Predstavitev brošure za Dan žena 2006
"Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve" ugotavlja, da naša država,
ki je demokratična in pravna država, instituciji cerkvi še vedno odobrava grobe
protiustavne omejitve človekovih pravic, posebno pri ženskah in to ne le v spisih
temveč tudi v praksi. Iz pričujoče dokumentacije bodo bralci na podlagi dejstev
spoznali cerkveno sovražnost do žensk in se lahko sami prepričali, da se na
eklatanten način še vedno kršijo ženske pravice, zlasti v klerikalno obarvani
politični družbi - predvsem pa v sami katoliški cerkvi.
Na podlagi zgodovinskih dokumentov, ki so nam na razpolago, je razvidno, da
nikjer ni bilo in ni tako direktnih kršitev človekovih pravic kot znotraj katoliške
cerkve. Zaradi moralno etičnih razlogov, predvsem pa s pravnega stališča mora
"Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve" reagirati na kršitve človekovih
pravic in sicer v obliki vprašanj javnosti in politično odgovornim državnikom
Slovenije:
1. Kako lahko v pluralistično pravni državi, kot je Slovenija, katera ima v
ustavi zapisane človekove pravice in svobodo, nekateri nekaznovano učijo in
širijo ženskam sovražne, žensk nedostojne skrajno diskriminirajoče spise, kot
se to dogaja v katoliški cerkvi?
2. Zakaj država ne posreduje tam, kjer se kljub prepovedi, razvijajo, oz. ohranjajo
ustavi sovražne enklave, kot je to primer katoliške cerkve?
Na tiskovni konferenci, ki bo:
v torek, 07.03. 2006, ob 11.00 uri
v prostorih Hotela Cyti, Ljubljana
Navedeno problematiko in brošuru bo na tiskovni konferenci za društvo predstavil
sam avtor brošure sociolog in teolog Moris Hoblajo član društva.
Prisrčno vabljeni!
Za društvo:
Janja Škrjanc, predsednica
Celotna
brošura
|
Ženske so žrtve cerkve! Ali res?
Prispeval/a: Drago dne sreda, 8. marec 2006 @ 09:09 CET
Vsakdo je predvsem žrtev samega sebe. Nihče ne more z nami tako slabo ravnati, kot to lahko ravnamo sami s sabo.
Sicer pa velja osnovni princip, da vsakdo vedno izhaja iz samega sebe, kar pomeni, da drugega vidi takšnega kot je sam. Ne gre drugače. Vsak ima svoj svet, vsak ima svoje oči s katerimi gleda, vsak ima svojo govorico, vsak ima svoje razumevanje, vsak se z drugimi le za silo lahko sporazume. Besede so le približki za zasilno sporazumevanje z drugimi. Besede imajo atribute. Za vsakega imajo drugačne atribute in drugačno genezo dojemanja in pridobivanja teh atributov.
Ne le Cerkev, temveč Cerkve oz. Religije imajo vse enak imenovalec. Vladati na duhovnem področju in podjarmljanje tega področja. Nekako tako kot ima državna oblast, oblast nad fizičnimi, materijalnimi resursi. Oboji pa eden drugemu hodijo v zelje. Pogled v prejšnje stoletje nam nedvomno to dokazuje. V celotni zgodovini, ki jo jaz poznam je le enemu uspelo združiti duhovno in materijalno oblast v eni osebi, instituciji. To je bil rim(ljan)ski cesar August. Bil je prvi vodja države in prvi duhoven v celem rimskem imperiju.
Zakaj pa so ženske "žrtve" te igre? Zato, ker so velike koristolovke in gledajo samo za trenutne koriste in nedolgoročno. To nam izpričuje tudi zelo stara zgodba o Evi in njenem pohlepu po obljubljenem. Seveda pa ona v tej igri ni bila nič kriva in tudi duhovščina jo kot tako prikazuje. Na zelo mikaven način se prilizuje ženskam. In one to nekritično sprejemajo. Zelo jim godi. In na takšen način se vlada in prisiljuje moške, da počnejo, kar je božja volja ali pa kar je volja oblasti ljudstva. Vmes pa je še neizrečeno manipuliranje Ev s svojim telesom.
Po mojem trenutnem videnju niso ženske žrtve sistem-a/ov, temveč moški in otroci. Otroci pa so v glavnem talci svojih mater.
Ženske so žrtve cerkve! Ali res?
Prispeval/a: titanic dne sreda, 8. marec 2006 @ 09:53 CET
Se strinjam s teboj. Vsak odrasel človek je najprej žrtev samega sebe, starši pa svojim otrokom le z vzgledom kažejo "kako naj živijo".
lp Melita
Ženske so žrtve cerkve! Ali res?
Prispeval/a: Lysa dne sreda, 8. marec 2006 @ 15:11 CET
Ravno tako se ne strinjam s tem, da so otroci talci svojih mater. Otroka vzgajajo tako matere kot očetje po svojih prepričanjih in vrednotah, obremenjeni z vzorci, ki so jim jih vcepili njuni starši. O vplivu matere in očeta na otroka so narejene številne študije. Ne poznam nobene, ki bi izpostavljala le vpliv matere. S to tvojo izjavo pa bi se lahko razumelo, kot da imajo ženske vedno najaktivnejšo vlogo (slab vpliv) pri vzgoji otrok, moški (očetje) pa pri tem nimajo nobene besede.
Glede tvoje izjave, da so ženske koristolovke in ne gledajo dolgoročno... Zgleda ne živiva v istem svetu. Dandanes je večina žensk samostojnih in z lastnim virom dohodkov, in čisto lepo skrbijo za svojo prihodnost in karierni ter osebni razvoj. Kje sedaj lovijo korist?
Dopuščati pa moraš tudi možnost, da je zgodba o Adamu in Evi le pravljica, ki je zrasla v glavi tistega, ki si je od nje obetal korist.
S svojim telesom pa ne manipulirajo le ženske, ampak po mojem mnenju tudi moški. Mene namreč pomanjkljivo oblečeno moško telo toliko razvname kot verjetno moškega razvname pomanjkljivo oblečena ženska. Kdo potem s kom manipulira?
Zdi se mi prav, da to društvo opozarja javnost na kršitev ženskih pravic, ravno tako kot bi se mi zdelo prav, da se opozarja na kršitev moških pravic.
Ženske so žrtve cerkve! Ali res?
Prispeval/a: Andres dne sreda, 8. marec 2006 @ 21:06 CET
Ženske, oziroma idejne vodje so našle dlako v jajcu, saj vedno znova se sprašujem v kolikšni meri cerkev vodi njihovo življenje. V kolikošni meri Biblija, v kolikšni meri ustava, v kolikšni meri partner in družina, ter v kolikošni meri družba.
Bodite iskrene in za vaš praznik 8. marec razvrstite vse v "kolikšni meri" nakar boste dobile boljšo preglednico današnjega življenja žensk.
Andres
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Drago dne četrtek, 9. marec 2006 @ 11:06 CET
Lysa, ne bom ponavljal tistega iz že napisanega mojega komentarja . Veliko stvari sem se naučil ravno od žensk ali pa skoraj vse. To naučeno so v glavnem bolj senčne stvari, kot tisto bolj svetlo pa je v glavnem od moških. Če se bom hotel dvigniti, bom moral ženske stvari odvreči, kot odmetuje bremena balonar, da se lahko požene v višave. Imam pa občutek, da se me te stvari držijo kot larve in da nekatere ženske skrbijo, da se teh larv težko reši.
Kdo vzgaja otroke, kdo skrbi za tri vogle, kdo je izkoriščan in zlorabljen, kdo dela kot zamorc in kdo lenuhari, kdo ima vse skrbi... vse to že vrabci čivkajo na vseh vogalih in poslanke govoričijo po vseh kotih parlamenta in v medijih. Delo pa imajo ženske tako iracionalno organizirano in zato ni čudno, da ga imajo toliko. Je pa splošno znano, da so ženske umetnice v opisovanju, predvsem pa v pretiravanju.
Iz organizacije dela mi je znan princip, da ko moški dobijo delo, ga opravijo, ko pa ga ženske dobijo, se začne med njimi rivalstvo, boj, borba, katera bo pri tem delu pomembnejša. Delo pa je za njih postranskega pomena. Od tu pa zelo lahko razumemo sodne zaostanke, ki so začeli nastajati v devetdesetih letih, ko se je sodstvo začelo intenzivno feminizirati pod vodstvom tedanjega predsednika in nekdanjega generalnega partijskega sekretarja. Noben program ne bo dal zadovoljivih rezultatov. Ne Herkules. Ne Lukenda. Uspel bo le program sveže in ostre metle. Še dobro, da se politične figure vsake štiri leta nekoliko premešajo in tako lahko igrajo brezskrbno žensko igro, da za stanje, ki ga prevzamejo niso odgovorni, da pa bodo oni tisti, ki bodo zadevo resnično rešili. Ali res?
Spomnil sem se še na neko raziskavo o spolnem življenju. Vzorec je bil primerno statistično velik. Odgovori so bili takšni, kot so bili. Raziskavo so ponovili z možnostjo, da se preverja resničnost povedanega preko detektorja laži. Rezultati te raziskave so bili pri ženski populaciji bistveno različno med prvo in drugo raziskavo in nekako v razmerju 1:2; kot pri moških ni bilo bistvene razlike v odgovorih. Odstopanja pri moških so bila v mejah statistične napake.
Mnenje, ki ga imam, natančneje spregled, ki sem ga dobil, sem ga dobil od Ester Vilar (zdravnica, psihologinja, pisateljica, novinarka...) in od raznih uradnic, ki se znajo držati pravil kot pijanec plota, ko pa gre za njihove interese, pa je sama korist in nobeno pravilo ne velja več. Mnogo delavk sem poznal, ki so se ob prvi priliki upokojile in iskale le največje ugodnosti za pokojnino.
Lysa, strinjam se, da je zgodba o Adamu in Evi izmišljena, ni pa izmišljena vsebina zgodbe. Ta vsebina v nekaj stavkih pove toliko, da raziskave enega življenja so premalo. Tisti, ki so to zgodbo napisali, so vedeli, kaj so napisali. Napisati so morali resnico in jo tako skrivnostno zamaskirati, da je lahko preživela vse zgodovinske turbolence. Pa še uspelo jim je.
Nadalje poglejmo zvestobo Eve do Adama, nadalje Dalide do Samsona in še Marije napram Jožefu. Ta sporočila v svetih knjigah so zelo odkrita, samo zagledati jih je potrebno. Potrebno je le vrteti svete spise (ne samo judovske in krščanske tradicije, temveč tudi drugih verstev, religij, sekt, tradicij...) in prej ali slej pride do spregleda, razsvetljenja, prosvetljenja.
Popolnoma se strinjam z Ester Vilar, ko pravi, da v celotni človeški zgodovini še ni bilo obdobja patriarhata. Dopuščam le možnost, da je lahko bil neke vrste patriarhat, ampak bil je samo navidezen.
Zelo dobro nam razlike med moškim in žensko ter med moškimi in med ženskami prikaže Otto Weininger v knjigi Spol in značaj (ta knjiga je bila nekoč na indeksu, kar pomeni, da je zelo dobra. Škoda, da ta instrument ne obstaja več.). Iz te knjige lahko izvemo celo, da spol ni odvisen od tega, kar babica vidi pri rojstvu, temveč predvsem od spola, ki je v glavi. Za homoseksualne osebe pa ugotavlja, da so po svoji značilnosti na polovici svojega in nasprotnega spola. Koliko so na eni ali drugi strani te sredine, se jih lahko uvrsti med bolj pripadnike svojega spola ali pa nasprotnega in temu primerno je potem tudi njihovo spolno življenje. Ta določitev, ki jo pripadniki te degeneracije imenujejo sami kot svobodna izbira, je v bistvu odvisna od njihovega ravnotežja hormonov. Hormoni pa v bistvu diktirajo tudi spol vsaki naši celici. Hormonsko neravnotežje povzroči konfuznost v celicah in posledično v vseh organih ter tako tudi v možganih. Revolucionarji in umetniki so polni te konfuznosti. Tudi politikom je ne manjka, štrleči primeri so Stalin, Hitler, Husein, Cezar, August, Neron... Ne gre se torej čuditi, da imajo za homoseksualca v angleškem izrazoslovju dve besedi, ki predstavljata različni lastnosti in skrajna odstopanja od splošno sprejemljivega. Gre za besedi gay in queer.
Ni čudno, da dandanes vlada neka napetost med moškimi in ženskami. V glavnem je povzročena ta napetost preko politike in medijev in presega kritične mase degeneriranih. Veliko neravnovesje hormonov povzroča, da se spola med seboj bolj "razumeta", kot bi se morala. Zato eden drugemu skačeta v zelje in eden drugega obtožujeta. Še posebej so na tem področju zelo aktivne afežejevske feministke. Celo tako daleč gredo, da ena od njih napiše pod krinko zlorabljenih žensk knjigo zgodb: Naše deklice z vžigalicami. Da se povrnem k Ester Vilar. Ona ugotavlja, da so deklice resnično božanska bitja, ampak samo toliko časa, dokler so deklice. Da pa jih ženske, še posebej starejše zlorabljajo tako, da sebe prikazujejo preko njih.
Kar se pa tiče karijere in podobnih psiholoških izmišljotin, Lysa, pa ugotavljam, da je samo pojem za motivacijo, ki izdatno škodi ekologiji. Tudi zaradi tega imamo vsesplošno onesnaženost takšno, kakršna je. Karijera torej spada v področje splošno sprejetih in pozitivno obravnavanih psiholoških diverzij.
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Lysa dne četrtek, 9. marec 2006 @ 17:13 CET
Zdi pa se mi, da imava ravno nasprotne izkušnje: ti imaš slabe izkušnje z ženskami, jaz pa z moškimi. Imela sem dedka, ki je bil alkoholik in je streljal na svoje otroke za hec ter strašil nas vnuke, moj oče je periodično pretepal mater in ji grozil (da ne povem kaj), tako dedek kot oče sta varala oziroma nista bila zvesta, moj prvi fant me je pretepal, moja prva spolna izkušnja je bila skorajšnje posilstvo... in naj še naštevam? Moški v mojem svetu res niso bili zavidanja vredni, ženske pa bi lahko uvrstili v kategorijo žrtev. Da ne omenjam, kakšne posledice je to pustilo na moji mami (in njenih sestrah), na meni in mojih sestrah... Vzgajana sem bila tudi v krščanskem duhu, zato iz prve roke vem za krščanske nauke. Slika matere mi je pokazala, da mora ženska ustreči možu, potrpeti v zakonu, skrbeti za moža, čeprav z njo grdo ravna. Ta slika se je ujemala s predstavo, ki so mi jo slikali pri verouku. Ženska je grešnica, možu mora biti pokorna in hvaležna, mora biti poslušna in požrtvovalna, v spolnosti (bog ne daj!) ne sme uživati... Sedaj izkušnje, ki sem jih imela z moškimi, niso več nerazumljive. Že zdavnaj sem tudi ugotovila, da prelaganje krivde na moške v mojem življenju, ne bo rešilo mojih težav.
Priznam, da se v zadnjem času vsepovsod ogromno poudarja na eni strani moč žensk preko emancipacije, na drugi strani pa njihova šibkost in nastopanje kot žrtve. Zato razumem, da gre marsikomu "v nos" 8. marec in pa razno razna društva za zaščito žensk. Vendar prazniki naj bi nas "spomnili" - npr. dan osamosvojitve praznujemo zato, ker je bil to pomemben datum za slovenski narod, označuje prelomno točko v slovenski zgodovini. Menim, da ima isto vlogo 8. marec - opominja nas na neenakost med obema spoloma. Verjetno bo ta praznik toliko časa aktualen, dokler se bo ta neenakost med spoloma še čutila. In dokler bo prihajalo do kršitev človekih pravic, bomo imeli varuha človekovih pravic. In tako kot obstajajo zločinci, ki iščejo luknje v zakonu, bodo obstajali ljudje, ki se bodo "pretvarjali", da so žrtve, čeprav to niso. Ne moremo pa obrniti hrbta tistim, ki žrtve dejansko so. Še slabše pa bi bilo, če bi jih metali v isti koš s tistimi, ki sistem izkoriščajo sebi v prid.
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 9. marec 2006 @ 17:46 CET
Gospodu bogoslovcu se od hudne vneme pri odrešiteljstvu žensk od krivic cerkve morda tudi malo meša, saj nisem nikoli opazila, da bi se vera in cerkev izražala v takšni obliki, da bi omejevala ustavne svoboščine nas žensk. In nenazadnje se naše odločne in emancipirane »babnice« znajo postaviti po robu vsakemu poskusu suženjstva. Poglejte samo kako nakurijo svoje može, če si le drznejo dregniti v njihovo sovobodo Morda pa so se gospodu bogoslovcu pokvarili pospeševalniki, laserji, mikroskopi in spektrametri, s katerimi opazuje odnos cerkve do žensk. Vtis imam, da preveč bogoslovnega znanja v nepravih rokah škoduje. Kakšen izlet v puščavo Gobi ne bi škodoval, tam se take duše srečajo s fato margano in tudi z Bogom, ki bogoslovca spet vrne v božji hram.
Na komentar Draga glede zaostankov v sodstvu bi pa rekla, da je v hudi zmoti. Zaostanki v sodstvu niso zaradi žensk ali feminiziranega poklica juristk, temveč preprosto zato, ker prejšnja vladajoča struktura ni v času tranzicije usklajevala zakonov, da bi se lahko delal pravni red v državi. To pa zato, da so se tranzicijski oblastniki in njihovi lobiji lahko v pravni praznini lastninili in nekontrolirano kopali v denarju ter obogateli. Brez ustrezne zakonodaje na civilnopravnem in stvarnopravnem področju pa ni mogoče vzpostavljati pravnega reda v državi.
Tatjana
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 9. marec 2006 @ 19:03 CET
Pisanje je vulgarno zavajanje, širjenje verske nestrpnosti med ljudmi, preveč gizdavo napenjanje iz nekakšnih perverznih razlogov, brezumno, temčano in sovražno pisanje, cinično podtikanje nekega namišljenega "perspektivaškega pravičnika", zaznamovanega z njemu lastno naturo in ihtavimi izbruhi.
Je bolj folklora, vredna posmeha, ki se hoče v lastni izprevrženosti in odtujenosti od lastne presoje, rešiti neke notranje človeške brezupnosti, pred lastnim pragom svojih lastnih stisk.
Pisanje je nekakšen licemerni tingl - tangl, ki se ne zaveda jalovosti svojega početja in ne zna ustvariti niti nekih pravil igre, pod katerimi bi zakril svoj zanikrni provincialni cirkus in bi omogočal dialog na človeku vredni višini. Tega je sposoben le najslabši kloven.
Vaš človeški obup razočaranega bogoslovca ne more učiti in urejeti sveta ter ga notranje oživljati. Pisanje nima nobene zveze z območji duha, kaj šele z območji humanizma in spoštovanja do verskih čustev človeka.
Zelo lepo bi bilo, če bi upoštevati usmerjenost časopisa, v katerega pošiljate takšne "resolucije", kajti vsaj v svojem imenu govorim, da si želimo bralci pozitivnih in ustvarjalnih novic in prispevkov, ki nam požlahtnijo srce in dvignejo moralo ter optimizem do življenja.
Vaš nagovor človeka je obnemogel že prej, preden je sploh spregovoril eno samo besedo. Na živce mi gredo bogoslovci - takšni tipični dvoživkarji, ki so v sporu z osnovnimi zakoni etičnosti svojega poklica in se naslanjajo zgolj na pripisovanje ostudnega početje drugih, svojega pa ne vidijo in ga niso sposobni vrednotiti s človeško zmernostjo. Zares zabeljeno pisanje ste si privoščili, ki nima ne repa in ne glave.
Pestrost svojega trpljenja bogoslovca in dušeslovca zastran vaše očitne odceptive od vere, bi si lahko zdravili na način, da drugih ne bi motili s svojimi dušnimi težavami.
Ideje, ki se zaredijo v takšnih zakotnih spisih, ko jih vi zmorete ponuditi ljudstvu, so pomilovanja vredne dvojnosti prepričanja, in ta dvojnost se vam bo očitno tudi maščevala, ker potvarjate stvari in delate iz muhe slona in neko apologetiko, ki je samo vam razumljiva, drugemu normalnemu razumu takšni kriki in grozljivosti s sveta krivic cerkve, kot jih vi premorete v soočenju z vašimi osebnostnimi posebnostmi, so ljudem tuja in jih ne zaznavamo. Zdijo se tako, kot bi vsako noč ustajali vampirji in se nam hoteli prisesati na vrat. In če človek vsako noč sanja o vampirji, se vampirji tudi zares lahko zgodijo.
Vaša bogoslovna avreola je še vsa obžarjena od slepe luči, kakor da se vam bi vnela bogoslovna glorja. Meni kot emancipirani ženski mi takšno zastrupljanje ozračja na dan 8. marca, ki gleda sedanjost z očesom prazgodovinskih človeških zablod, zdi spričo zgodovinske situacije, nepopisna tendencioznost, zaplankanost in zafrustriranost, da ne rečem zlonamernost.
Jaz sprejemam sedanjost in življenje z drugačnim čustvom, kot mi ga vi gospod bogoslovec vsiljujete, v umskem in moralnem razponu in razumevanju same sebe, zanesljivo drugače, zato mi gre na živce, da če vi kot "spreobrnjeni" bogoslovec učite kje in kdaj so moje človečanske pravice kršene. Jaz se znam sama boriti zanje, ne potrebujem vas. Mislim, da če jih kdo krši, potem ste to vi s takšnim obiralstvom in zbiralstvom posameznih starodvanih citatov, ki jih dobesedno podtikate in potvarjate in na dan žensk z neko ihto odrinjate v moj praznik s svojim malodušjem razumevanja duhovnega sveta. In apliram, da mojega miru, dobrega počutja in občutka, da sem svobodna in da je vaše skrb povsem odveč zame, ne pozabite, prosim. Vzemite to na znanje, da vas moj razum in dojemanje sveta ne potrebuje.
Dobro bi bilo, da se vaše bogoslovstvo na meji med krščanstvom in antikrščanstvom in na meji med pametjo in nespametjo pri pisanju bolj kontroliralo. V duhu človeške dostojnosti.
Tatjana Malec
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 9. marec 2006 @ 21:19 CET
Sem Alma Prijon iz Kopra, Dolinska 46/f na računalniku pri sošolki in včasih pri njej gledam Pozitivke, ker sama nimam računalnika. V prepričanju, da je vsa snov, ki jo objavljate izključno in samo vezana na naslov sonca, pozitivnih misli in pisanja sem bila užaljena, da ste objavili za ženske tako žaljivo sliko in prav na dan 8. marca, ko duhovnik stopa ženski s čevljem na hrbet.Čemu Sončeve pozitivke, če objavljate tako neokusne in žaljive slike. Sem že v visoki starosti in imam vse življenje izredno lep
spoštljiv odnos in mnenje o duhovnikih, ki sem jim hvaležna za veliko duhovno in moralno podporo, katero sem sem bila deležna vse življenje, še posebno v času bolezni.
Bog daj veliko duhovnih ljudi, da naš narod ne bi podivjal.Želim, da naš narod ne bi postal čreda ovnov in kozlov, ampak steber kulturnih, duhovnih in srčnih ljudi.
Prosim, da "Ženske so žrtve cerkve skupaj z že omenjeno sliko", zbrišete s Pozitivk, ker je prežaljiva.Prosim urednika, da objavi moj komentar pod navedeni članek.
Alma Prijon, l.r.
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 9. marec 2006 @ 21:22 CET
V veliko veselje mi je vaše pismo, ker vidim, da so Pozitivke brane tudi s strani ljudi, ki doma nimajo interneta.
Glede vaše ogorčenosti in užaljenosti pa naj vam povem, da so Pozitivke tudi aktualen časopis, ki piše med drugim tudi o aktualnih dogodkih in o različnih temah. Včasih tudo o kritičnih, ki sprožijo širše polemike. In verjetno marsikoga kdaj kakšen članek ziritira, pa zaradi tega članek še ni pobrisan. Vsi ljudje se vedno ne moremo strinjati z vsem, kar preberemo. Slika pohojene ženske ni objavljena na Pozitivkah, ampak v omenjeni brošuri. Če pa pogledamo z druge strani, pa je lahko takšna slika v opozorilo vsem ljudem tega sveta, kako je bila včasih ženska malo cenjena, pa ne samo s strani cerkve, ampak s strani celotne moške populacije. In je bila velikokrat tako potlačena, kot je na tej sliki. In praznik žensk 8. marec je praznik, ko so ženske izvojevale zmago in postale enakopravne. Na žalost pa še vedno dogaja, predvsem za zaprtimi zidovi, da je ženska še vedno pohojena in pretepena, vendar o tem 90% žensk molči.
Vsled temu vam predlagam, da pri prebiranju Pozitivk takšne članke, ki vas vsebinsko motijo preskočite in si preberete kaj takega, kar vas bo navdalo z radostjo v srcu.
Želim vam lep dan in veliko sonca.
LP Igor Petek
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 9. marec 2006 @ 22:20 CET
Prejela sem vaše pismo, vendar z njim nisem zadovoljna, ker ste mi odgovorili pomanjkljivo. Prispevek skupaj z brošuro, ki je sestavni del objavljenega prispevka z zelo poniževalno sliko in vsebino, ne spada k naslovu Sončeve pozitivke. Po mojem mnenju bi morali spremeniti naslov, ki bi bi bil prilagojen neokusnim in nekulturnim člankom in slikam. Sem mnenja, da slika duhovnika ki stopa ženski na hrbet je vse prej kot aktualni dogodek, o katerem vi pišete. In absolutno se ne more primerjati z naslovom časopisa o soncu in pozitivnosti. Predlagam nov naslov "Sončevi vetrovi zla in dobrega". Slika spada v sončeve vetrove zla, odkriva satanistične vzgibe nasilja s teptanjem človečnosti. Prosim, da objavite moj odgovor na vaše pismo.
Alma Prijon, l.r.
Ženske so žrtve cerkve! Ali čisto zares?
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 9. marec 2006 @ 22:21 CET
Naslova spreminjati ne morem, ker je takega določil avtor prispevka. In če bi brisal vsak članek, ki kakšnemu bralcu ni všeč, bi bilo takšnih pobrisanih člankov kar nekaj. Zato, kot sem že enkrat predlagal, mirno preskočite članke, ki vas vsebinsko motijo. Če se še malo obrnem in komentiram naslov našega časopisa, katerega toliko potencirate, potem bi moral tudi naprimer časopis Večer pisati samo o večerih in sončnih zahodih in časopis Delo samo o delu. Pa to ni tako.
Toliko o tem in o tem članku z vami ne bom več prerekal.
Lepo noč še naprej in čudovito jutro.
Lep pozdrav
Igor Petek
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. marec 2006 @ 09:16 CET
Slika na kateri katoliški duhovnik stopa ženski s čevljem na hrbet spodbuja v ljudeh sovraštvo in nasilje do katoliških duhovnikov, ki jih prikazuje kot nasilneže in suroveže do žensk.
Slika predstavlja lažno stanje, ker katoliški duhovniki niso še nobene ženske s čevljem teptali. Nikjer v Republiki Sloveniji ni bilo takšnega primera.
Slika ima elemente razpihovanja verske nestrpnosti in sovraštva.
Po 21. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva, omenjena slika pa osebnost in dostojanstvo ženske ne spoštuje in ga grobo krši z lažnim prikazovanjem resničnega stanja, kajti ženske v Republiki Sloveniji smo svobodne in nam nihče ne stopa na hrbet s čevljem, to se nikoli ni dogodilo, če pa kdo stopi ženski na hrbet s čevljem, ima ženska z Ustavo in zakonom Republike Slovenije zagotovljeno sodno varstvo, storilec pa je kazensko preganjan.
Takšna slika objavljena za ženski praznik je skrajno neokusna in žaljiva do žensk.
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno, omenjena slika pa žali duhovnike, ki pripadajo RKC in njihovo dostojanstvo ter katoličane, ker žali njihova verska čustva.
Po 63. členu ustave je prepovedano spodbujanje k verski neenakopravnosti ter razpihovanje verskega in drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je spodbujanje k nasilju.
Omenja slika ima vse elemente za kazenski pregon bogoslovca Morisa Hoblaja in Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve.
Državljanka Tatjana Malec
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: titanic dne petek, 10. marec 2006 @ 10:58 CET
meni se zdi ravno zato, ker se imam za emancipirano (enakovredo) žensko osveščenost glede izkoriščanja enega ali drugega spola, nujno potrebno, da se o tem govori. Razlika pa je v tem, kako kdo razume, kar je napisanega ali prikazanega.
Sama nisem doživela nikakšnega zatiranja ne s strani duhovščine, ne s strani moških, kot se je to dogajalo zgodovinsko. Imam le svojo glavo, svoj pogled na stvari in svojo vero v Boga, ki ga pa ne iščem v cerkvi ampak sem ga našla v svojem srcu.
Verniki (moški,ženske), ki Boga iščejo v cerkvi so nagnjeni k črednemu nagonu in so radi vodeni, saj si ne upajo razmišljati s svojo glavo, ker jim je to morda prenaporno. Temu sama rečem duhovna lenoba.
Vsak trenutek ima človek možnost, da se "opredeli", če to potrebuje ali pa je neopredeljen, če to zmore. Časopis kot pa je ta, pa je objektiven in naravnan široko, saj je prav, da glas ljudstva doseže osveščenost vsakega človeka, potem on izbira. Najbolj enostavno je voditi ljudi na način, da jim posreduješ le enostranske informacije, ki so manipulativnega značaja. Tako so že včasih delali mediji in politiki, ki so vodili ljudi z zavanji, v ozadju pa jim je bil le lasten interes.
Prav je, da ima vsak možnost izbire in pozna možne poti, ki obstajajo. Lahko bi razpravljala o izkoriščenih ženskah (med katere ne spadam sama), ki so bile vzgojene že na način, da je prav, da so izkoriščane. Druga skrajnost pa so ženske, ki so ravno iz vrst izkoriščanih in zlorabljenih dvignile glas, nekatere tudi roko nad svojimi moškimi in se šle matriarhat. Kaj res v civilizirani, osveščeni družbi potrebujemo nasilje med spoloma? Dajmo raje priložnost vsakemu, da preko časopisa kot so Pozitivke pove kaj želi spremeniti, s čim ni zadovoljen in kje je ranjen. Naredimo enkrat malo drugače in ne spet tako, kot je bilo navada v zgodovini, ko je vsak hotel na silo prevladati z močjo, oblastjo...
Začnimo pri sebi in upoštevajmo svobodo govora vsakega do meje, kjer se začne svoboda drugega. Izhajajmo iz sebe, Božje ljubezni, ki jo imamo v sebi in potrpežljivo poslušajmo kaj nam bo sosed povedal. Zavedajmo se, da mu po eni strani damo priložnost, da spregovori, po drugi pa njegovo sporočilo lahko pomeni za nas nekaj, kar sploh ni povezano z vsebino povedanega.
Dovolj časa smo si zatiskali oči pred drugačnostjo, pred vrednotami, ki smo jih vredni in pred tem, da nas bo "ščitila" država, sodni organi, politiki ali kdor koli drug, ki mu padamo na kolena in sledimo njegovim besedam.
Vodnarjeva doba, v kateri živimo nam prinaša spremembe, ki so nepričakovane in sedaj je čas, da se resnično ozremo v sebe in delujemo v smislu: "kar ne želim, da drugi meni naredi, ne bom jaz njemu storil".
Lep dan vsem, pozitivno in sončno naravnan.
Titanic
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: Pips dne petek, 10. marec 2006 @ 11:58 CET
Tatjana Malec in gospa Alma, predlagam, da si pozorno prebereta zgornji komentar od Titanic.
In predlagam vama ogled filma Sestre Magdalenke, ki je posnet po resnični zgodbi in govori o odnosu duhovščine napram ženskam in to proti koncu prejšnjega stoletja, torej slabih 20 let nazaj.
In če ne razumeta slike, ki je simbolična in govori dobesedno o tem, da duhovnik fizično stoji na glavi ženske, naj vama povem, da ta slika govori o tlačenju žensk.
Vsak ima pravico povedati svoje mnenje. In je pozitivno to na pozitivkah, da niso enostranske.
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. marec 2006 @ 12:10 CET
zelo lepo si povedala: "Začnimo pri sebi in upoštevajmo svobodo govora vsakega do meje, kjer se začne svoboda drugega." Če bi ljudje to upoštevali, bi bilo veliko manj hudega storjenega drugim in bi bilo spoštovano ustavno načelo, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva prav vseh, saj smo vsi ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino, E N A K I. Nikomur ne smemo delati krivi ali ga omejevati pri uresničevanju njegovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava.
Lep pozdrav in vse dobro tebi
Tatjana
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. marec 2006 @ 12:25 CET
film o sestrah Magdalenkah ni toliko relevanten, kot so ustavne določbe, da je vsakemu državljanu zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva. Nespoštovanje osebnosti se dogaja na vseh področjih in ne dvomim, lahko so bile tudi zgodbe, ko so se duhovniki pregrešili zoper človkovo dostojanstvo, vendar tega ne moremo posploševati in niti prenašati starih dogodkov na sedanjost in meriti vseh po neki zgodbi, ki je bila lahko tudi resnična. Jaz te zgodbe o Magdalenkah ne poznam in če tudi bi jo poznala, ne bi pripisovala takih lastnosti, kot jih izraža slika, vsem ostalim duhovnikom, ki se trudijo za veliko dobrega. Zame je to neobjektivno in krivično.
Jaz sem napisala svoj komentar kot državljanka in ne glede na kakršno koli drugo osebno okoliščino. Če bi bil obsojan konkretni primer, ki je doživel pri nas sodni epilog, bi se gotovo pridružila tudi jaz takšni sodbi, ker ne prenesem, da kdor koli stori bližnjemu krivice.
Vsak človek pa ima pravico imeti o stvari svoje mnenje.
Lep pozdrav in vse dobro tebi
Tatjana
Znižanje praga človeških vrednot
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. marec 2006 @ 13:37 CET
Mene kod državljanko te naše države skrbi naslednje:
- da ljudje v medsebojnih odnosih pogosto izgubljamo
spoštovanje drug do drugega. Svoje moralno videnje
problema znižujemo na nek realtivizem, ki znižuje lestvico
človeških vrednot, ki je predvsem v spoštovanju človekovega
dostojanstva;
- mene moti nihelizem ali moralni relativizem, ki ga človek v
vsej zgodovini človeštva ni nikoli postavljal za svoj temelj
bivanja, ker ta nasprotuje naravnemu pravu, ki postavlja v
ospredje človeka v službo dobrega;
- moralno ravnanje ima svojo racionalno utemeljitev;
- oporekate mi pravila, načela, ustavo, zakon, ki predstavljajo
družbeno pogodbo, vendar ti le prinašajo nekaj trdnosti,
gotovosti in osebne varnosti, da ni mogoče počenjati vsega,
kar bi se človeku zahotelo, da drugega ponižuje in ga
prikazuje v demonski podobi ter lepi nanj vse mogoče etikete;
- za vsakim obličjem je oseba, ki ima svoje vrline in tudi
svoje težave, vzpone, uspehe in padce, poraze in dobro voljo
in perspekitva etike postavlja človeka na prvo mesto.
Pri tem pa ne izbira ali je to uradnik, kmet, gospodinja ali
duhovnik. Vsak človek je vreden svojega spoštovanja.
- človeška stvarnost je tudi nered in sestoji iz mnogih dvoumij,
zato so si moralne odločitve pogosto nasprotujoče. Toda
živeti moramo prav v tem svetu, človekovo delovanje je
določeno z racionalnimi pravili, ki človekovo svobodo in
avtonomijo postavljajo v neke okvire.
- Iluzija je, da bo mogoče ves nered, umazanijo in dvoumnost
tega sveta premagati z brezčutnim in preračunljivim
razumom.
- Biti moralen je preprosto možnost, ki jo je mogoče sprejeti,
lahko pa to možnost kaj hitro lahko zapravimo, če delamo
drugim krivice;
- Za moje pojme takšno prikazovanje duhovnika, ki polaga
čevelj na hrbet ženske pomeni vulgarnost brez primere.
Zame ni opravičila. To so poti kako priti po najnižji ceni,
s čim manj truda do cilja, kjer človeška ljubezen nima več
svojega mesta. Tak način vodi v razvrednotenje človeka,
pomeni spodkopavanje vsake substance gledanja, nasilje
instrumentalizira v duhovniku. To pa je tisti temeljni problem,
ki kaže na ogabnost tega početja.
Spoštovani komentator, vprašam te, ali te je sedanja družba
odvezala odgovornosti za moralno-etično razumevanje stvari?
Ali smo izgubili sposobnost biti moralni in etični?
Človek je bitje odnosov, ne pa osamljena in sebična monada.
Človek išče novo kvaliteto bivanja, neko presežnost, ki se
rojeva v spoštovanju dostojanstva in svobode drugega.
Tatjana Malec
Zakaj Primorci ne prenesemo žaljenja duhovnikov - dostojanstvo +
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 11. marec 2006 @ 10:13 CET
želim vam povedati, zakaj Primorce tako moti blatenje duhovnikov in zakaj smo tako občutljivi na to temo. Gre za dostojanstvo vsakega človeka, vendar gre pri nas specifično še za nekaj več. Do duhovnikov, kot sem že povedala imam lep odnos, ker ga imajo v večini tudi oni do ljudi. Ne samo, da jim pomagajo v bolezni in jim dajejo oporo, njihova dejavnost je vsestranska tudi na humanitarnem področju. Tu bi omenila, da imamo Primorci poseben odnos do duhovnikov, ki so spremljali primorskega človeka v času raznarodovanja pod fašizmom in se stapljali z ljudstvom v svoji obrambno domovinski drži. Zato želim povedati še drugo zgodbo, ki kaže duhovnike v vzvišeni domovinski drži in kot plemenite Slovence. Če v Solkanu ne bi bilo plemenitega duhovnika Močnika, bi tudi moje znanje materinega jezika ob koncu vojne bilo bolj šibko. Od duhovnika sem dobivala v materinščini napisane revije Barčica, Pastrički, Mojca Pokrajculja, itd., ki sem jih redno prebirala in spoznavala tudi knjižni materin jezik.
Tajna krščanska socialna organizacija je pod fašistično Italijo nastala v tedanji Julijski krajini in prehajala v ilegalo ZBORA SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA in KRŠČANSKO-SOCIALNE POLITIČNE ORGANIZACIJE.
Prelomni mejnik je leta 1931, ki je povezano s hudim fašističnim divjanjem in smrtjo goriškega škofa Sedeja. Navedeno tajno množično gibanje so vodili narodno usmerjeni duhovniki in katoliško opredeljeni laiki. Delovanje pa je bilo narodno obrambno. Obsegalo je Tržaško, Goriško in Istro. Organizacijo je vodil vrhovni svet. Delo primorskih duhovnikov je potekalo kapilarno po odsekih od političnih, dijaških, glasbenih, duhovniških, knjižničnih, prek zavodov in socialnega dela. Cilj primorskih duhovnikov organiziranih v Zbor svečenikov svetega Pavla je bil ohraniti narodnost v dolgotrajnem podtalnem boju in doseči združitev Primorske k slovenskemu ozemlju. Po ciljih TIGRA se omenjena organizacija duhovnikov ni razlikovala. Razlike so bile le v metodah delovanja, saj so duhovniki nasprotovali sabotažnim in gverilskim akcijah, zaradi katerih je trpelo nedolžno ljudstvo.
Tajna krščanska socialna organizacija je imela jasno nacionalno narodno-obrambno usmeritev in tudi koncept družbene prenove. Za obrambo slovenstva na Primorskem se je upirala rimski posvetni in cerkveni oblasti, se spopadala s fašisti in s katoliško desnico v lastnem taboru.
Primorski duhovniki s svojim odločnim uporom, mučeniškim in nerevolucionarnim, so pripomogli do vstaje vsega primorskega ljudstva, kot pripadniki revolucionarnega odbora, saj njihovi začetki delovanja segajo v leto 1922 in so dali pečat dokončni zmagi nad fašizmom in pozneje nacizmom v drugi svetovni vojni.
Najpomembnejši slovenski možje, ki so zaznamovali delo te organizacije med obema vojnama Primorske so bili Virgilij Šček, ki je bil najpomembnješi ter Engelbert Besednjak in Janko Kralj. Politično vodstvo te prepletene organizacije na Primorskem so v Gorici sestavljali leta 1934 Janko Kralj, dr. T. Simčič, ing. J. Rustja, P. Kemperle in ing. F. Pegan; v Trstu pa Virgilij Šček in Andrej Gabrovšček.
Celotne zgodovine o tem in vseh zaslužnih mož, ki so delovali v tej narodno zavedni organizaciji duhovnikov ne bi navajala. Vsak si lahko prebere prispevke Dr. Mire Cenčičeve, ki izhajajo v reviji »Ampak« pri Novi Reviji (1. del »Presenetljiva odkritaja o razmerah na Primorskem med II. svetovno vojno), iz katere sem črpala tudi vire za ta sestavek. Šlo se je za življenje in smrt zatiranega Primorskega ljudstva in tu so odigrali duhovniki Združeni v ZBOR SVEČENIKOV SVETGA PAVLA vzvišeno domovinsko poslanstvo. Zato Primorci ne dovolimo, da se duhovnike blati, ker so nam stali ob strani in se borili za materin jezik ob trenutkih največje preizkušnje, zatiranja in raznarodovanja.
Tatjana Malec
Slika Morisa Hoblaja krši ustavne pravice državljanov
Prispeval/a: Andres dne nedelja, 12. marec 2006 @ 01:10 CET
http://www.ma-uri-slovenija.org/smb.mp3
http://www.ma-uri-slovenija.org/stb.mp3
http://www.ma-uri-slovenija.org/sn.mp3
Ženske so žrtve cerkve
Prispeval/a: eckhart dne torek, 14. marec 2006 @ 18:27 CET
Tudi inkviziciji ne. Še več. Papež Benedikt trdi, da je predstavljala inkvizicija vendarle civilizacijski napredek in da so oni, Vatikan, v kontinuiteti z inkvizicijo. Izjava, tipična za bivšega predstojnika modernizirane inkvizicije, ki danes nastopa pod imenom Kongregacije za nauk vere. Verjetno bi represivni organi slovenske države ( oz. katere koli druge demokratične države ) zaprli in postavili pred sodišče nekoga, ki bi javno hvalil Hitlerja in holokavst. To se nam vsem zdi samo po sebi umevno. In tako je tudi prav. Pri prvem obisku naše še vedno demokratične države, ki v ustavi postavlja človekove pravice na prvo mesto, ljudi, ki zagovarjajo zločinske organizacije pa pred sodišče - torej pri prvem obisku naše države s strani papeža Benedikta, zagovornika bestialne inkvizicije, bi bilo normalno, da bi Slovenija papeža zaprla in postavila pred sodišče. Ampak očitno ne veljajo zakoni in ustava za vse enako. Ali pa se katoliško indoktrinirani in prestrašeni slovenski politiki ne upajo prekršiti srednjeveške, še danes veljavne katoliške doktrine, po kateri se papežem in kardinalom ne sme soditi pred navadnimi, civilnimi sodišči. Saj je papež vendar kot bog, nezmotljiv - vsaj po papeški buli iz druge polovice 19. stoletja. Saj papežem - tudi Benediktu - pri kronanju za papeža govorijo: "Ti si največji, kralj nad kralji, usmerjevalec zemeljske oble....." Ja, pater patrium katoliške diktature in vzorec, prototip za vse ostale diktatorje, bele, črne, rdeče, ......Da med drugim Benedikt-Ratzinger s svojo organizacijo pripravlja modernizirano inkvizicijo, se vidi iz dejstva, da je takoj po svojem ustoličenju razširil in intenziviral šolanje katoliških farjev za "izganjalce hudiča"- kot se danes reče inkvizicijskemu mučenju.
Toda na srečo prihaja resnica pospešeno na dan. In to ne samo v Ameriki, ampak tudi pri nas v Evropi. Npr. na Irskem, kjer je država obljubila, da bo plačala stroške odškodnin množičnim žrtvam duhovniških pedofilov, ker bi drugače katoliška cerkev na Irskem bankrotirala. Norosti držav in strahu pred RKC zgleda da ne bo še nekaj časa konec. Dogajanje na Irskem pa ponovno kaže še na nekaj. Brez pomoči svetne države bi katoliško cerkev in Vatikan že zdavnaj odneslo na smetišče zgodovine. Še prej pa v Haag oz. Nuernberg - na sodišče. Za konec še ena zanimivost:
Na podlagi številnosti ameriških katoliških pedofilskih škandalov so v medijih izračunali ( če se prav spomnim ), da je pedofilov v RKC od 40 do 50% župnikov in duhovnikov.