Lep pozdrav!
Pa se spet oglašam.S svojim življenjem sem se sprijaznila.
Vem kakšni so naši zakoni.Za nas male jih ni.In to me boli.Nimaš nobene pravice.Niti toliko je nimam,da bi odprla usta kaj šele,da bi kaj rekla.Življenje me tepe pa naj bi šla kamorkoli svoji nemoči ne morem ubežati.Pa naj se borim še tako.Kamorkoli sem sedaj odprla vrata ni pomoči.Tako,da jo sedaj ne pričakujem več.
Kot prvo že otroštvo mi je bilo kruto.Več lačna kot sita.Brez tako rekoč doma.Ponižanja na vsakem koraku.
Pri 15 letih služba ,prva plača,hrana,ki jo prej nisem imela
Ko že kaže na bolje,da po službi ne bo treba hodit delat po kmetijah.Pa do spoštovanja moje mami in stare mame,ki je bila nepokretna in ni nobeden hotel skrbeti za njo.Mi srce ni dalo,da bi jih pustila na cedilu.Moja plača je šla spet za druge namene predusem pa za zdravila stari mami,ki jih je dobivala iz Švice.Ponovno je bilo treba dela za hrano za tri .
Ni mi bilo težko in že sam spomin,da sem pomagala in ju negovala mi zdaj lajša življenje,da v miru spim in se z veseljem spominjam nanju ,da sem jima posvetila nekaj let življenja in jima mogoče pokazala,da sta doumeli kaj je ljubezen in skrb.Nisem jima očitala in še zmeraj sta v mojem srčku tako moj oče in dedek čeprav so me pustili na cedilu.
Potem pa moja velika ljubezen,ki sem jo spoznala in pa upanje na boljše.Pa se je končalo tako kot je.Nikjer nobene pravice le v očeh bližnjih vse samo človek ne.
Niti pomoči,da bi dala katerega od otrok v kolonijo nisem imela možnosti ,da ne rečem,da bi dobila kakšno pomoč ali stanovanje je bil odgovor kdo vas bo pa vzel z tolikimi otroki.
Vse ustanove,ki sem jih prosila so zatajile lahko rečem.
Ni bilo vrat,ki bi jih odprla in se jim zahvalila za kaj .Sama ena velika hinavščina vsepovsod.Pomoč deležni so bili ljudje z lepo hišo avtomobilom,kmetijo z veliko glav živine lepo je prinesel krompir in še kaj pa so šli njihovi otroci lahko brezplačno na morje.
Bila sem boj,da sem dobila otroške dodatke,štipendijo za otrokr pa še to minimalno niso mi priznali,da sem samohranilka.Še sedaj najmlajšega računalnik izbriše tako,da ni dobil štipendije..Povsod jih je kaj izbrisalo.Tako,da bi lahko rekla ,da so bili kar izbrisani.Čeprav smo Slovenci in lahko bi rekla,da smo bili družina izbrisanih v veliko primerih.
No sama sem invalidska upokojenka s kupom tablet s to srečo,da sem vesela,da zjutraj lahko vstanem .Invalidka 1 kategorije nezmožna za delo bilo kakršno tudi doma brez dodatka za pomoč ne bom napisala kolikšna je moja pokojnina ob plačilu položnic mi ostane toliko,da vmiru kupim nekaj hrane in če še tako računam,da ima mesec trideset dni mi nič na svetu ne pomaga,da nisem že kar po parih dneh brez pokojnine in še s kakšno položnico ,ki ni plačana in kar nekaj jih imam shranjenih.
Tako,da se že kar malo veselim,ker bom pristala tam,kjer je hrana zastonj in pa še kuhali mi bojo.Bom mela vsaj prvič v življenju dopust in,da me bojo strehli hrano zastonj in še marsikaj ugodnosti bom imela.

Vem,da sem napisala nespamet in malo v šali.Ampak je čista resnica.Če še tako in tako premlevam nazaj poti ni in se zavedam kaj mi sledi.Nihče doma ne ve kaj se dogaja in upam,da jih nebom prizadela saj sem vse skozi bila po mojem mnenju vzorna mati.Vendar sdaj sem odpovedala na celi črti tudi s pomočjo naše države.
Kot invalid 1 kategorije sem ostala brez odpravnine ,brez delnic,ki sem jih imela kar dosti še za neizplačane plače.Vse v kar sem upala,da bom še dobila je šlo v malorke.
No pa naj bo za danes dovolj pa sem se spet malo izpovedala kadar zdravila ne pomagajo ko imam vse polno bolečin takrat se spravim k računalniku in molim,da bi delal še toliko časa,da to napišem,ker vem,da bo lepega dne crknil po domače povedano saj je že kar v leti potem pa adijo moji prijatelji in prijateljice se me boste rešile.
Ni možnosti,da bi si kupila še kakšnega rabljenega.Že za tega sem šparala7 let in je tudi starejši.

No pa še nekaj sem vam dolžna v pojasnilo .Zakaj ne vpletam otrok.Najprej bom napisala nakaj o najmlajšem ,ki še hodi v šolo.
Star je 24 let na nivoju 10 letnika.Pameten fant trudi se tako zelo,da dokonča šolo vse se nauči na pamet vendar enice kar padajo.Pomagam in bodrim ga na vse načine.Hudo mi je kaj vse prestaja.Krivim tudi sebe,vendardušo bi dala za njega to ve vsaka mati,ki ima bolanega otroka tudi če so zdravi mu nudiš vse pri najboljši moči.
Moj sin je bil tudi v internatu,ker druge možnosti ni bilo jaz bolana ostali šolo ,šlužba in tako naprej.Vsak petek je prišel domov nedeljo odhajal nazaj.Bil je zadovoljen poln življenja.
Po dveh letih je začel pogosto dobivati napade kar naprej so me klicali,da ima vročino.Ko sem dobila prevoz sem takoj odšla po njega doma je bruhal.Velikokrat sem poklicala zdravnika,ko je starejši sin naredil izpit sva ga peljala takoj direkt na urgenco.Dobival je božjastne napade in vse mogoče.No ne bom predolga.Nisem in nisem prišla do tega kaj je narobe.Prosila sina naj mi pove kaj je .Všoli,v internatu brez uspeha.Prejokala noči in noči.Ker sem videla kako trpi pa čeprav po trditvah,da v domu se dobro počuti in tudi v šoli kako je priden sem ga vzela iz doma,da je ostal doma in hodil še naprej v šolo,da se izuči poklica.
Po kakšnem mesecu,ko sem šla na govorilne ure in,ko je sin dopolnil 18 let.Se mi je sesul svet.Še tisto malo lepega kar je bilo v meni se je zrušilo,da so na svetu taki ljudje.
Izobraženi vendar za mene izmečki,in še danes jih sovražim čeprav nisem človek,ki bi komerkoli prizadejala bolečino tudi,če sem na kolenih grem pomagat.
No naj napišem do konca .Ko sva s hčirko stopili do njegove razredničarke mi je brez pozdrava vrgla v obraz,
Ja gospa,kar ne morem verjeti,da je vaš sin zaljubljen v istospolno osebo. Mislila sem,da me bo kap .Namesto odgovora kako kaj z ocenami.Mi je trosila take reči,da kot učiteljica,ki dela z otroki invalidi si ne zasluži tega delavnega mesta.Sploh pa ljudje,ki učijo na tej šoli zame niso stokovni kader pa čeprav jih naša ljuba vlada kar krepko podpira in hvali.Seveda ne vsi učitelji na tej toši.
No stvari sem prišla do dna.Bil je učenec,ki ga je nadlegoval,zapiral,izsiljeval tudi učiteljice pa niso ukrepali.
Vedeli so kaj dela z mojim sinom in tudi njih je ustrahoval pa niso ukrepali klub temi,da sem prosila,naj mi pomagajo,da pridem do dna od kod mojemu sinu napadi,.
Ko sem hotela jih tožiti so mi rekli,da nimam nobene pravice.če bo sin,ki je postal polnoleten lahko jaz pa ,da nimam pravice.In kaj sem storila nikdar več po tem dogotku ne grem na govorilne.Vem,da mu škodujem.Ampak ne morem videti obrazov,ki so vedeli kaj se dogaja pa so molčali in niso ukrepali čeprav so vedeli kako moj sin trpi.
Le to so potem naredili,da so tistega učenca izključili.Marsikatera svinjarija pa se še dogaja.
Sin si teh let nebo izbrisal iz spomina pa če se še tako trudim.Ponoči ga še velikokrat božam in mirim,da spet zaspi.
O sva se pogovorila povedal mi je kako je bilo in vedeli so zato.Pa mu niso pomagali in tudi kljub moji prošnji,me niso obvestili.
Upam na najboljše,da šolo kljub mukam dokonča.Saj že tako nima prihodnosti.Tudi po zaslugi danes naših vodilnih mož,ki skrbijo samo za svoje,,,,,,,.

Vidite zakaj nočem vpletati svojih otrok,ker se jim je že toliko krivice zgodilo.To je samo ena zgodba delček nje.

Pa lep pozdrav.Za nekaj časa.Upam,da bo računalnik še delal,da preberem,kakšen vaš nasvet.
Ali pa mi naj kdo svetuje kako iz tega bednega življenja v boljše življenje.
lLepo se imejte prijatelji in prijateljice.Spet sem si olajšala dušo in spet bo spanec lepši.

[ Odgovori na to | # ]