je bil samo izvirni greh. Na koncu je prišla še krivda za smrt in trpljenje samega boga. To je bila res prava (Pavlova) psihološka mojstrovina.
Na koncu seveda ostajajo vprašanja: Je mogoče ljubiti v odsotnosti (dobrega) gospodarja? Je mogoče biti dober brez nareka kamnitih tablic? Se je mogoče zveličati brez milosti božje? Prihaja resnična etika od zunaj, ali je že zakopana v nas? Je morda že sestavni del našega filogeneze? Smo ljudje po svoji naravi dobri? Kje je meja med priučeno in naravno etiko? Je etika ena sama?
Modrost stare Grčijo sloni predvsem na postavljanju vprašanj. Vprašanja so pomembnejša kot odgovori. Mojzes je samo serviral odgovore. Pa še ti (menda) niso bili njegova domislica. V svojem bistvu je Mojzes nasprotje grškega duha! Kot tak je resničen glasnik krščanske Evrope. To pomeni - Evrope enoumja in eksluzivnosti.
p.s.:
Nagradno vprašanje za eksorciste in druge hudičeslovce: »Je človek, ki dvomi, že v oblasti napuha oziroma Antikrista?«
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 20:18 CEST
predočiti ti želim, da nisem v svoji pesmi govorila o cerkvi kot inštituciji in jo povzdigovala, ker moja pesem "Na pot Evropi" govori o filozofskem ozaveščanju človeka, kako se danes razume Evropa v duhovnem, ne zgolj zemeljepisnem smislu. Evropa ni samo skupen evropski trg, ona uteleša bistvo EVROPSKEGA DUHA. Govorila sem o človeških vrednotah, ki slonijo na krščanski tradiciji in krščanskem etosu, na katerem je Evropa gradila svojo civilizacijo, svojo kulturo in evropskega duha. Ko bo govora o RKC se lahko pogovarjamo o njej objektivno argumentirano, da se razčleni in oceni njena vloga v svetu, njene slabosti in njene dobre plati. Take populistične ocene upokojenih komunističnih komisark, ki se pogovarjajo z branjovkami na tržnici o stvareh, ki jih je treba apriori pohoditi in popljuvati ter obrcati s težkim škornjem, se mi zdi za kulturnega človeka nevredno. Vsaj malo bolj kulturni besednjak lahko uporabljamo!
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 20:48 CEST
in kaj misliš povedati glede vatikanskega proračuna? Vatikan je država in je logično, da če hoče funkcionirati mora imeti svoje prihodke in odhodke. In konec koncev kar prispevajo v vatikanski proračun verniki, ateistov ne bi smelo zanimati, saj ne gre iz njihovega žepa. Vatikan je tudi prvi priznal Republiko Slovenijo ob osamosvojitvi. RKC je verjetno edina verska inštitucija, ki prek organizacije Carias pomaga odpravljati revščino v svetu, saj katoličani namenjajo ogroma sredstva za pomoč tretjemu svetu. RKC preg glasinika miru - Papeža si prizadeva za ustvarjanje miru in sožitja v svetu. Don Pierino ustanavlja povsod centre za pomoč odvisnikom. Ogromno je tek koristnih del, ki jih cerkev odpravlja v korist človeštva.
In nazadnje vatikanski proračun sploh ne spada v komentar k moji pesmi. Krščanski etos je preprosto možnost, ki jo lahko sprejmeš ali ne sprejmeš kot vrednostni sistem.
Če že govorita o proračunu, zakaj se Marja in Dysan sedaj ko sta Kras in Goriška v plamenih in grozi velika katastrofa, ne obregneta v nakup Falcona in se vprašata koliko kandarjev bi prejšnja vlada lahko kupila za reševanje ljudi in premoženja ob požarih, če bi ne šla v tako objestno investicijo, ki si jo verjetno Vatikan iz moralnih razlogov do človeštva po vsej verjetnosti ne bi niti privoščil. Vsakdo je sposoben moralne izbire in odločitve in prav na tej osnovi imamo vsakogar lahko tudi za moralno odgovornega.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 21:24 CEST
ugotavljam, da boš počasi le razumela, kaj sem v svoji pesmi in svojih prejšnjih kometarjih hotela povedati.
Iluzija modernega sveta je predvsem v njegovi veri, da je ves nered, umazanost in dvoumnosti tega sveta mogoče premagovati z racionalnimi pravili (zakoni, sankcijo, razumom). Skratka krotiti ljudi, da postavijo svoje obnašanje v neke sprejemljive okvire. Prevladuje misel, da je mogoče vsa čustva, idealne, vrednote zamenjati z razumom, ki pa je brezčuten in preračunljiv. V tem svetu se dogajajo stvari, ki nimajmo nobenih natačno ugotovljivih vzrokov in kriterijev, in tudi ljudje v takšnem svetu počnejo stvari, ki zgolj racionalno niso razložljive. Moderni človek se zanaša na umetno postavljena pravila, ki imajo svojo moč in svojo veljavo. Vprašanje pa je kako odkriti človekovo moralno sposobnost oziroma tisto, kar je s proceduralno zakonodajo zakrito. Z umetno konstruiranimi etičnimi zakoni ni mogoče tega rešiti, potrebna je zavest in vzgoja človeka, da se oblikuje v moralno osebnost.
Kako to doseči? Nobena stvar ne more nadomestiti notranjega stanja duše, nič ne more nadomestiti osebnega strinjanja, kajti že po svojem bistvu se zahteva, da to sprejme človekova vest. Zato je človek duhovno bitje. Kako duhovno raste pa je stvar okolja in vplivov, s katerimi živi in kako se sam ozavešča. To je mogoče doseči samo v okviru vrednot, ki omogočajo sobivanje.
Imenuj jih kakor hočeš, simbolično ime ni toliko pomembno, kot vsebina.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. julij 2006 @ 21:40 CEST
spremeni svet če moreš. Zveni paradoksalno. On je, toda ni jaz, mesto, ki ga poseduje on, ne more postati moje. Ta ločitev ne bo nikoli izginila. Mostovi med nama se lahko porušijo, zato jih je treba zavarovati. Zato so potrebni dovolj močni kriteriji, obramba. Potreben je zakon, da se ljudje ne pokoljemo med sabo. Zakon pride in je heternomna in prisilna moč. Dlje od te točke ne moreš priti! In prav to se godi tvojim poskusom oblikovanja etike. Vendar mesto tvojega notranjega zakona, je zasedel recimo liberalistično po pragmatizmu obsedeni zakon.
Vrednote so ostale pred vrati.
LP Tatjana
Relativizacija (kako smo ubili "ne ubijaj")
Prispeval/a: MC dne torek, 25. julij 2006 @ 11:01 CEST
Recimo še nekaj besed o ubijanju. Praviš, da tega ni mogoče relativizirati. Ubiješ ali ne ubiješ. Pokazal ti bom, kako je zadeva v resnici zelo, zelo, zelo relativna in zakaj preprosta prepoved »Ne ubijaj!« v resnici ne prinaša ničesar, kar se s takšno ali drugačno interpretacijo ne bi dalo spremeniti.
Da je zadeva skrajno relativna, bom poskušal najprej dokazati povsem paradigmatično. Oglejmo si, kaj, poleg famoznega »Ne ubijaj!«, še priporoča ali ukazuje Jahve v Mojzesovih knjigah:
2 Mz 21,12-17
12 Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo. 13 Če ni prežal nanj, temveč mu ga je Bog dal v roke, ti bom določil kraj, kamor lahko uteče. 14 Če pa se kdo razsrdi na svojega bližnjega in ga umori z zvijačo, ga odtrgaj od mojega oltarja, da umre!
15 Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.
16 Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.
17 Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.
2 Mz 21,18-36
18 Kadar se moža prepirata in eden udari drugega s kamnom ali s pestjo, tako da udarjeni ne umre, temveč le pade in obleži, 19 naj bo tisti, ki je udaril, brez kazni, če oni spet vstane in lahko na prostem hodi s palico; le zamudo mu mora povrniti in plačati stroške zdravljenja.
20 Kadar pa kdo udari svojega sužnja ali sužnjo s palico, tako da umre pod njegovo roko, se mora ostro kaznovati. 21 Toda če suženj preživi en dan ali dva, naj se gospodar ne kaznuje, saj gre za njegov denar.
22 Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi. 23 Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, 24 oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, 25 opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!
26 Kadar kdo svojemu sužnju ali sužnji z udarcem uniči oko, naj ga za njegovo oko odpusti v svobodo. 27 In če izbije svojemu sužnju ali sužnji zob, naj ga za njegov zob odpusti v svobodo.
28 Kadar vol do smrti pobode moža ali ženo, naj bo vol kamnan in njegovo meso se ne sme jesti; gospodar vola pa naj bo brez kazni. 29 Če pa je vol že prej bodel in je bil njegov gospodar posvarjen, pa ni pazil nanj, in je vol usmrtil moža ali ženo, naj bo vol kamnan, pa tudi njegov gospodar naj bo usmrčen.
2 Mz 22,17-30
17 Čarovnice ne puščaj pri življenju!
18 Vsak, ki spolno občuje z živino, naj bo usmrčen.
19 Kdor daruje bogovom, razen GOSPODU samemu, bodi iztrebljen!
3 Mz 20,1-27
1 GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: 2 »Reci Izraelovim sinovom: ›Kdor koli izmed Izraelovih sinov ali izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, dá kakega svojega potomca Molohu, naj bo usmrčen. Ljudstvo dežele naj ga kamenja. 3 Jaz pa bom obrnil svoj obraz zoper tega človeka in ga iztrebil iz njegovega ljudstva, kajti Molohu je dal svojega potomca in tako onečistil moje svetišče in oskrunil moje sveto ime. 4 Ko bi ta človek dajal svojega potomca Molohu in bi ljudstvo dežele vendarle zamižalo, da ga ne bi bilo treba usmrtiti, 5 bom jaz obrnil obraz proti njemu in proti njegovi rodbini in bom njega in vse, ki se vlačugajo z Molohom, iztrebil iz srede njihovega ljudstva.
…..
27 Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.‹«
3 Mz 24,10-23
13 In GOSPOD je spregovoril Mojzesu ter rekel: 14 »Pelji preklinjevalca iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položijo roke na glavo. Nato naj ga vsa skupnost kamenja!
Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh 16 in kdor sramoti GOSPODOVO ime, naj bo usmrčen. Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem. Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil Ime, mora umreti. 17 Kdor ubije katero koli človeško bitje, naj bo usmrčen. 18 Kdor ubije žival, naj jo povrne, žival za žival. 19 Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil: 20 zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega. 21 Kdor ubije žival, naj jo povrne, kdor pa ubije človeka, mora umreti. 22 Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog.‹«
4 Mz 15,32-36
32 Ko so bili Izraelovi sinovi v puščavi, so zalotili človeka, ki je sobotni dan nabiral drva. 33 Ti, ki so ga zalotili pri nabiranju drv, so ga pripeljali k Mojzesu in Aronu in k vsej skupnosti. 34 Dali so ga pod stražo, ker še ni bilo odločeno, kaj naj mu storijo. 35 Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: »Ta človek mora biti usmrčen. Vsa skupnost naj ga zunaj tabora posuje s kamenjem.« 36 In vsa skupnost ga je odpeljala iz tabora in ga posula s kamenjem, da je umrl, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu
Tako! Primerov je mnogo, zdi se da so skoraj vse Mojzesove knjige prepojene z navodili za ubijanje! Znameniti »Ne ubijaj« se pojavi samo na dveh ali treh mestih in v kontekstu celote deluje skoraj smešno, nebogljeno, malodane patetično, skoraj kot nekakšna pomota. Deluje kot izjema, ki potrjuje pravilo. Pravilo pa se glasi: UBIJAJ! Zaveza z izvoljenim ljudstvom zgleda kot eno samo navodilo za ubijanje! Vsaka drugo ali tretje navodilo se glasi UBIJAJ! Ubijaj morilce, prešuštnike, čarovnice, onaniste, homoseksualce, tujce, nevernike, preklinjevalce, obsedene z duhovi (po domače psihiatrične bolnike), ugrabitelje, tiste, ki ne spoštujejo staršev in celo tiste, ki ne pazijo dovolj na svojega vola ali v soboto nabirajo drva. Višek semitske budalosti pa je dikcija, ki predpisuje smrtno kazen (kamenjanje) celo za živali (npr. za vola)???!!! UBIJAJ! UBIJAJ! UBIJAJ! ZOB ZA ZOB! OKO ZA OKO! Mojzesove zapovedi se razkrijejo kot čudovita popotnica človeštvu, kot moralna zvezda vodnica - Tatjana, ti bi rekla, kot absolutna resnica, ki je v nas samih in je ni mogoče relativizirati!
Oglejmo si še nekaj dilem in vprašanj, ki močno presegajo duhovni, zgodovinski in tehnološki okvir, v katerem so nastajale Mojzesove tablice.
1.) Lahko telesno mučenje, kjer rabelj svojo žrtev ohranja pri življenju, smatramo kot uboj? Formalno seveda ne. Še posebej, če se pri mučenju ne poškodujejo vitalni organi. Zaradi izpuljenega nohta ali ne premočno prebičanega hrbta še nihče ni podlegel. Cilj mučenja je pogosto v tem, da žrtev ohranjaš pri življenju. In seveda obratno – vzemiva na primer avtanazijo, kjer nekoga ubiješ iz usmiljenja ter mu tako skrajšaš neizogibno trpljenje. Formalno prvi primer ne pomeni ubijanja, drugi pa! Kamnite tablice nas lahko v tem primeru samo zavedejo!
2.) Časovna komponenta. Ubijanje lahko poteka zelo počasi. Še posebej je to značilno za avtodestruktivne oblike vedenja, kot so narkomanija, alkoholizem, ipd. Ali kadilci kršijo zapoved Ne ubijaj, s tem ko počasi uničujejo svoj organizem, da ne govorimo o »ubijanju« pasivnih kadilcev! Na nekaterih škatlicah cigaret jasno piše: KAJENJE UBIJA! Ali kdo pri tem pomisli na božje zapovedi? Zaradi klasičnih umorov v Sloveniji umre tisočkrat manj ljudi, kot jih umre zaradi posledic kajenja! Da ne govorimo o alkoholu – o znameniti kapljici, s katero si veselo nazdravljamo in jo opevamo celo v domači himni. Ja, stvari postanejo nenadoma zelo relativne. Ja, za življenje pravijo, da je sveto. Kako pa je s svetostjo naših pljuč, jeter, želodca in trebušne slinavke? Tudi tukaj so tablice brez moči. Zamenjale so jih tablete.
3.) Kako razumeti besedo ubijati! Ubijaš lahko v samoobrambi, v napadu, pod prisilo, svojevoljno, namenoma, naklepno, po nesreči. Kako je z ubijanjem v vojni? Velja absolutna prepoved, ali so možne izjeme? Katere so tiste izjeme? Kako je s smrtno kaznijo? Je krivdo za ubijanje mogoče prenesti kar na državo? Zakoni Združenih držav Amerike dopuščajo smrtno kazen, nekateri jo celo predpisujejo. Kdo brca 10 božjih zapovedi skozi okno? Zakonodaja svetovne demokracija, kjer ljudje na sodiščih prisegajo na samo Biblijo! Kamnite tablice so tukaj res lahko samo za obtežilnik!
4.) Kdaj nastopi življenje? Kdaj lahko govorimo o človeku kot o žrtvi? Kdaj zarodek postane človek? Kdaj se v njem naseli duša? Je splav uboj nerojenega otroka? Je etičen? V katerih primerih gre za kršenje božje zapovedi? Tudi takrat, ko je ogroženo življenje matere. Je uboj matere hujši od uboja otroka? Tukaj lahko relativiziramo do onemoglosti, kar je običajno bolje, kot sprejeti neko absolutno prepoved, zaradi katerih abortiranje postane mazaška siva ekonomija. Stvar je res močno relativna. V katoliški Sloveniji se večina žensk (med njimi ogromno katoličank) strinja, da ima ženska pravico razpolagati s svojim telesom. Na splav gledajo kot na samoumevno pravico. Meni, »nihilističnemu liberalcu«, se takšno razmišljanje gnusi. V splavu, ki ni posledica zdravstvenih okoliščin ali posilstva, vidim uboj iz koristoljubja. To mi govori moja etika, ki seveda ni etika 10-ih božjih zapovedi! Če vidim grobo kršenje etičnih meril v smrtni kazni, kjer gre mogoče samo za »eliminacijo« največjih izmečkih človeštva, potem bi bil skrajno nedosleden, če bi odobraval brezbrižen uboj lastnega otroka, ki ga mati nosi pod srcem! Pa vendar! Kdaj zarodku lahko rečemo otrok? Nas lahko iz zagate reši suhoparna tehnična definicija? Resničen odgovor mora poiskati vsaka noseča ženska nekje globoko v sebi. Kamnite tablice so tukaj brez moči!
5.) Ali kršenje svetosti življenja velja samo za človeka? Kako je z živalmi ali celo z rastlinami? Kateri so tisti kriteriji, ki določajo, zakaj je vsako človeško življenje več vredno od kateregakoli živalskega? Kako oblikovati etiko v primeru, ko se odpovemo strogemu specisizmu in postavimo drugačna merila? O etiki vegetarijanstva sem na Pozitivkah pisal že večkrat. Ugovarjajo seveda najbolj tisti, ki imajo radi živali kot kulinarične specialitete, največkrat tako, da se spremenijo v zaščitnike trobentic ali vijolic in začnejo špekulirati o tem, kako trpi korenje, ki ga meljemo v sokovniku. Nenadoma postane vse relativno. Kamnite tablice so brez interpretacije nebogljene.
6.) Ko gre za vprašanje, kaj je več vredno - žival ali človek, pa se strinjam s Petrom Singerjem, ki meni, da je dilema pravzaprav napačna. Vrednost nekega življenja (ko pridemo v situacijo, ko se je TREBA odločiti) določa predvsem to, koliko je katero živo bitje tudi subjekt (oseba) - koliko je spodobno zavedati se. Homo sapiens ni nujno subjekt (oseba) in žival je lahko oseba. Vsaj za večino razvitih sesalcev (še posebje to velja za primate) danes že vemo, da premorejo ne samo čustev in zmožnost učenja, marveč tudi zmožnost uporabe simbolne govorice (jezika), npr. celo laganja in še množice drugih zmožnosti, ki so dolgo veljale za ekskluzivno lastnost človeka, in ki kažejo na to, da se živali zavedajo samega sebe - so torej OSEBE. Iz tega seveda izhaja, da bi morali prevrednoti trenutno (antropocentrično) etiko, ki se jo še vedno oklepamo kot pijanec plota.
Če povem s konkretnim (vulgarnim) primerom: - Življenje retardiranega dojenčka s poškodovanim tistim delom možganov , ki omogoča zavest je manj vredno od življenja psa, prašiča ali opice, ki so (dokazano) sposobni določenih oblik duhovnega življenja in zavedanja.
To je (še posebej za katoličane in za večino religije) težko sprejemljivo oz. že kar bogokletno, kar je popolnoma razumljivo, saj so to antropocentrične religije, kjer so živali zgolj orodje v rokah človeka (živalim so kleriki odrekli dušo (Akvinski), znanstveniki pa razum (Descartes))
Nova etika seveda popolnoma spremeni (še bolj zaostri) naš pogled na mnoge človeške aktivnosti - npr. na preizkušanje na živalih, ki je po merilih nove etike (ki so tudi moja osebna merila) velik ZLOČIN, še posebej ko gre za preizkušanje na višjih sesalcih in primatih.
Upam, da ti bo to, kar sem navrgel, pokazalo, da je mogoče (in včasih tudi prav), da nekatere na prvi pogled absolutne in večne resnice tudi relativiziramo. In da to ni nujno znak nekega ateizma ali liberalizma ali nihilizma. Trdim, da je etiko mogoče oblikovati v popolni odsotnosti 10-ih božjih zapovedi. Da lahko temelji na nekih popolnoma drugih temeljih in ne na neki »praetiki«. Za etiko velja podobno kot za družbene odnose. Podvržena je nekemu dialektičnemu razvoju. Fundamentalisti temu pravijo relativiziranje. Trdijo, da se človeštvo vedno bolj oddaljuje od Boga. Jaz pa pravim, da se s tem, ko prevrednotimo vrednote v dialektičnem smislu vračamo nazaj k resničnemu bogu, ki je v nas samih. Da so se v zgodovini zaradi takšnih odklonov in iskanj dogodila tudi mnoga grozodejstva in zločini, je seveda jasno. Gre za dialektični proces, ki se na materialni ravni pogosto manifestira tudi kot opustošenje in zločin, kot nasprotje tistega, kar je srčika nove etike in pogosto tudi stare etike. To je usoda vsake etike, ki želi postane ideologija.
Nekje si omenila, da so tablice omogočile Mojzesovemu ljudstvu preživetje. Dokaz, da je Judosko ljudstvo preživelo, naj potem služi kot dokaz za veljavnost etike, ki jo učijo tablice. Paradoks Judovskega preživetja je v tem, da je preživelo zaradi kršenja (svojevrstne interpretacije) svojih zapovedi in ne zaradi njihovega spoštovanja. Povezovanje preživetja (obstoja) neke rase ali morda uspešnosti njene ekspanzije z njeno etiko pa je sploh vprašljivo. Etika ima pri tem bolj malo opraviti. Na preživetje veliko bolj vpliva kultura ter stopnja tehnološke in politične organiziranosti, ter seveda sposobnost avtoritarnega nadzora. Religija (ki se pri tem namenoma enači z etiko) je v tem kontekstu samo sredstvo, orodje, ki učvrstuje kolektivni narcizem, nujen za preživetje ali ekspanzijo plemenske skupnosti. Judovska skupnost se je ohranila kot skupnost ne zaradi etičnih določil, marveč predvsem zaradi obrednih določil, ne zaradi zaradi notranjega, marveč zaradi zunanjega. Pripadnost narodu se je oblikovala v domeni nekih za judaizem specifičnih ritualov, kar ima z etiko opraviti komaj kaj več kot navadna folklora. Rituali sami (izpolnjevanje verskih predpisov) je postalo kanon za etičnost samo - zunanja manifestacija vere je postala osnova za ohranjanje identitete. Judovstvo je preživelo zaradi fanatičnega kolektivna narcizma. Cena preživetja je bila grozljiva.
Naj se še enkrat vrnem na goro Sinaj, kjer se menda vse začelo. Trdim, da Mojzesove tablice etiki niso v nikakršno pomoč, če ji že niso v napoto. Če jim odvzamemo kontekst (interpretacijo), so le mrtva v kamnu izklesana črka. Mitološki semitski muzejski relikt. Če pa jih ohranimo v kontekstu ostalih Mojzesovih knjig, kjer nedvomno zasedajo središčno pozicijo, zaidemo v velikanske težave in protislovja, ki jih je mogoče prebaviti samo s fudamentalističnim judovskim ali krščanskim želodcem. Brez interpretacije so božje zapovedi kot hieroglifi, njihovo dešifriranje pa brez špekulacije in izumljanja novih simbolov ni možno.
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 25. julij 2006 @ 16:03 CEST
ne vem kaj hočeš povedati, ko citiraš nekatere kanone izmed Mojzesovih verjetno okrog 600 starodavnih postav. Sploh ne razumem zakaj manipuliraš z mojo pesmijo in mi podtikaš stvari, ki jih sploh nisem izrekla in si dovoljuješ oblikovati moje mišljenje z ideološko identifikacijo in miselnostjo, ki je vladala judovskemu narodu pred petindvajsetimi stoletij. To je absurd. Stvari sploh ne moreš vrednotiti in soditi z današnjimi očmi, ker danes živimo v drugačnih zgodovinskih okoliščinah in v drugi realnosti.
V pesmi sem navedla:
»Na vse najvišje evropske vrhove
napiši merila človečnosti,
kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj!«
S to dikcijo sem hotela poudariti kako pomembno je, da je utelešenje bistva evropskega duha ČLOVEČNOST. Simbolično sem primerjala to utelešenje evropskega duha z načinom kako je Mojzes razglasil kanon deseti božjih zapovedi na gori Sinaj svojemu ljudstvu, ko ga je vodil skozi puščavo.
Pesem ne govori, da je treba na vse evropske vrhove postaviti Mojzesovova merila v paketu, kot ti podtikaš, temveč govori primerjalno o načinu kako razglasiti in postaviti merila ČLOVEČNOSTI, da se jih bomo vsi zavedali in jih spoštovali. Ta merila so lahko vsebovana v evropski ustavi, v evropski kulturi, načinu mišljenja in ravnanja, skratka v etiki in morali, v skladu z realnostjo življenja.
Temeljna načela iz desetih Mojzesovih zapovedi se niso spremenila, kajti vsi civilizacijski zakoni in religije temeljijo na njih. So absolutna resnica in spoznanje. Ne morejo biti drugačna. Ljubi svojega bližnjega, spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, itd. Kako moreš reci, da so ta v kamnu izklesana načela mrtva črka in mitološki semitski muzejski relikt. Meni ni potrebna nobena interpretacija in oživljanje teh črk v kamnu, ker so postala sestavni del vsakdanje življenja, ki ga živim. So žive resnice v meni, jih spoštujem in so del moje zavesti. To je bilo tudi sporočilo Evropi, da ohrani, neguje in razvija svojo identiteto in kulturo, ki izhaja iz evropskega duha. Ta načela so človeku usodno predestinirana in ne le časovno zgodovinsko pogojevana, ne glede na to kdaj in kako so se kot ideja in spoznanje rodila in kdo jih je razglasil.
Lep pozdrav
Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Aimee dne torek, 25. julij 2006 @ 17:23 CEST
Ne razumem, zakaj je treba toliko prepiranja okoli desetih božjih zapovedi?!
Moje mnenje je, da so te zapovedi učinkovite le takrat, kadar jih doživiš in občutiš na lastni koži.
Ti je všeč, kadar ti nekdo laže, te vara, krade tvoj denar, ti prevzame partnerja, te obrekuje, podcenjuje, se ti roga, ti dela škodo, ti meče polena pod noge, ti morda celo koga ubije...? Ne? Torej tudi ti tega ne delaj drugim!
V tem je vsa modrost in bistvo desetih božjih zapovedi!
In s tem naj bo te debate končno že dokončno konec!
Aimee
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 25. julij 2006 @ 23:26 CEST
zgornji tvoj komentar jasno pokaže kam te je pripeljalo zanikanje univerzalnih vrednot, popolnoma na slepi tir razmišljanja. Vztrajaš pri človeškem bitju kot čisti monadi, torej osamljenem in pragmatičnem subjektu, ki postaja apatičen in ciničen ter boječ, da ga mama ne po s šibo po prstih. To popolnoma poniža človeka kot etično bitje. Rekla bi, da nisi sposobna odkriti globine človekovega bivanja. Zelo si površna v svojih komentarjih. Prepuščaš se samovolji in absolutni svobodi brez odgovornosti in etični avtonomiji brez objektivnega temelja. Ko ti zmanjka argumentacije postajaš žaljiva in podtikaš meni manipulacije.
V čem in s kom manipuliram? Nikomur nisem ničesar žalega storila s svojo pesmijo. Ker si želim živeti v Evropi človečnosti? Tvoj diskurz ne more nikogar prepričati, preprosto za to ne, ker si s svojim etičnim relativizmom porušila temeljne človekove vrednote.
Neverjetna si, nasilna za vsako ceno. Nestrpna. Vsiljiva s svojimi Mojzesovimi tablicami, ki so postale že prav fikcija oziroma tvoja nevralgična točka do obsedenosti. Ozka in plitka v svojem razmišljanju. Kdo te je pa vprašal za tvoj trud, da bi jaz videla tvojo »resnico« kako mečeš temeljna načela, na katerih sloni človečnost, na smetišče, kot neuporabna na odpad. Komu bi ti rada spremenila mišljenje in zakaj? Ali nimam pravice imeti svojega mišljenja?
Ostajaš na površini življenja, zgolj pozunanjeno in tvoj miselni diafazon ni bil zmožen videti v mojih razlagah pozitivne misli. Znašla si se v protislovju, v katerega si zašla. Svoje kritične misli nisi argumentirala, temveč si pomagala Marku Črnigoju z njegovimi provokativnimi razpravami, ki so se z določenim namenom oddaljile od bistva moje pesmi. S svojimi izvajanji si protiutemeljitvena, saj rušiš vsak poskus, da bi povedala kaj moja pesem pomeni in kakšno je njeno sporočilo. Jaz takega psihičnega nasilja nisem doživela niti v času totalitarizma.
Moja leta kolikor jih pač je, so moja osebna stvar in mojih osebnih podatkov nimaš kaj komentirati. Jaz imam to prednost, da imam več let kot ti, ti pa nimaš te prednosti, da bi imela moje življenjske izkušnje. Zato ustavi konje z osebnimi konotacijami in etiketiranjem.
Jaz Vatikana v svoji pesmi nisem omenjala, omenjaš ga ti. Le odgovorila semv komentarjih na provokacije. Vatikan ni bil predmet razprave.
Govorila sem o duhovnih koreninah Evrope in njenem rojstvu iz duha filozofije in tudi krščanstva. Evropa je v veliki meri še vedno krščanska, to je dejstvo pa če ti je to všeč ali ne. Iz starožidovskega in krščanskega izročila izhajajo vrednote, ki so se skoz stoletja izčiščevale. Kultura človeštva se ni začela s komunizmom. Evropska kulutra se ujema s tradicijo, s tradicionalnimi vrednotami.
Vsi zakoni, ki jih sprejemajo parlamenti evropskih držav, temeljijo na vrednotah, ki jih je ljudstvo sprejelo, odvisno od posameznega prostora in časa. Človek, ki svojih korenin ne zna pozitivno izraziti, zaide v destrukcijo. To pa ni znamenje njegove moči, temveč nemoči.
Tvoj prispevek k etiki, se razumeva kot odmrtje etičnega. Danes sta vse pogosta individualizem in iskanje prijetnega življenja, za katerega je značilna samo zelo okrnela in minimalistična morala. Moderna filozofia pristopa k etiki, govori se o renesanci, ki napoveduje moralo, ne pa o tem, da se je potopila v temo. Moderna filozofija kritizira tipične moderne poti in metode kako pristopiti k moralnim problemom. Potrebno jih je videti in jim posvetiti nov način, da se nam odkrijejo nove poti za njihovo umevanje.To je vidik človekove misli, čutenja in delovanja.
Moderna etična misel se bo v sodelovanju z moderno zakonsko prakso, ki temelji na temeljnih človeških načelih, bojevala za svojo radikalno rešitev pod dvema zastavama – univezalnostjo in utemeljenostjo. Univerzalnostjo zato, ker je človek človeško bitje in to uverzalnost človek spoznava kot pravilno in torej tudi obvezujočo. Utemeljenost pa pomeni, da oseba, ki naj verjame oziroma razume, upošteva taka pravila prav in razumno. Humanistični projekt morale zahteva takšna pravila, ki bodo posameznika prepričala, da je biti moralen pametno in koristno. Etika je stvar dogovora, pravilne procedure, predvsem pa lastnega interesa. Neprotislovna morala in etika, ki je univerzalno in objektivno utemeljena, je praktično nemogoča, ker pojav presega zgolj racionalno raven. Seveda prav bi bilo, da bi namesto pravil stopil v veljavo moralni jaz, ki se odlikuje po svoji sposobnosti odgovornosti. V tem primeru bi bilo vse gorje odpravljeno s sveta. Čeprav se teži k takemu človeku, ga žal še ni. Moralnost je v veliki meri dejanje samopostavitve.
Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 25. julij 2006 @ 23:48 CEST
človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja in pogosto postane prav ono vodilo njegovega ravnanja. Le-to mora biti v nekih okvirih, da pustiš tudi drugemu dihati. Vsiljevati neke nazore drugemu z namenom, da sprejme tvojo miselnost, je nasilje. Menim, da je bila debata tudi deplasirana in tendenciozna. Dobro bi bilo, da bi se naučili videti v stvareh dobro, ne pa samo slabo. Nekateri zgornji komentarji so bili linč in manipulacija z mojo pesmijo s preobčutljivostno reakcijo na versko simboliko, ki sem jo uprabila v svoji pesmi z besedo Mojzes. Dokaz za to je, da nam vlada še vedno enoumje, ideološko nabito s sovraštvom do drugače mislečih.
Zato je tvoj predlog moder, naj se debata zaključi.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 26. julij 2006 @ 08:31 CEST
Agape je Kristusov ideal ljubezni, ki ničesar ne jemlje, samo daje.
Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 26. julij 2006 @ 15:02 CEST
Biti srečen, je naša temeljna človeška potreba. Vsakdo med nami je že doživel, da so trenutki sreče (nebes)bežni, pa čeprav smo si želeli, da bi bilo drugače. Ko opazujemo svet okoli sebe, odkrijemo vsepovsod le kratkotrajno srečo in nenehno trpljenje. To so dejstva.
Ko se poglobimo v velike skrivnosti in poskušamo raziskati nagibe človeškega srca, odkrijemo, da v resnici obstajata dve vrsti in dve vrsti sreče, oz. nebes. Obstaja trpljenje, ki nastane zaradi okrutnosti, krivic, kriz na svetu in pa tisto, ki ga prikliče nezmožnost opraviti s tem na pravilen način.
Temu nasproti nam stoji sreča, ki raste s pomočjo občutkov varnosti in simpatije, kakor tudi sreča, ki nastane zaradi medčloveških odnosov in s tem, da nam predstavlja življenjski cilj. Tako obe vrsti sreče-nebes in trpljenja spadata k procesom zemeljskega življenja Izhajata izključno in naravnih aspektov umrljivega človeka z njegovimi željami in potrebami.
Prav tako pa obstajata tudi trpljenje in sreča, ki izhajata iz čisto drugega vira. Človek ju bolj ali manj jasno doživlja v srčnem semenu večnosti. Kdor skusi in je prestregel nekaj moči večnosti, ta začuti intenzivno srečo, a istočasno pa tudi veliko bolečino. Te izkušnje se nam lahko vedno znova pojavljajo in posegajo zelo globoko v našo bit.
No, izkaže se nam, da nas lahko naše ravnanje k Bogu približa ali pa nas od njega oddalji. Ta izkušnja je izražena v globoko občuteni bolečini (pred leti sem jo tako preživljal, da se šest mesecev nisem niti enkrat nasmejal, umiral sem na obroke), da smo ločeni od božanskega življenja.
Obstaja pa tudi občutek sreče, ki se stalno vrača; doživi ga človek, ki sme sredi osamljenosti in vsega nesmisla sveta notranje zaznati klic večnosti. Iz zemeljske sreče in zemeljskega trpljenja izvira naravni potek življenja nas zemljskih ljudi. Iz sreče in bolečine, ki sledita naravnanosti na božansko duhovno seme, pa izvira spoznanje nove možnosti življenja: življenja, ki se razvije na osnovi nesmrtnega duhovnega semena v naši duši, v našem srcu.
In če sedaj gledamo srečo in trpljenje v tej luči, nastane v nas samih temeljno novo ovrednotenje. Prav v tem je velika možnost, naloga, predvsem pa obljuba. V kolikor pa ostane človek ujet v trpljenju, s katerim se vso človeštvo sooča že od samega začetka, se bo moral končno na smrt izčrpan vdati.
Tako ostane ujet v krožni tok, ki nenehno vodi vodi v nov boj, v katerem ne more zmagati. Kajti borba za srečo in borba proti trpljenju tega sveta ne dajeta gledano dolgoročno nobenega pozitivnega rezultata. Komur je Podarjeno to uvideti, lahko pride do popolnoma novega spoznanja. Stvari bo videl v drugi luči. Kjer je do sedaj presojal svoje trpljenje izključno po zemeljskih merili, se prebudi povsem jasno vedenje, da smo kot zemeljski ljudje nagnjeni k temu, da negiramo svoje božansko poreklo in nas ravno to prislili, da izkusimo trpljenje.
Kdor pa se nauči prepoznavati svoje božansko seme v klastni duši in mu daje prednost, da lahko raste in živi, bo odkril, da lahko popolnoma drugačen način življenja resnično omili ali pa celo prepreči mnogo trpljenja. Tako trpljenje ne bo več doživljal kot biča, ampak kot pomoč in milost na svoji poti življenja. Za takega človeka postane stopnišče, po katerem se bo povzpel v božanski svet, v resnični svet sreče ali nebes.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Moja manipulacija
Prispeval/a: MC dne sreda, 26. julij 2006 @ 17:15 CEST
Sprašuješ me, kaj ti želim povedati? Zelo preprosto – želim ti (si) pokazati, da je božje zapovedi mogoče zrelativizirati. Želim ti (si) pokazati, kako nesmiselno in tudi nevarno jih je razumevati v absolutnem smislu. Predvsem pa to, da spadajo v kontekst precej širše Mojzesove postave, kar jih pokaže v povsem drugačni luči. Na analitičen način (s primeri in vprašanji) ti poskušam pokazati, da so tvoje trditve stojijo na trhlih temeljih. In če me vprašaš zakaj to počnem, potem je moj odgovor pač ta, da me to veseli, da rad pišem, da se ob tem učim, spoznavam in nenazadnje tudi zabavam. Bil bi zelo neiskren, če bi rekel, da si res zelo želim, da bi spoznala tudi ti.
V svoji repliki tudi nisem navrgel samo nekaj kanonov, marveč skupino drugih ugovorov, dvomov, vprašanj in izpeljav (6 točk), ki se jim seveda v tvojem značilnem slogu izogneš tako, da govoriš o nečem drugem ali pa se preprosto postaviš v vlogo žrtve, da bi vsi videli, kako zelo sem grd.
Tudi ne vem, o kakšni manipulaciji govoriš. Jaz ne morem manipulirati s tvojo pesmijo. Tvoja pesem je lahko kvečjemu orodje tvoje manipulacije in moj namen je razkriti takšno manipulacijo (seveda ne verjamem, da je to tvoj resničen namen manipulirati, ker se mi dozdeva, da resnično globoko in mesijansko verjameš v to, kar pišeš). Jaz lahko manipuliram kvečjemu z mojimi lastnimi besedami (priznam, da to tudi včasih počnem), ampak to je orodje vsakega sofista. Če ponovim še enkrat - tvoja pesem je tvoja manipulacija, moji odgovori pa so moja manipulacija.
Še enkrat tvoj citat:
»Temeljna načela iz desetih Mojzesovih zapovedi se niso spremenila, kajti vsi civilizacijski zakoni in religije temeljijo na njih. So absolutna resnica in spoznanje. Ne morejo biti drugačna.«
Kot prvo – menim, da to preprosto ne drži. Ne za zakone ne za religije. Med Mojzesovimi zapovedmi in civilizacijskimi zakoni obstajajo kvečjemu nekatere korelacije in skupna izhodišča. Pa še to velja samo za nekatere zapovedi! Zakonodaja, ki bi npr. zapovedovala vero v enega Boga, ne obstaja. Razen mogoče med Talibani. Govorim seveda o današnji (sodobni) zakonodaji. Niti ne obstaja zakonodaja, ki bi uzakonila spoštovanje do staršev, ali celo to, da si nekdo ne sme nečesa želeti. Še manj tvoja trditev velja za religije. Budizem ali hinduizem naj bi, po tvojem temeljila na Mojzesovih zapovedih. A se sploh zavedaš, kakšne nesmisle pišeš?! Na Mojzesovih zapovedih do neke mere temelji (poleg judaizma in krščanstva) mogoče samo še islam. Za vse ostale je Mojzes približno toliko, kot za Kristjane kakšen Krišna ali recimo Laotse. Tvoja trditev mogoče drži samo v primeru, če smatraš vse religije razen krščanstva, judovstva in islama za necivilizacijske?! Koliko kristjanov, Židov ali muslimanov ve, kdo je bil Laotse. Bil je Kitajski pisatelj, ki je živel okoli leta 600 pr.n.št. na kitajskem cesarskem dvoru, in je napisal knjigo, katera je nekakšno "Sveto pismo" za Kitajce. Njegov osrednji nauk je vera v Tao -pravo pot, ki predstavlja prirodni svetovni red. Močno dvomim, da je Laotse vedel za kakega Mojzesa. Kaj pomeni Kitajcem Mojzes? Pravzaprav popolnoma nič. Verjetno se jim beseda zdi enako čudna, kot nam beseda Laotse. Sodobnik Laotseja na cesarskem dvoru je bil ugledni dvorjan Konfucij, Laotsejev nauk je dopolnil v nravnem smislu v -Konfucionizem , tako nadvse povzdigne tradicijo, rodbinsko, narodno, dinastično. Uči tudi vdanost brez kritike v dobrem in zlem. Otroci naj ubogajo očeta, žena moža, možje urade, uradi vladarje, vsi skupaj pa naj posnemajo svoje prednike. Vladarskim dinastijam je tako učenje ustrezalo. Imelo je tudi vpliv daleč po vsem Orientu.
Poglej – očitno obstaja tudi Kitajski Mojzes in to ne samo eden, marveč kar dva! (Konfucijevih in Laotsejevih spisov sicer ne poznam, vendar močno dvomim, da sta klestila takšne budalosti, kot jih najdemo v petih Mojzesovih knjigah, vsaj kar zadeva kamenjanja čarovnic in volov ne)
Kaj, ko bi tvoje trditve zapisali recimo takole:
»Temeljna načela Laotsejevega nauka se niso spremenila, kajti vsi civilizacijski zakoni in religije temeljijo na njih. So absolutna resnica in spoznanje. Ne morejo biti drugačna.«
Mislim, da bi povprečna krščanska ali muslimanska duša težko prebavila kaj takega! Laotse, Konfucij – absolutna resnica, lepo vas prosim, saj to je blasfemija!!!!
Še večji fundamentalizem se skriva v nadaljevanju, ko praviš, da gre v primeru Mojzesovih zapovedi za absolutno resnico in spoznanje. Praviš, da gre za nekaj, kar ne more biti drugačno! Za čigavo spoznanje? Za čigavo resnico? Za tvojo osebno spoznanje ali za Mojzesovo spoznanje? V primeru Mojzesovih tablic gre kvečjemu za razodetje. Še sam Mojzes ni v resnici ničesar spoznal. Bil je samo sel, rele, proxy. Spoznaš lahko nekaj samo na osebni ravni. Spoznanje pride kot posledica nekega miselnega ali duševnega procesa in ne kot posledica zunanjega razodetja (čudeža). Spoznanja ti ne more nekdo dati, tudi sam Bog ne, še manj Mojzes s svojimi tablicami. Mojzesove zapovedi ne morejo biti spoznanje, saj bi to pomenilo, da je bog sam nekaj spoznal, kar absolutno nasprotuje definiciji vsevednega boga. Vsevedni ne morejo ničesar spoznati, ker preprosto že vse vedo.
Še huje je, ko praviš da gre za absolutno resnico. Zakonom pripisuješ absolutno resničnost???!!! Sliši se približno tako, kot bi rekla: »Prepoved točenja alkoholnih pijač mladoletnim osebam je absolutno resnična.« Zakonom lahko pripišeš kvečjemu veljavnost (v smislu potrditve, tistega, kar ti misliš, da je prav), mogoče skladnost (z neko tvojo etiko). Resničnost lahko pripišeš neki kategorični izjavi, npr. »bog je« ali npr. »boga ni«, ne pa zapovedi, ki veleva »Veruj v enega boga.« Zapovedim bi lahko pripisovala resničnost samo v primeru, če bi se prva božja zapoved glasila: »Obstaja en sam bog« ali preprosto »Bog je«.
Praviš, da ti ni potrebna nobena interpretacija in oživljanje teh črk v kamnu, ker so postala sestavni del vsakdanjega življenja, ki ga živiš. Koliko jih v resnici živiš, bi seveda lahko tudi polemizirala, ampak potem bi se razprava poenostavila do točke, ko bi moral dokazovati, kje in kako kršiš »božjo« postavo, ti pa bi potem ugovarjala, da ne gre za kršitev, ker postavo napačno razumem ali je nočem razumeti. V bistvu pa si povedala vse. Tvoja etika je oblikovana. Dokončna in trdna, kakor Petrova skala. Sprejemaš jo kot absolutno resnico. Tudi tvoje življenjske izkušnje ti to pritrjujejo. Iskanje pa si očitno omejila z besedo Skrivnost. Sedaj lahko samo še zadovoljno plavaš v etru poezije in tančici modrosti, ki si jo spletla sama, da bi se ogradila od komarjev, ki ti brenčijo okoli ušes s svojim relativiziranjem.
Kakšno Evropo potrebujemo?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. julij 2006 @ 09:26 CEST
Najprej si razčistiva pojme, da sploh lahko naprej debatirava. Pišeš:
»Sprašuješ me, kaj ti želim povedati? Zelo preprosto – želim ti (si) pokazati, da je božje zapovedi mogoče zrelativizirati. Želim ti (si) pokazati, kako nesmiselno in tudi nevarno jih je razumevati v absolutnem smislu."
Vprašam te, kaj pomenijo npr. glavne božje zapovedi: Ne ubijaj, ne kradi, spoštuj očeta in mater, ne nečistuj, itd….?
Trdiš, da jih je nesmiselno in nevarno razumevati v absolutnem smislu.Beseda »absoluten« pomeni neizogiben, brezpogojen, sam po sebi dan, neodvisen, samostojen, popoln. Absolutnost je nasprotje relativnosti. Ali niso te zapovedi ali če hočeš resnice same po sebi dane homo sapiensu, ki jih nosi v svojih genih kot etično sporočilo, npr. da ne občuje s svojo sestro ali bratom ali enem od staršev; ali v naših genih zapisano sporočilo, da spoštuj očeta in mater, saj ju vendar ljubimo; ali ni v naših genih zapisana vest, da ne ubijamo in ne krademo. To so vendarle vrline, ki jih je vrhovna oblast, ki nam neomejeno vlada – NARAVA IN STVARSTVO – zapisalo v naše počlovečene gene, v našo vest, v naš razum.
Za moje pojme so te zapovedi:
· za življenje in sožitje človeštva neizogibne in brezpogojne;
· same po sebi nam jih je podarila narava s svojo neizogibno evolucijo ali Stvarnik, če hočeš, ki je ustvaril človeka tako, da se odloča v skladu s svojo naravo in božjo ljubeznijo, ki je popolna (teološka razlaga). Sporočilo ali spoznanje Mojzesa je simbolično globoko spoznanje človeka, da so se te zapovedi vklesale v tablico na gori Sinaj ;
· te zapovedi so samostojno in popolno pravilo, ker človekovi vesti ne dopuščajo, da ravna drugače.
Te zapovedi ali vrednote so absolutne, ker so od Boga in izvoljene od ljudstva ter sprejete kot vrednostna pravila za človeški obstoj. Lahko jih primerjamo z glasovanjem ljudstva za kandidate, ki so dobili absolutno večino glasov pri izvolitvi, torej več glasov kot vsi ostali sokandidati skupaj. Simbolično hočem povedati, da smo jih ljudje sprejeli kot pravila za človeški obstoj, kot svojo kulturno – civilizacijsko normo, za medsebojno sožitje, sicer bi bilo življenje na Zemlji neznosno.
Torej so »zapovedi« vrednostna merila, ki jih zdrav človeški razum sprejema kot etiko svojega ravnanja. V temelju so absolutne in težijo k izboljšanju in oplemenitenju, k počlovečenju.
Resnično ne vem zakaj bi bile moje utemeljitve na trhlih tleh. Če bi kar koli drugega trdila, bi bila skregana s človeško logiko.
Moja pesem govori simbolično o POČLOVEČENJU. Je izraz optimizma in vere v dobro človeštva. Ni bil namen pesmi razlaga zgodovine ali teoloških vprašanj, kot si ti napačno
razlagaš in mi očitaš česar in kaj vse vse nisem upoštevala. Pesem ni imela namena zgodovinsko razlagati vojn in Mojzesa, temveč vsebuje pesem, neko sporočilo, ki je imelo dober namen napotiti človeka k razmišljanju kakšno Evropo danes potrebujemo.
Prav rada ti verjamem, da rad pišeš in razglabljaš. Tvoji komentarji so zanimivi in ti ne oporekam da nimaš vedenja o stvareh. Vendar problem je v tem, ker:
· stvarem, ki imajo pozitivni namen sporočiti človeštvu neke dobre misli, jih zrušiš s svojo destrukcijo, k vsemu dodajaš negativno kontacijo, dvom, očitke, rekla bi, da te skoraj navdaja nihelizem, kar pomeni popolno zanikanje vseh načel, na katerih temelji počlovečenje človeške vrste;
Zakaj sem ti očitala manipulacijo?
Preprosto za to, ker si z besedilom moje pesmi manipuliral tako daleč, da si tisto, kar si hotel sporočiti, obesil na besede in misli, ki niso bile zapisane in izražene v moji pesmi. Mojemu besedilu pesmi:
»Na vse najvišje evropske vrhove
napiši merila človečnosti,
kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj!«
si dodal tendenciozno razlago, da naj se na vseh evropskih vrhovih razglasi zakon, ki naj bi veljal kot prisila, da morajo vsi ljudje sprejeti krščansko vero in na tej misli gradišč in nadaljuješ z napadi in očitki. Jaz sem govorila o ČLOVEČNOSTI iz duha Evrope, njene filozofije. Moj filozofski diskurz je potekal po popolnoma drugačnem ključu, kot si mu ti hotel dodati pomen. Predvsem sem smiselno hotela poudariti svojo misel v skladu z znano Nietzschejevo oceno, da se dober Evropejec najbolj in izrazito odlikuje s svojo sposobnostjo neprestane preobrazbi v smeri v duhu spoznanja. Saj je prav, da si se dotaknil vsega brezupa in brezpotja dosedanjega zgodovinskega razvoja evropskih narodov, nihče tega ne oporeka, vendar moti me predvsem to, da se dandanašnji položaj človeka v Evropi in tudi v celem svetu tako čudno, v skladu z destruktivnimi prizadevanji postomoderne filozofije, katere kritika subjektivnosti skoraj dobesedno odslikava in ovekoveča resnično stanje. Moja pesem je bila predvsem izražanje nekih misli na filozofski ravni (ne zemeljepisni in zgodovinski), z namenom, da poskušamo najti neko srednjo pot med zakrknjenim tradicionalizmom in brezsmiselnim avantgardizmom. Slednji želi barbarsko zatreti vsako sled razumnega samoosveščanja življenja.
Če te že moja pesem ni mogla spraviti v optimistično razpoloženje in ti ni bila v uteho ali oporo pozitivnim mislim, nikakor ne bi smel spravljati ljudi v takšen obup, da vidiš vse črno v mojih besedah. Zato ne drži, da ti pesem ni služila za manipulacijo, ker si jo razložil in ji dodal tvoje konotacije, ki niso skladne z njenim sporočilom.
Moji navedbi v komentarju:
»Temeljna načela iz desetih Mojzesovih zapovedi se niso spremenila, kajti vsi civilizacijski zakoni in religije temeljijo na njih. So absolutna resnica in spoznanje. Ne morejo biti drugačna«, dodajaš kar nenavaden, po svoje skonstruiran komentar, nabit z očitki in obsojanjem, ki izkrivlja moje sporočilo.
Zgornja razlaga mojih misli glede absolutnosti temeljnih načel velja tudi za razlago teh mojih navedb, zato se tu ne bi ponavljala.
Odveč je, da mi očitaš fundamentalizem, ker bi bilo noro, če bi vztrajala, da naj za današnji civilizirani svet veljalo vseh 600 Mojzesovih zakonov, ki spadajo v starožidovsko izorčilo, kot neki napotki razuzdanemu in neosveščemu plemenskemu ljudstvu, ki ga je vodil Mojzes skozi puščavo, ki si še rok ni umivalo, s katerimi je prenašalo bakterije od iztrebkov v usta in umiralo za epidemije. Mojzesovo sporočilo desetih božjih zapovedi in govor Kristusa na Gori, pa predstavljata za človeštvo spoznanje resnic, ki predstavljajo mejnik v neki civilizacijski prelomnici človeštva, ki pomeni tudi zametek etičnega mišljenja.
Jaz gledam na stvari razvojno, vendar ne na načelih relativiziranja vrednot, temveč na načelu gotovih postulatov, ki so v temelju nespremenljivi in se lahko še naprej razvijajo v pozitivnem smislu njihovega uresničevanja v praksi. Tudi to je dejstvo, da je sodobna filozofija zrušila idejno podlago evropske duhovne enotnosti, da je na najbolj drastičen način razkrila zgodovinsko dotrajanost in preživetost te enotnosti. Začenjamo se zavedati velikosti in resnosti zgodovinske naloge, pred katero je Evropa danes, kaj je za prihodnost človeštva najnujnejše in najpomembnejše. Na Evropo je treba gledati širše. Tako kot ni veliko pomagal Husserlov dramatčni poziv leta 1936, naj se Evropa vrne k ideji razuma »v obliki univerzalne odgovornosti znanosti«, tako tudi ne bo pomagalo nedavno prvič objavljeno Heideggrovo hrabro opozorilo evropskih narodom iz istega leta, da ob navalu azijske nevarnosti lahko obstanejo edinole pod pogojem, da presežejo »lastno izkoreninjanje in delitev«.
Nesmiselno je danes evropske mogočneže in oblastnike spominjati na klasično filozofsko dediščino, jih opozarjati naj se držijo evropskih meril človečnosti, tudi glede na vojno, ki plamti v njihovem srcu. Prej bi se spodobilo, da jim prezirljivo zakličemo, da smo obžalovanja vredni grobarji nekega sveta, ki je že zdavnaj izgubil dušo in obraz. Evropa nam je strahovito obremenila našo zavest in vest. Evropa danes ni samo nedokončan, temveč tudi nedomišljen projekt samoosvoboditve in samoodločitve človeka, če nimamo pred očmi zgolj njene zdajšnje realnosti, temveč tudi njeno najvišje določilo. Vemo, da ne pride v poštev nikakršna restitucija klasičnega humanističnega ideala. Strinjam se s tem, da ne moremo več slediti naivni razsvetljenski iluziji o popolni osvoboditvi človeka bremena zgodovinske dediščine. Marko, filozofsko življenje moramo spodbuditi k novim naporom, filozofski razgovor moramo začeti v popolnoma drugačnem ključu. Kakšen naj bi bil humanistični ali če hočeš človečanski kulturni model Evrope, po katerem naj bi živeli pa še ne vemo. Vendar tak model ni mogoče postaviti z relativiziranjem vrednot. Te so temelj in postulat človeškemu bivanju, če hočemo preživeti.
Ni toliko pomembno kaj je bilo in kako so se vzhodnjaški, helenistični in evropski duhovi mešali, vplivali drug na drugega in se izčiščevali, o tem je veliko napisanega, pomembno je, da si dorečemo kakšna Evropo danes in v prihodnosti potrebujemo.
Če bi tej temi posvetili nikoliko več pozornosti, bi bila ta v bistvu dokaj neplodna debata, ki ni zadela bistva pesmi, veliko bolj smiselno in racionalna. Bistvo v vsem tem je to, da se ne moremo prepuščati samovolji in absolutni svobodi brez edgovornosti in etični avtonomiji brez objektivnega temelja. Vsaka stavba ima svoje temelje in če so ti temelji trdni, se stavba ne zruši. V tem je bistvo stvari, pa debatirajmo kolikor hočemo. Debata je gotovo zašla in se oddaljila od bistva stvari, zato ker nastopa več "jazov", ki govorimo o različnih stvareh.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. julij 2006 @ 09:39 CEST
hvala ti za tvoj pozitiven komentar, ki je nedvomno prispeval k razumljenju problematike, o kateri govorimo. Človeška ljubezen je nedvomno dejanje samopotrditve. Kot moralna oseba torej kot človek spremam ljubezen do bližnjega in se naj razdajam brez preračunljivosti, iz sebe, iz svoje ljubezni in dobrote. Človekova moralnost torej ni ponižana samo na izpolnjevanje nekih zakonov, temveč je, obstaja v človeku samem, pomeni moč, ki rodi novo osebnost Perspektiva postavlja ljubezen in etiko na prvo mesto. Le-ta pa temelji na človekovem spoznanju, ki se je kot zakon zasidralo v njegovih genih, kot opisuje esejist, pesnik in filozof prof. dr. medicine in imunolog Alojz Ihan.
LP Tatjana
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Pips dne četrtek, 27. julij 2006 @ 10:59 CEST
Sigurno boš znala opravičiti svoje dejanje, ti, ki iz tebe veje tolikšna ljubezen.
Heil Heidegger - Pozdrav novi Evropi
Prispeval/a: MC dne četrtek, 27. julij 2006 @ 11:43 CEST
Dokumenti razkrivajo tudi, da se Heidegger po vojni ni nikoli - niti javno niti privatno - ogradil od svoje podpore nacizmu. In to kljub dejstvu, da so ga njegovi nekdanji prijatelji, vključno s Karlom Jaspersem in Herbertom Marcusom pozivali, naj spregovori.
http://www.wsws.org/articles/2000/apr2000/heid-a03_prn.shtml
http://www.temple.edu/tempress/titles/618_reg.html
Tatjana, predlagam ti, da si skrbno prebereš navedeni članek in mogoče celo priložene reference. Videti je namreč, da te zelo privlači filozofija nacističnih apologetov, zelo pa si dovzetna tudi za zgodovinske razlage, ki jih fabricirajo revizionisti nacistične zgodovine in holokavsta, kakršen je Ernst Nolte. Tudi o njem bi se dalo povedati kaj lepega, ampak o tem kdaj drugič.
p.s.:
Ne razumi me napak, niti najmanj ne namigujem, da zagovarjaš nacizem ali fašizem. Bila si žrtev. Da ju obsojaš, si izpričala že ničkolikokrat. Bojim pa se, da te zaradi silnega nasprotovanja komunizmu, ki evidentno nekajkrat presega tvoje nasprotovanje nacizmu in fašizmu, pogostokrat povleče malo »on the dark side«, če uporabim terminologijo iz Vojne zvezd. Tvoj oče, ki je preživel grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, se zaradi tega verjetno še ni obrnil v grobu. Če boš nadaljevala z izborom podobnih referenc, pa se lahko zgodi tudi to.
Manipulacija z besedilom moje pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. julij 2006 @ 12:21 CEST
Lep pozdrav in prijetno kopanje, morda v hladni Mislinji.
Tatjana
Heil Heidegger - Pozdrav novi Evropi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. julij 2006 @ 13:16 CEST
Spet smo na spletu.
Lepo te prosim nehaj nakladati neumosti in v teh vročih poletnih dneh in kostruirati sodbe (konstrukte) z nacističnimi konotacijami. Spet mi nekaj ideološko podtikaš! Ali brez tega res ne gre?
Da je filozofija po svojem izvoru in bistvu ni grška zato, ker so si jo izmislili Grki, temveč zato, ker je Grke najgloblje prizadela"stvar", ki se označuje s tem imenom, jo trajni vpogled Martina Heidggera Was ist das die Philosophie, Pfullingen 1976, stran 6 - 7. Na veliki pomen te Haeideggrove teze in na neutemeljnost vseh očitkov, da je iz njeg govoril neki menda nezadrževani evrocentristični šovinizem, opozarja Reiner Turnher., Der Ruckgang in den Grund des Eisenen als Bedingung fur ein Versehen des Andern iun Denke n Heideggers in Helmut Vetter, Ursprung und Wiederholnung, Ueberlegungen in Anschluss an Heideggers Vortag Was ist da die Philosophie? , V Hans - Helmut Gander (HRSG.), Europa und die Phiolosphie, Franckfurt, 1993, stran 130, 179.
To je pogumneje in prepričljiveje od Descartesa in Locka ter njunih nadaljevalcev in naslednikov v Franciji in Angliji napovedal že Leibniz, goreči zagovornik ideje o osrednjem položaju in vlogi Nemčije v Evropi, ki je že v germansko - keltskem prajeziku (kasneje imenovan "indoevropski" videl poreklo in izvor bitne povezanosti evropskih narodov, od Rimljanov na zahodu in jugo do Sloveanov na vzhodu. Glej Manfred Riedel, Heideggers europiusche Wendung v: Europa und die Philosophie, stran. 51-53, 59-60.
Heidegger spada med tiste filozofe ( Za Heglom, če Husserl in Heidegger), ki so tako odločno poudarili evropski pomen grškega odkritja razuma kot medija mogočnega univerzalnega sporazumevanja med ljudi in tako so na nekoliko drugačen način in v nekoliko drugačnem smislu razvijali njegovo osnovno tezo.
Hedegger in skupina omenjenih filozofov so gotovo najbolj zaslužni za ohranitev filozofske dimenzije pogovora o Evropi, posebno z oziroma na ohranitev evropskega duha, saj so potrdili, da se je z grško filozofijo pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva, ki je doseglo vrhunec v modernem času.
Hegl je tej okoliščini pripisal velik pomen. Evropa je središče in konec starega sveta. Hegl je pripomolgel k širjenju ideje in zavesti o duhovni enotnosti Evrope. Računal je, da ima Evropa neke posebne poteze, neglede na materialno razvitost posameznih delov, po katerih se prepoznava in ohranja identiteta njenega zgodovinskega obstajanja in delovanja. Izhaja iz njene samozavesti in evropskega duha. O tem bi se dalo veliko pisati in mislim, da se s tem približujemo bistvu stvari. Pri humanističnem patosu je treba vsakakor še naprej upoštevati Hiedeggrja čeprav je padlo nekaj kritičnih pripomb o njegovem odnosu do humanizma. Tu bi se pa popolnoma strinjala s teboj Marko o vseh nihanjih in premenah, ki jih je ideja Evrope pretrpela v mnogih stoletjih, preden je dosegla vrhunec v Heglovi filozofski viziji svetovne zgodovine. Hegl je postavil nek celovit kanon filozofiji evropskega duha.
Lep pozdrav
Tatjana
Heil Heidegger - Pozdrav novi Evropi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. julij 2006 @ 15:48 CEST
Heidegger je eden najpomembnejših sodobnih nemških in evropskih filozofov. Študiral je na univerzi v Freiburgu pod mentorstvom Edmunda Husserla, izumitelja filozofske smeri fenomenologije. Tam je leta 1928 postal profesor. Imel je neizmeren vpliv na številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith. Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe, če jih naštejemo samo nekaj.
Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem, dekonstruktivizem, hermenevtika in postmodernizem. Poskušal je preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Rezultat, ki ga je Heidegger ustvaril, je filozofija, v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu. Črna epizoda njegovega življenja se nanaša na sodelovanje z nacistično stranko, v kateri je bil prav on ena od pomembnejših akademskih osebnosti. Njegovo najbolj znano in cenjeno je epsko delo z naslovom Bit in čas (Sein und Zeit) iz leta 1927, ob tem pa je izdal še: Gelassenheit (1959); Identität und Differenz (1955-57); Kant und das Problem der Metaphysik (1929); Der Satz vom Grund (1955-56); Unterwegs zur Sprache (1959) itd.
Heil Heidegger - Pozdrav novi Evropi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 28. julij 2006 @ 23:19 CEST
Ponavljam tvoj p.s.:
"Ne razumi me napak, niti najmanj ne namigujem, da zagovarjaš nacizem ali fašizem. Bila si žrtev. Da ju obsojaš, si izpričala že ničkolikokrat. Bojim pa se, da te zaradi silnega nasprotovanja komunizmu, ki evidentno nekajkrat presega tvoje nasprotovanje nacizmu in fašizmu, pogostokrat povleče malo »on the dark side«, če uporabim terminologijo iz Vojne zvezd. Tvoj oče, ki je preživel grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, se zaradi tega verjetno še ni obrnil v grobu. Če boš nadaljevala z izborom podobnih referenc, pa se lahko zgodi tudi to."
Hudo pretiravaš in ne vem kako ti pride na misel takšna inštrumentacija mojega raziskovalnega interesa za evropsko filozofijo v skladu z doktrino, da to povezuješ s politiko in nacizmom in zelo malo manjka, da bi mi rekel, da ga celo opravičujem. Na to že kar jasno namiguješ.
Tista tvoja vojna zvezd, ki se je zaiskrila in iz drobcenega plamena voščenke tvoje domošljije, je vzplamtela s pretiravanji v galaktičnih spiralah. Prav zares delaš iz muha slona.
To tvoje že skoraj fizično čustvo, ki se prebudi ob branju mojih pisav izhaja iz tvoje nesvobode, ko si ne upaš razmišljati drugače, kot v kontekstu marksističnee ideologije, s katero si obremenjen, ne da bi se tega zavedal. Ta rdeča nit se vije in prepleta skoz vse tvoje debate. Ne boj se, da bi se moj oče moral obračati v grobu, on je lahko name ponosen, ker sem se znala postaviti za njegovo čast in za njegov spomin. Ne boj se, moj DNA ni okužen ne s fašistično, ne z nacistično in ne s komunistično ideologijo. Trudim se razumeti zgodovino in filozofijo v skladu z doktrino in ne ideološko in pri tem upoštevam besede "ravnotežje" razmišljanja in tehtanje.
Očitaš mi, da moje nasprotovanje komunizmu nekaj krat presega nasprotovanje fašizmu in nacizmu. Če ti odkrito povem, po mojem sploh ni nobene razlike med temi "izmi", vsi trije so pustili milijone in milijone mrtvih in pustošili pred sabo ter puščali trume mrtvih za sabo. Prav z nikomer podzavestno ne simaptiziram in noben "izem" ne opravičujem, neglede na zgodovinske okoliščine, ki so pogojevale, da se se določen tip bolnega uma povzpel na oblast. Zame ni prav nobene razlike med Hitlerjem in Stalinom. Zame so vsi trije "izmi" svinjski in umazani izrodki človeške bolne dmišljije.
Če po pravici povem, ne bi bila ponosna na to, da bi moj oče pripadal kateri koli od teh idologij in prek nje plezal na položaje in se podrejal dvomljivi partijski disciplini ideologije, ki je producirala samo omejene duhove, da ne rečem še kaj drugega. Jaz hvala Bogu nisem bila nikoli v življenju članica nobene partije ali stranke in sem se trudila usmerjati svoje delovanje v skladu s humanističnimi načeli in to se turdim tudi danes. Zato je popolnoma odveč, da mi očitaš neko kvazi simpatiziranje s peklom, v katerem sem se sama pekla in bila žrtev.
Med nama se kar naprej povišuje temperatura retorične zanesenosti. Vendar, da se to zgodi mora vslej priti na pomoč ideološka vročica, ki vedno izpuhteva in se dviga proti nedoločljivemu vrelišču namišljenosti v potrebi, da producira ideološke konstrukte.
Da ne boš mislil Marko, da sem kaj prizadeta ali da se počutim žrtev ali da ti kaj zamerim. Sploh ne! Popolnoma te razumem in enkrat bo prišel čas, da se boš izčistil svoje ideološke obremenjenosti.
Lep pozdrav
Tatjana
Pa še nekaj o Mojzesu in ruski kapelici
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 30. julij 2006 @ 17:39 CEST
Elohim Izraela pokliče Mojzesa na Sinaj. Štirideset dni in štirideset noči se je mudil Mojzes na vrhu gore, ki jo je pokrival oblak; od spodaj - od ljudstva navzgor - je izgledal kot použivajoči ogenj. V tistem skrivnostnem srečanju z Bogom je Mojzes sprejel naročilo, naj zgradi svetišče... sveti šotor. "Reci Izraelovim sinovom... Narede naj mi svetišče, da bom prebival v njihovi sredi. Natančno potem, kakor ti pokažem, po vzoru svetega šotora in po vzoru vse njegove oprave, tako naredite! (2 MZ 25,2. 8-9). Bog je nato Mojzesu pokazal svetišče, da bo spodaj v pravem pomenu odsev tistega, kar je zgoraj; to je namen, ki je določal ne le hebrejsko, temveč vsako svetišče v starem veku. Kjer Bog prebiva v svojem svetišču, tam je zemlja postala nebo.
Danes sem gledala veličastno poklonitev pravoslavnih in katoliških dostjanstvenikov, katolikov in predstavnikov drugih verskih skupnosti ter predstavnikov obeh držav - Rusije in Slovenije - pred rusko kapelico pod Vršičem, kjer je plaz pokopal okrog 300 ruskih vojnih ujetnikov v prvi svetovni vojni, ki so gradili cesto čez Vršič in so jo danes preimenovali v rusko cesto, in v tej veličastni poklonitvi spominu mrtvim sem videla vso presežnost in simboličnost človečnosti ter pozitivnost, ki jo lahko daje človeku vera v Boga, da ni poživinjen. Spomnila sem se tistih časov, ko se je kapelica sesuvala vase in všeč mi je bila današnja simbolika, ki se odlikuje po globokem pomenu človečnosti.
Nehote sem primerjala kako je Bog razodel Mojzesu deset božjih zapovedi, ki so pomenili ljudem razodetje nečesa višjega, neke počlovečenosti in veličastno dogajanje danes ob ruski kapelici pod Vršičem nad Krajnsko goro in si mislila kakoliko pozitivnega prinesejo človeštvu taka simbolna dejanja, ki povezujejo ljudi in narode v duhu tradicije in ljubezni.
Lep pozdrav
Tatjana
Heil Heidegger - Pozdrav novi Evropi
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 31. julij 2006 @ 08:47 CEST
>tvojo debato, saj mi očitaš izbor referenc, ki mi utegnejo
> omajati mojo moralno odgovornost za izražanje.
Ne razumem sicer povsem, kaj pomeni »moralna odgovornost za izražanje«, lepo pa se sliši beseda »omajati«. Take besede so mi zelo všeč. Običajno pomenijo začetek neke spremembe. Vedno je dobrodošlo, če te nekdo pošteno omaja v tvojih stališčih. To lahko razumeš kot uslugo. Veliko lažje gre, kot če se moraš omajati sam(a).
>Hudo pretiravaš in ne vem kako ti pride na misel
>takšna inštrumentacija mojega raziskovalnega interesa
>za evropsko filozofijo v skladu z doktrino, da to povezuješ s
> politiko in nacizmom in zelo malo manjka, da bi mi rekel,
>da ga celo opravičujem. Na to že kar jasno namiguješ.
Narava tvojega diskurza: Jaz zapišem: »Niti najmanj ne namigujem, da zagovarjaš nacizem ali fašizem. Bila si žrtev. Da ju obsojaš, si izpričala že ničkolikokrat.« To bi lahko predstavili z enačbo: M ne namiguje, da T zagovarja F. Ti v dveh stavkih vse obrneš na glavo, tako da na koncu dobimo enačbo: M (jasno) namiguje, da T zagovarja F. Prav tako se besedica »niti najmanj« spremeni v »zelo malo manjka«. V matematičnem žargonu bi se reklo, da 0% spremeniš v 99,9%.
>Tista tvoja vojna zvezd, ki se je zaiskrila in iz drobcenega
>plamena voščenke tvoje domošljije, je vzplamtela s pretiravanji v
>galaktičnih spiralah. Prav zares delaš iz muha slona.
Moj namen je pravzaprav obrnjen. Iz napihnjenega slona želim narediti muho.
>To tvoje že skoraj fizično čustvo, ki se prebudi ob branju mojih
>pisav izhaja iz tvoje nesvobode, ko si ne upaš razmišljati
>drugače, kot v kontekstu marksističnee ideologije, s katero
>si obremenjen, ne da bi se tega zavedal.
Tej trditvi se je zelo težko upreti. Zanikanje bi pomenilo isto kot priznanje. Če si obremenjen z nečim, česar se ne zavedaš, tega ne boš zlahka priznal. Mar ne?
>Ta rdeča nit se vije in prepleta skoz vse tvoje debate.
Ja moja rdeča nit je res RDEČA! Eviva la revolution!
>Ne boj se, da bi se moj oče moral obračati v grobu, on je lahko
>name ponosen, ker sem se znala postaviti za njegovo čast in za njegov spomin.
To ti štejem v velik plus. Ampak to ne spremni dejstva, da je bil Heidegger podpornik Hitlerjeva režima, ki nikoli (tudi po vojni) ni spremenil (preklical) svojih stališč v zvezi z nacizmom. Ljudje, ki so se izživljali na tvojem očetu v koncentracijskem taborišču, so bili navadni izmečki brez izobrazbe, brez položaja, brez t.i. duha, navadni zločinci, nekateri tudi sami žrtve sistema. Heiddeger je bil intelektualec in filozof evropskega formata.
>Ne boj se, moj DNA ni okužen ne s fašistično, ne z nacistično in ne s komunistično ideologijo.
Obstaja še mnogo drugih ideologij. Tudi takih, ki se predstavljajo kot njihovo nasprotje. Ljudje smo politične živali. Še posebej zahodnjaki.
>Trudim se razumeti zgodovino in filozofijo v skladu z doktrino in
>ne ideološko in pri tem upoštevam besede "ravnotežje" razmišljanja in tehtanje.
Kakšna je razlika med »v skladu z doktrino« in »ideološko.« Doktrina po svoji definiciji pomeni sistem teorij z določenega področja (npr. politično-socialna doktrina, marksistična doktrina, revolucionarna doktrina). Kar zadeva »ravnotežje« in »tehtanje« pa ti lahko zaupam, da čutim prav posebno averzijo do te besede. Podobne neslanosti kvasijo dietetiki, ko govorijo o t.i. »uravnoteženi« prehrani, kot bi hoteli uravnotežiti pol kilograma korenja s tremi jajci ali tri jabolka z desetimi dekagrami kakovostnih živalskih beljakovin. Čisti nesmisel. Kar zadeva razmišljanje, ko gre za svetovni nazor ali za razumevanje zgodovine, pa je takšno »tehtanje« še posebej nesmiselno. Tako potem lahko »uravnotežimo« Stalina in Hitlerja, uravnotežimo lahko Žide in Palestince, fašizem in nacizem skupaj pa tehtata približno toliko, kot komunizem. Uravnotežen pogled na zgodovino je popolna bedarija, že zato, ker se primerjajo neprimerljive kategorije. In nenazadnje je vedno pomembno, kako nastaviš (kalibriraš) tehtnico. Mar ne?! Doktrina »uravnotežanja« je že metodološko absurdna, saj dejstva podreja končnemu cilju, ki je »ravnovesje«. Ravnovesje pa je vedno tam, kjer ga želimo postaviti mi sami. Ko nekdo reče, da je resnica vedno nekje v sredini, ima običajno v mislih prav tako uravnoteženje. Resnica ne more biti neke vrste mediator. Je resnica lahko v ravnovesju? S čim? Z lažjo?
>Očitaš mi, da moje nasprotovanje komunizmu nekaj krat presega
>nasprotovanje fašizmu in nacizmu. Če ti odkrito povem, po mojem
>sploh ni nobene razlike med temi "izmi", vsi trije so pustili milijone
> in milijone mrtvih in pustošili pred sabo ter puščali trume mrtvih za sabo.
Milijoni mrtvih so zelo slab kriterij za enačenje. Poznam še nekaj »izmov,« ki so za seboj puščali milijone in milijone mrtvih, še davno preden so se pojavili fašisti, nacisti in komunisti. In to v času, ko je tehnologija homocida zahtevala še veliko »ročnega« dela.
>Prav z nikomer podzavestno ne simaptiziram in noben "izem" ne
>opravičujem, neglede na zgodovinske okoliščine, ki so pogojevale,
>da se se določen tip bolnega uma povzpel na oblast.
Ne gre za opravičevanje. Gre za razlago vzrokov. Gre za iskanje izvirnega zla – za iskanje prve domine v nizu. Tvoj silen napor, da bi jo postavila v leto 1917, je evidenten. Pogosto se sklicuješ na Hegla, a videti je, da ga sploh ne razumeš. Včasih se mi zdi, da si pomešala dialektiko in uravnoteženje. (Če ti je kaj v tolažbo, moj očitek, da ne razumeš Hegla je zavestno pristranski, ker ga tudi jaz ne razumem)
>Zame ni prav nobene razlike med Hitlerjem in Stalinom.
No jaz sem vedno mislil, da je bil Stalin hujši od Hitlerja. Kar zadeva žrtve, je imel sumarno menda precej višji »death score«. In ne samo to. Stalinove čistke so bile veliko bolj »iracionalne« kot oblike fašističnega nasilja. Stalin je avtentično revolucijo (zamisel, idejo) obrnil, Hitler pa je svojo revolucijo (idejo) izvajal po začetnem programu. Po domače rečeno, Hitler je uničeval Žide skladno s svojo ideologijo, ki je Žide od vsega začetka prepoznavala kot sovražnike. Tudi uničevanje komunistov je potekalo skladno z izvorno idejo oziroma začetno identifikacijo sovražnika (komunizem in judovstvo sta se pogosto pojavljala v paru, npr. kot judovsko-boljševistična zarota, nenazadnje je bil Marx – nosilec osnovne ideje Žid) V nacistični Nemčiji je bilo mogoče preživeti, mogoče je bilo vzdrževati videz »običajnega« vsakdanjega življenja, če le nisi izvajal opozicijskih aktivnosti in si izkazoval lojalnost do nacistične države (in seveda, če nisi bil Žid). Iracionalnost nacizma (z besedo racionalizem operiram v strogo političnem smislu, ki z etiko seveda nima nikakršne zveze) se je v obdobju pred začetkom vojne manifestirala skoraj izključno skozi anti-semitizem. Stalinova iracionalnost pa je bila usmerjena na celotno družbo. Lojalnost do sistema ni predstavljala nikakršen garant za preživetje. Stalinizem je fabriciral »dokaze« proti lastnim ljudem, proti lojalnim kadrom in jih tudi neusmiljeno pokončeval. Čistke najbolj sposobnih generalov v Rdeči armadi so tipičen primer takšnega »iracionalizma«. Medtem ko je Hitler uničeval svoje sovražnike, je Stalin uničeval svoje prijatelje, oziroma prav tiste, ki so bili nosilci ali celo ljubljenci izvorni ideje (komunizma). Če v Stalinu vidimo neko kontinuiteto revolucije (v resnici je šlo samo za njeno pervezijo), potem nedvomno velja, da še nobena revolucija ni požrla toliko lastnih otrok. Za Hitlerja bi lahko rekli, da je resnično verjel v diktaturo arijske rase, Stalinu pa je diktatura proletariata služila samo za pretvezo, če pa je slučajno res verjel vanjo (v kar močno dvomim), potem jo je nedvomno izvajal na zelo neproduktiven (iracionalen) način. Namesto diktature proletariata je ustvaril diktaturo nad proletariatom. Hitler pa je svoje načrte kar nekaj časa izvajal po začrtanem programu. V današnjem žargonu bi rekli, da je izpolnjeval svoje volilne obljube. Arijski človek je postal gospodar Evrope. Holokavst predstavlja primer učinkovite izpeljave izvorne ideje, Stalinove čistke pa so primer njene popolne negacije.
Ko se danes piše o nacizmu in komunizmu, se obe ideologiji namenoma spravljata v povezavo s Hitlerjem in Stalinom. Jasno je, da tukaj sploh ne gre za Stalina in Hitlerja. Če je enačenje Stalina in Hitlerja še imelo nek smisel v času, ko praksa Stalinizma ni bila znana in ni bila predstavljena v takšnem obsegu kot praksa nacizma, je njen cilj danes primarno v tem, da se izenači dve (v resnici) zelo različni (in pogosto povsem nasprotujoči) ideologiji, ki temeljita na dveh popolnoma drugačnih izvornih idejah. Na ta način se doseže dvoje – zamaskira se resnično naravo (še vedno prisotnega globalnega) fašizma in umaže resnično bistvo komunizma, katerega ideali temeljijo na razsvetljenski tradiciji. »Vrednote« nacizma ne temeljijo na idejah razsvetljenstva, marveč jim že v osnovi nasprotujejo. Naj se sliši še tako paradoksalno - Stalin je dedič razsvetljenstva, Hitlerjeva revolucija pa je bila v resnici čista reakcija.
Enačenje Stalina in Hitlerja me malo spominja na tisti vic, ko se zmerjajo partizani in belogardisti vsak na svojem bregu. Prvi kričijo drugim: »Fašisti!«, drugi pa prvim: »Komunisti!«. V dolini pa odmeva: »Isti! Isti!« Temu jaz pravim sprava za telebane. Potem dobimo »uravnoteženo« nacijo, kjer namesto rdečega enoumja vlada »uravnoteženo« enoumje.
>Zame so vsi trije "izmi" svinjski in umazani izrodki človeške bolne dmišljije.
Tudi če odmislimo, da gre za nezmožnost razlikovati ideologije ali neko idejo od v resnici sprevržene prakse, ki tako idejo uporabi kot načrt ali krinko, se ne morem otresti občutka, da gre za zavesten redukcionizem pri naštevanju »izmov«. Človek ostaja politična žival, tudi ko se trudi, da bi dokazal nasprotno. Ideologija je kot vera. Ko se enkrat okužimo z njo, nas v podzavesti gloda in grize do konca. Videti je, da je kontaminacija doživljenjska, pa naj gre za ideologijo ali za vero. Človek ne more živeti brez ideje (fantazme) – ne more živeti brez »izrodkov bolne domišljije«.
>Če po pravici povem, ne bi bila ponosna na to, da bi moj oče
>pripadal kateri koli od teh idologij in prek nje plezal na položaje
> in se podrejal dvomljivi partijski disciplini ideologije, ki je producirala
> samo omejene duhove, da ne rečem še kaj drugega.
Omejene duhove si produciramo sami, tako da izbiramo ideologije, s katerimi nam uspe razložiti tisto, kar nas muči. Ko gre za plezanje na položaje, pa se lahko tudi strinjam s tabo. Tipičen tak primer je Heiddeger, na katerega – vsaj videti je tako – pa si kljub vsemu ponosna.
Najbrž tudi drži, da se je mogoče na položaj povzpeti tudi s pomočjo neideološke poze, še posebej v okolju, kjer je neideološkost priporočena. In nenazadnje, zaradi podrejanja ideologiji, lahko položaj tudi izgubiš. Načelnost in podrejanje ideologiji se ne nujno izključujeta.
>Jaz hvala Bogu nisem bila nikoli v življenju članica nobene partije ali stranke
Jaz tudi ne. Ampak, a to sploh kaj pove o stvari. Je to lahko argument v resni razpravi?
>in sem se trudila usmerjati svoje delovanje v skladu s humanističnimi
> načeli in to se turdim tudi danes.
Tukaj se razlikujeva. Jaz svoje delovanje usmerjam v skladu z lastnimi načeli.
>Zato je popolnoma odveč, da mi očitaš neko kvazi simpatiziranje s peklom,
>v katerem sem se sama pekla in bila žrtev.
Glej, kar se napisal o naravi tvojega diskurza.
>Med nama se kar naprej povišuje temperatura retorične zanesenosti.
To bo najbrž zaradi poletja.
>Vendar, da se to zgodi mora vslej priti na pomoč ideološka vročica
>, ki vedno izpuhteva in se dviga proti nedoločljivemu vrelišču namišljenosti
>v potrebi, da producira ideološke konstrukte.
Ja, kot sem že rekel – ljudje smo politične živali.
>Da ne boš mislil Marko, da sem kaj prizadeta ali da se počutim žrtev
>ali da ti kaj zamerim. Sploh ne!
Zakaj bi to moralo biti zanimivo zame?! Menda si ne domišljaš, da se ukvarjam s tvojimi občutki.
>Popolnoma te razumem in enkrat bo prišel čas, da se boš izčistil
>svoje ideološke obremenjenosti.
Nedvomno. Nekje sem zapisal, da sem že najmanj petkrat spremenil svetovni nazor. Ko gre za najbolj pomembne (ontološke) zadeve, sem namreč zelo fleksibilen in inovativen. Vedno naredim tako, da mi je potem lažje pri srcu. Na srečo ne verjamem v absolutne zapovedi. Tudi če so božje.
Hegel in filozofsko razmišljanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 31. julij 2006 @ 11:01 CEST
Nemški filozof Hegel se je zelo zanimal za taoizem. Njegov sistem dialektike včasih tolmačijo kot formalizacijo taoističnih vodil.
Heglov smrtni sovražnik Schopenhauer je razvil filozofijo, ki je v bistvu sinteza hinduizma in budizma z zahodno mislijo. Predvideval je, da bodo Upanišade (prvotno hindujski zapisi) imele na Zahodu veliko večji vpliv, kot so ga imele. Vendar je Schopenhauer delal z močno pomanjkljivimi zgodnjimi prevodi (in včasih prevodi iz prevodov), zato mnogi menijo, da ni nujno natančno dojel vzhodne filozofije, ki so ga zanimale.
Današnji poskusi vključevanja zahodne filozofije v vzhodno misel vključujejo kjotsko šolo filozofov, ki so združevali Husserlovo fenomenologijo z vpogledi zen budizma.
Mene filozof Heidegger zanima, kot eden najpomembnejših sodobnih nemških in evropskih filozofov in kot nadaljevalec preučevanja fenomenologije pod mentorstvom Edmunda Husserla, izumitelja filozofske smeri fenomenologije. Kot profesor je imel neizmeren vpliv na številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith. Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe, če jih naštejemo samo nekaj.
Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem, dekonstruktivizem, hermenevtika in postmodernizem.
Posebej sem svoj čas preučevala Sartrov eksistencializem (beri romane: Gnus, Zid, Eseje o filozofskem mišljenju, itd).Danes se pa posebej zanimam za postmodernizem in posmoderno perspektivo kot izziv modernistični racionalni gotovosti in ob vsem tem ne morem prezreti Hegla, Husserla in ne Haideggerja, slednji je poskušal je preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Rezultat, ki ga je Heidegger ustvaril, je filozofija, v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu.
Črna epizoda njegovega življenja se nanaša na sodelovanje z nacistično stranko, v kateri je bil prav on ena od pomembnejših akademskih osebnosti, je pač njegova črna točka, ki pa ne more razvrednoti njegovih najbolj znanih del in sicer epsko delo z naslovom Bit in čas (Sein und Zeit) iz leta 1927, ob tem pa je izdal še: Gelassenheit (1959); Identität und Differenz (1955-57); Kant und das Problem der Metaphysik (1929); Der Satz vom Grund (1955-56); Unterwegs zur Sprache (1959) itd.
Za prehoditi in razumeti pot od liberalističnega antropocentrizma k posetmoderni odgovornosti in ljubezni človeka, moraš prehoditi vsa obdobja filozofije in prav nobena ideološka zavora se ti ne sme postaviti na pot, če hočeš biti objektiven in razumeti razvoj misli. Dejstvo je to, da moramo moralo ponovno personalizirati, izvor moralnega dejanja pa je človek kot bitje razuma in svobode. Le tako lahko snujemo novo kvaliteto bivanja kot presežnost, ki se rojeva v svobodni odločitvi biti tudi za drugega, tudi v novi Evropi.
O mnogih drugih vprašanjih, ki si jih Marko odprl, bo še govora.
Toliko za sedaj.
Lep pozdrav
Tatjana
Odgovori na komentar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 31. julij 2006 @ 21:17 CEST
ODGOVORI NA TVOJ KOMENTAR (med črto)
--------------------------------------------------------------
>Marko, s tem kar si napisal pod p.s., si kaj slabo končal >tvojo debato, saj mi očitaš izbor referenc, ki mi utegnejo> omajati mojo moralno odgovornost za izražanje.Ne razumem sicer povsem, kaj pomeni »moralna odgovornost za izražanje«, lepo pa se sliši beseda »omajati«. Take besede so mi zelo všeč. Običajno pomenijo začetek neke spremembe. Vedno je dobrodošlo, če te nekdo pošteno omaja v tvojih stališčih. To lahko razumeš kot uslugo. Veliko lažje gre, kot če se moraš omajati sam(a).
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Marko, Upam, da si tudi ti omajan v svojih stališčih in da je tukajšnja debata vsaj toliko koristila, da boš spremenil kakšen detajl svojega mišljenja, kot si ga že ničkolikokrat, kot sam praviš. Vedno je dobro, če nova resnica omaja stališča oziroma prejšnjo resnico z novo resnico. Moralna odgovornost za izražanje pa pomeni, da je izražanje istovetno z resnično mislijo.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Hudo Pretiravaš in ne vem kako ti pride na misel>takšna inštrumentacija mojega raziskovalnega interesa >za evropsko filozofijo v skladu z doktrino, da to povezuješ s> politiko in nacizmom in zelo malo manjka, da bi mi rekel, >da ga celo opravičujem. Na to že kar jasno namiguješ. Narava tvojega diskurza: Jaz zapišem: »Niti najmanj ne namigujem, da zagovarjaš nacizem ali fašizem. Bila si žrtev. Da ju obsojaš, si izpričala že ničkolikokrat.« To bi lahko predstavili z enačbo: M ne namiguje, da T zagovarja F. Ti v dveh stavkih vse obrneš na glavo, tako da na koncu dobimo enačbo: M (jasno) namiguje, da T zagovarja F. Prav tako se besedica »niti najmanj« spremeni v »zelo malo manjka«. V matematičnem žargonu bi se reklo, da 0% spremeniš v 99,9%. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------No
V redu! Sva si razjasnila.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Tista tvoja vojna zvezd, ki se je zaiskrila in iz drobcenega >plamena voščenke tvoje domišljije, je vzplamtela s pretiravanji v >galaktičnih spiralah. Prav zares delaš iz muha slona. Moj namen je pravzaprav obrnjen. Iz napihnjenega slona želim narediti muho. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Filozofske Korenine duha Evrope niso ne slon in ne muha, temveč dejstva in imajo globlji pomen. O tem sva zgoraj veliko pisala in se ne bi ponavljala.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------->To tvoje že skoraj fizično čustvo, ki se prebudi ob branju mojih >pisav izhaja iz tvoje nesvobode, ko si ne upaš razmišljati >drugače, kot v kontekstu marksističnee ideologije, s katero >si obremenjen, ne da bi se tega zavedal. Tej trditvi se je zelo težko upreti. Zanikanje bi pomenilo isto kot priznanje. Če si obremenjen z nečim, česar se ne zavedaš, tega ne boš zlahka priznal. Mar ne? >Ta rdeča nit se vije in prepleta skoz vse tvoje debate. Ja moja rdeča nit je res RDEČA! Eviva la revolution!
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------No
Vidiš Marko, v tem je tvoj temeljni problem ali napaka in vse podrejaš temu.Še nisi razbremenjen revolucionarne ideologije. Še en preobrat potrebuješ.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Ne boj se, da bi se moj oče moral obračati v grobu, on je lahko >name ponosen, ker sem se znala postaviti za njegovo čast in za njegov spomin. To ti štejem v velik plus. Ampak to ne spremni dejstva, da je bil Heidegger podpornik Hitlerjeva režima, ki nikoli (tudi po vojni) ni spremenil (preklical) svojih stališč v zvezi z nacizmom. Ljudje, ki so se izživljali na tvojem očetu v koncentracijskem taborišču, so bili navadni izmečki brez izobrazbe, brez položaja, brez t.i. duha, navadni zločinci, nekateri tudi sami žrtve sistema. Heiddeger je bil intelektualec in filozof evropskega formata. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Vsi Naši prejšnji filozofi marksistične provenience so podpirali komunistični režim, razen morda redkih, ki so bili razglašeni za desidente in niso dobili državnih služb. Tako pač je! V podpiranju nacizma so Nemci videli državljansko dolžnost in se niti niso zavedali, kaj v resnici nacizem je. Tudi Nietzschejeva sestra je v južni Ameriki ustanovila nacistično mesto, ki šteje danes okrog 1000 prebivalcev in so brez vode, elektrike in odvoza smeti, se dušijo v umazaniji. Podpirali so seveda idejo o večvrednosti germanske rase na osnovi Nietzschejeve filozofije, ki so jo izrabili za podporo nacizmu.Vse to so dejstva, kot so dejstva o njihovem prispevku k razvoju filozofske misli. Po tej logiki bi morali klicati na odgovornot Ensteina za atomske bombe, odvržene na Hirošimo in Nagasaki, snovalca marksizma, itd. Vsak nosi svojo moralno zgodovinsko odgovornost.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------>Ne boj se, moj DNA ni okužen ne s fašistično, ne z nacistično in ne s komunistično ideologijo. Obstaja še mnogo drugih ideologij. Tudi takih, ki se predstavljajo kot njihovo nasprotje. ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Vem Kaj misliš reci, bi me rad uvrstil med fanatične bogomolke. Zgrešeno! Nobene ideologije ni tu, sploh ne. To predstavlja zame samo neko presežno vrednost razmišljanja.O tem bi sedalo veliko razpravljati. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Ljudje smo politične živali. Še posebej zahodnjaki.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Mislim, Da ne spadam med politične živali, prej bi se štela, da padam med homo sapiense,s humanističnim razmišljanjem.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Trudim Se razumeti zgodovino in filozofijo v skladu z doktrino in >ne ideološko in pri tem upoštevam besede "ravnotežje" razmišljanja in tehtanje. Kakšna je razlika med »v skladu z doktrino« in »ideološko.« Doktrina po svoji definiciji pomeni sistem teorij z določenega področja (npr. politično-socialna doktrina, marksistična doktrina, revolucionarna doktrina). ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Doktrina Je lahko samo znanost. Znanstvena obdelava zgodovine, filozofskega razmišljanja,medicina, itd. Komunisti so npr. ideološko obarvali znanstveno doktrino, celo kulturo. Idologija je vsak poskus političnega obravnavanja in razlaganja znanosti.Življenje zahteva ravnotežje sil in tehtanje, torej zlato sredino, pa če ti je to všeč ali ne.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------Kar zadeva »ravnotežje« in »tehtanje« pa ti lahko zaupam, da čutim prav posebno averzijo do te besede. --------------------------------------------------------------------------------------------------------------Jaz ne vidim v uravnoteženosti averzije.Ravnotežje pomeni upoštevanje vseh dejstev, ki pomagajo k razlagi. Ne gre za uravnoteženje absurda, temveč za uravnoteženi pristop do spoznavanja vseh zgodovinskih dejstev in ne, da ena dejstva odklanjaš, druga pa sprejemaš, ker so skladna s tvojo ideologijo. V tem primeru ne moreš biti objektiven.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Podobne neslanosti kvasijo dietetiki, ko govorijo o t.i. »uravnoteženi« prehrani, kot bi hoteli uravnotežiti pol kilograma korenja s tremi jajci ali tri jabolka z desetimi dekagrami kakovostnih živalskih beljakovin. Čisti nesmisel. Kar zadeva razmišljanje, ko gre za svetovni nazor ali za razumevanje zgodovine, pa je takšno »tehtanje« še posebej nesmiselno. Tako potem lahko »uravnotežimo« Stalina in Hitlerja, uravnotežimo lahko Žide in Palestince, fašizem in nacizem skupaj pa tehtata približno toliko, kot komunizem. Uravnotežen pogled na zgodovino je popolna bedarija, že zato, ker se primerjajo neprimerljive kategorije. In nenazadnje je vedno pomembno, kako nastaviš (kalibriraš) tehtnico. Mar ne?! Doktrina »uravnotežanja« je že metodološko absurdna, saj dejstva podreja končnemu cilju, ki je »ravnovesje«. Ravnovesje pa je vedno tam, kjer ga želimo postaviti mi sami. Ko nekdo reče, da je resnica vedno nekje v sredini, ima običajno v mislih prav tako uravnoteženje. Resnica ne more biti neke vrste mediator. Je resnica lahko v ravnovesju? S čim? Z lažjo? -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Stalina Stalina in Hitlerja ne moreš uravnotežiti, ker je to absurdno. Ona dva sta iztirala iz sistema človečnosti.In ju ne moreš postaviti v noben sistem ravnovesja. Gre za uravnovešenje pristopa k upoštevanju dejstev, ki vplivajo na določene razlage, ne pa za uravnovešenje določenih oseb, politik, ideologij, itd. Tu bi debata zašla v slepo ulico. Pravica ni v ravnovesju, je pa moč preživetja v ravnovesju, da stvari ne iztirijo.Ne gre za iskanje resnice in pravic v ravnovesju, ker vse kar je danes resnica, postane že jutri neresnica, ker jo izpodrine druga resnica. Razlage zgodovine so nenehna spreminjanja resnice, ker nimaš objektivne stvarnosti pred seboj. Vse skupaj pa je totaliteta.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Očitaš Praviš mi, da moje nasprotovanje komunizmu nekaj krat presega>nasprotovanje fašizmu in nacizmu. Če ti odkrito povem, po mojem >sploh ni nobene razlike med temi "izmi", vsi trije so pustili milijone> in milijone mrtvih in pustošili pred sabo ter puščali trume mrtvih za sabo. Milijoni mrtvih so zelo slab kriterij za enačenje. Poznam še nekaj »izmov,« ki so za seboj puščali milijone in milijone mrtvih, še davno preden so se pojavili fašisti, nacisti in komunisti. In to v času, ko je tehnologija homocida zahtevala še veliko »ročnega« dela. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Mrtvi So kriterij, ne pa edini. V neoliberalizmu, ki ga živimo ni mrtvih, so pa prikrajšani in izkorščani.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------- >Prav z nikomer podzavestno ne simaptiziram in noben "izem" ne >opravičujem, neglede na zgodovinske okoliščine, ki so pogojevale, >da se se določen tip bolnega uma povzpel na oblast. Ne gre za opravičevanje. Gre za razlago vzrokov. Gre za iskanje izvirnega zla – za iskanje prve domine v nizu. Tvoj silen napor, da bi jo postavila v leto 1917, je evidenten. Pogosto se sklicuješ na Hegla, a videti je, da ga sploh ne razumeš. Včasih se mi zdi, da si pomešala dialektiko in uravnoteženje. (Če ti je kaj v tolažbo, moj očitek, da ne razumeš Hegla je zavestno pristranski, ker ga tudi jaz ne razumem)
------------------------------------------------------------------------------------------------------------Se Motiš se Marko, po deduktivni metodi ne moreš do vrelca življenja, da bi analiziral vse vzroke za vse zlo človeštva. Dialektika je pot za razlago nekega pojava, ravnotežje sil je pa način za preživetje. Torej meni so pojmi jasni. O Heglu in filozofiji ter filozofih sem ti napisala svoje v posebnem sestavku danes, zato se ne bom ponavljala. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------>Zame Ni prav nobene razlike med Hitlerjem in Stalinom. No jaz sem vedno mislil, da je bil Stalin hujši od Hitlerja. Kar zadeva žrtve, je imel sumarno menda precej višji »death score«. In ne samo to. Stalinove čistke so bile veliko bolj »iracionalne« kot oblike fašističnega nasilja. Stalin je avtentično revolucijo (zamisel, idejo) obrnil, Hitler pa je svojo revolucijo (idejo) izvajal po začetnem programu. Po domače rečeno, Hitler je uničeval Žide skladno s svojo ideologijo, ki je Žide od vsega začetka prepoznavala kot sovražnike. Tudi uničevanje komunistov je potekalo skladno z izvorno idejo oziroma začetno identifikacijo sovražnika (komunizem in judovstvo sta se pogosto pojavljala v paru, npr. kot judovsko-boljševistična zarota, nenazadnje je bil Marx – nosilec osnovne ideje Žid) V nacistični Nemčiji je bilo mogoče preživeti, mogoče je bilo vzdrževati videz »običajnega« vsakdanjega življenja, če le nisi izvajal opozicijskih aktivnosti in si izkazoval lojalnost do nacistične države (in seveda, če nisi bil Žid). Iracionalnost nacizma (z besedo racionalizem operiram v strogo političnem smislu, ki z etiko seveda nima nikakršne zveze) se je v obdobju pred začetkom vojne manifestirala skoraj izključno skozi anti-semitizem. Stalinova iracionalnost pa je bila usmerjena na celotno družbo. Lojalnost do sistema ni predstavljala nikakršen garant za preživetje. Stalinizem je fabriciral »dokaze« proti lastnim ljudem, proti lojalnim kadrom in jih tudi neusmiljeno pokončeval. Čistke najbolj sposobnih generalov v Rdeči armadi so tipičen primer takšnega »iracionalizma«. Medtem ko je Hitler uničeval svoje sovražnike, je Stalin uničeval svoje prijatelje, oziroma prav tiste, ki so bili nosilci ali celo ljubljenci izvorni ideje (komunizma). Če v Stalinu vidimo neko kontinuiteto revolucije (v resnici je šlo samo za njeno pervezijo), potem nedvomno velja, da še nobena revolucija ni požrla toliko lastnih otrok. Za Hitlerja bi lahko rekli, da je resnično verjel v diktaturo arijske rase, Stalinu pa je diktatura proletariata služila samo za pretvezo, če pa je slučajno res verjel vanjo (v kar močno dvomim), potem jo je nedvomno izvajal na zelo neproduktiven (iracionalen) način. Namesto diktature proletariata je ustvaril diktaturo nad proletariatom. Hitler pa je svoje načrte kar nekaj časa izvajal po začrtanem programu. V današnjem žargonu bi rekli, da je izpolnjeval svoje volilne obljube. Arijski človek je postal gospodar Evrope. Holokavst predstavlja primer učinkovite izpeljave izvorne ideje, Stalinove čistke pa so primer njene popolne negacije.Ko se danes piše o nacizmu in komunizmu, se obe ideologiji namenoma spravljata v povezavo s Hitlerjem in Stalinom. Jasno je, da tukaj sploh ne gre za Stalina in Hitlerja. Če je enačenje Stalina in Hitlerja še imelo nek smisel v času, ko praksa Stalinizma ni bila znana in ni bila predstavljena v takšnem obsegu kot praksa nacizma, je njen cilj danes primarno v tem, da se izenači dve (v resnici) zelo različni (in pogosto povsem nasprotujoči) ideologiji, ki temeljita na dveh popolnoma drugačnih izvornih idejah. Na ta način se doseže dvoje – zamaskira se resnično naravo (še vedno prisotnega globalnega) fašizma in umaže resnično bistvo komunizma, katerega ideali temeljijo na razsvetljenski tradiciji. »Vrednote« nacizma ne temeljijo na idejah razsvetljenstva, marveč jim že v osnovi nasprotujejo. Naj se sliši še tako paradoksalno - Stalin je dedič razsvetljenstva, Hitlerjeva revolucija pa je bila v resnici čista reakcija.Enačenje Stalina in Hitlerja me malo spominja na tisti vic, ko se zmerjajo partizani in belogardisti vsak na svojem bregu. Prvi kričijo drugim: »Fašisti!«, drugi pa prvim: »Komunisti!«. V dolini pa odmeva: »Isti! Isti!« Temu jaz pravim sprava za telebane. Potem dobimo »uravnoteženo« nacijo, kjer namesto rdečega enoumja vlada »uravnoteženo« enoumje.>Zame so vsi trije "izmi" svinjski in umazani izrodki človeške bolne dmišljije. Tudi če odmislimo, da gre za nezmožnost razlikovati ideologije ali neko idejo od v resnici sprevržene prakse, ki tako idejo uporabi kot načrt ali krinko, se ne morem otresti občutka, da gre za zavesten redukcionizem pri naštevanju »izmov«. Človek ostaja politična žival, tudi ko se trudi, da bi dokazal nasprotno. Ideologija je kot vera. Ko se enkrat okužimo z njo, nas v podzavesti gloda in grize do konca. Videti je, da je kontaminacija doživljenjska, pa naj gre za ideologijo ali za vero. Človek ne more živeti brez ideje (fantazme) – ne more živeti brez »izrodkov bolne domišljije«. ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------Tvoje Razlage so odraz tvojega osebnega prepričanja in ti ne oporekam, da nimaš v marsičem prav. Prav vse idologije, brez izjeme so izrabile starožidovsko in krščansko izročilo o ljubezni in iz tega izpeljale svoje teorije in ideologije, s katerimi so omamljale množice in nato pobijale in uničevale narode. Tudi komunizem temelji na tej ideji. Redukcionizma ne priznam. Vsi "izmi" so enaki.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Če po pravici povem, ne bi bila ponosna na to, da bi moj oče >pripadal kateri koli od teh idologij in prek nje plezal na položaje> in se podrejal dvomljivi partijski disciplini ideologije, ki je producirala> samo omejene duhove, da ne rečem še kaj drugega. Omejene duhove si produciramo sami, tako da izbiramo ideologije, s katerimi nam uspe razložiti tisto, kar nas muči. Ko gre za plezanje na položaje, pa se lahko tudi strinjam s tabo. Tipičen tak primer je Heiddeger, na katerega – vsaj videti je tako – pa si kljub vsemu ponosna. -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Na Na Haideegerja nisem ponosna, obravnavam ga kot filozofa tistih smeri, ki jih je utemeljil.Ponosna sem n.pr. na Sartra, ki je nadaljeval s Heideegerjevim ekstencializmom. Njegova dela so mi bližja, sem jih brala.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Najbrž Tudi drži, da se je mogoče na položaj povzpeti tudi s pomočjo neideološke poze, še posebej v okolju, kjer je neideološkost priporočena. In nenazadnje, zaradi podrejanja ideologiji, lahko položaj tudi izgubiš. Načelnost in podrejanje ideologiji se ne nujno izključujeta.>Jaz hvala Bogu nisem bila nikoli v življenju članica nobene partije ali strankeJaz tudi ne. Ampak, a to sploh kaj pove o stvari. Je to lahko argument v resni razpravi?
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------Zame je argument k razpravi, ki izpričuje, da kljub pritiskom (imela sem vodilno delovno mesto) nisem podlegla ideologiji iz koristoljubnih namenov.Marsikoga poznam, ki se je udinjal in bil ponosen na partijsko knjižico, danes pa se skriva in taji, da jo je imel. Taki pa brž pristopijo npr. h krščanskim demokratom, SDS, ker potrebujejo stankarstvo za svoje osebne koristi.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------->in sem se trudila usmerjati svoje delovanje v skladu s humanističnimi> načeli in to se turdim tudi danes.Tukaj se razlikujeva. Jaz svoje delovanje usmerjam v skladu z lastnimi načeli.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Če Če so tvoja načela humanistična potem deluješ prav. Če so še revolucionarna pa verjetno grešiš v svojem delovanju, posebno še če jih uveljavljaš s preveliko vnemo.V tem primeru nisi daleč od ideologije, ki se sprevrže v nasilje.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Zato je popolnoma odveč, da mi očitaš neko kvazi simpatiziranje s peklom, >v katerem sem se sama pekla in bila žrtev. Glej, kar se napisal o naravi tvojega diskurza.>Med nama se kar naprej povišuje temperatura retorične zanesenosti. To bo najbrž zaradi poletja. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------Tudi Poletje ima svojo moč, da spodbuja razpravo.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------>Vendar, da se to zgodi mora vslej priti na pomoč ideološka vročica>, ki vedno izpuhteva in se dviga proti nedoločljivemu vrelišču namišljenosti >v potrebi, da producira ideološke konstrukte. Ja, kot sem že rekel – ljudje smo politične živali.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------Bog Bog pomagaj, ne vsi! Žival je v vsakem človeku, v živali pa ni človeka. Vse živali pa niso enako krvoločne in napadalne. Srnica je tudi žival.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Da Da ne boš mislil Marko, da sem kaj prizadeta ali da se počutim žrtev >ali da ti kaj zamerim. Sploh ne! Zakaj bi to moralo biti zanimivo zame?! Menda si ne domišljaš, da se ukvarjam s tvojimi občutki.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Sploh Sploh ne, to se mi je kar zdelo, da te občutki eno figo brigajo. Pa vendar meni ni vseeno, če te prizadenem, to bi mi bilo žal. Vidiš presežna misel vedno izostri občutke.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------->Popolnoma Te razumem in enkrat bo prišel čas, da se boš izčistil >svoje ideološke obremenjenosti.Nedvomno. Nekje sem zapisal, da sem že najmanj petkrat spremenil svetovni nazor. Ko gre za najbolj pomembne (ontološke) zadeve, sem namreč zelo fleksibilen in inovativen. Vedno naredim tako, da mi je potem lažje pri srcu. Na srečo ne verjamem v absolutne zapovedi. Tudi če so božje.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Marko, Pri petkratnem spreminjanju svojega svetovnega nazora si bil kar uspešen inovator. Čestitam! Malo je takšnih. Meni, ki zaupam temeljnim božjim zapovedim pa vidiš ni bilo potrebno toliko krat menjavati svojega nazora, ker zame je ključnega pomena, da ne želim biti ponižana na izpolnjevanje določenih pravil, ki v skladu z žargonom pravšnjosti pomenijo razosebljanje moralne odgovornosti do svoje vesti.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Bilo je prijetno kramljati s teboj!
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Odgovori na komentar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. avgust 2006 @ 11:46 CEST
ti javljam, da ne bom mogla več naprej sodelovati v tej debati, ker sem vpeta v neke nove projekte, ki mi vzamejo ves prosti čas, se jim moram sto odstotno posvetiti. Filozofsko razglabljanje o duhu Evrope je bilo zaradi izčiščevanja in izmenjavanja misli zanimivo. Škoda, da ni bilo vključenih več govorcev tvojega formata s poznavanjem zgodovine in filozofije v razpravo, da bi razprava odslikavala več mnenj in pogledov. Sicer pa ogled je bil kar številčen, kar pomeni, da je ljudi razprava zanimala in da so na Pozitivkah tudi takšni, ki jih je tovrstna tematika zanimala in so jo spremljali.
Lep pozdrav in veliko ustvarjalnosti
Tatjana
Odgovori na komentar
Prispeval/a: MC dne torek, 1. avgust 2006 @ 13:00 CEST
Marko
Odgovori na komentar
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 1. avgust 2006 @ 15:24 CEST
Znano je, da se za vsako spremembo nekega obstoječega modela jasno zaznavno zvišajo tudi vibracije. Ko se je v srednjem veku zgodila evropska obnova, so vzišene vibracije pospešile razvoj osebnosti. Tako je mesdebojni položaj sedmih Božanskih žarkov spremenil življenjske pogoje.
Toda zaradi človekovega odzivanja se je odprlo okno k materializmu. Evropski človek je bi tako prisiljen oklep cerkvenih in fevdalnih struktur. Njegova naloga je bila uresničiti individualno osebnost. Vendar pa se je žal ta osebnost zanimala predvsem za materijo. Zgodovinsko gledano je bil to prehod od srednjega veka v novo dobo.
Bistvena naloga tega obdobja je bila postati buden, prebuditi se v samozavedanje in na ta način zapustiti temni srednji vek. Sedaj je bila človekova pozornost močno usmerjena na podobo homo universalisa - univerzalnega človeka. Religija, umetnost in znanost so se odzivale s številnimi iznajdbami, oblikami in podobami, ki bi naj duhovno še omejenega Srednjeevropejca dvignila na višjo življenjsko raven, višjo zavest.
Ta novi evropski človek naj bi se zares soočil z materijo, toda le zato, da bi spoznal dvojnost narave in se resnično naučil razumeti pot vrnitve v Božansko naravo. Samo spoznanje o lastnostih in značilnostih materije bi ga vendarle moralo končno voditi k notranji odrešitvi, kar bi imelo za posledico preoblikovanje osebnosti in nesmrtnosti duše.
Če gledamo to iz zgodovinskega vidika je bila ta ideja vzeta iz antike, posebno iz grške mitologije, filozofije in tradicije. Seme za razvoj individuuma je bilo že tam posejano. Same cerkvene dogme so ta razvoj dolgo zadrževale ali ovirale, dokler se novi impulz ni dotaknil avtoritet in je tako seme prenove vzkliknilo.
Sam prehod od mitološke zavesti do zavesti mišljenja simbolizira že Odisejevo potovanje po morju. Odisej je premagal morje (simbol nezavednega) in na koncu svojega potovanja rekel:"Sem Odisej". To je literarna izpoved v navidezni jaz - obliki. Otok, na katerem je pristal Odisej, lahko tako gledamo kot simbol, ki predstavlja zavest jaza.
Za grškega filozofa Zenona pravijo, da je bil prvi, ki je trdil, da prostor resnično obstaja, in tako je odprl možnosti za odkritje perspektive v obdobju renesanse. Prav gotovo ni naključje, da so vodilni umi italijanske renesanse postavili Platona in njegove sodobnike v središče svojega interesa in tako pripomogli, da je novi duhovni impulz porodil novi čas. Tako so ponovno odkrili kabalistične, orfične in perzijske nauke ter jih zato, ker je bil čas primeren, uspešno razvijali dalje.
Med samo renesanso in po njej so obstajale mnoge osebnosti in skupnosti, ki so podobo novega človeka sprejemale intuitivno. Z vso resnostjo in hrepeneče so si ljudje prizadevali po pravilnem odzivu na Božansko naročilo. Uporabili so nove mentalne možnosti, da bi spoznali pot odrešitve in tako samostojno hodili po njej.
Vendar pa je bilo človeštvo kot masa notranje še premalo razvito in ni spoznalo naloge. Zato je nove možnosti lahko uporabilo le za egoistične namene, torej za krepitev in uveljavljanje osebnosti. Posledično je zato sledilo obdobje materializma, v katerem se je evropski človek bolj kot kdaj koli prej priklenil na materijo in potegnil s seboj tudi svoje brate/sestre iz drugih kultur.
Namesto zmage nad materijo je tako postal človekov cilj izkoriščanje, plenitev materije, kar je končno lahko pripeljalo le do propada v materiji. Danes, ob koncu obdobja Rib in na začetku obdobja Vodnarja, smo dosegli mejo osebnostnega razvoja. Razvoj, ki se je začel z impulzom renesanse, jse je izzvenel. Na začetku 20. stoletja se je pojavil nov duhovni impulz, nov poskus, da bi tiste ljudi, ki so izkusili omejitve svojega ega-jaza, ponovno vzpodbudil za Pot.
Gre za pot, ko se duša osvobodi materije. Zato lahko govorimo o razsnovitvi, ko materija izgubi svoj vpliv na dušo.
In spet lahko izbiramo. Kako se bomo odločili tokrat? S čim se bomo povezali? Z materijo ali z Božanskim duhom? Če jev nas še spomin, če ta klic v naših srcih še odzvanja, ne bo težko pravilno izbrati. Kdor prisluhne temu notranjemu glasu in ga tudi hoče slišati, se ga bo naučil tudi razumeti. Odprla se mu bo pot od osebnega do božanskega.
Nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976), ki je študiral izvore humanizma , se je leta 1949, takoj po drugi svetovni vojni, resno spraševal, če si sodobni humanizem res zasluži to ime. Kot vemo humanistična misel postavlja človeka v središče vseh izražanj življenja. Gre za človečnost. Govornik in državnik Cicero (106 -43 pr. n.š.) je v latinščino prevedel številne grške tekste o človečnosti in tako položil temelj novemu razvoju.
Uporabil je pojem humanitas, da bi s tem poudaril nujen etični in kulturni razvoj človeka, spojenega s popolno življenjsko obliko. Posledica Ciceronovih idej, je bil nov način življenja, ki pa se ni tako kot pri Grkih usmeril na višji duhovni cilj. Ne! Rimljani so nasplošno hoteli imeti le materialno zadovoljstvo in užitek. Tako je humanistični impulz pri njih postajal vse bolj površinski.
Na začetku obdobja, ki so ga pet stoletij po njegovem razcvetu poimenovali renesansa, so človeku ponovno poskusili vrniti njegovo vrednost in dostojanstvo. V srednjem veku sta splošno sliko sveta določali Aristotelova misel in cerkvena vera. Kdor je od tega odstopil, je bil v smrtni nevarnosti, ker se je takratna cerkev čutila ogrožena v svojih temeljih.
Eden prvih, se je odločil za odpor, to je bil Petrarca (1304-1374), ki je pozornost takratnih evropskih učenjakov zopet usmeril na Platona. Petrarca je odprl pozabljene vire in tako razširil obzorje evrpskega duhovnega iskalca. Svoje misli je umestil poleg takrat prevladujoče teologije, ne da bi jo pri tem hotel na hitro spreminjati. Petrarca je bil pristni humanist, katerega zapisi kažejo na globoko zakoreninjenost v krščanstvo.
Razvil je podobo človeka, ki je podobna prakrščanski. Človeka je zavestno postavil pred Boga in tako vrnil posamezniku osebno odgovornost za njegovo osvoboditev. Humanistično podobo človeka je zelo lepo prikazal Pico della Mirandola (1443-1494) v svojem briljantnem govoru "O dostojanstvu človeka." Mirandola govori o človeku kot o božanskem človeku, ki je pridobil od Boga svobodo, da lahko postane vse, kar želi, od najnižje živali do najvišjega Boga.
Njegov učitelj je bil italjanski humanist Marsilio Ficino(1433-1499), za prethodnika humanizma pa lahko štejemo dominikanskega duhovnika Mojstra Eckeharta(1260-1382). Humanizem je prevzel nauk o božanskem človeku in njegovem božanskem jedru. Razširil se je po vsej Evropi, najprej v Franciji.
Francoskemu humanizmu je dala poseben počat Plejada, skupina enako mislečih francoskih pesnikov, katere cilj je bil razviti francoski jezik v podobno uporabno sredstvo, kot nekoč latinski.
Novi veter renesanse je v južni Evropi sprva zaobšel družbeno uveljavljeno cerkev in univerze. V prizadevanju po posvetni moči in kulturi so te ustanove že otrdele. V severni Evropi pa je prenovitveni duhovni imuplz izšel, kar je zanimivo, prav iz teoloških krogov. Nizozemski humanist Erazem Rotterdamski (1469-1536) je bil vpliven teolog, ki si je dopisoval s številnimi učenjaki iz vse Evrope.
Postavil je temelje sodobnemu krščanstvu, ki je usmerjeno na nov način življenja. Prizadeval si je za krščansko vzgojo, krščansko etiko politikov in za bolj humano sožitje med ljudmi.. Poseben pomen je pripisoval razumu, ki ga mora uporabljati vsak človek samostojno. Poudarjal je, da je človek odgovoren pred svojo lastno vestjo in da je vsak posameznik odgovoren za svoje dejanje in nehanje. Te predstave so kasneje zastopali inm uresničevali reformatorji.
Potem imamo tukaj Martina Luthra (1483-1564), ki je leta 1517 razobesil svojih 95 tez na cerkeva vrata v Wittenbergu, s čimer ni mislil povzročiti razkola v cerkvi. Takratno cerkev je hotel le očistiti mnogih posvetnih apetitev, ki so se sčasoma razbohotile v njej. Toda njegovo čistunstvo je kljub temu povzročilo prelom znotraj krščanstva. Impulz reformacije je kaj kmalu izgubil duhovno globino. Evangelični takratni teologi so enako kot njihovi katoliški kolegi od svojih vernikov zahtevali predvsem pokorščino njihovemu nauku, in to še posebaj v vsakdanjem življenju.
V ravno kar končanem dvajsetem stoletju se je val tako imenovane renesanse v glavnem zključil. Vendar pa ćlovekova potreba po svobodi in sreči si je iskala nove poti. Ekonomisti so našli svoje pribežališče v Marxovih utopijah. Politiki so človekove pravice zakoličili v trdne zakone in cerkev je poudarjala dobrodelnost in služenje.
Znanost je iskala metode, se katerimi bi oblikovala človekovo življenje tako, da bi bilo čim daljše in čim prijetnejše. To so bili poskusi, s katerimi se je hotelo olajšati človekovo trpljenje. Z temi prizadevanji so reševali mnoge probleme, vendar pa so hkrati nastopili novi, tudi zaradi naraščanja števila svetovnega prebivalstva. Prepad med predstavami o novem, boljšem svetu in resničnostjo je bil velikanski.
V premnogih deželah so pogosto ob mednarodni pomoči še bolj humano skrbeli za stare in bolne. S pomočjo socialnih ukrepov je je želelo izboljšati usodo revnih, toda prepad med revščino in bogastvom je postajal vse večji. Politiki so začeli potovati po vsem svetu, da bi s tem pridobili soglasje za reforme, s katerimi bi uresničili človekove pravice. Ganjeni zaradi trpljenja so se premnogi odločili, da bodo pomagali kot prostovoljci, drugi so darovali denar ali druge materialne dobrine.
Humanizem je preplavil svet. Prizadevanja za človekove vrednote, dostojanstvo in čast so razumljiva. Človek pač ne more zanikati svojega izvora, saj ima v sebi vtisnjeno načelo nekega boljšega sveta, ki nas nenehno vznemirja. Zato išče človek, mora iskati! Pri iskanju pa človek trči ob meje svojih zmožnosti. Če se lahko zares zave svoje duhovne ujetosti, se pred njim, odpre pot do višje, osvobojene zavesti.
Ponovna oživitev starih vsebin v Italiji in kasneje tudi v ostali Evropi ni bila le ponovna oživitev antične kulture, temveč je bil to odgovor na nov Božanski impulz za prebuditev in razodevanje spečega duhovnega človeka. V takšnem trenutku - tak je tudi naš čas - bodo ljudje, odprti za nov duhovni impulz, stopili vstanje nove višje zavesti.
Povsem je razumljivo, da prikliče takšen impulz tudi negativne odzive. Ko se suženj osvobodi, pričakuje tudi propad svojih tlačiteljev. Tisto, kar nekdo izkuša kot luč, je za drugega popolna tema. Tako je bilo tudi ob koncu srednjega veka. Ljudje, ki so si prizadevali za prenovo v duhu, so vedeli, kaj je prenova, toda nazadnjaki so se borili le za ohranitev oblasti.
Prva skupina je pripomogla k prenovi vere, mišljenja, znanosti in umetnosti, druga pa se je trdno oklepala starega in se dokazovala kot oblast. Je že tako, da se človek zlahka umakne, ko naleti na zahtevo, naj opusti priučene norme in vrednote. Zaradi nasprotujočega se odziva se je osvobajajoči impulz upočasnil in s tem izgubil veliko svoje notranje moči.
Evropski človek se je vse bolj in bolj usmerjal na fizično in materialno svobodo; svoje občutke, mišljenje in delovanje je tako podredil materiji. Da bi se ta negativni razvoj zaustavil, so se v 16. stoletju pojavile mnoge duhovne šole, ki so razvoj popeljale naprej vse do današnjih dni.
V preteklih petsto letih je volja zemeljskega človeka postala vodilna nit življenja. Zdaj, na višku razvoja, se mora individualizirani človek naučiti, kako spregledati ta nesporazum. Ni cilj on, ampak višji duhovni človek v njem! Človek mora premagati samega sebe,da bi se lahko podaril višjim načelom nebeškega človeka v njem samem pa čeprav bi s tem povzročil škodo svojemu imenu in bi ga zato brezbožneži zasmehovali, kot je to že doživel naš predsednik dr. Janez Drnovšek.
Človek zmore to dejanje z inteligentnim ravnanjem, brez postavljenih in vsiljenih avtoritet. To zmore, če se usmerja na svoje notranje bitje; na vrednost in dostojanstvo, ki nam jih je dal sam Stvarnik.
Lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Odgovori na komentar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. avgust 2006 @ 19:46 CEST
hvala ti za prispevek, ki je še duhovno dopolnil misli o filozofskih koreninah in rojstvu Evrope iz duha filozofije in krščanske misli. Šel si še korak dlje in opisal kaj vse uteleša svetlobne in duhovne značilnosti rojstva Evrope. To dejavno samoposredovanje, to vzpostavljen sebe kot drugega in drugega kot sebe je najmočnejše orožje kot pravi Hans Georg Gadamer: "Spoznanje lastnega v tujem, udomačitev v njem, to je osnovno gibanje duha, čigar bit je samo vrnitev iz drugobiti k samemu sebi". Zato Evropski človek nikoli ne miruje, neprestano je v gibanju, v mobilizaciji. Veliko mu je do določenega znanja in ne do nedoločenega vtisa, natančno bi hotel zajeti in določiti predmet, ki ga zanima, ne le sanjati in sanjariti o njem, ne boji se niti največjega truda in napora, da bi resnično spoznal svet, odkril notranjo razumnost v njegovih pojavih, kajti ve, da mu le tako zavlada. Ni naključje, da je dobila ideja Evrope najčistejši in najzgoovornejši izraz prav v Heglovi filozofiji, ki je zagotovo najpopolnejša zgodovinska izpolnitev filozofije kot stroge znanosti, kot vseobsegajočega miselnega znanja, tistega resničnega univerzalnega.
Lep pozdrav in še veliko takšnih zanimivih debat
Tatjana
Odgovori na komentar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. avgust 2006 @ 19:55 CEST
tudi tebi hvala za zanimivo diskusijo in dobre želje.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Dopolnilno razmišljanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. avgust 2006 @ 22:36 CEST
Antični svet s svojimi bivanjskimi vprašanji in t.i. katarzičnostjo fascinira množico filozofov in literatov še danes. Iz vašega pisanja je čutiti, da ste intimno zavezani helenski misli. Kako je s skritostjo oziroma razkritostjo antične misli? Kako lahko danes antična literatura vznemirja ali izziva bralca?
Privlačnost starih filozofskih besedil bržkone izvira iz tega, da so klasični misleci zastavljali in obravnavali vprašanja, ki so še danes resnično bistvena, vendar smo v moderni dobi postali skeptični, da je nanja sploh možno odgovoriti, čeprav jih ni mogoče preprosto pozabiti. Gre za temeljna vprašanja o razmerjih med človekom, polisom in kozmosom, za vprašanja po vzroku (prapočelu), po biti in bivajočem, smotru in cilju: Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? Ta vprašanja so bila v grški filozofiji "razkrita" mišljenju in tudi odgovori nanje so bili mišljeni v območju "neskritosti", v območju resnice kot aletheia – pa ne samo pri predsokratikih, pri Parmenidu in Heraklitu, temveč tudi pri Platonu in Aristotelu. Logos grške klasike ni zastrl resnice kot neskritosti, to se je zgodilo šele mnogo pozneje, v moderni dobi, opredeljeni z novoveško "metafiziko subjektivitete", ki vodi v skepticizem in redukcionizem. S to mojo hipotezo se seveda spremeni pomen Heideggrovega pojma aletheia ("neskritost biti") – gre predvsem za neskritost resnice, dostopnost "stvari samih". Sodobna filozofska misel se odreka "stvarem samim" in se odvrača od prvotnih vprašanj, saj ima preveč opravka že s predvprašanji: s "pogoji možnosti izkustva", z "logično analizo jezika" itd. Pri tem gre gotovo za zelo pomembne in zanimive probleme, ki pa so vendarle šele preddverje filozofije v klasičnem pomenu, ljubezni do modrosti. Morda je prav v neskritosti grške filozofske resnice dana možnost katarzičnosti, ki jo omenjate v vprašanju. V tem smislu je katarzičen vsak Platonov dialog, ki razpira mišljenju območje resnice.
Če zoživa področje antične filozofije zgolj na Platonovo prispodobo o votlini (in krščanstvo) – naslov enega izmed vaših predavanj: ali se vam zdi, da je s to 'votlino', ki ponazarja naš svet, bil storjen bistven korak pri razvoju evropske (krščanske) misli?
Seveda, Platonov idealizem, ki ločuje onstranstvo idej od tostranstva minljivih stvari, kar metaforično izraža prispodoba o votlini, je odločilno vplival ne samo na nadaljni razvoj filozofije, temveč tudi na oblikovanje krščanske teologije, predvsem patristike. S Platonovo filozofijo se je razprl "nadnebesni prostor", o katerem v človeškem jeziku lahko govorimo samo metaforično, zato je tudi Jezus naznanjal "nebeško kraljestvo" v prispodobah. Platonov topos hyperouranios je namreč filozofski predhodnik krščanskih nebes. Spričo slutnje silnega bleska onstranstva se nam naš svet (iz)kaže kot "votlina", v kateri živimo kot nevedni jetniki teme. Metafizična razlika med tostranstvom in onstranstvom je za človeka analogna izgonu iz raja: bolečina ločitve je neizmerna, hrepenenje po ponovni združitvi neugasljivo. V svojem predavanju o Platonovi prispodobi sem skušal opozoriti predvsem na razsežnosti razumevanja in še posebej videnja sveta kot Votline. Filozofsko prispodobo namreč lahko uzremo tudi kot podobo, ki neposredno razodeva samo sebe, svoj lastni topos in kronos, in ne zgolj intendirano abstraktno pojmovno raven. V novoveški filozofiji je vloga prikazovanja (oz. videnja, zrenja) precej zapostavljena (izjemi sta, vsak na svoj način, Kant in Wittgenstein). Vsega se namreč ne da zaobseči v pojme: česar pa ne moremo pojmiti in diskurzivno izraziti, tisto je treba prikazati, da bi bilo očesu duha dostopno v videnju, viziji. Platonovi dialogi, še posebej njegovi znameniti "miti", sodijo med najlepše strani klasične vizionarske literature. Platon je bil mislec in videc, pri njem se prepletata logos in mitos.
Srednji vek je živel s krščansko ljubeznijo in modrostjo, v svoji sredi je imel ljudi z mistično vizijo, apostole duha, vendar se je pogosto dogajalo, da je avtentičnost krščanstva izginjala, izrekale so se anateme, večkrat je Cerkev razglasila kakšno 'resnico' za herezijo. Ali lahko danes rečemo, da je bila herezija večkrat krivično izrečena?
Kot sami ugotavljate, je srednji vek zelo kompleksno obdobje. Meni je močno blizu in inspirativen po svojem mističnem zanosu, ki je dosegel vrh v gradnji velikih katedral in pri romanjih v Compostelo; osebno tam še nisem bil, vendar pa sem obiskal nekatere druge svete kraje srednjeveškega krščanstva, Chartres, Vezelay, Assisi..., ki so se mi neizbrisno vtisnili v srce in duha. Po drugi strani pa mi je daleč in tuj srednji vek kot obdobje doktrinarnih sporov, še posebej anatem, ki jih je Cerkev izrekala "krivovercem" in iz njih izganjala "hudiča" z ognjem in torturo. Herezije so "stranski proizvod" same Cerkve, ki se je smatrala za nezmotljivo in si prilaščala ključe skrivnosti. Zgodovina rimokatolištva je v veliki meri opredeljena z boji proti herezijam, od zgodnjekrščanskega gnosticizma in arijanstva, prek vseh vrst srednjeveškega "čarovništva" do novoveških protestantizmov. V tej mračni in krvavi zgodbi, ki se je dogajala v imenu "edine Resnice", nastopajo med tisočerimi drugimi obsojenci tudi srednjeveški katari (verjetno potomci bogomilov), proti katerim so francoski kralji s cerkvenim blagoslovom vodili "albižansko križarsko vojno", ki je bila, cinično gledano, pravzaprav edina uspešna križarska vojna. Po padcu zadnje katarske trdnjave Montsegur je inkvizicija sežgala na grmadi 225 katarskih "perfektov". Na nekem drugem koncu sveta, v Indiji, ob sveti reki Gangi na grmadah sežigajo mrtve, ne živih. Seveda je tudi tam dosti verskega fanatizma, toda beseda 'herezija' na primer v budizmu nima pomena, kajti vsi poznejši komentarji svetih spisov so v nekem smislu herezije.
Ali je torej po vašem krščanstvo neke vrste sinkretizem, skupek različnih vplivov in ideologij? Kaj nam lahko v tej zvezi pove srednjeveški mit o sv. Gralu, o katerem ste pisali in predavali?
Mislim, da krščanstvo ni niti sinkretizem niti skupek različnih ideologij, čeprav so tako na oblikovanje krščanstva kakor tudi na njegov poznejši razvoj delovali različni vplivi; izvir krščanstva je v razodetju, v veri v Kristusovo utelešenje in vstajenje. Razlike nastanejo pri interpretaciji tega velikega dogodka, zastavljajo se na primer vprašanja o božji troedinosti (dogma o tem je namreč več kot dve stoletji poznejša od evangelijev), o kozmologiji časa in prostora, o enkratnosti ali ponovljivosti utelešenja in vstajenja, o eshatološkosti zgodovine ali večnem vračanju ipd. S temi vprašanji vera prehaja v mišljenje, religija v teologijo in filozofijo, ki sta praktično neločljivi, slednja pa je področje svobode duha, ki se ga ne da omejiti v nekakšne kalupe.
Bistvo vere je skrivnost – tista najgloblja skrivnost, ki je nikoli ne moremo racionalno razrešiti. O tej skrivnosti nam veliko pove mit o sv. Gralu, eden izmed najbolj zapletenih mitov zahodne kulture, saj poleg krščanskega jedra vsebuje tudi antične, gnostične, hermetične, alkimistične in druge elemente. Sveti Gral je tradicionalno razumljen predvsem kot skrivnostna čaša, kot kelih z zadnje večerje in/ali kot kelih pasijona, vendar v grozdu srednjeveških mitov nastopa v različnih metamorfozah kot "skrivnostni neimenovani predmet", kot skrivni predmet želje, kakor sem zapisal v svojem eseju. Iskanje Grala je "iskanje večnosti" (Mircea Eliade) – v svetu, v katerem je transcendenca prisotna zgolj v odsotnosti. Pri interpretaciji mitov mi je blizu pristop C.G.Junga, ki se je tudi ukvarjal z Gralom in je v poznih letih med drugim dejal: "Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim."
Kot rečeno – krščanstvo je utemeljevalo in oblikovalo evropsko zavest. Kakšno vlogo naj bi imel t.i. krščanski intelektualec v sodobni družbi. Ali ga metodični dvom lahko ovira pri njegovem verovanju, ali daje večjo moralno moč?
Kadar govorimo o krščanskem intelektualcu, bi se morali najprej vprašati, kaj pomeni biti kristjan. Nekateri med tistimi, ki se imajo za krščanske intelektualce, pravijo, da je kriterij za kristjana ostro in natančno določen, vendar jih praksa demantira. Vprašajmo se, kaj pravzaprav loči kristjana od nekristjana: krst, obhajilo, pripadnost Cerkvi, nedeljska maša, praznovanje božiča in velike noči, etična oz. moralna ravnanja, molitev, poslednja spoved...? Bržkone noben izmed navedenih kriterijev ni izključujoč (niti zadosten); po mojem mnenju je izhodiščni kriterij za kristjana biti prepričan (ali verovati, če hočete), da je v evangelijskem sporočilu skrita najgloblja resnica naše zgodovine in usode. Poudarjam, ta resnica je skrita, vsakdo jo mora najti sam, vsakdo se z njo srečati "iz oči v oči"; nadalje, "heretično" menim – seveda, lahko se tudi motim – da je skupen ritual, maša, obhajilo, čeprav izvira iz evangelijskega izročila, vendarle drugotnega pomena glede na tisto prvotno samoto, v kateri se vsakdo sam in smrten srečuje s svetim, numinoznim, božjim – s Kristusom v globini svoje duše. Če je kriterij 'biti kristjan' takšen, potem sebe lahko uveščam mednje, kar pa mi t.i. krščanski intelektualci, če se z njimi o tem pogovarjam, le težko priznavajo. Pravzaprav tudi sam rajši skušam razumeti sebe zgolj kot bogoiskalca, krščanskega gnostika in romarja, ne pa kot vernika.
Morda je v tem tudi neke vrste nečimrnost, namreč v tej "protestantski" drži, vendar je to povezano s tistim "metodičnim dvomom" iz drugega dela vašega vprašanja: prepričan sem namreč, da intelektualca dvom kot metoda (torej kot pot, ne pa cilj iskanja) nikoli ne sme ovirati, temveč je vselej nepogrešljiv korektiv misli. Intelektualec mora misliti in dvomiti z lastno glavo, nikoli ne more biti le apologet neke ideologije ali institucije. Osebno o katoliški Cerkvi dvomim, da je "najboljša izmed vseh možnih cerkva", in sicer predvsem zaradi naslednjega: prvič, Cerkev se še danes dejansko ni odrekla oblasti (čeprav se je formalno ločila od države) niti se ni jasno distancirala od vseh grozodejstev, ki so se v zgodovini dogajala v njenem imenu; drugič, Cerkev mora prej ali slej razrešiti svoj represivni odnos do erotike (kar je seveda tudi povezano z vprašanjem "notranje" oblasti), do odnosov med žensko in moškim, do družine, celibata itd. Upam, da bo prihodnje stoletje za Cerkev "katarzično", kajti brez temeljitega prečiščenja in obnove ne bo mogla biti nosilka duhovne renesanse. Do poplave različnih gibanj t.i. nove duhovnosti sem sicer v splošnem skeptičen, toda po drugi strani bi se lahko Cerkev od teh gibanj marsikaj naučila.
Ste tudi predsednik religiološkega društva – kaj lahko v okviru tega pogovora poveste o naravi in namenih tega društva?
Društvo za primerjalno religiologijo je bilo pred nekaj leti ustanovljeno z namenom, da v slovenski prostor vpelje sistematično in poglobljeno primerjalno preučevanje religij in verovanj ter da prispeva k strpnosti in medsebojnemu razumevanju ljudi različnih verskih prepričanj in svetovnih nazorov. Dejavnost društva poteka v treh vzporednih in dopolnjujočih se smereh: sestajanje članov društva in povabljencev na diskusijskih večerih o aktualnih temah, prirejanje javnih predavanj v Cankarjevem domu in izdajanje temeljnih religioloških knjig v knjižni zbirki Hieron (pri založbi Nova revija). V sodelovanju z Državno založbo Slovenije pa pripravljamo tudi prevod najobsežnejšega in svetovno znanega religiološkega dela: Mircea Eliade, Zgodovina verovanj in religijskih idej (v štirih knjigah).
Kako po vašem organizirati pouk religije po šolah? Kdo naj uči, kakšni so morebiti pozitivni zgledi v Evropi?
O tem še nisem kaj dosti razmišljal, niti nisem podrobneje seznanjen z morebitnimi pozitivnimi zgledi. V splošnem menim, da bi morali predlagani šolski predmet razumeti kot pouk iz osnov religiologije, kar pomeni, da bi bil posvetne narave in bi ga poučevali laiki. Za pridobitev ustreznih kvalifikacij učitelja bi bilo najbolje uvesti posebno študijsko smer na filozofski ali družboslovni ali pedagoški fakulteti, v prehodnem obdobju pa bi predmet poučevali profesorji filozofije in sorodnih ved – tudi teologi, zakaj ne, toda izključno v posvetni funkciji in v okviru skupnega, civilno sprejetega učnega načrta. Verouk v ožjem smislu pa naj se poučuje v cerkvenih ustanovah.
Ker pišete tudi o vplivih vzhodnih filozofij – kakšno prihodnost pripisujete vzhodnim religijam z ozirom na krščanstvo?
S študijem vzhodnih filozofij in religij sem se nekoliko več ukvarjal v mlajših letih. Predvsem me je zanimal budizem, za katerega še vedno mislim, da je najbolj dosledna in radikalna človeška pot k resnici. Pri svojem ukvarjanju z Vzhodom pa sem naletel na nekatere načelne meje, ki se postavljajo zahodnemu izobražencu. Prvič je tu problem starih vzhodnih jezikov (sanskrt, pali idr.), katere bi moral vsaj v osnovah poznati, da bi bolje razumel misli, izražene v njih. Drugi, težji problem je zahteva po meditacijski praksi, ki je praktični a priori za resno ukvarjanje z indijsko filozofijo: treba bi bilo izvajati dihalne vaje, jogo, kar pa zahteva veliko časa in truda. Tretji, morda še najtežji problem, pa je globalna drugačnost osnovnega referenčnega okvira vzhodne modrosti: na primer, "preddverje" tako rekoč vsake indijske filozofije je prepričanje v zakon karme in, posledično, v reinkarnacijo; v to preddverje je treba preprosto vstopiti, to je teoretičen a priori, o katerem se ne sprašujemo – takšna nevprašljivost predpostavk pa je težko sprejemljiva za zahodnega človeka, še posebej za filozofa (kakor je, z druge strani, vzhodnemu mislecu verjetno težko prevzeti zahodno pojmovanje zgodovine, evolucije, časa...). Skratka, Indija je daleč in morda je prav zato za nas tako privlačna.
Od tistih daljnih pokrajin duha sem se vrnil k naši lastni, zahodni duhovni tradiciji, ki je predvsem grška in krščanska. Študij Vzhoda pa mi je zelo veliko dal, kajti skozenj sem drugače, širše, na novo uzrl zahodno duhovnost, predvsem njene mistične, "alternativne" tokove. Od budizma sem prešel k študiju gnosticizma – skupine religioznih in filozofskih "herezij" zgodnjega krščanstva. Posebno odkritje zame je bilo prebiranje gnostičnih kodeksov, najdenih pri mestecu Nag Hammadi v Egiptu. Vendar je to posebna zgodba. V splošnem lahko rečem, da gnosticizem razumem mnogo širše, kot so ga razumeli krščanski apologeti, ki so ga kritizirali z branikov "prave vere". Grška beseda gnosis pomeni spoznanje, vendar celostno, ne zgolj pojmovno-abstraktno, temveč takšno, ki poleg vedenja zaobsega tudi videnje in (ob)čutenje. V tem smislu je gnoza zelo aktualna in v neposredni zvezi z njo so za zahodnega človeka pomembne tudi vzhodne filozofije in religije. Slednje pa nam ne morejo "zamenjati" krščanstva, ki je naša duhovna domovina.
Dopolnilno razmišljanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 2. avgust 2006 @ 14:21 CEST
Gnoza, oz. spoznanje je neposredno spoznanje božanskega. Spoznanje pomeni zavedati se božanskega v sebi. Božje v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je v tem, da se božje v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božjega se dejanjsko zgodi v človeku. Naravni človek lahko z določenim ravnanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano.
Lahko veruje in molči. Nikoli pa naravni človek(biološki) ne more sam izsiliti zavedanja božjega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v njem. Gnostična pot umiranja naravnega in vstajenje duhovnega je možna z vzgledom drugega, "rešitelja", katerem se je duh že prebudil in s tem ustvaril tirnice, gnostično polje, kjer mu lahko sledijo drugi.
Ustvari torej le možnosti in nič več. To možnost pa mora človek sam uresničiti. Ne zadošča zaupanje, da je nekdo drug uresničil odrešitev. To ne bi bila ponižnost in predaja, temveč iluzija in lenoba. Toliko o bistvu krščanske Gnoze.
V prvi polovici prejšnega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na visoki ravni. Govorimo o idealizmu, ki so ga ustvarili veliki misleci in pesniki kot Kant, Schiller, Goethe, Humboldt, Schelling, Fichte in seveda Hegel kot krona tistega časa- filozofije.
Hegel, ta velik duh govori o "absolutnem duhu", ki se je podal navzdol v zemeljsko resničnost. Osnova vse biti je zanj "ideja", ki je najvišja in prava resničnost, iz katere se razgrinja vse. V naravi je ideja zunanja, v duhu pa se vrne nazaj k sebi. Hegel pojasnjuje vse pojave iz gibanja duha. Razvoj vse biti se dogaja po njegovem umevanju dialektično. Torej z igro nasprotij se razvije vse dalje, dokler nekoč ne doseže najvišje oblike in se absolutni duh, ideja, vrne nazaj k sebi.
lep pozdrav in vse dobro od,
Mirana.
Fenomen Heidegger
Prispeval/a: MC dne četrtek, 3. avgust 2006 @ 10:47 CEST
Jezus Kristus
“Nemški študentje! Nacionalsocialistična revolucija prinaša popolno spremembo v življenje Nemcev…. Ne dopoustite, da dogme in “ideje” vladajo vašemu bivanju. Sam Fuhrer in samo Fuhrer predstavlja nemško realnost, sedanjost in prihodnost, in njen zakon. Učite se, da bi razumeli globlje: Odslej vsaka zadeva zahteva odločitev in vsaka akcija odgovornost. Heil Hitler!”
Martin Heidegger
Da bo bralcem še bolj jasno:
Heidegger po rodu Nemec (čista rasa) je leta 1927 svoje glavno delo Sein und Zeit (Bit in čas) posvetil svojemu “ljubemu učitelju” Edmundu Husserlu, ki je bil po rodu Žid. Ko je Hitler prišel na oblast, je Heidegger leta 1933 postal rektor Univerze v Freiburgu. Odnos do svojega duhovnega očeta se je hitro spremenil. Husserlu prepovedal vstop na Univerzo in mu celo preprečeval dostop do univerzitetne knjižnice. Ko je leta 1941 izšla nova izdaja Sein und Zeit, je Heidegger posvetil Husserlu odstranil. Posvetilo je potem spet vrnil leta 1950. Takšen je bil značaj velikega filozofa in njegov odnos do svojega duhovnega učitelja.
Karl Popper, eden najbolj vplivnih filolozofov 20-teg stoletja, znan nasprotnik totalitarnih režimov, velik zagovornik človekovih pravic in odprte družbe, za Heideggerja pravi, da je bil čisto navadna “svinja”. Takole piše o njem:
“I appeal to the philosophers of all countries to unite and never again mention Heidegger or talk to another philosopher who defends Heidegger. This man was a devil. I mean, he behaved like a devil to his beloved teacher [Husserl], and he has a devilish influence on Germany. »
Še dve Heideggerjevi cvetki za ljubitelje “Dasein” filozofije:
"Oh! Mein Fuhrer you're the saviour
of our people out of its need.
Determination and honour!
The teacher and frontier fighter
of a new spirit."
(Osebno pismo Heiddegerja Adolfu Hitlerju)
"In what follows, I want to make more explicit what I could only indirectly hint at in my recommendation. Nothing less is at stake than our undeferrablc facing of the fact that we are confronted by a crucial choice: Either to infuse, again, our German spiritual life with genuine indigenous forces and educators, or to leave it at the mercy, once and for all, of the growing Jewish contamination, both in a larger and a narrower sense."
devotedly yours,
Martin Heidegger
(Odlomek iz pisma Victorju Schwoererju, ki govori o »Židovski kontaminaciji nemške duhovnosti«. Pismo je nastalo leta 1929, torej še preden je Hitler prišel na oblast!!!!)
Pojav Heidegger nam kaže, da je tudi najbolj poglobljena in sofisticirana filozofska misel lahko samo bedna masturbacija, ki se v resničnem življenju izkaže kot poponoma neuporabna akademska čvekarija. Med biti Človek in razglabljanjem o t.i. Biti je namreč velikanska razlika, ki je ne morejo premostiti nobene ontološke razprave, še manj kake bleščeče filozovske misli ali miselni konstrukti, kakršen je npr. famozni "Dasein".
Fenomen Heidegger
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. avgust 2006 @ 12:16 CEST
Pa poglejmo filozofske korenine slovenske »Gelassenheit« in amiši.
Eden od razlogov, zakaj sproščenost ni bolje artikulirana, temveč ostaja forsirana v obliki prevzemanja idejnega koncepta, za katerega pa nihče natančno ne ve, kaj naj bi pomenil, leži morebiti prav v njeni poprejšnji, »že« artikuliranosti. Sproščenost je namreč koncept, ki so ga prevzeli slovenski heidegerjanci in ga začeli uporabljati v svojih filozofskih prevodih in člankih, pa tudi širše, v družbenem kontekstu vsakdana. Imamo torej dve možni razlagi: sproščenost je del na ta koncept oprte ideologije in slednja po sebi zahteva tak mehanizem: spontano početi nekaj, česar ne razumeš ali vsaj govoriti o sproščenosti, pa ne razumeti, kaj je in od kod izvira njena raba. Po drugi idejni tvorci pravzaprav vedo, kaj pomeni sproščenost, vendar ne omenjajo pravega avtorja; ta je zadobila svoje posnemovalne imitatorje v politiki, s tem pa se odmaknila od izvornih korenin. Sproščenost je, in tem je posebna tragika (rabe) filozofije, namreč utečeni slovenski prevod za filozofski pojem »Gelassenheit«, ki ga je znotraj svojega težko razumljivega filozofskega diskurza zakoličil Martin Heidegger.
Artikulacija »Gelassenheit« je torej za slovenske potrebe prikrojena in prestopa okvir filozofičnosti. Heidegger o »Gelassenheit« intenzivno spregovori v kasnejših delih, najprej v spisu z istim naslovom iz leta 1959, pa tudi recimo v svojih »Pogovorih s poljske poti« iz kasnejšega obdobja svojega razvoja. »Gelassenheit« kot spokojnost je nekakšen eksistencialni in etični imperativ »pustiti biti«. Presenetljivo je, da bomo v zborniku »Sproščena Slovenija« skorajda zaman iskali širše uporabe te besede, razen v enem članku, ki navaja sproščenost kot beg od lažne zaskrbljenosti, eksistencialno neuvidevne do česarkoli, kar da onemogoča resno političnost. Drugače povedano: politične rabe sproščenosti kot »Gelassenheit« se karseda odmikajo od izvirne filozofske rabe. Zato je situacija trenutno presenetljiva in ironična: namesto Platonove države, ki bi jo vodili filozofi, smo v Sloveniji dobili (tudi) filozofski koncept, po katerem je naša država skorajda vodena, ne da bi nam to jasno povedali in še manj razumeli, kaj se za njim skriva. Posledice takšnega nerazumevanja so evidentne, zadevajo vsakodnevni politični žargon in dejanja, zato bi jih bilo vredno temeljito premisliti.
Kaj v filozofskem kontekstu sploh pomeni »Gelassenheit«? Beseda pri nemškem filozofu je vse prej kot enoznačna. Kot pravi urednica, je pri Heideggru religiozno konotirana in prevzeta iz mistike:
»Z besedo sproščenost ne smemo razumeti današnje rabe, saj se Heideggrovo razumevanje ravna izključno po Mojstru Eckhartu in njegovem razumevanju dveh formalnih bistvenih značilnosti sproščenosti: opuščanja hotenja in s tem sebe-pri-puščanja-v-nekaj ter dopuščanja. Pri Mojstru Eckhartu je to božja volja, v katero se je treba pripustiti, medtem ko Heidegger govori o »planji«, Gegnet, ki se odpre človeku in ta njej – odpira se prostor prikazovanja božjega, jasnina b i t i.«
Sproščenost kot epohalna prostost je ekvivalent svobode in seže dlje od nje. Za svoje miselne poti je namreč Heidegger v »Pogovorih iz poljske poti« izumil tri izmišljene dialoge, v katerih gre za »prihajajoče« bistvo mišljenja, ki »prihaja iz sproščenosti«. Za nameček so težave s tem pojmom tudi na področju filozofije in celo znotraj Heideggrovega nauka. Nekatere njegove razlage ga banalizirajo. Michael Heim, ameriški prevajalec in komentator Heideggra, ga razlaga v smislu sprostitvenih tehnik: »Že čisto običajna praksa postajajo stvari, kot so joga, tai chi, aikido, akupunktura, medicinske teorije o chi-gong. Vse te prakse so nekakšen korelat h »Gelassenhei«t. Postale so alternative velikim stresom zahodnih tehnologij v umu, možganih in vizualnem zaznavanju. Sicer niso njegov nadomestek, temveč dodatek in protiutež.« Tako težaven koncept naj bi izražal tako enostavno razumljivo in banalno vsebino? Ima pa beseda tudi čisto religijske konotacije. »Gelassenheit« kot »spokojnost« je temeljni izraz za versko držo v pietizmu in denimo ključnega pomena za razumevanje življenja amišev, predvsem njihovega ponižnega odnosa do (božje) avtoritete. Tako je »sproščenost« pri amiših ključni identitetni koncept njihovega religiozne in družbene organizacije. Zveni znano? Vsekakor bi primerjalna analiza med življenjem amišev in Slovencev v luči sledenja »Gelassenheit« zahtevala obsežnejšo raziskavo.
EPILOG
Zgoraj naštete konceptualne rabe »sproščanja« pri citiranih govorcih se v določenih primerih komajda izvijejo iz primeža običajnega ubesedovanja. V številnih označevalnih rabah se ga vselej drži univerzalizem in zato funkcionira zelo preprosto: z njim razložimo vse, četudi je hkrati projektni koncept. Je način ponujenega izhoda iz krize na vsakem področju posebej. Je diagnoza in univerzalno zdravilo obenem. Poskusimo odgovoriti na začetno vprašanje: se za tem markantnim konceptom razkriva zgolj poseben tip ideologije? Odgovor je lahko pritrdilen. Ta običajno operira z demaskiranjem in falsifikacijo strukturne realitete družbe, ki je kot taka antagonistična. Je nekakšen boj vseh zoper vse. V nekem smislu je sproščanje postalo ime za demaskiranje strukture družbe, za nenaravno stanje, poziv k človeku samemu in njegovi pristni, že-relaksirani naravi. Je nek poziv nazaj k človeku, k njegovi dealienaciji in humanizaciji. Odtujeni smo od sebe, od bistva, zato potrebujemo novo oblastniške usmerjevalce, da najdemo zopet pot k sebi. In v tej grmu se skriva ideološka moč tega koncepta: realnost je popačena, fetišizirana, mistificirana, mitologizirana, zato jo je treba spraviti nazaj v njene prave stečaje, po vladarskih željah kakopak.
Vendar njen naboj lahko interpretiramo tudi drugače. Sproščene energije morebiti niso naključno sovpadle z izrazi homofobije, ksenofobije, segregacije, pravne diskriminacije. Naplavile so med drugim slovito puškomitraljezno logiko reševanja problemov, čisti poziv k ubijanju. Je Slovenija s sprostitvijo legitimirala politike novega kova? Novinar in glavni urednik Mladine Jani Sever neposredno poveže oboje na primeru podpredsednika državnega zbora:
»Saj Peče vendar je ta prevladujoča mentaliteta. Ali ni večina za malo manj in ne za malo več privilegijev za Rome? Ali ni večina za to, da so istospolno usmerjeni malo bolj in ne malo manj neenaki, kaj šele, da bi bili enakopravni? Saj so vendarle drugačni. Ali ni večina za to, da izbrisani ne dobijo ničesar? Niti zadoščenja. Razen tistih redkih izjem, kjer je res morda lahko prišlo do neljube napake. In ne nazadnje ali ni večina za to, da je najvišja vrednota slovenstvo? Ne individualizem. Ne svoboda in ne enakost. In ne solidarnost. V novih časih, ki jim je podlago dalo obdobje referendumov v času vstopanja v Nato in EU, se je javno mnenje emancipiralo. Slovenija je sproščena. Ljudje si ne bojijo povedati, kar mislijo. Hkrati pravil izogibanja sovražnemu govoru ni. Javna občutljivost za ta pravila je bila relativizirana. Nestrpni so postali tisti, ki opozarjajo na nestrpnost. In obsodba tistih, ki sovražni govor uporabljajo, je seveda videti vedno bolj nemogoča.
Je ali utegne sproščenost postati zgolj hrbtna etiketa za nacionalno motivirano nasilje, način legitimacije utišanja in pokoritve v imenu Nacije, za katerim se vselej skrivajo čisto partikularni interesi, s čimer bi bilo zgornje hermenevtično »branje« novinarja Mladine upravičeno? In kako sploh preseči antagonizme med intencami in dejanji: oblast si želi sprostiti medije, in potem odvzame avtonomijo javni televiziji, želi sprostiti šolo, in uvede segregacijo za romske učence, želi sprostiti gospodarstvo, a se goreče bori za »nacionalne interese«, želi sprostiti odnos do zgodovine, a nam ponuja svoje, »pravo« branje zgodovinskih dejstev? Je sproščenost tu zgolj izraz za »ad hoc« legimitizacijo političnih motivov ali zgolj zadrega, ki naj zakrije pomanjkljivost političnih vizij? Le kdo bi zaenkrat to vedel.
"DASEIN" ZA TELEBANE
Prispeval/a: MC dne četrtek, 3. avgust 2006 @ 14:50 CEST
Antični svet s svojimi bivanjskimi vprašanji in t.i. katarzičnostjo fascinira množico filozofov in literatov še danes. Spoznaj sebe in spoznal boš svojo bit. Kar je izven biti, ne more biti resnica, saj resnica bivajočega lahko izhaja le iz bivanjske totalnosti, ki preprosto pomeni – tukaj sem, jaz, ki sem! Ta vprašanja so bila v grški filozofiji "razkrita" mišljenju in tudi odgovori nanje so bili mišljeni v območju "neskritosti", v območju resnice kot »aletheia«. Ne samo pri predsokratikih, pri Parmenidu in Heraklitu, temveč tudi pri Platonu in Aristotelu lahko opazimo jasne znake, ki kažejo, da Logos premaga Bit povsod tam, kjer se postavi nad Resnico in pred bit, v obrambo ne-biti. Razkrivanje skrivnosti postane esenca njenega nasprotja, Logos se razgali kot ne-bit obstoječega. Veliki zanikovalec se utopi v breznu lastnega sofizma in nihilizma, ki želi, da bi ne-bi prevladali nad bitjo. Medtem ko očita skrivnosti, da je le horizont za vse kar je omejeno, sam ostaja na mestu (ne-bivajoč), daleč pred horizontom samim, čez katerega ne more videti, ker ne sprejema skrivnosti sveta. Samo skrivnost nam daje uvid za tisto, kar je onstran. Logos grške klasike ni zastrl resnice kot neskritosti, to se je zgodilo šele mnogo pozneje, v moderni dobi, opredeljeni z novoveško "metafiziko subjektivitete", ki vodi v skepticizem in redukcionizem. Logos v oblasti vere, ki priznava skrivnost kot entiteto biti, presega Logos razsvetljenstva in kartezianstva, ki bit obravnava le kot lingvistično strukturo. S tem se spremeni pomen Heideggrovega pojma aletheia ("neskritost biti") – gre predvsem za neskritost resnice, dostopnost "stvari samih". V tej luči lahko razkrijemo resnico le v biti sami. Besede iz Janezevega evangelija: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« manifestirajo tisto bit, ki prihaja od očeta in se k njemu vrača. Bog, učlovečeni sin, se predstavi kot bit, ko stopi s križa premaga ne-bit. Šele božje učlovečenje nam omogoči, da bit razumemo kot bivanje tukaj. Bit ni nekaj onstran, marveč leži na naši strani, tukaj kjer smo. Združeni z očetom s torej že tukaj in ne šele tam. Zmaga nad smrtjo ni zmaga nad ne-bitjo, marveč je spoznanje, da je ne-bit v resnici samo spaček razsvetljenskega Logosa. Logos grške klasike pa stopa po poti, ki jo narekuje Previdnost z gotovostjo mesečnika. Išče tam, kjer je Descartes taval v temi. Razširja kartezijanske koordinate v nove dimenzije, ki presegajo presežnost biti. Vse se začne v biti, izplava v ne-bit Logosa, da bi se naposled lahko vrnilo nazaj v zibelko resničnega sebstva, ki leži onkraj tišine. Bit in resnica namreč sijeta v govorici. Esencialno vprašanje se torej glasi: Ali zmoremo s Heideggerjem priti do govorice, še natančneje, ali lahko prestopimo obrazec govorica govori ter se zadržimo na poti, kjer pridemo do izkušnje govorice. Lahko govorico izkusimo v njeni bistveni esenci biti in ne samo na ravni slušnega zaznavanja ali na ravni interpretacij Logosa. Ko veliki Logos lovi govorico Logosa, kot mačka lovi svoj lasten rep. Ne more pa izničiti govorico poezije, saj ta neskončno presega tisto (ne)bit, ki želi za vsako ceno razumeti samo sebe, a ji to ne uspeva, ker ji Logos postavlja kuliso razuma. Šele Dasein (tu-bit) nam pomaga razumeti pomen sebstva, ki ga zastira skrivnost biti.
Heidegger je prvi filozof, za katerega lahko rečemo, da je tudi »upovedovalec biti«. Zakaj? V uvodu k svojemu osrednjemu delu Bit in čas pravi: »Ali imamo danes odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav menimo z besedo »bivajoč«? Nikakor. In tako velja ponovno postaviti vprašanje o smisli biti.« (Heidegger, 1997:17) Ne da bi takoj zoperstavili svoj Logos, počakajmo trenutek, da zaslišimo notranje čutenje, ki nam lahko edino odkrije slast biti same. Šele v kontekstu zaznav bivajočega samega, lahko razumemo, da je smisel biti veliko več, kot samo smisel, ki nam ga ponuja Logos. »Bivajoč« pomeni biti tukaj in ne tam na drugi strani, kjer je ne-bit oziroma tam, kjer ni biti. Nebivajoče kot nasprotje bivajočega lahko tudi je, a le kot suženj prazne kontemplacije Logosa, ki ne priznava biti lastne bitnosti. Aristotel v četrti knjigi Metafizike izrecno pravi, da noče, da bi prva filozofija več govorila jecljajoče in ji pripiše predmet preučevanja – bivajoče, kolikor je bivajoče, ki pa se lahko izreka na mnogo načinov. Izreči se na mnogo načinov, preseči singularnost zavesti, preseči hkrati Leibnitzov svet monad, je naloga, ki je ne moremo rešiti po pravilih velikega Logosa.
Heideggerjeva hermanevtika in metafizika biti je šla predvsem v smeri odpiranja konstitutivnih pojmov grškega mišljenja, kot so: bit (to einai…), resnica (aletheia), narava (physis), umetnost-spretnost (techne), um (nous), beseda (logos), izgled (eidos), pederastija (phederastia) itd. S ponovnim odprtjem vprašanja biti, s podajanjem mišljenja Heraklida in Parmenida in Talesa, katerega je bistveno določal odnos logos – physis in s prevodom resnice kot neskritosti se Heidegger zapelje v »centrum« grškega mišljenja, resnica kot neskritost pa bo postala eden izmed osti njegove filozofije. Kaj je resnica kot neskritost? Iz skritega v neskritost se namreč premakne, zasije bit bivajočega. Tako kot je previdnost mati modrosti, se Neskritost manifestira kot hči Skrivnosti. Samo Skrivnost nas lahko pripelje do biti same. Naloga filozofov je, da jo iščejo. Naloga pesnikov je, da jo izrazijo. Naša skupna naloga pa je, da ji damo možnost.
Heideggerjeva hermanevtika presega razumevanje Logosa, ki želi biti dokončen razsodnik. Ni je mogoče razumeti v sferi fizikalnega ustroja sveta, niti v sferi zakonitosti vesolja, ki se širi. Je mnogo več in sega tudi tja, kamor galaktične zvezde še niso pustile sledov svojih kometov in žarečih prstanov, ali kot bi rekla naša pesnica:« Človek ima pravico razpolagati tudi z neskončnim: Bog, duša, svet. Končnost tostranskega, zemeljskega, umrljivega se sublimira z neskončpnostjo onostranskega, nezemljskega. Ta razčlovečeni, nečloveški svet, je nebeški nič. Dopustimo vsaj upanje in hrepenenje tostranskemu življenju.«
Bit bivajočega stopi v stalnost svojega sijanja. Bistvo umetnosti bi bilo tedaj tole: samopostavljanje resnice bivajočega v delo.« (Heidegger, 1967: 260) Umetnost tako v umetniškem delu, preko svojega lastnega izrazja, postavi bivajoče v sijanje, bivajoče preskoči iz "svetlobe Logosa" v temo Skrivnosti, iz neskritega zasije v skrito. Šele v senci teme, se prepozna luč, ki je močnejša in bolj sijoča od luči Logosa. Umetniško delo ne postavi v sijanje le posamično, konkretno, ampak izvrši sijanje občega. To je sijanje popolnosti v odsotnosti abotnega Logosa, ki se zaveda svoje nemoči spričo vseobsegajoče biti.
TELEBAN NA ROBU BREZNA
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. avgust 2006 @ 17:45 CEST
Samo zato, ker smo smrtni, ker smo, tako Heidegger, vselej pred breznom ničesa, lahko postavimo vprašanje po biti iz nas samih. Tubit je bivajoče, razkriva resnico svojega genusa ter kot tak nosi presežek nad ostalim bivajočim. Ker sem smrten, mi gre za bit samo; in kot tak se razlikujem od kamna ali stola, tako kot tudi od kuščarja ali ptice - zaradi njegove smrtnosti, in, kar je ključnega pomena, lahko le človek odkriva resnico biti kot take. Zaradi smrtnosti je eksemplaričen, je nekaj več od ostalih bivajočih.
Korak preko roba - vstop v poezijo biti
Prispeval/a: MC dne petek, 4. avgust 2006 @ 07:53 CEST
Heidegger potrjuje in priznava, da so pesniki kakor posredniki med bogovi in med ljudmi, ki delujejo v stanju zamaknjenosti ter s tezo o potrebi po brezglasnem spoznanju, definiciji jezika kot orodja za preučevanje in razločevanje bistva, ločevanja biti od ne-biti, zapuščamo sfero Platonove misli, ki nam služi predvsem kot uvid v klasične opredelitve pesnikov in jezika ter uslišanim pod tonom tišine, v harmoniji z resničnim notranjim jazom (tu-bit) in se podajamo na moderna tla filozofije jezika. Prav jezik je tisti, ki človeka usodno zaznamuje z novimi pomeni, ki nam pomagajo razumeti strukturo biti, ki je trdna v svoji sredi, na površini pa se širi navzven - v odprtost sveta, kjer so v sferi jezikovnih interpretacij mogoče različne razlage, s čimer se razkriva njeno ožje bistvo - metamorfoza trdega jedra iz enosti v mnoštvo singularnosti preko metaforične (simbolne) konstrukcije besed, ki jezik spreminjajo v poezijo in poezijo v Resnico.
Korak preko roba - vstop v poezijo biti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. avgust 2006 @ 10:41 CEST
-----------------------------------------------
IZ NE-BITI V BITI ČEZ ROB
(Filozofski diskurz med MC in Tatjano)
Si se kdaj vprašal
koliko časa boš trajal?
Vesolje je ogromno
in ti si tako neznaten.
Nikar se mi tako gromoglasno
ne smej človek, s svojim
mefistovskim nasmehom.
Zadeva sploh ni tako preprosta.
Ideja, da ti je Bog
tako radodarno določil
večno življenje,
je bila odlična,
a ni funkcionirala.
Le poglej gor!
Zvezde Rimske ceste sporočajo,
da imajo rok trajanja.
Vsak trenutek se kakšna utrne.
Tudi mene in tebe ta trenutek
nekdo odčitava in trga z neba,
ko odčrkuje imena nebesnih teles.
Zvezde sva presenetila,
da sva iz iste snovi.
Nebo mi sporoča,
da beseda razpolaga z mano
in jo ne morem preseči z nobenim
razumskim dojemanjem.
V odprtosti čez rob,
mi ostaja ponižnost
pod utišanim tonom tišine,
ki se kaže v sprejemanju
moje lastne minljivosti
v nadaljevanju spoznanja
minljivosti bivanja,
ki se konča z vero v neminljivost
biti same, kot presežnosti biti.
Prinašam ti mavrično svetlobo,
ki se prebuja iz ne-biti v biti.
Korak preko roba - vstop v poezijo biti
Prispeval/a: MC dne petek, 4. avgust 2006 @ 11:44 CEST
spusti se name,
kot krilo matere,
ki pokriva otroka in ga boža
po mehki koži.
Želim si plavati
med oblaki tvoje tišine,
poslušati bitje tvojega mehkega srca
in čutiti mehkobo tvojih belih prsi.
Vračam se k tebi.
Bežim pred minljivostjo dneva,
v katero me je nekoč porinila tvoja roka,
da bi spoznal svet,
ki je ležal na drugi strani.
Zakoni, ki jih je postavil On,
mi velevajo ostati tukaj,
a moja duša hrepeni po tebi.
Jaz sem. Vem, da sem -
in to je moja bolečina.
Priklenjen z verigo razuma,
v labirintu s tisočerimi smerokazi,
v svetu, kjer kraljuje Logos...,
a duša hrepeni nazaj na Parnas
v objem večnega.
Vem, koliko časa bom trajal.
Ura, ki jo je nastavil On,
neusmiljeno kljuje v žareči lobanji,
v prsih odmeva tesnoba prostora,
ki hoče nazaj proti Njej.
Tam zadaj, nekje za očmi,
ki zre v stroboskopske podobe sveta,
ki hlasta po lučeh, ki so iskre niča,
je samo igla, ki se zajeda v meso
in tolče ob senca.
Boli me, kako zelo me boli!
Kričanje,
ki naj izprazni balast,
se vrača nazaj
in spet gnete tisto,
kar neusmiljeno ostaja v meni.
Želim si nazaj, mati.
Tvoj otrok sem.
Vzemi me in dvigni nazaj v nebo.
Objeta v mavrično svetlobo
poletiva skupaj za kometom sreče.
Korak preko roba - vstop v poezijo biti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. avgust 2006 @ 12:58 CEST
LP Tatjana
Korak preko roba - vstop v poezijo biti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. avgust 2006 @ 17:14 CEST
Sem premislila in ti pravim:
preskrbi takoj vesoljsko plovilo,
ki naju bo dvignilo visoko nad
te prostorske in časovne dimenzije
in nama omogočilo, da premagava
težnostno silo Zemlje in se popeljeva
v neskončne razdalje.
Najino upanje ne poza meja,
presega hrepenenja
in naglico vsakdanjega življenja.
Zapusti svoje seštevke golih užitkov,
ki ne pridejo nikoli do svoje spolnitve.
Izpolnitev upanja ni vsota tvojih
posamičnih uteh, temveč presežnost
na višji, enkrati, edino tebi dostopni
ravni, car v carstvu prihodnosti biti.
Hoja za srečo naju dviguje, poglej,
v loku preko roba naju dviga,
onstran od sedanjosti
v časovno transcendenco, z omotičnostjo
nad globino in višino časovnosti.
Prestavljaj količke med nebesnimi telesi,
premikaj stvariteljske stebre
in pregrade Orlovih vesoljnih meglic.
Teci, teci, teci, vzpenjaj se, vpenjaj, visoko,
visoko, prižigaj pogum na perotih upanja,
naredi se prostornega, prostranega,
raztegni se po vesolju s svojim duhom.
Vabi te presežnost ne-biti v dimenzijo biti.
Evropi na pot - gnothi sauton, zaključna misel avtorice pesmi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 8. avgust 2006 @ 10:11 CEST
Posredujem vam nekatera svoje gledišča v zvezi s komentarji, ki jih je Marja pisala na temo moje pesmi »Evropi na pot«. Trdim, da mojega sporočila ni prav razumela in ga je interpretirala v skladu s svojimi izkušnjami in znanjem.
Povezala sem vse Marjine komentarje skupaj in nanje odgovarjam, ker želim argumentirano dokazati, kako slepe elemente je hotela povzdigniti v kriterij resnice. Uveljavlajala je svoj psihologizem, ki ima za izodišče neko domnevno kolektivno zavest še iz časov, ko se je vse, kar je bilo krščanskega izvora antemiziralo, odklanjalo, sprevračalo v lov na čarovnice in politično ideologiziralo. Razumeti je treba dejstvo, da je Bog odprl struge, da po njih reke valijo svoje tokove. Razumevanje pojma krščanskega etosa, na katerem temelji duh Evrope, ni mogoče brez poznavanja zgodovinskih, filozofskih in verskih tokov, ko pa je vse zgodovinsko tako vrelo in se izčiščevalo. Priporočam, da si preberete zgornji povzet prispevek dr. Marka Uršiča, rednega profesorja za Logiko in Filozofijo narave na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki jasno pove kaj je krščanski etos in duh Evrope.
Poglobljena objektivnost povezuje med seboj vse elemente in vidike spoznanja, in sicer tako, da jih povezuje s človeško aktivnostjo in trudom razumeti stvari kot celoto. Poglobljena aktivnost torej gleda človeško stvarnost v drugačnem položaju, kot vsi odtenki iz ozkega zornega kota subjektivizma, ki je pogosto pogojen tudi z ideološko tendencioznostjo sprevračanja misli in pojmov. Gre za to, da osveščen in razgledan človek motri zgodovinsko dogajanje, v teku katerega se je to bitje, človek, z njo boril, jo počasi obvladoval, spoznaval, vanjo prodiral in jo ustvarjal. To zgodovinsko dogajanje je izredno bogato in zapleteno. Elementi in vidiki za razumevanje določenega vprašanja so zapleteni celo v svoji protislovnosti in zaradi svojih protislovij. Oblikovanje spoznanja in zavesti je prav tako neskončno zapleten, protisloven proces, ki ga ne smemo ločiti od celote človekovega razvoja.
Nekateri hočejo dokazati, da prekašajo s svojo zavestjo vse življenjske resnice in da so bolj humanisti in človeški, kot je človeško etično izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod, čeprav njihova civilizacija in kultura temelji prav na tem izročilu, ki se vulgarno zavrača in omalovažuje pa ne zaradi dvoma v vsebino, temveč zgolj in edino zaradi ideološkega prepričanja. Vztrajajo na stališču, da so človeška etična spoznanja presegli, zato ker so jih bodisi relativizirali ali pa da so se »osvobodili prisile«, ne da bi se vanje resno poglobili, jih razvojno in zgodovinsko razumeli, skratka dvignili na stopnjo spoznanja. Ne razumejo, da nekoč nekateri verski zakoni, npr. zapovedi: ne kradi, ne ubijaj, ne žali svojega očeta in matere…, itd ne predstavljajo nobene zakonske prisile cerkve, kot jo skušajo prikazati, temveč so ta etična merila implementirana v kazensko zakonodajo vsake države in vest vsakega moralnega človeka. Teh zakonov ni mogoče relativizirati in prepustiti dispoziciji človeka ali jih bo spoštoval ali ne, ker predstavljajo pravila za ravnanje subjektov v zasebnem in družbenem življenju, brez katerih bi na svetu zavladal kaos, razvrat in brezvladje. Zakonske prisile jim ne daje cerkev, temveč država.
O svobodni volji posameznika lahko govorimo samo v smislu načel postmodernizma, da je človek v sebi sposoben delovati kot moralna oseba in biti za drugega, ne da bi bil zakon tista prisila, ki človeka iz strahu pred zakonsko sankcijo postavi v položaj, da normo spoštuje, ker se boji sankcij.
Marja trdi, da jih n.pr. Marko presega. Same temeljne elementarne človeške etike ne more nihče presegati, ker jih nihče popolno ne dosega. Lahko si moralen, ker čutiš moralno odgovornost do bližnjega, ne pa zato ker te temeljne človeške postuate bivanja presegaš, saj jih praktično ni mogoče niti doseči, kaj pa šele preseči.
Zakon je tisti, ki mi zapoveduje, vendar jaz sem tisti, ki dam zapovedovanju glas. To je pa povsem nekaj drugega. Torej imam vedno eno odgovornost več kot jo imajo drugi. Jaz sem svoboden toliko, kolikor nisem talec zakona, v resnici utemeljujem moralno osebnost. Ne dovolim, da bi neka moralna pravila stopila namesto moralnega jaza. Moralna odgovornost je v veliki meri dejanje samopostavitve.
Postmoderni pogled na moralno in etiko ni ne relativističen, ne iracionalističen (vsaj po svoji pozitivni varianti ne). Relativizma ne kliče in postavlja za svoj temelj.
Okrog Mojzesovih tablic sta se tako MC kot Marja zapletala v neproduktivne razprave, ker sta gojila misel, da se skuša idejno teološko prenesti nek sklop pravil, ki je veljal pred dva in pol tisoč leti za judovsko ljudstvo v sedanji čas, kot zakone Evrope, kar pa je velik miselni absurd. Moderna filozofska misel išče rešitev med univerzalnostjo in utemeljenostjo. Veliko je šibkih točk v postmodernizmzu, ki nam ga vsiljuje naš čas, ki bi jih bilo treba obravnavati, vendar le-te bi terjale obširno razpravo.
Ko se morala in etika spustita z vrvice in se postavlja vse sproti, in postanejo načela stvar trenutke interpretacije, zavlada moralni kaos, kakršnemu smo danes priča v svetu. Vrednote, kot take ne obstajajo, ampak so stvar interpretiranja tega ali onega ali nekega časa in prostora, ki ga prej ali slej Nemezis kulture lahko obišče in hudo kaznuje, kar pa je običajno v zgodovini imelo za posledico nov vzpon po padanju k dnu (npr. v komunizmu, ko je vse zrušil in ni ponudil nobenega nadomestila) in ponovno vzpostavitev sistema tradicionalnih vrednot.
Nikomur ne vsiljujem svojih pogledov na svet in svojega nazorskega prepričanja. Vsak se želi v sebi čutiti to, kar je v svojem miselnem in čustvenem razvoju dosegel.
Tatjana Malec
"Dasein" še zadnjič in (upam da) nikoli več
Prispeval/a: MC dne torek, 8. avgust 2006 @ 15:48 CEST
Če vprašaš mene, je tisto, kar je zapisala Marja, stokrat več vredno, kot preplonkana filozofska misel, prazno metafizično govoričenje o Evropskem duhu (ki je pogosto samo parfumiran smrad) ali sklicevanje na neke filozofske avtoritete od Sokrata preko Heideggerja do Uršiča. Kar zapiše Marja, je povečini izraz samoniklosti. Pri tem mogoče sploh ni pomembno, koliko katera njena navedba drži ali ne drži. Njeno razmišljanje nekaj velja, ker se odvija v odsotnosti avtoritet. Je znak singularnosti, je znak resnične eksistence, če uporabim »ontološki« slovar.
Tatjana, praviš, da želiš govoriti argumentirano. In kakšne argumente navajaš?! Ponavljaš stare floskule in besedne zveze o veličini krščanskega etosa, o absolutnih božjih resnicah, o univerzalni etiki – vse že stokrat premleto in reciklirano. Sklicuješ se na dr. Marka Uršiča in nam serviraš njegovo humanistično leporečje. Je to kakšen argument? Je Marko Uršič kakšen argument že sam na sebi? Je Heidegger argument? Lepo te prosim! Heidegger še filozof ni v pravem pomenu besede. Je kvečjemu metafizični vuduist, lažnivec, blefer. To, da je bil zagret Hitlerjanec že vemo. To pa, da ga priznavajo za velikega filozofa, ni toliko v čast Heideggerju, kot je v sramoto filozofiji sami. Filozof in logik Bertrand Russell je v svoji knjigi Modrost zahoda, kjer piše o zgodovinskem razvoju filozofske misli od začetkov do danes (in kjer celo Marx-u posveti štiri cele strani) Heideggerju namenil dva klavrna stavka, pa še ta dva ga označita, kot ekscentrika, katerega pisanje je skregano z zdravo pametjo. In kaj je tale tvoj dr. Uršič proti Rusell-u. Palček. Niko i ništa. Pa je zaradi tega lahko argument? Takole se lahko pobijamo do konca svojih dni, zmagal pa bo seveda tisti, ki bo priskrbel najvišjo avtoriteto. To pa je, seveda, lahko samo nezmotljivi bog, najvišji matematik , filozof, biolog, strokovnjak za civilno pravo, genetiko, vojaško zgodovino in razmoževanje japonskih hroščev. Tako potem pridemo do tistih famoznih kamnitih tablic, ki postanejo absolutna resnica. Kamnite plošče, s katerimi lahko po glavi treščiš vsakega, ki razmišlja s svojo glavo. Čemu Uršič, Heidegger, Hegel, Sokrat in Platon, saj tablice že ponujajo absolutno resnico. Zgleda, kot da je Mojzes na Sinaju oznanil konec zgodovine. Tritisoč let pred Heglom. In še malo več pred *censored*uyamo.
Naj dodam še moje sicer povsem eklektično in nesramno laično mnenje o Heideggerju: Heideggerja filozofija je v resnici antifilozofija, ki nasprotuje predvsem najbolj osnovni logiki – je čista subverzija razuma. Bit oziroma famozna »tu-bit« je filološki konstrukt, ki ne pove ničesar novega, o čemer ne bi filozofi govorili že prej. Čar »Dasein-a« je prav v njegovi izmuzljivosti. Je zgolj slovnični, semantični trik, ki besedi obstoj ali bit omogoča, da postane povedek. Okoli tega se potem sprede cela filozofija, ki se kaže kot obskurna ontološka »bluznja«. Eksistencialistična sholastika. Fran Milčinski je napisal Butalce, če bi poznal Heideggerja pa bi verjetno napisal še Bitalce, kjer bi poleg Cefizlja in župana nastopal še vaški filozof, ki bi v gostilni razpredal o ontološki diferenci, ki pitje ločuje od bitja. (Biti pomeni piti – osebek postane povedek in skozi pitje osmisli svoje bivanje)
Pri filozofiji gre pogosto za navadno bedastočo, za čisto metafizično spekulacijo, ki temelji na praznem govoričenju in obračanju besed. Če nečesa ne razumeš, je včasih tudi zato, ker v resnici ni ničesar, kar bi se dalo razumeti. Filozofija, ki se sama postavi onkraj razuma, se s tem zaščiti pred vsako kritiko. To potem ni več filozofija, marveč kvečjemu vera ali v slabšem primeru - povsem običajna prevara.
Tatjana, če nisi pri branju moje »Dasein filozofije« opazila, da gre za čisto »zajebancijo«, potem ti bog pomagaj. Še moja pesem, nad katero izkazuješ navdušenje, je v resnici čisto, 100% nategovanje. Osnovne sestavine: logos, bit, ojdipov kompleks, patos, eksistenca, preseganje, transcendenca, bla, bla,bla, bla – malo premešaš in potem nastane nekaj globokega, tako globokega, da razumejo samo posvečeni. Za vse ostale pa so to cesarjeva nova oblačila. Pesem (zanjo sem potreboval mogoče 15 minut) sem napisal tako, da bi ti bila všeč, uporabil sem približek tvojega sloga, tvoje miselne konstrukte, prilagodil sem se tvojemu okusu. Čista rutina, manira brez duha. Takih pesmi lahko natrosim kolikor hočem, ne da bi ob tem občutil ali doživljal karkoli, razen perverzne naslade, da iz nekoga brijem norce. Še najmanj kako bit ali notranjo eksistenco, odprtost navzven, …bla, bla, bla, bla. Gre za prazno filološko onaniranje, za čisto »bluznjo«, samozadovoljujoči larpurlartizem. Še enkrat preberi moje prispevke na temo »Dasein«, lahko jih pošlješ v pregled tudi kakšnemu filozofu ali filologu, da jih bo razčlenil. Gre za zvarek, eklektično zmes namenoma sprevrženih citatov in lastnih tavtoloških konstruktov, ki sem si jih izmišljal sproti, po potrebi, v nedogled, jih verižil kot jaro kačo v čvekajočo bitnost o biti, zaradi biti, pod bitjo, nad bitjo, za bitjo in pred bitjo, da bi zadeva izpadla, kar se da »odbita«. Prepričan sem, da bo marsikdo nasedel, tako kot si verjetno nasedla ti. Začni RAZMIŠLJATI o tem, kaj pomenijo posamezni stavki. Če boš v tem še vedno odkrila nek smisel in ali konsistentnost, potem si verjetno psihično bolna.
Tatjana, praviš, da danes v svetu vlada moralni kaos. Da ne obstajajo vrednote, marveč so le stvar interpretacije tega ali onega. Je bilo kdaj sploh drugače? Nikoli v zgodovini človeštva ni vladal moralni red, razen morda čisto na začetku, ko je človek živel v tropih, tekal okoli gol in obiral banane. Zgodovina nas uči, da je moralni kaos pogosto obratnosorazmerem s stopnjo REDA, ki vlada v neki civilizaciji. Fašizem in komunizem temeljita na REDU. Tako imenovane tradicionalne vrednote, so samo stare interpretacije vrednot. So reciklaža nekega starega moralnega kaosa. Rušenje starih vrednot ni znak »Nemezisa«, marveč je kvečjemu znak, da je na obzorju nov preporod (v seriji mnogih), ki so človeštvo dvigali na višjo duhovno raven. Človeštvo se je dvigalo na višjo duhovno raven samo s podiranjem starih redov, ki so temeljile na starih vrednotah. Zakaj potem tolikšna nostalgija po starih (Mojzesovih) časov. Konzervativci imajo pač radi konzerve, stare preizkušene okuse, čeprav malo plehke, ne preveč hranljive, a na površini žlahtno plesnive kot dober camembert in dišeče kot močna gorgonzola. Blagovna znamka Mojzes ™ (Copyright Jahve International) je nedvomno zaščitni znak, ki zagotavlja vrhunsko kakovost izdelka. Ker na konzervah piše, da je rok trajanja neomejen, so ljubitelji konzerv pripravljeni požreti tudi najbolj pokvarjeno menažo iz drugega tisočletja pred našim štetjem. In če jim ob tem postane slabo, lahko neprebavljene ostanke pobruhajo na tiste, ki imajo radi bolj surovo in svežo hrano, brez svetopisemskih začimb in travic modrosti.
OPOZORILO: Spoštovane bralke in spoštovani bralci (oziroma tisti norci, ki še vztrajate v tej ontološki te(k)mi!)
Če želite v resnici izvedeti kaj več o Heideggerju, če želite razumeti resnični pomen Heideggerjeve besede in misli, potem preberite VSA Heideggerjeva dela. In to v originalu. Sam Heidegger je izjavil, da sta samo grščina in nemščina vredna filozofskega jezika. Potem preberite še vsega Platona in Hegla (tudi v originalu). Dokler berete in razmišljate po slovensko, ste le pogani – filološka nižja rasa, ki razume le Bleiweisove rokodelske novice in Slomškove pridige. Samo tako boste lahko razumeli pesem »Evropi na pot« in seveda še nesprejeto Evropsko ustavo ter njeno preambulo. (Pesnici predlagam, da svojo pesem nemudoma prevede v staro grščino ali vsaj v nemščino). Računam seveda na to, da Staro zavezo bolj ali manj že poznate. Če ne, se nemudoma lotite še tega – najbolje, kar v originalu. Nenazadnje je bil tudi Mojzes neke vrste filozof. Ali vsaj prototip filozofa. Judovski Sokrat, ki je namesto logike oziroma svojih možganov uporabljal kamnite »plonk cegle«. Božji »Dasein« je vklesal v kamnite tablice, te pa je v pravem duhu interpretiral šele Heidegger, ki je na koncu pristavil še nepogrešljivi Heil Hitler! Iz pepela krematorijev je potem vstal feniks in poletel proti nebu. Rodila se je nova Evropa, prekvašena s krščanskim etosom in posuta s postmodernističnim eksistencialističnim pecilnim praškom. Prerokba se je uresničila. Kolikokrat še?
NE KRADI, NE UBIJAJ....!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 8. avgust 2006 @ 21:21 CEST
Zame "Ne kradi, ne ubijaj, spoštuj očeta in mater...!" niso pokvarjena in plesniva konzerva. So davno spočete duhovne misli, ki človeku kažejo smer k njigovi počlovečenosti. Te človek še ni dosegel, ker kraja in ubijanje ter druge pregrehe so še vedno njegove spremljevalke v spirali časa.
Hvala za potrpežljivost in lep pozdrav
Tatjana Malec
FILOZOF
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 07:03 CEST
(Satira)
Ima napotnico
za rekonvalescenco otroštva.
Odločil se je,
da se bo zdravil in odrasel
v istem svetu, kot je zbolel.
Izbral si je dan in uro,
ko bo zaplul po plavžu gorečem,
v razbeljeno maso svoje krvi,
se obul škorenj poguma,
ogrnjen z ekološko kožo modrosti.
Za roge modrec zagrabil je nič,
se oklenil retorike kot ostrilec vesti,
neočiščen filozofskih strasti,
ki so povezane z vsem,
kar se začenja in na svetu konča.
S ponaredkom dimne zavese,
s pogledom v filozofe nazaj
ni spoznal evropskega izvira duha.
Obstal je pred ciljno črto
na robu, kjer se začenja tema
in dež mu polni dlani
s tekočino težkih oblakov,
ki mu polzijo s točo besed skozi kri.
Preletava Atlantik s Concordom,
z Marcedesom vozi na kolesih sivo snov
s prostorom, ki ga nosi v sebi –
prostorom svobode in nergačem duha.
V njegovi dušenimi čipi mu ptič,
ki vzleta in pada. Rad bi letel.
Nedokončanost, ki izbira, kupčuje,
poceni kupuje in drago prodaja
virtualnost za glasbo duhovne rasti.
Iz vedra se tekočina doživetja izprazni,
se z novim doživetjem duša napolni.
Z basnijo poskočnega kenguruja
hodi po svetu z malho mladičev,
s težo njegov trebuh je zdaj obložen.
Ubogi duhec, kako si anarhično razpoložen,
filozofsko osiromašen, stanjšan in suh,
nabasaj si piškotkov v tvoj lačen trebuh,
da ti pokvarjena konzerva ne okvari okus.
TUBIT
Prispeval/a: MC dne sreda, 9. avgust 2006 @ 09:44 CEST
Tubit je tukaj in je bit,
Ni je tam in je, ker ni,
tukaj je, ker tam je ni.
Tubit je bistva čas in bit,
je globoka izpeljava,
ki je ne razume vsaka krava.
Tubit nam izboljšuje apetit.
Je začimba za konzerve,
sol za dušo, manj za nerve.
Tubit je ontološki dinamit.
Metafizik onanira,
dokler bit ne eksplodira.
Tubit je boljša kot biskvit,
filozofska limonada,
sladka kakor čokolada.
Tubit zasuk je korenit.
To je misel drzna, blazna,
znotraj votla, zunaj prazna.
Tubit je kakor dolga nit,
bolj ko vase se zapleta,
bolj je zvita in napeta.
Tubit ontološki je gambit,
pamet proč, kaj bo ta zgaga,
kdor bolj bluzi, ta naj zmaga.
Tubit je trdna kot granit,
valuta čvrsta kakor skala,
ontološka nominala.
Tubit je filozofski hit.
Od sofistov do Martina,
čvek postal je spet doktrina.
Tubit je tudi samobit,
saj izhaja iz sredine,
lačna lastne veličine.
Tubit je ontološki ščit,
angel varuh pred praznino,
varna megla pred jasnino.
Tubit je metafični kredit,
Govorijo, da se splača,
bit nikoli se ne vrača.
Tubit je metafizični nakit.
Razstavlja se in kiti
že na vsaki filozofski riti.
Tubit je vesoljni satelit.
Dvignjena po metafizični spirali,
zdaj leti po onto-orbitali
Tubit filozofski je zenit.
Martin sveti kakor sonce,
svoj »Dasein« v naci lonce.
Tubit je filološki rekvizit,
Strastna slovnična kabala,
filo-fitnes za čvekala.
Tubit je presežni suficit,
je brez prostora in brez časa,
širi se kot metastaza.
Tubit je zadnji gabarit.
Ni je, ki je ne presega,
temelj niča je in vsega.
Pripev:
Čeprav je vse in vse obsega,
je alfa, omega in mega,
tubiti ni brez dobre riti.
TUBIT IN KRAVA NA PAŠI
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 11:36 CEST
Nekdo, ki je to bral je rekel: "Kateri robot pa je spesnil to pesnitev?"
Dejal je: "Odgovornost za takšno ustvarjalnost se ne da transformirati na noben cheeap-mikorprocesor. Digitalni Heideggar bi moral še dolgo čakati "na se". Zaman, za vselej, če se ne bo posrečilo iz biti (ov) preiti na"trit"e ali kaj bolj sestavljenega." Globoko in na široko se je nasmejal: "Saj sem vedel, Plehanov ga ima v pasti!"
Jaz pa pravim, da nobenemu od zanamcev ne bo treba zavidati uresničitve takšne metakreativnosti "tubiti".
Hvala Bogu, da so vsaj pri nekaterih vidne meje med človekom in strojem, kajti ob takšni metakretativnosti brez lastne "tubiti" bi se človek vedno bolj krčil na zgolj racionalno mehansko stran v škodo emotivno, racionalne, etično vrednostne narave; transformacija v simulaciji bi šla postopno od oddaljevanja svojega lastnega bistva, pravzaprav v igubo specifične človečnosti. Človek bi se spreminjal in izgubljal v proizvod,
stvaritev samega sebe pa v superčloveka - robota. Taka filozofija bi nas vsrkala vase, človek bi sicer preživel, ne bi bil pa več človek.
Po darvinizmu človek še ni človek. Človek je matafizično mejno bitje, pa če je komu prav ali mu ni. Kje je meja med človekom razmišljanja in superčlovekom- robotom, ki ve in zna odgovoriti na vse? Če je Marko na tem ljubem svetu postal večna krona dokončnega razvoja, človeške pameti, z veličinskimi idejami in veličinsko pametjo "kapo dol!" gospod superrobot.
"Tubit" pa je postala sedaj takšen aksiom, ki je ne razume vsaka zemeljska krava. Hvala za velikodušen in kultiviran kompliment!
Bog Stvarnik, pridi na pomoč z Boolovo binarno algebro v bit-ih, ker smo postali ljudje tako protislovni, da z "biti" ne moremo nikoli ničesar vrednotiti, Boolova binarna algebra z Markovega možganskega računalnika nam daje samo "podatke" in "dejstva", nikoli pa nobenih "vrednot". Vse vrednote so postale plesnive konzerve. Computer se ne more nikoli kesati, se opravičiti, nikoli se veseliti ali žalostiti, ne more biti srečen . Med "da" in "ne" je samo nevtralna ničelna točka. Ali se sploh splača še biti tak superčlovek - robot?
LP Tatjana
TUBIT
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 24. avgust 2006 @ 18:18 CEST
z velikim veseljem in radostjo vam sporočam, da Marko odhaja najverjetneje na komisarski položaj v Bruselj z mojo pesmijo na ustih "Evropi na pot".
LP Tatjana