Predsednik republike Janez Drnovšek je pred odhodom v Azijo imel pogovor za slovenski oddelek italijanske državne radiotelevizije RAI. Pogovor so predvajali v okviru petkovega večernega televizijskega dnevnika v slovenščini. V njem je orisal svoje zunanjepolitične pobude, pojasnil izstop iz LDS in ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj, podal pa je tudi pogled na problematiko slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji ter na vprašanje spravnega dejanja med predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške.

Na vprašanje, zakaj se je tako odločno zavzel za mir v Darfurju, je Drnovšek odgovoril, da je to ena tistih kriznih situacij v svetu, ki že nekaj časa trajajo, ampak ni nekih pravih premikov oz. rešitev in potem človek dobi občutek, kot da smo se na to že navadili, da od tam prihajajo slabe novice in da se ne da nič narediti.

"Ravno to me je zbodlo, ker v svetu je še nekaj takšnih dolgotrajnih konfliktov, kjer se nič ne izboljšuje, pa se potem na to kar navadimo. Pa mislim, da je treba poskusiti tudi v takih primerih z neko novo iniciativo, novo energijo in poskušati napraviti preboj, zato da potem pride do rešitve, da se začnejo stvari odvijati v pravo smer. In ravno ta preboj skušam narediti v primeru Darfurja. Najprej smo se lotili zadeve na humanitarnem področju, ampak potem smo ugotovili, da če ne bo politične rešitve, če ne bo izboljšanja varnostnih razmer v Darfurju, tudi humanitarna pomoč nima veliko smisla. In sem se potem lotil političnega reševanja situacije. Vzpostavil sem stike s sudansko vlado, predsednikom, poslal tja svojega odposlanca, vzpostavil sem stike z uporniškimi skupinami v Darfurju in pripravil mirovni predlog, ki sem ga posredoval obema stranema in sedaj usklajujem njihova stališča in zdi se mi, da se nekako pozitivno premikamo. Vsi so sprejeli mojo iniciativo in so se pripravljeni pogovarjati, pripravljeni iskati rešitev."

Drnovšek tudi vztraja pri predlogu, po katerem naj bi Kosovo postalo neodvisno v roku petih let, če bodo Albanci spoštovali pravice srbske manjšine. Tudi Kosovo po njegovih besedah postaja ena izmed tistih že kar kroničnih kriznih situacij, kjer se stvari ne premikajo, ampak bi se morale, saj je to v interesu tako albanske večine kot srbske manjšine. Negativna reakcija srbske politike na ta predlog po Drnovškovih besedah v tem primeru ni razumna. Namreč sedanje stanje, meni predsednik, najbolj škoduje prav srbski manjšini. "Vedno manj jih je, vedno bolj se odseljujejo, ne počutijo se dobro na Kosovu. Tudi Albanci na Kosovu so bolj sovražno razpoloženi do srbske manjšine, ker jo še vedno vidijo kot grožnjo in Srbijo kot grožnjo. To je pač ostalo iz preteklosti. In če bi prišlo do opredelitve političnega statusa Kosova v skladu z večinsko voljo prebivalstva, potem sem prepričan, da bi tudi albanska večina drugače gledala na srbsko manjšino in da bi se lahko vzpostavilo neko normalno sobivanje. Seveda bi tudi mednarodna skupnost morala biti prisotna še nekaj časa. Zato sem tudi postavil ta rok petih let kot neko točko, kjer bi preverjali, ali je albanska večina zrela za to, da dobi popolno suverenost."

Na opazko, da se o tej svoji zunanjepolitični aktivnosti ni dogovoril s slovensko vlado in da so ga zaradi tega nekateri člani slovenske vlade zelo kritizirali in mu očitali preveliko ambicioznost oz. to, da hoče posnemati pokojnega Tita, je Drnovšek odgovoril, da je ambiciozen v tem smislu, da misli, da je treba probleme reševati, "ne pa jih pustiti, da spijo in se samo delati, da jih rešujemo". "Imamo številne mednarodne organizacije, mehanizme, na tisoče birokratov, ki so dobro plačani, zato da bi reševali te konflikte, pa se nič ne premakne. Minejo leta, pa se vsi kar navadijo, da pač tam je problem in da se nič ne premakne. In potem postane problem, če nekdo želi spremeniti to stanje in najti rešitev. Potem se pa vsi ti birokrati in celo nekateri politiki začudijo, češ kaj pa je tukaj, zakaj pa ta moti naše mirno spanje, če temu tako rečem, ali pa naše mirno življenje."

Glede izstopa iz Liberalne demokracije Slovenije in ustanovitve Gibanja za pravičnost in razvoj je predsednik Slovenije dejal, da z LDS že nekaj časa ni imel dosti skupnega, tako da misli, da je prav, da se tudi formalno razidejo, "da ne bo nejasnosti". Gibanje za pravičnost in razvoj pa ustanavlja zaradi velikega pozitivnega odziva ljudi na njegove aktivnosti. Na vprašanje, ali je v tem gibanju prostor tudi za zamejce, je Drnovšek odgovoril pritrdilno.

Glede odnosa slovenske države do manjšin je Drnovšek mnenja, da bo morda "treba najti drugačne načine, drugačne pristope, da bi dosegli tak rezultat, s katerim bi bila npr. zadovoljna tudi slovenska manjšina v Italiji. Res je, da je njen položaj prvenstveno odvisen od Italije, od italijanske države in da je problem v tem, da italijanska država včasih ne spoštuje tudi svojih zakonov, npr. zakona o zaščiti slovenske manjšine. Na to bo treba pokazati večkrat. Pred kratkim sem pisal italijanskemu predsedniku Azegliu Ciampiju in ga opozoril na to vprašanje."

"Tudi Avstrija, recimo, v znanem primeru spora okrog dvojezičnih napisov na Koroškem, bi morala najti to rešitev. Včasih taka ozkosrčnost in takšna borba za to, da bi bilo nekaj dvojezičnih napisov manj kot pa bi jih želela slovenska manjšina, to je pravzaprav težko razumljivo. Seveda, tudi Slovenci moramo biti kar se tega tiče odkriti in tudi sami pogledati, ali tudi mi ne diskriminiramo koga in storiti to, da tudi naša manjšinska politika ali zakonodaja ne bo samo formalna - formalno je zelo dobra - ampak da bo tudi dejanska , resnična, da se bodo predstavniki manjšine res počutili najmanj enakovredni v slovenski državi," je dejal.

Na vprašanje, ali podpira predlog, da bi predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije naredili skupno spravno dejanje, je Drnovšek odgovoril, da je pripravljen storiti svoj del kot predsednik Slovenije v takšnem spravnem dejanju. "Pred časom je italijanski predsednik Ciampi dal pobudo, zato da bi trije predsedniki skupaj opravili neka simbolna spravna dejanja na nekaterih točkah na italijanski strani meje, pa je potem vse nekako zamrlo. Mi smo pripravljeni na to, jaz sem pripravljen na to."

Res pa je, da bi se morali dogovoriti, kje so tiste simbolne točke, kjer bi to morali opraviti. "To bi morali videti na vseh straneh kot neko uravnoteženo dejanje, kot res pravično, ne tako da bi zgledalo, kot da se mora samo en narod opravičiti drugemu. Mislim, da smo v zgodovini vsi naredili kaj slabega drug drugemu, zlasti v tej nesrečni zgodovini 20. stoletja, v obeh svetovnih vojnah, tudi med njima in tudi po drugi svetovni vojni. Veliko tragičnih dogodkov, veliko krivic je bilo storjenih. Moramo to priznati, ne samo pokazati na tiste krivice in grozodejstva, ki so jih drugi storili nam, ampak priznati, da so tudi z naše ali njihove strani bila storjena podobna dejanja. To je potem osnova za pravo spravo."

"Skratka, italijanska stran se mora znati in mora biti pripravljena ograditi se od fašizma in vseh grozodejstev, ki so spremljala fašizem - nad slovenskim narodom jih ni bilo malo. Seveda pa mora tudi slovenska stran priznati, da se je zlasti ob koncu druge svetovne vojne in po njej zgodila marsikatera krivica tudi pripadnikom italijanskega naroda. Tu moramo biti sposobni javno priznati in na ta način se očistiti teh res negativnih zgodovinskih dogodkov", je zaključil Drnovšek.
www.dnevnik.si