Ne reci, da bom jutri odšel,
ker danes še vedno prihajam.

Poglej globlje: prihajam vsako sekundo,
da bi bil popek na spomladanski veji,
da bi bil ptica s krhkimi krili,
ki se uči peti v svojem novem gnezdu,
da bi bil gosenica v srčiki cveta,
da bi bil dragulj, ki se skriva v kamnu.

Še vedno prihajam, da bi se smejal in jokal,
da bi se bal in upal.
Ritem mojega srca je rojstvo in
smrt vseh, ki živijo.


Sem muha enodnevnica,
ki se spreminja na površini reke,
in sem ptica, ki spomladi prispe pravočasno,
da bi pojedla muho enodnevnico.

Sem žaba, ki veselo plava v bistrem ribniku,
in sem belouška, ki se v tišini približa,
da bi se nahranila z žabo.

Sem otrok v Ugandi, sama kost in koža,
moje noge, suhcene kot bambusove palice,
in sem prodajalec,
ki Ugandi prodaja smrtonosno orožje.

Sem dvanajstletno dekle, begunka na malem čolnu,
ki se vrže v morje, potem ko jo posili morski pirat,
in sem pirat, čigar srce še ni zmožno videti in ljubiti.

Sem član politbiroja, ki ima v rokah ogromno moč,
in sem tisti, ki mora plačati
'krvavi davek' svojemu ljudstvu
in počasi umira v taborišču na prisilnem delu.

Moja radost je kot vrelec, tako topel,
da razcveta cvetove na vseh poteh življenja.
Moja bolečina je kot reka solz,
tako polna, da napolni štiri oceane.

Prosim, pokliči me z mojimi pravimi imeni,
da bom lahko naenkrat slišal svoj smeh in svoj jok,
da bom lahko videl,
da sta moja radost in moja bolečina eno.

Prosim, pokliči me z mojimi pravimi imeni,
da se bom lahko zbudil
in bodo vrata mojega srca lahko ostala odprta,
vrata sočutja.


Mir v vsakem koraku
Thich Nhat Hanh