Piše: Branko Štrucl (Haložan)

Dejstvo, da vsak posameznik v življenju zasede vse generacijske vloge, je prav gotovo globoko zakoreninjeno v kolektivni zavesti vseh državljanov. V preteklosti so ljudje na stare dni iskali varnost v lastni številčni družini, danes pa jo je treba iskati predvsem V ZAUPANJU IN SOLIDARNOSTI OD MLAJŠIH GENERACIJ.

Seveda medgeneracijski sporazum ne more temeljiti izključno na zakonodaji, temveč izvira iz pristnega človeškega sočutja in skrbi za vsa pomoči potrebna živa bitja.Vsakdo se namreč iz svoje osebne izkušnje zelo dobro zaveda, da bo prej ali slej sam ali pa morda njegov družinski član na lastni koži izkusil nemoč in potrebo po vzajemni pomoči. Zato bi bilo izredno kratkovidno privilegirati določeno generacijsko skupino na račun drugih, ko pa dobro vemo, da se ne moremo izogniti nobenemu življenjskemu obdobju niti posledicam, ki jih to prinese.

Sodelovanje vseh generacij je ključnega pomena za harmonično delovanje družbe. Trditev, da so nam posamezne skupine v breme, je kratko malo neetična in nepoštena. Vsakdo v družbi je njen tvorni člen, ki se trudi in zanjo prispeva po svojih najboljših močeh. Medgeneracijski sporazum zgolj potrjuje in prepoznava posameznikov trud in pomoč v njegovem aktivnem obdobju, kar mu na starost vrača v obliki pokojnine, zdravstvenega varstva in posebne starostne oskrbe.

Vsaka generacija mora sprejeti odgovornost za trenutni in prihodnji položaj ter ozavestiti svoj resnični pomen v družbi in delovati po svojih najboljših močeh.Šele tedaj bomo lahko z gotovostjo rekli, da je prihodnost vseh prav gotovo V SOLIDARNOSTI IN MEDGENERACIJSKEM SPORAZUMU.

Vir: http://www.gibanje.org