I. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve meni, da je katoliški krst dojenčkov oz. otrok v nasprotju s slovensko ustavo, kar vse utemeljuje s spodaj navedenim.

1. Ustava v 41. členu določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.


Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.» To je vsebina svobode vesti.

2. Nekateri menijo, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem. Takšno stališče je napačno, saj je v prej omenjenem določilu zapisano, da mora biti usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje po njihovem prepričanju ni "absolutna", temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v Katoliška cerkev (KC)? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2. stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri ter o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Otroci, in tako tudi dojenčki, so glede na ustavna določila in Konvencijo o otrokovih pravicah tako samostojni pravni nosilci pravic, torej so subjekt in ne objekt ali last svojih staršev ali cerkve. Iz vsega tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali krstu, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje ali vstopa v neko versko skupnost, je potrebno s to vzgojo počakati. Tako je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času "miruje". Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni nepomembno tudi to, da je svoboda vesti oz. veroizpovedi pravica in ne obveznost, zato otroku te pravice ni potrebno nikdar koristiti. Na kratko rečeno: otrok je tisti, ki sprejema odločitve, starši mu pri tem le pomagajo oz. ga pri tem usmerjajo. Starši imajo torej samo pravico usmerjanja in ne odločanja.

3. Po Katekizmu katoliške cerkve (KKC) se mora krščenec podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (št. 1269 in 1270). S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj direktno posegajo v njeno svobodo oz. duševnost, poslušna mora biti namreč cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena. Za sprejem dolžnosti pa mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da bi bilo težko reči, da je krst v tem pogledu v korist otrok. Korist otrok pa je vrednota, ki jo varuje ustava, saj ta v 54. členu določa, da se lahko staršem pravica do vzgoje svojih otrok odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pa tudi 56. člen ustave varuje koristi otrok, saj določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. In se če vzame v obzir še dejstvo, da krščena oseba postane ud cerkve in ne pripada več sama sebi (KKC, št. 1269), torej gre za neke vrste suženjstvo in da krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz KC, notranja zakramentalna povezanost, ki nastane s krstom, se namreč ne da izbrisati, kot to uči KC - je protiustavnost neprostovoljnega krsta še toliko večja.

4. Sicer pa je neverjetno, da nekdo, ki ni nikoli dal soglasja k vstopu v cerkev, iz nje niti ne more (celovito) izstopiti in je očitno »večno« pripadnik te organizacije, seveda po nauku KC. In ko marsikateri otrok, ko odraste, formalno izstopi iz Katoliške cerkve, ga ta izobči (izobčenje je najhujša cerkvena kazen) in ga tako zaznamuje kot drugorazrednega človeka. Če ne bi bilo krsta dojenčkov, ali bi bile pedofilske afere klerikov? Verjetno bistveno manj. In mnogi otroci imajo zaradi spolnih zlorab s strani klerikov uničeno življenje. Tako je mogoče v mnogih primerih krst prva stopnica k zlorabi otrok.

5. Krščenec je po KKC dolžan pred ljudmi izpovedovati vero, kar je v primeru prisilno krščenih otrok direktno v nasprotju z 1. odst. 41. člena ustave, ki vsem jamči svobodno izpovedovanje vere. Kako lahko nekdo, ki mu je bila brez njegove privolitve naložena huda dolžnost, da mora pred ljudmi izpovedovati katoliško vero, to svobodno izpoveduje? Kako lahko nekdo, ki nikoli ni prostovoljno vstopil v Katoliško cerkev in je pod grožnjo izobčenja, če ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, svobodno izpoveduje vero? In izobčenje, torej večno prekletstvo, je včasih pomenilo smrt, sedaj pa pomeni vsaj drugorazrednost. Tudi ni pozabiti, da tistega, ki izstopi iz KC tudi zadene izobčenje! Nekdo, ki ni nikoli prostovoljno vstopil v KC, je kaznovan, ker je izstopil iz nje in pri tem samo uporabil versko svobodo, ki mu jo priznava ustava. Nerazumljivo za pravno in demokratično državo.

6. Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Postavi se vprašanje, kaj je ostalo od dojenčkovega dostojanstva, če je pri krstu postal stvar, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to uči KC. Dojenček torej postane nova stvar, njegov lastnik postane, vsaj v duhovnem smislu, seveda Katoliška cerkev, saj uči, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Kaj je še ostalo od dojenčkovega dostojanstva, če se bo moral prisilno podrejati cerkvenim predstojnikom ter jih ubogati? Krščen predsednik države mora tako, po katoliškem nauku, ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Kdo potem vlada v tej državi?

7. Krst dojenčkom oz. otrokom ne jemlje samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo…), temveč brez njihovega dovoljenja posega celo v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom “prisilno” člani KC. Ali niso dojenčki žrtve cerkve in tudi države, ki bi morala po ustavi zavarovati dojenčke pred vsako zlorabo oz. nasiljem, pa tega ne stori! Zakaj niti ne opozori KC vsaj na njeno lastno pravilo, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere."

II. Kot predhodno navedeno, Katoliška cerkev uči, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere." Uči pa tudi Jezusove besede, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Oboje skupaj logično pomeni, da je potrebno, da se o krstu in o nauku cerkve, vključno z vsemi obveznostmi, ki jih prinaša krst, otroke sprva pouči in šele nato se jih krsti, seveda če se le-ti s tem strinjajo. Po katoliškem nauku sta torej dva pogoja za krst otrok: predhodno poučevanje in soglasje samih otrok. Kadar prej navedena pogoja ne obstajata, krstov otrok ne bi smelo biti. To pomeni, da je krst dojenčkov kot tudi ostalih otrok, ki niso dali soglasja in niso bili predhodno poučeni, kršitev samega nauka KC. Posebej je to kritično, saj ta cerkev deluje v tem primeru v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, kot že navedeno in kar KC ne zanika, da je potrebno prvo učiti in šele na to krstiti. Katoliška cerkev tako pri krstih dojenčkov oz. otrok ne krši samo Ustave Republike Slovenije, temveč celo lasten nauk oz. nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj - da jo je ustanovil Jezus Kristus, pa trdi cerkev sama.

III. V Večeru (9.5.2006) je bilo zapisano, da je tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje navedel, da v Katoliški cerkvi ni mogoče brez dovoljenja staršev krstiti otrok, kar pa je v nasprotju z Zakonikom cerkvenega prava. Ta namreč v 3. odstavku dopušča, da se krstijo otroci katoliških kot tudi celo nekatoliških staršev, ki so v smrtni nevarnosti, celo proti volji staršev. Navedba dr. Sajeta je torej v nasprotju s pravom Katoliške cerkev in vprašanje je zakaj? Ali dr. Saje ne pozna Zakonika cerkvenega prava ali pa ga pozna, pa je namenoma trdil nekaj, kar ni res? Če je to drugo, zakaj je to storil? Zakaj je mediju namenoma posredoval napačno informacijo? Težko bi bilo verjeti, da doktor znanosti ne pozna osnovnih pravnih pravil svoje cerkve! V vsakem primeru pa informacija, ki jo je posredoval mediju, ni bila točna. Zato se v bodoče postavi vprašaj glede verodostojnosti izjav, ki jih daje omenjeni tiskovni predstavnik in zato po mnenju društva dr. Saje ne more biti sogovornik organizacij oz. oseb, ki se obračajo na Katoliško cerkev oz. škofovsko konferenco ali na katere se obrača ta organizacija, saj se bo ob posredovanih informacijah postavilo vprašanje ali so informacije, ki jih daje takšna oseba, verodostojne ali pa gre za manipulacijo? Zato bo Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve predlagalo Slovenski škofovski konferenci, da zamenja svojega tiskovnega predstavnika, saj meni, da je verodostojnost dr. Sajeta omajana.

IV. Katoliška cerkev javno obtožuje Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, da je nestrpno in da se bori proti njej. To ni točno. Društvo se bori za človekove pravice in svoboščine in želi, da se v javnosti odpre razprava o problemih oz. primerih, ki so povezani s kršitvijo ustave. Posebno pozornost društvo namenja pravicam šibkih, to je npr. otrok. Tudi krst otrok spada v to kategorijo, saj gre za nekaj, kar ni v korist otrok in nasprotuje tudi ustavi RS. Društvo nikogar ne kaznuje, če ne sprejme njenega mnenja, kot to v bistvu naredi Katoliška cerkev, ki svoje nasprotnike celo izobči. Društvo tudi nima nauka, kot ga ima omenjena cerkev, ki javno razglaša: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjevati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš.« (papež Pij IX., 1862) Zato se postavi vprašanje ali ni nestrpna ravno Katoliška cerkev, ki izloči vse tiste, ne samo katolike, ki ji nasprotujejo.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Zanj Vlado Began, pravni zastopnik

VABILO MEDIJEM NA TISKOVNO KONFERENCO

Slovenija je kot pravna in demokratična država zavezana k spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, posebej tistih skupin ljudi, ki so zaradi svojih takšnih ali drugačnih lastnosti bolj ranljive. Med takšne spadajo tudi otroci in zato mora država zanje zagotoviti dosledno spoštovanje vseh pravic, ki jim jih jamči pravni red. To nenazadnje od države zahteva Ustava RS, saj ta otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem ali zlorabljanjem.

Eno izmed dejanj, ki se tiče pravic in položaja otrok, posebej dojenčkov, je krst, prav posebej katoliški. V javnosti zbuja krst različne odmeve: eni trdijo, da je krst otrok, še prav posebej dojenčkov, protiustaven, ker ne spoštuje svobodne volje otrok in njihove svobode vesti, drugi trdijo, da s krstom ni nič narobe in da ta spada izključno v pristojnost verskih skupnosti in da država pri tem ne more oz. ne sme ničesar narediti.

Čeprav je problematika krsta, tudi v pravnem smislu, prisotna v javnem prostoru, se neodvisni ustavno-pravni strokovnjaki, npr. iz Pravne fakultete v Ljubljani (Večer, 11.5.2006) o tej temi, čeprav so bili pozvani, ne izjasnijo. Zakaj? Ali se s svojimi stališči nočejo zameriti katoliški cerkvi? Če je temu tako, ali je potem mogoče sklepati, da katoliško stališče, da krst otrok ni problematičen z vidika ustave oz. otrokovih pravic, ne drži in da gre za protiustavno dejanje KC?

Na tiskovni konferenci bo podrobneje predstavljeno stališče društva, da je krst otrok, posebej še dojenčkov, v globokem nasprotju s slovensko ustavo, saj otrokom odvzema versko svobodo, ki ni priznana samo s slov. ustavo, temveč tudi z mednarodnimi pravnimi dokumenti. Prav tako bo predstavljeno, zakaj katoliška cerkev s krstom dojenčkov ne krši samo slovenske ustave, temveč tudi svoj lastni nauk, saj bi glede na Jezusove besede, njegov nauk pa naj bi bil temelj cerkve, “prvo učite, nato krstite”, morala otroke sprva poučevati, šele potem pa krstiti.

Posebna pozornost bo dana tudi pozivu društva Slovenski škofovski konferenci, da naj zamenja svojega tiskovnega predstavnika dr. Sajeta, saj je ta trdil (Večer, 9.5.2006), da v katoliški cerkvi ni mogoče brez dovoljenja staršev krstiti otroke, kar pa je v nasprotju s kanonom 868 Zakonika cerkvenega prava, ki dopušča krst otrok katoliških kot celo nekatoliških staršev, če so v smrtni nevarnosti, celo proti volji staršev. Če dr. Saje ne pozna svojega temeljnega pravnega akta ali če namenoma trdi nekaj, kar ni resnično, po mnenju društva ne more biti sogovornik organizacij oz. oseb, ki se obračajo na katoliško cerkev oz. škofovsko konferenco ali na katere se obrača ta organizacija, saj se postavi vprašanje ali so informacije, ki jih daje takšna oseba, verodostojne ali pa gre za zavestno manipulacijo?

Na tiskovni konferenci, ki bo:
v petek, 19.5.2006, ob11.00 uri
v prostorih uprave podjetja Petrol, Dunajska 48, Ljubljana (ploščad v Plavo laguno)

vam tako želimo predstaviti zgoraj navedeno problematiko.

Na tiskovni konferenci bosta sodelovala:
• Moris Hoblaj, teolog in sociolog, podpredsednik društva
• Vlado Began, odvetnik, pravni zastopnik društva

Prisrčno vabljeni!
Za društvo:
Janja Škrjanc, predsednica