V tednu pred mednarodnim dnevom svobode tiska v Sobotni prilogi Dela zaradi pritiskov predsednika uprave in odgovornega urednika ni izšel že opravljen intervju z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. To je bila zadnja izdaja priloge pod vodstvom urednika Ervina Hladnika Milharčiča in izvršne urednice Tadeje Zupan Arsov, med njeno pripravo (v petek, 28. aprila) pa smo bili priča še več posegom in poskusom posegov v vsebino.

Prolog: Kdo se boji Zorana Jankovića?

Nekdanji predsednik uprave Mercatorja je bil povabljen k intervjuju prav za Sobotno prilogo (SP), vendar so se odgovorni urednik Dela, urednik gospodarske redakcije ter predsednik uprave tik po pogovoru odločili, da naj bi bila šele po prvomajskih praznikih objavljena le krajša različica, in to na gospodarskih straneh časnika Delo. Taka rešitev naj bi bila kompromis; predsednik uprave Danilo Slivnik je namreč zahteval, da Delo intervjuja sploh ne objavi.

Zapisa štiriurnega pogovora (ki sta ga Primož Cirman in Vanja Tekavec opravila v torek popoldne) pred vsemi temi odločitvami (sprejetimi v sredo) ni videl nihče. Ni bilo, skratka, pomembno, kaj je Janković sploh povedal, ampak je za prepoved objave v SP zadoščalo že samo ime intervjuvanca. Je pa bil tisto soboto, 29. aprila, na mnenjski strani časnika Delo objavljen daljši zapis Žige Debeljaka, ki je nadomestil Jankovića na vodilnem položaju v Mercatorju. V članku Debeljak zagovarja t.i. zaprto dokapitalizacijo Mercatorja, Pivovarna Laško pa prav v tem času povečuje svoj delež v Mercatorju brez prevzemne ponudbe. V preteklosti so se že večkrat pojavile povezave med interesi Pivovarne Laško, ki ima v lasti 24,99 odstotkov delniške družbe Delo, in vsebino časnika Delo, zato je mogoče sklepati, da lastniki z nastavljenim vodstvom Dela skrbijo za prepričevanje novinarjev in urednikov o »pravi resnici«.

O prepričevalnih metodah Delovih šefov je med drugim znano to, da so usmerjene neposredno na posamezne novinarje in vključujejo grožnje z odvzemom stimulacije in znižanjem plače. To in še kaj več je grozilo Primožu Cirmanu, lanskoletnemu dobitniku nagrade Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev, če ne bi upošteval navodil svojega resornega urednika. Ta je Darijan Košir, ki od predčasne razrešitve s položaja odgovornega urednika vodi gospodarsko redakcijo in je obenem namestnik novega odgovornega urednika Petra Jančiča, sicer tudi dobitnika novinarskih nagrad. Koširjeva navodila Cirmanu (na zahtevo nadrejenih) so bila, naj ne izpolni naročila iz drugega uredništva, in to kljub že sklenjenim dogovorom in že opravljenemu pogovoru. Ob poskusu preverjanja teh informacij me je Cirman napotil na vodstvo Dela. Dejstvo je, da do petka, 28. aprila – ko je šla v tisk SP – intervjuja ni oddal. Po dostopnih informacijah mu je odgovorni urednik pred tem izrecno prepovedal, da bi zapis poslal komur koli drugemu kot njemu.

Sobotna priloga je bila tisti teden izjemoma podaljšana z 32 na 40 strani. Odločitev o povečanem obsegu lahko sprejme oziroma potrdi le odgovorni urednik - ki je to tudi storil, in to z vednostjo, da naj bi dodatne strani med drugim napolnil omenjeni intervju. S tem je bil seznanjen tudi Darijan Košir, o povečanem obsegu priloge in intervjuju z Jankovićem je bila obveščena tudi Delova oglaševalska služba. Kljub temu naj bi bil glavni razlog, da intervju ni smel biti objavljen v SP, da ni bil »medresorsko usklajen«.

Nekaj dni pred predčasnim iztekom mandata urednika Ervina Hladnika Milharčiča, ki je bil tedaj na potovanju v Sudanu, je poleg prvih informacij o zapletih z omenjenim intervjujem z Dela prišla tudi informacija, da je odgovorni urednik od izvršne urednice SP zahteval, naj bo namesto načrtovanega uvodnika na prvi strani objavljeno besedilo Ivana Puca. Ta je pred nedavnim iz uredništva Maga prešel na Delo. Na uredniškem kolegiju je Tadeja Zupan Arsov od Petra Jančiča slišala, da bo – če ne izpolni te in drugih vsebinskih zahtev – odpuščena.

Prvo dejanje: »Boste že videli!«

V petek, 28. aprila, smo skozi odprta vrata sosednje pisarne v redakciji SP zagledali predsednika uprave Danila Slivnika. Videli smo, kako razburjeno žuga proti izvršni urednici, medtem ko ji odločno govori, da niti ena stran ne sme v tisk, ne da bi jo odobril odgovorni urednik Dela. Izvršna urednica je predsednika uprave pozvala, naj ne uporablja grozilnih gest in naj si ne jemlje pravice posegati v vsebino, ker je po statutu Dela nima.

Okrog pol dvanajste je Tadeja Zupan Arsov odšla v centralno redakcijo, kjer poteka tehnično urejanje SP. Kmalu se ji je pridružilo še nekaj sodelavcev, zaradi dogodkov v minulih dneh je bil prisoten tudi pravni zastopnik Sindikata novinarjev Slovenije Bogdan Mahne.

Ko se je končal uredniški kolegij, okrog poldneva, je v centralno redakcijo prvič prišel Peter Jančič in želel videti SP. Izvršna urednica ga je prosila, naj počaka, da bosta s tehničnim urednikom dokončala delo. Približno pol ure zatem se je Jančič vrnil, tokrat z novo urednico priloge Ireno Štaudohar, ki jo je predstavil sodelavcem. Kmalu sta oba odšla, nekaj čez 13. uro pa je Jančič spet prišel v desk in pripomnil, da priprava SP zamuja. Med drugim je od tehničnega urednika izvedel, da ob petkih ni treba oddati postavljenih strani že ob 12. uri kot običajno in da so prilogo že (brez posebnih zapletov) pošiljali v tiskarno tudi po 14. uri, kar je pomembno predvsem zaradi njegovih kasnejših očitkov o triurni zamudi.

Jančič se je vrnil okrog 14. ure, tokrat v spremstvu Danila Slivnika, ki je najprej stopil do pravnega zastopnika novinarskega sindikata: »Kaj pa vi tu delate? Oprostite, sindikat novinarjev nima pri uredniškem delu nobenih pristojnosti. Če boste za vsako figo sem prihajali, bomo v pogodbo drugače zapisali. Ker pogodba (Delova kolektivna, op. a.) še ni podpisana…«

Odgovorni urednik je dobil »printe« SP in sedel za nekaj metrov oddaljeno mizo v centralni redakciji. Slivnik se mu je nemudoma pridružil in začel čez njegovo ramo prebirati tekste. Sledili smo jima Tadeja Zupan Arsov in nekaj sodelavcev SP, ki smo slišali, da želi odgovorni urednik odstraniti nekaj besedil, tudi če bo zato treba zmanjšati število strani. »Nenavadno, ali ne bi morda to vodilo v poslovno škodo?« je vprašala Tadeja Zupan Arsov in dobila odgovor Danila Slivnika: »To bo pa uprava presodila, ali bo poslovna škoda. On (Peter Jančič, op. a.) bo pa presojal, on je urednik.« Oporekali smo, ker je Slivnik stal ob Jančiču, ko je bral tekste, in opozorili, da je po veljavnem statutu odgovorni urednik avtonomen. »Ja, saj je,« je odvrnil Slivnik, »on ima avtonomno presojo.« Izvršni urednici SP je Slivnik očital, da je prekoračila pristojnosti. »S čim?« ga je vprašala urednica. »To bomo pa naslednji teden obravnavali. Boste že videli!« Pri tem je ostalo, kljub več pozivom, naj očitke utemelji.

Drugo dejanje: »Jaz lahko prepovem, kar hočem.«

Jančič je sedel za računalnik in hotel spremeniti uvodnik Saše Vidmajer. Zupan Arsova je ugovarjala, ker je bil tekst že popravljen, in to po pogovoru, ki sta ga imela Jančič in Vidmajerjeva po telefonu. Prej da je v zaključku pisalo, da se sproščenost meri po številu ministrovih pojavljanj »na teh straneh«, zdaj namesto tega piše »na časopisnih straneh«. Zupan Arsova je vztrajala, da se teksta brez privoljenja avtorice ne sme spreminjati. Odgovorni urednik je klical Vidmajerjevo po mobilnem telefonu, izvršna urednica pa istočasno v zunanjo redakcijo, kjer je izvedela, da je novinarka na dopustu. Ta tekst je nazadnje ostal nespremenjen.

Naslednja zahteva je bila, da se spremeni zapis Dejana Pušenjaka. Jančič se ni strinjal z zadnjim stavkom uvoda, v katerem se je Pušenjak poslovil od pisanja za SP. Še bolj ga je vznemiril zapis Cukjatijeve izjave, da ga »nihče z Dela leto in pol ni nič vprašal«. Jančič je zahteval, da gre »tudi ta del ven«. Izvršna urednica je večkrat ponovila, da so zapisane Cukjatijeve besede, ki so tudi posnete. Jančič je poklical Pušenjaka in večkrat ponovil, da bo prekinil nastajanje SP in prestavil tisk na prihodnji teden, če tega dela uvoda novinar ne umakne. Pušenjak je skupaj z Zupan Arsovo presodil, da je treba zagotoviti izid SP in se odločil, da skrajša uvod. V tiskani izdaji tako omenjene izjave ni.

Odgovorni urednik je nadaljeval pregled vsebine: »Rešiti moramo problem druge strani, ki ne bo objavljena. Poslovilnega članka ne bo.« Na vprašanje, kako lahko to prepove, je odvrnil: »Enostavno: jaz sem rekel, da to ne bo objavljeno. Jaz lahko prepovem objavo katerega koli članka, če to hočem.«

Odgovornemu uredniku sem zato prebrala preambulo kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer del, ki pravi: »Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj.« Spomnila sem ga, da je ta dokument nekoč služil njegovemu odločanju v Novinarskem častnem razsodišču in ga torej dobro pozna, zato prisotne njegova dejanja še toliko bolj čudijo, ker si nenazadnje prizadevamo prav za uresničevanje te, temeljne zapovedi novinarskega dela.

Jančič je takrat vzrojil, češ da nimam kaj iskati v desku in me pozval, naj odidem, ker da oviram nastajanje časopisa. Ker nisem odšla, je zagrozil: »A moram poklicati varnostno službo? Kdo bo gost tukaj in kdo bo tukaj mi govoril, bom jaz odločal.« Varnostne službe odgovorni urednik kljub vsemu ni poklical. Ob 14:40 je sam zapustil desk.

Tretje dejanje: Izbris

Danilo Slivnik je ostal v centralni redakciji in poklical odvetnika Stojana Zdolška. Prosil ga je, naj pride na Delo, vendar se, kot je bilo razbrati, Zdolšek ni mogel nemudoma odzvati.

Ob 14:50 se je vrnil odgovorni urednik. Najprej mi je ponovno očital, da motim nastajanje časopisa, ki da zamuja že tri ure. Zatem se je lotil popravljanja besedila Dejana Pušenjaka, temu je sledilo navodilo tehničnemu uredniku, naj izbriše besedilo na drugi strani in poveča ilustracijo. Izvršna urednica je ugovarjala: »Kaj se tu dogaja? Ali nisi pravkar rekel, da boš besedila spreminjal le v dogovoru z avtorji?« - »Če gre za posege v besedilo. Tu pa gre za zavrnitev besedila v celoti. Ne mislim se prepirati, imam svoje pristojnosti, v skladu z njimi ravnam.« - »Kot urednica in soavtorica tega besedila tega ne dovolim. – »In jaz sem zavrnil objavo. – »Z utemeljitvijo?« - »Da ni v skladu z odločitvami, ki smo jih sprejeli na uredniškem odboru in uredniško politiko Dela.« - »Ne razumem.« - »Pošlji v tiskarno. Ne mislim se prepirati. Sprejemam odločitve, sem jih sprejel, lahko greš v spor proti meni.«
Ob 15:06 je tehnični urednik SP na zahtevo odgovornega urednika Dela izbrisal celotno besedilo na drugi strani. Ko je Sobotna priloga nekaj ur pozneje prišla iz tiskarne, je bila tam poleg kazala le ilustracija.

Epilog

Nekaj minut zatem, ko je tehnični urednik Sobotne priloge na zahtevo odgovornega urednika Dela Petra Jančiča izbrisal kratko besedilo (tedaj še) urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča in seznam avtorjev, ki smo v SP objavljali v času njegovega urednikovanja:

NN: Gospod odgovorni urednik Dela, prosim, pojasnite svojo potezo ob 15:06, ko ste izbrisali celo drugo stran (Sobotne priloge, op. a.).
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Kdaj pa boste dajali komentarje?
PJ: Ko mi bo ugajalo.
NN: Ko vam bo ugajalo? Ne daste komentarja? Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: Razumeš slovensko?! Ne dajem komentarjev.

Takoj po tem pogovoru z odgovornim urednikom časnika Delo sem stopila do predsednika uprave Dela, d. d. Danila Slivnika, ki je bil prav tako v centralni redakciji.

NN: Gospod Slivnik, kot predsednik uprave Dela…
DS: (odrine roko, v kateri držim diktafon) Nimava dogovorjenega… nimava dogovorjenega termina, ko boste poklicali pa prišli okrog, boste pa lahko kaj spraševali.
NN: Zdaj, ta hip, ne morete komentirati tega, kar se je zgodilo?
DS: Ne, ta hip to ni pomembno. Ta hip…
NN: Lahko odgovorite, zakaj ste bili zdaj, zadnjo uro v desku? Je to vaša praksa?
DS: Zato, ker je to podjetje Delo, jaz sem pa predsednik uprave Dela in sem lahko po celem podjetju. A je prav?
NN: Kako pa vi vidite uredniško avtonomijo?
DS: (govori čez mene) Lahko bi pa vas vprašal, kaj vi tu delate, pa nisem poklical varnostnikov pa vas ven vrgel, kar bi tudi lahko naredil, a je prav?!
NN: Kako pa razumete uredniško avtonomijo?
DS: Da je… da… da… Da uredništvo samostojno odloča o tekoči uredniški politiki. Dolgoročna uredniška politika je pa stvar izdajatelja, uprave in vseh zaposlenih, ne samo…
NN: In to je stvar dolgoročne uredniške politike, kar se je zdaj zgodilo?
DS: Ne, to zdaj… Samo se pogovarjava.
NN: Kako pa komentirate to uredniško odločitev odgovornega urednika Dela, da izbriše drugo stran v Sobotni prilogi?
DS: Da je naredil pametno in nujno…
NN: Poslovno ali uredniško?
PS: Poslovno, uredniško, profesionalno in v vseh pogledih korektno.
NN: V vseh pogledih korektno?
DS: Ja.
NN: Kaj pa svoboda izražanja?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, ni absolutna stvar.
NN: Kaj pa je absolutno?
DS: Absolutno je pa, da izide časopis.
NN: Tudi če s prazno stranjo?
DS: Tudi.
NN: Aha. Ampak zdaj, ta trenutek, se vi niste nič vpletli v to odločitev (o izbrisu besedila, op. a.)?
DS: Ne.
NN: Zakaj ste bili pa danes dopoldan na uredništvu Sobotne priloge in sem vas skozi odprta vrata videla žugati (proti izvršni urednici, op. a.)?
DS: Jaz sem samo povedal, da bo odgovorni urednik pač… V bistvu… je šlo za tehnološko uskladitev strani, kako bo potekalo delo, a ne. Kako se pregledajo strani, verificirajo strani in oddajo strani, a ne. To je tehnološki proizvodni proces.
NN: Kako se pa verificira?
DS: Tako, da odgovorni urednik to pogleda.
NN: Zakaj pa ste bili potem vi tam?
DS: Zato, da… Ker… Itak je pa… baje iskala mojo telefonsko številko.
(Predsednika uprave med njegovim obiskom v uredništvu Sobotne priloge nismo slišali, da bi izvršni urednici ali komu drugemu posredoval svojo številko.)
NN: Kaj ste pa… Prej ste tudi vi gledali te strani (»printe« Sobotne priloge, preden je šla v tisk oziroma pred posegi v izvirno postavitev, op. a.). To redno delate?
DS: Saj, jaz sem bralec, a ne.
NN: Bralec?
DS: Jaz lahko gledam strani, zakaj pa ne?
NN: Preden so natisnjene?
DS: Seveda.
NN: Kot kdo? Kot bralec?
DS: Lahko kot bralec, kot zaposlen, kot predsednik uprave, kakorkoli.
NN: Potem pa mi povejte, kako na Delu izgleda uredniška avtonomija? Kako vi in gospod Jančič ločujeta svoje delo?
DS: Tako, da je gospod Jančič samostojen odgovorni urednik.
NN: Kako? Na kakšen način?
DS: To pa njega vprašajte! Tako kot piše v statutu.
NN: Je tako? Vse je tako…
DS: Vse je tako, kot piše v statutu in kot piše v Zakonu o medijih.
NN: Kaj pa to, da se trenutno ni iztekel mandat uredniku, ki je odločil, da bo na 2. strani objavljeno…
DS: On je… V vsakem primeru je odgovorni urednik Dela nad urednikom Sobotne priloge, s starim, novim urednikom, vedno. Odgovorni urednik Dela odgovarja za cel časopis. Od prve strani do zadnje strani. Za vse priloge in za vse. On je absoluten odgovorni urednik.
NN: Se pravi, to je absolutno?
DS: To je absolutno.
NN: Svoboda izražanja ne, to pa je absolutno?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, lahko še enkrat vam povem to, a je prav?
NN: Dajte jo pojasniti še v tem, konkretnem primeru.
DS: To se mi pa ne ljubi. Ni… To bi tak… (se začne oddaljevati)
NN: Si vi želite biti še naprej urednik kakšnega časopisa, mogoče?
DS: Jaz… (zastane)
NN: V prihodnosti…
DS: Ja, to je odvisno…
NN: Mogoče ste?
DS: (Zelo tiho izdihne: »Ne«.)
NN: Razmišljate o združitvi funkcij, tako kot na Financah?
DS: O tem bom pa mogoče razmišljal.
NN: Pa že razmišljate?
DS: Ne, še ne, pa bom, mogoče. Ta primer me bo mogoče napotil na to razmišljanje.
NN: Da bi združili uredniško in funkcijo predsednika uprave?
DS: Ne, to ne. Ker je Delo prevelik časopis, da bi to funkcioniralo.
NN: Kako pa? Ravnokar ste rekli, da boste razmišljali o tem…
DS: Eno je razmišljanje, drugo je pa izpeljava, moja draga mlada dama. A je prav? Malo se pomena besed zavedajte, kaj govorite!
NN: Ampak rekli ste, da vas bo to napeljalo…
DS: Joj, glejte, mene lahko tudi napelje k razmišljanju o tem, kakšno bo jutri vreme, a ne.
NN: Aha.
DS: Pa kaj?!
NN: Mene ste napeljali k razmišljanju o uredniški avtonomiji. Zato se poskušam z vami o tem pogovarjati.
DS: Joooj, ste dolgočasni! (globoko zavzdihne)
NN: A res?
DS: Ja. (zdolgočaseno) Pa ponavljate se.
NN: Mhm.
DS: Vi pa ne delate profesionalno intervjujev? Ker v intervjujih se človek ne sme ponavljati, zlasti ne novinar.
NN: Nisem jih vajena delati v takšnih okoliščinah, da mi najprej grozijo z varnostniki in me potem fizično odrivajo.
DS: (v odhajanju) Ja, pa kaaaj mene to briiiga! Kaj me to…

V desku se je nadaljevala razprava med več prisotnimi. Izvršna urednica SP Tadeja Zupan Arsov je od Danila Slivnika želela izvedeti, zakaj se je vpletel v uredniško delo, in se sklicevala na avtonomijo uredništva, ki jo zahteva tudi statut delniške družbe Delo.

DS: Zakaj se zdaj z mano pogovarjate? Tam imate odgovornega urednika. Z njim se pogovarjajte!
TZA: Vas sprašujem, zakaj ste tukaj.
NN: Odgovorni urednik ne daje komentarjev.
PJ: Ej, nekaj prosim… Gospod predsednik uprave je tu na mojo željo.
TZA: A tako?
PJ: Ima vso pravico biti tukaj! Vas pa prosim… Glejte, mi moramo časopis do konca narediti. Jaz vem, da je bil… čas zbornice. Ampak ne motite časopisa zdaj, ko mora nastajati naprej. Tu je vrsta ljudi, ki mora delati in ni fer, da to delate. Zamudo ima zaradi vas Sobotna priloga tri ure.
TZA: Predsednik uprave je tukaj na tvojo željo?
PJ: Tako je. Ima vso pravico biti tukaj…

Kmalu zatem je odgovorni urednik odgovarjal na vprašanja novinarke Televizije Slovenija. Tedaj mu je že »ugajalo« komentirati odstranitev besedila Ervina Hladnika Milharčiča: »Jaz sem že prej opozoril, da ne bom dovolil, da bi tisti, ki so zamenjani, zlorabili časopis za to, da bi branili neke svoje pozicije ali pa kaj takega. Zahteval sem korektno številko in kot urednik sem tudi zagotovil, da je korektna številka nastala. In tisto, kar ni bilo v skladu z dogovori, v časopisu ni objavljeno.«

Besedilo z naslovom »Maj 2004-maj 2006«, ki 29. aprila ni smelo biti objavljeno v Sobotni prilogi Dela:

Kaj naj naredimo iz tega papirja?« smo se vprašali pred dvema letoma.
»Zakaj se ne bi držali tradicije in ga ohranili kot inštrument, skozi katerega družba komunicira sama s sabo?«
Zato smo ukinili prevode iz tujega tiska.
Investirali smo v novinarske tekste, ki so bili od začetka do konca narejeni v hiši, in objavljali relevantna mnenja zunanjih sodelavcev.
Prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil je toliko svetel, kolikor je družba okoli njega bila pripravljena biti veseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi še sme. Kadar si ni imela kaj povedati, je zletel mimo, kadar je bilo kaj reči, je vedno zmanjkalo papirja. In prostora je zmanjkalo skoraj zmerom.
Pisci so dobili eno samo ljubeče navodilo. Naj upoštevajo pametnega bralca, ki rad bere, in naj mu sproti dajo vse elemente za razumevanje besedila. Formalno je to zelo konservativna naprava, ki pa je vsebinsko tolerantna do vsega, kar je napisano v sodobnem jeziku.
To so avtorji, ki so delali za tega bralca.

Ervin Hladnik Milharčič, Tadeja Zupan Arsov, Uroš Škerl, Marija Zidar, Boštjan Videmšek, Jure Eržen, Patricija Maličev, Matej Mljač, Vesna Milek, Mija Repovž, Boris Jež, Dejan Pušenjak, Sonja Merljak, Dragiša Bošković, Martina Rotar, Jelka Dolinar, Anamarija Urbanija, Svetlana Ristin, Marko Zorko, Peter Kolšek, Jože Pirjevec, Jože Poglajen, Andrej Gustinčič, Tomaž Mastnak, Alenka Puhar, Zdravko Duša, Drago Jančar, Marko Mandušič, Boštjan Kocmur, Veso Stojanov, Robi Poredoš, Michael Manning, Goran Klemenčič, Brane Kastelic, Brane Piano, Jasmina Dvoršek, Aleš Bravničar, Metka Dolenec, Agata Tomažič, Saša Vidmajer, Rok Kajzer, Branko Soban, Manca Juvan, Peter Groznik, Vladimir Alkalaj, Luj Šprohar, Stanka Šmon, Brina Švigelj Mérat, Milan Pajk, Dušan Jovanović, Bojan Brecelj, Barbara Šurk, Ženja Leiler Kos, Jana Valenčič, Ana Jud, Jana Taškar, Boštjan M. Turk, Gorazd Planinšič, Samo Rugelj, Svetlana Makarovič, Avgust Pudgar, Rok Praprotnik, Marko Pečauer, Erwan Foueré, Jelena Gaćeša, Saša Petejan, Zdenka Lindič-Dragaš, Barbara Kramžar, Bčaž Samec, Saša J. Mächtig, Marjan Smrke, Franček Drenovec, Tomo Križnar, Barbara Hočevar, Mitja Čander, Peter Potočnik, Matej Makarovič, Alvaro de Vasconcelos, Tomaž Švagelj, Slavoj Žižek, Franci Božič, Vojko Flegar, Mišo Renko, Janez Šmidovnik, Vladko Began, Bojana Kunst, Peter Božič, Tone Škarja, Suna Tancig, Marko Jakopec, Ralf Dahrendorf, Boris Jukić, Marko Kočevar, Božo Mašanović, Diana Zajec, Eva Senčar, Iztok Šori, Marko Kos, Miha Jenko, Pavle Kornhauser, Ivan Štuhec, Boris Čibej, Zorana Baković, Boris Kutin, Ahmed Burić, Jože Mencinger, Milan Ilić, Davorin Tome, Uroš Hočevar, Nina Hruščova, Lenart J. Kučić, Samo Fakin, Bernarda Jeklin, Stojan Pelko, Daoud Kuttab, Rudi Rizman, Borut Rončevič, Mojca Kumerdej, Peter Žerjavič, Vito Divac, Marko Milosavljević, Hani Shukralah, Boris Bergant, Damijan Viršek, Robert Shiller, Aleksandra Ilić, Mojmir Mrak, Bogo Zupančič, Barbara Hočevar, Andreja Žibret, Danilo Türk, Mojca Širok, Marko Jamnik, Darko Štrajn, Simon Popek, Igor Vidmar, Branka Grujičić, Veljko Njegovan, Mitja Meršol, Izza Ciglenečki, Boris Pahor, Marijan Zlobec, Dragan Živadinov, Žiga Vodovnik, Vlado Škafar, Aleš Čakš, Tomaž Wraber, Mladen Dolar, Primož Cirman, Maks Tajnikar, Aleksander Smolar, Anton Bebler, Jurij Gustinčič, Dejan Vodovnik, Renata Salecl, Henrietta L. Moore, Mitja Čok, Vera Avšić, Silva Čeh, Maja Grgič, Dunja Klemenc, Mkhaimar Abusada, Matjaž Hanžek, Dimitar Anakiev, Primož Šturman, Jelka Šutej Adamič, Bogomir Kovač, Mateja Babič, Martina Cajnkar, Majda Vukelić, Polona Malovrh, Damjana Stamejčič, Andrej Križ, Urša Šivic, Vinko Korent, Maja Hitij, Goran Ivanović, Simona Škul Tomić, Jože Zver, Izar Lunaček, Veronika Klančnik, Andrej Krbavčič, Blaž Kovšca, Adisa Busuladžić, Boštjan Berčič, Aleksander Aristovnik, Marjan Horvat, Borut Brumen, Maruša Krese, Boris Pleskovič, Maja Breznik, Dušan Mramor, Grega Repovž, Franjo Štiblar, Michael Benson, Peter Krečič, Katja Roš, Božidar Jezernik, Aleš Berger, Mojca Drčar Murko, France Arhar, Tomaž Brate, Božo Repe, Bošjan Vasle, Janez Šušteršič, Oto Giacomelli, Dimitrij Rupel, Igor Antič, Milan Kovač, Janko Prunk, Janez Šmidovnik, Matija Grah, Bernard Brščič, Aleksandar Kešeljević, Slavko Splichal, Matjaž Omladič, Meta Skok, Mirjam Čuk, Meta Kušar, Vojko Urbančič, Jana Unuk, Nil Baskar, Igor Prassel, Aleš Černivec, Igor Modic, Sabina Mihelj, Peter Kovačič Peršin, Igor Antič, Igor Zaplatil, Matej Družnik, Katja Zakrajšek, Klemen Jaklič, Brankica Petković, Miklavž Komelj, Maja Weiss, Jože Pogačnik, Damjan Kozole, Janez Lapajne, Mavric Pivk, Jak Koprivc, Borut Grgič, Marcel Koprol, Tomi Lombar, Boris Gorupič, Aleš Zalar, Vladimir P. Štefanec, Jože Suhadolnik, Marko Pavliha, Aleš Debeljak, Janez Koželj, Šlomo Avineri, Daoud Kuttab, Veljko Rus, Anita Ogulin, Alenka Kuhelj, Andrej Adam, Hanno Hardt, Matej Košir, Janez Jerovšek, Maja Roš, Samo Kutoš, Igor Brlek, Miha Zadnikar, Jure Engelsberger, Maša Gedrih, Aljoša Rebolj, Jernej Stritar, Lojze Ude, Urh Sobočan, Mojca Osojnik, Franc Milošič, Ksenija Pušnik, Dušan Plut, Gašper Dovžan, France Bučar, Zdenka Petan, Vasko Simoniti, Nicolas Tenzer, Karol Jakubowicz, Bine Kordež, Tatjana Capuder, Ahmed Burić, Špela Šink, Nikolai Jeffs, Milan Vogel, Lojze Wieser, Jakob Klemenčič, Voranc Vogel, Igor Masten, Boštjan Vasle, Jože P. Damijan, Diego A. Gómez-Devetak, Valentina Plahuta Simčič, Damjana Zupan, Spomenka Hribar, Neva Nahtigal, Damjan J. Ovsec, Maja Megla, Aleksander Zorn, Nerina T. Kocjančič, Tatjana Vonta, Marta Gregorič, Janez Strnad, Julijana Bavčar, Vid Oblak, Blaž Lukan, Ljubo Bavcon, Graham Usher, Ivan Svetlik, Andrej Trampuž, Marjan Česen, Marjeta Šoštarič, Gorazd V. Mrevlje, Janez Petkovšek, Ciril Ribičič, Bojan Baskar, Marco Vacca, Damijan Viršek, Arne Hodalič, Janez Potočnik, Miha Ceglar, Jiři Pehe, Janez Tomažič, Arijana Brezigar, Igor Masten, Sašo Polanec, Suzana Koncut, Kristina Božič, Anica Mikuž Kos, Vojko Volk, Tone Peršak, Ivan Bernik, Slavko Kurdija, Brina Malnar, Samo Uhan, Darijan Košir, Božena Križnik, Boris Vezjak, Boštjan Krisper, Damijan Slabe, Andrej Poznič, Matjaž Albreht, Tone Vogrinec, Jure Brankovič, Jela Krečič, Zdravko Latal, Ivan Kristan, Aleš Stergar, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Peter Mlakar, Samira Kentrić, Ivana Godnik, Ksenija Berk, Uršula Cetinski.


Pismo predsednici Sindikata novinarjev Dela Miji Repovž (ki so ga 26. aprila prejeli v vednost tudi drugi Delovi novinarji) v zvezi z intervjujem z Zoranom Jankovićem

Draga Mija,

Na današnjem sestanku z g. predsednikom uprave Dela, d. d., mi je slednji med drugim omenil nekatere možne posledice (razbral sem sicer, da je to evfemizem za kazen), ki bi me lahko doletele v primeru neuboganja navodil mojega redakcijskega šefa.

Konkretno: očital mi je pisanje prispevka za drugo redakcijo, domnevno brez vednosti mojega resornega urednika. Sam seveda nimam nikakršnega namena več dni pripravljati se za prispevek, za katerega ne bi zagotovo vedel, da mu je v časopisu namenjen prostor. Druga redakcija mi je ta prispevek naročila, sam pa sem se nanj pripravljal več kot teden dni, ker sem bil obveščen, da je "medresorsko usklajen".

Kakorkoli, med drugim mi je g. predsednik uprave Dela, d. d., v pogovoru omenil, da mi lahko v primeru "neposlušnosti svojemu šefu" (redakcije - op.p.), navajam:
- odvzame stimulacijo za leto dni,
- zniža plačo,
- navajal je tudi nekatere druge, manj "opredelujoče" oblike kaznovanja "neposlušnosti šefu". Nekaj med njimi jih sicer ni razkril.

Ker sem doslej uradno slišal le za uvedbo kaznovanja z odvzemom dela enomesečne stimulacije zaradi očitnih napak (primer sodelavke izpred treh tednov), me zanima:
- ali trditve g. predsednika uprave Dela, d. d., držijo? Torej mi lahko v primeru, če me moj resorni urednik pri njem prijavi zaradi domnevne neposlušnosti, res odvzame vse stimulacije v dolžini enega leta?
- ali so v internih aktih Dela, d. d., kjerkoli predvidene kakršnekoli kazni zaradi, navajam, "neposlušnosti" resornemu šefu in kakšne te so? Ali te predvidevajo znižanje plače?
- ali se lahko g. predsednik uprave Dela, d. d., odloči za kakršnokoli kazen, ki je zakonita in v skladu z akti Dela, d.d., brez uvedbe disciplinskega postopka?

Vnaprej se ti zahvaljujem za pojasnila. Razumela boš, da te zaradi občutljivosti tematike in njenega vpliva na moje nadaljnje novinarsko delo v družbi Delo, d. d., prosim za čimprejšnji odgovor.

Lepo te pozdravljam,
Primož Cirman


* Pripis:

Popisano dogajanje je le simptom, droben izsek iz zelo širokega konteksta. Praksa vedno znova povozi teorijo (vrednot, načel, etike, svoboščin, demokracije, javnega…). Povsem imunih in nekompromitiranih (medijev, lastnikov, direktorjev, urednikov, novinarjev…) skorajda ali sploh ni. Usmerjanje pozornosti le na Delo in/ali posameznike ne bi bilo nič manj škodljivo za kakovost javne razprave, kot bi bilo škodljivo opisano epizodo preprosto pomesti pod preprogo.

Neva Nahtigal, ljubiteljica medijev in svobode

http://www.slovensko-morje.net/forum/viewtopic.php?t=41