Piše: Borislav Kosi - Eckhart

Vlada je poslala v parlamentarno obravnavo spremenjen zakon o verskih skupnostih, kjer naj bi menda celo oklestila požrešne skomine katoliške cerkve po davkoplačevalskem denarju. Ta zakon ne samo po razumevanju Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve polaga temelje privilegiranemu položaju katoliške cerkve kot državne cerkve. S tem se seveda krši ustava, kjer piše tako o ločenosti države od verskih skupnosti kot o enakopravnosti le teh.

Ena izmed utemeljitev zakona oz. po razumevanju društva izgovor za javnost je govorjenje o koristnosti katoliške cerkve za socialne dejavnosti. Zanimivo in obenem čudno. Vsaj za javnost je vsaj pri nekaterih verskih skupnostih njihov razlog obstoja nudenje verskega servisa istomišljenikom. Očitno to ne velja za katoliško cerkev, saj zgleda da verski servis ni dovolj dober in prepričljiv razlog za opravičevanje katoliškega sesanja davkoplačevalskega denarja.

Katoliki pravilno ugotavljajo, da naj bi bila njihova cerkev v današnjem času ločena od države. Da ponovimo: resnici na ljubo to zaenkrat celo piše v ustavi. Zakaj pa so potem prisotni srednjeveško-fevdalni ostanki financiranja "državne" cerkve iz državnega proračuna - to je iz davkoplačevalskega denarja? S tendenco, da bi finančni sesalnik med katoliškimi trezorji in državno blagajno sesal vedno močneje, vedno več. Državna cerkev?! To ne samo, da bi katoliška cerkev rada bila, ampak je pri nas to že dejansko ( de facto ) postala, samo še papirnati žegen (de iure ) rabijo, podlago za to pa jim ponuja novi zakon. Če katoliški verniki ocenjujejo, da rabijo posrednike med sabo in bogom, naj si to posredništvo tudi sami plačajo. Kot vsi plačujemo usluge, katere potrebujemo in za katere mislimo, da so vredne našega denarja - kot npr. obrtniške storitve. Če to ni res, naj država - tako kot katolikom duhovščino - npr. plača tudi tesarja, ki je stranki postavil novo ostrešje na hiši.

V čem pa so obrtniki MANJ VREDNI od duhovniške kaste? Pri obrtnikih nam je vsem logično in normalno, da za njihovo storitev plačamo iz svojega žepa. Storitve katoliške duhovniške kaste ( kot npr. pogrebe, poroke,... ) njihovi verniki najprej drago plačajo. Zdaj pa bi duhovščina še rada, da - namesto da bi od teh drago plačanih storitev in od ostalega svojega velikanskega premoženja plačala državi davke, tako kot moramo vsi OBIČAJNI državljani - da bi ji država skozi plačevanje vsaj dela socialne in zdravstvene varnosti podarila še dodaten kapital v katoliško požrešno brezno brez dna. Ker katoliški imperij ne more več z militantno-inkvizicijsko udarnostjo zadovoljevati svojega pohlepa po materiji oz. "zlatem teletu" ( denar, zlato, zemljišča, delnice, kar koli ), je ubral politiko malih korakov. Če ne more dobiti ves denar za pokritje svojih od države predpisanih izdatkov za socialno in zdravstveno zavarovanje duhovščine, pa vsaj en del. Bo že kdaj kasneje pritisnil za več. Če zaradi ustave ne more prodreti v šole, pa skuša zvabiti vsaj del šole k sebi v župnišče pod pretvezo verouka kot obveznega izbirnega predmeta. Bo že spet kdaj kasneje uspel iztržiti od države kaj več!

Da ne omenjamo državno-davkoplačevalskega vzdrževanja njihovih kultno čaščenjskih objektov - skozi izgovor o nekakšni slovenski kulturni dediščini. Na tem mestu prosimo državo, da plačuje vzdrževanje naših propadajočih hiš - tako kot katolikom cerkve. Predlagamo priročen izgovor za javnost: ohranjanje poseljenosti slovenske kulturne krajine. O kršenju zakonsko dovoljene meje stopnje onesnaževanja okolja s hrupom - kar duhovščina redno, vedno bolj počne z zvonenjem cerkvenih zvonov - pa kdaj drugič.

To sporočilo za javnost v obliki pamfleta Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve ne bi bilo potrebno, če bi se vlada nasploh, pri zakonu o verskih skupnostih pa še posebej držala ustave in njenih jasnih določil o LOČENOSTI države od kakršne koli verske skupnosti, tudi finančne ločenosti. Sredstva, ki bi jih z uresničevanjem ustavnih določil država prihranila in z davki od katoliškega premoženja obenem pridobila, bi lahko uporabila za resnično preprečevanje socialnih napetosti, še preden se pojavijo. Ne pa da smo priča samo slabemu gašenju vedno večjega socialnega požara, ki ne preneha goreti kljub 1800 letnemu "socialnemu" delovanju katoliške cerkve.

DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE
zanj Borislav Kosi, član društva