Če v spletni iskalnik vtipkate "lepota", se števec zadetkov ustavi pri milijonu in pol. Če enako naredite po angleško, se številka povzpne na neverjetnih 925 milijonov. "Sreča" vam prinese dobrih sto milijonov zadetkov, "zadovoljstvo", tudi tisto s pornografskih strani, trikrat več, "uspeh" jih nabere milijon in pol. Torej več sto milijonov razlogov, prepričevanj in nasvetov za biti nekaj, kar niste, početi nekaj, česar ne marate, in podrejati se nečemu, kar izgubi smisel tisti trenutek, ko vas življenje postavi pred prvo resno preizkušnjo. In ker sta edini stalnici telesne lepote njena spremenljivost in relativnost, je brezmejno pehanje za njo še toliko bolj nesmiselno.

Od zunanjega znamenja privilegiranosti ...
Čeprav se v medijski poplavi lepih (ženskih) teles zdi, da se ženske že od nekdaj trudijo za lepoto, videz vara. V preteklosti so se z lepotičenjem v enaki meri ukvarjali moški in ženske, vendar le, če so prihajali iz najvišjih slojev. Skrb za lepoto ni bila povezana s spolom, ampak s privilegiranim življenjem. Olepševanje je pomenilo civiliziranost, standardi lepote pa so bili enaki za vse: izumetničene pričeske in lasulje, napudrani obrazi, našminkane ustnice, visoke pete. Na tem področju se je spolna opredelitev pojavila šele v 18. stoletju, ko so moški začeli svojemu videzu posvečati vse manj pozornosti, ženske pa vse več.

Ko so se sfere delovanja obojih stoletje kasneje še bolj razdelile, so se izostrile tudi razlike v zvezi z lepotičenjem: za moške je lepotičenje nedopustno, za ženske potrebno in zaželeno. Ugajati in biti lepa je tako postala njihova glavna želja in ambicija, kajti "le urejena ženska lahko svojemu moškemu nudi udoben dom, v katerem si opomore od napornega delovnega dneva".

... do tihega glavnega poklica žensk

Ambicije žensk v sodobni družbi niso več povezane zgolj z uspešnim zakonom (in možem). Ženske so se osvobodile pritiskov družinskega življenja in gospodinjskosti ter stopile v javno sfero plačanega dela. Čeprav služijo, v javnem življenju še vedno niso enakopravne z moškimi in se z njimi težko merijo. Zato se vračajo k tradicionalno ženskemu področju tekmovalnosti za lepoto, k čemur jih sodobna potrošniška družba izdatno spodbuja. Res je, da iz začaranega kroga vitkih teles in nepostaranih obrazov zavestno izstopa vse več žensk, toda do tega, da bomo lahko rekli, da je ideal telesne lepote preprosto nekaj, s čimer se ni vredno ukvarjati, je še daleč. Se bomo ženske sploh kdaj iznebile spon, ki si jih nalagamo v imenu lepote? Dr. Metka Kuhar pravi: "Le ekonomsko, emocionalno in seksualno neodvisna ženska je oborožena za spopad z miti. Manj verjetno je, da bo uporabljala svoj videz kot glavni vir moči ali kot strategijo ugajanja. Ženske bi se osvobodile spon lepote, če bi bile lahko videti tako vsakdanje in običajno kot moški ter bi še vedno bile cenjene kot 'normalna', ljubezni vredna človeška bitja. Telesna samopodoba ljudi na zahodu bi se globalno izboljšala, če bi zmanjšali vpliv marketinga, če bi dopustili ženskam večji nadzor nad svojim življenjem in telesom, če bi zmanjšali objektivizacijo telesa (ženskega in moškega), če bi priskrbeli podporne socialne mreže za mlade in zmanjšali odtujenost, za katero se zdi, da je rezultat kapitalizma. Za razvoj pozitivne telesne samopodobe bi bil potreben premik estetike telesa, ki bi zaobjela pojmovanja raznolike telesne oblike in velikosti, ter socialna podpora za alternativne telesne tipe, ki niso v skladu s prevladujočo estetiko. Kulturno sprejemanje raznolikosti telesnih oblik in velikosti, ki predstavlja normalen razpon, bi vodilo k povečanju zadovoljstva s telesom in k višji kakovosti življenja za pomemben del populacije, posebno za ženske."

Kaj je ideal telesne lepote in kaj družbi sporoča nekdo, ki se mu je zelo približal, pojasnjuje komunikologinja dr. Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Evolucionistična teorija razlaga občudovanje določenih telesnih oblik z biologističnimi argumenti, po katerih je ljudem prirojeno, da dajejo prednost seksualnim partnerjem, ki so biološko čili, torej zdravi in sposobni reprodukcije. Osnovne telesne značilnosti, ki veljajo za lepe, naj bi pričale o preživetveni in reprodukcijski sposobnosti posameznikov s temi značilnostmi. Dovzetnost za lepoto naj bi bila del človeškega genetskega ustroja. Raziskave dokazujejo, da so nekatere telesne značilnosti, ki jih dojemamo kot lepe, univerzalne med kulturami in pomembne z evolucijskega vidika. Pri ženskah so takšne telesne značilnosti čvrste prsi in boki, gladka in čista koža, izrazite oči, majhne čeljusti, gosti lasje, razmerje med pasom in boki okoli 0,7 (krivulje peščene ure), telesna simetrija. Ti telesni znaki govorijo o mladosti, zdravju in visoki stopnji estrogena. Moški je privlačen, če je visok in mišičast, če je videti mladosten, krepak, simetričnih oblik ter ima močno čeljust in čelo. Te telesne značilnosti potrjujejo visoko stopnjo testosterona. Omenjene osnovne elemente privlačnosti upoštevajo v skoraj vseh družbah in tudi v umetnostnih upodobitvah, čeprav se estetska merila glede posameznih delov telesa, oblik in velikosti skozi čas spreminjajo ter se razlikujejo tudi med posameznimi kulturami.

Je pojmovanje telesne privlačnosti znotraj določene družbe enotno?

"Kljub razlikam v starosti, družbenoekonomskemu položaju in etnični pripadnosti ljudi ter spreminjanju telesnih idealov znotraj posamezne kulture obstaja visoka stopnja soglasja glede pojmovanja telesne privlačnosti. Socialni psihologi in sociologi se na splošno strinjajo, da so seksualne preference glede telesnih oblik naučene. Nanje vpliva družbeno oziroma kulturno vrednotenje. V prid kulturni argumentaciji govori tudi dejstvo, da je v kulturah, v katerih je izbira partnerja prepuščena mladim, pomen videza veliko večji kot v kulturah, v katerih je ta izbira stvar odločitve odraslih, predvsem staršev. Dokaz več je to, da so zgodnje kulture definirale kot privlačen tak ženski videz, ki je bil biološko povezan z reprodukcijo (široki boki, krepka postava), kar danes na zahodu ne velja več. Glavna karakteristika privlačnega videza so ozki boki."

Kdo v družbi postavlja lepotna merila in kdo jih je postavljal v preteklosti?

"Danes telesne ideale prikazujejo filmi, revije, oglasi, televizija; o historičnih idealih pa sklepamo predvsem iz zgodovinskih, filozofskih in literarnih del, umetniških upodobitev ter smernic oblačenja. V kulturah, kjer se hitro spreminja moda oblačil, se definicije lepote spreminjajo v skladu z načinom oblačenja. V človeški zgodovini so se telesne oblike, ki so veljale za privlačne, skozi stoletja precej spreminjale. Medkulturne primerjave kažejo, da lahko tudi danes govorimo o izjemni pestrosti. Čeprav se telesni ideali hitro spreminjajo, je idealizirana telesna podoba v določenem obdobju in prostoru dokaj enotna ter soglasno sprejeta. Do renesanse so lepoto povezovali z Bogom oziroma božanskim. Veljalo je prepričanje, da fizična lepota odseva božjo lepoto, popolno telo naj bi bilo izraz plemenite duše. V zgodnjem srednjeveškem obdobju so bile telesne značilnosti razmeroma nepomembne. Ločevanje med telesno in duhovno lepoto se je uveljavljalo počasi. Med renesanso se je lepota začela sekularizirati. Pozornost se je prvič v zahodni zgodovini preusmerila s pobožnih na posvetne, zemeljske teme. Vzor lepote postane ženska. Žensko telo je postalo močno erotizirano. Slikarji so upodabljali ženske v najintimnejših trenutkih, zato so na slikah vidne prsi, razgaljena ramena, čipkasti in cvetlični okraski. Lepoto ženske je koval v zvezde tudi srednjeveški kult viteštva. Predstavljala je simbol, vreden borbe in celo smrti."

Kaj najbolj vpliva na to, da se človek zdi sam sebi lep?

"Telesna samopodoba je elastična in dovzetna za spremembe, ki so posledica socialnih izkušenj, novih informacij (na primer medijskih). Nanjo vplivajo v veliki meri kulturno omejene in veljavne definicije privlačnosti in zaželenosti. Pri tem posameznik sam zaznava kulturne standarde. Obenem presoja tudi, do kakšne mere se sam ujema z njimi, to ujemanje je pomembno za ljudi, ki ga obkrožajo, in zanj samega. Najugodnejšo telesno samopodobo ima oseba, ki črpa samospoštovanje z različnih življenjskih področij: dela, hobijev, odnosov."

Slovenke menijo: Lepota so samozavest, dostojanstvo in inteligencaV telefonski anketi je decembra lani sodelovalo 200 žensk med 18. in 64. letom, sebe pa so opisale kot naravne (starejše od 30 let) in povprečne (mlajše od 30 let). Štiri od desetih menijo, da imajo preveliko telesno težo, delež tako mislečih pa je večji med starejšimi. Prepričane so, da družba od njih zahteva dober videz in večjo telesno privlačnost kot v preteklosti ter da sta to močna atributa vplivanja na nasprotni spol. Ker mediji prikazujejo le telesno najbolj privlačne ženske, s tem postavljajo nerealna lepotna merila, ki jih večina žensk ne more doseči. Lepota je po njihovem mnenju nekaj, kar se zgodi, ko je ženska ljubljena, ima dobro partnersko zvezo, uživa v svojem delu ter je neodvisna od telesnih atributov in starosti.

Diktat vitkega telesa in motnje hranjenja "Motnje hranjenja razumemo kot duševne motnje z zapletenim ozadjem, ki je pri vsaki osebi drugačno," pojasnjujejo strokovnjakinje v Svetovalnici za motnje hranjenja Muza. "Poleg diktata vitkega telesa, ki ga posredujejo mediji, na njihov razvoj vplivajo še druge težave, ob katerih prizadeta oseba doživlja stisko, s katero se ni zmožna soočiti drugače kot tako, da se zateče v prenajedanje, stradanje, bruhanje in druge samodestruktivne načine ravnanja. Prepričana je namreč, da bo s popolnim nadzorom nad telesom rešila svoje probleme. To seveda ni res, zato je pomembno, da čim prej poišče čim več informacij v zvezi s svojim stanjem in strokovno pomoč. Motnje hranjenja namreč niso nekaj, kar bi lahko uredila sama. Pomembno je, da imajo osebe z motnjami hranjenja podporo v vsakdanjem življenju, da vedo, da v motnji niso same. Pri mladih dekletih v zadnjem času močno prevladuje bulimija, ki jo je, ker ne prinaša vidnih telesnih sprememb, zelo težko opaziti, nosi pa dvojno sporočilo: lahko jem, kolikor hočem, in se ne zredim. Tu lahko potegnemo paralelo z medijskimi sporočili, ki nam hkrati ponujajo kuharske recepte in vitka, shujšana, sestradana telesa. Ker se motnje hranjenja začnejo v adolescenci in ker mlada dekleta sporočil medijev še niso sposobna kritično presojati, tudi ne vedo, da je lepota na fotografijah pravzaprav virtualna in da jo s primerno tehnično obdelavo fotografije lahko doseže vsak."

Mojca Šimenc v Niki
www.dnevnik.si