Za objavljanje na Pozitivkah pišemo in pesnimo. Kakšno telo pa imajo ti naši izdelki? So sugestivni, nabiti s čustvi, z modrostjo, s pesniškim zanosom, z začaranostjo, globino, zanimivostjo, ostrino, jezikovno pravilnostjo in jezikovno čistostjo? Kakšen je naš odnos do njih? Ali smo jih sposobni spoštovati, se jim pridružiti, jim prisluhniti in s prišepetavanjem izreči pohvalo ali grajo? Morda z obzirnostjo izreči svojo oceno, mnenje, povedati svoje pripombe in stališče. Jih morda napadamo z vso svojo nevihto, ozkosrčnostjo, neprizanesljivostjo? Vsaki dan se soočimo s tvarinami nove vrste, ki jim namenjamo kulturniško kritiko, naše mnenje, naše občutenje. Kakšno izkustveno doživetje nam dajejo stvari, ki jih na Pozitivkah beremo? Veliko je poezije. Pozitivke bi že lahko izdale antologijo, izbor objavljenih pesmi svojih avtorjev.

Če človek s povprečno inteligenco odpre spletne strani, je pogosto očaran in se vpraša, odkod avtorji vse to jemljejo. Mnogi prispevki si zaslužijo pohvalo, nekateri prispevki pa si zaslužijo tudi grajo, motijo duševno stanje ali ne sprožijo zadostnega zanimanja, da bi jih prebrali. Takšni prispevki oropajo duha tiste dragocene radosti, da bi ob njih uživali.

Ali res ob branju prispevkov samo uživamo?

Estetika se ne piše za ustvarjalca in ne za opazovalca lepega, temveč izključno za misleca. Spoznavajoča filozofska zavest se prepusti silam globine in te so višja stopnja umetnosti. Skoraj vsak prispevek ima neke umetniške prvine. Nekateri več, drugi manj. Kaj je pri umetnosti močnejše, estetsko uživanje lepote ali globina misli? Umetnost je vsekakor estetika in skrivnost, ki ob uživajočem opazovanju skupaj razkrije presežnost, povezano z ustvarjalčevo bitjo.

Ali lahko zahtevamo od napisanega prispevka lepoto in moralno tendenco? Sigurno, da se umetnost utemeljuje na čutnem in lepem, estetsko dopadljivem, vendar morata biti v umetnosti prisotna tudi globina misli in etično jedro.

Umetnost tvori duhovni svet, zato mora biti osvetljena s kriteriji, ki ji dajejo univerzalno vrednost in prinašajo k počutju svetlobo. Fascinantna je pri tem realnost napisanega dela, ki se kaže v dobrem in zanimivem slogu in sporočilu. Stvaritev se pogosto ne vključi v realni tok življenja, obstoječe je izključeno pred pritiskom dejanskosti. Gre za presežno težo možnega. Za estetsko percepcijo je pomembno višje, drugoredno opažanje in dojemanje. Pomemben je tisti del zaznave, ki sega preko čutnih vtisov; tisti del zaznave, ki dodaja, izbira in odkriva. Tisto notranje čutenje je pomembno.

Prispevek naj ne bi povzročil razkola ter kazal grobosti med intimnim odzivanjem bralca in osebnim občutenjem avtorja. Včasih razmere pripomorejo, da se na spletu pojavi prispevek, ki ne odigra pozitivne vloge. Včasih mi gredo takšni prispevki na živce, ker je v njih predpostavka, da kar razmišljajo in ti vsiljujejo stoodstotno drži in naj bi veljalo za edino pravilo igre, po katerem se odvija življenje. Že v starih časih so ljudje rekli, da kar je napisano, drži, in če spoznamo, da ne drži, smo razočarani, nejeverni, jezni.

Vsi si želimo živeti polno življenje in brati prispevke, ki naj bi nas s svojo pozitivno energijo pripeljali na cilj našega duhovnega zadovoljstva z dostojanstveno držo avtorja in človeško dobrohotno sprejemljivostjo bralca. Vedno pa ne gre tako. Vprašamo se, le zakaj bi svoje pozitivne energije metali v nič, v negativne predpostavke, sprejemali tekste pod obremenitvami tuje ideologije ali nazorov. Estetika ima več obrazov. Najprijetnejši je tisti, ki nam odpira mnogovrstnost svetlega sveta, požlahtni srce in odpira globino naših misli. Zato imamo POZITIVKE.