NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zgolj še ena izmed zdravilskih metod ali pot k dolgemu življenju?   
    četrtek, 9. februar 2006 @ 05:10 CET
    Uporabnik: Nara

    Eva Senčar, Nedelo, 05.02.2006

    Endogeno dihanje je kot način zdravljenja razvil ruski zdravnik Vladimir Frolov, preizkušajo pa ga že tudi naši zdravilci, bolniki in celo športniki. Slovenski zdravniki za zdaj molčijo.

    Mojco Studen so nevšečnosti, ki jih je doživljala po treningih prostega potapljanja, pripeljale do endogenega dihanja, Nari Petroviču, predsedniku mariborskega društva za zdravo duhovnost, pa ta posebni način celičnega dihanja pomeni še enega izmed izzivov ob preizkušanju kar največ poti za samozdravljenje ter krepitev telesnih in umskih sposobnosti. Marjan Ogorevc, bioterapevt, verjame, da spremembe, ki jih tako dihanje povzroči pri človeku, lahko vodijo tudi do spremenjenega stanja duha, kar je običajno posameznikova pot do izboljšanja načina življenja.

    Ruski zdravnik Vladimir Frolov je preučeval različne raziskave, opravljene pri ljudstvih, ki živijo na Kavkazu, v Andih, Kašmirju in drugje in jim je skupno to, da slovijo po dolgem in zdravem življenju. Nazadnje pa se osredotočil na razlike znotraj istega ljudstva: dokazano dlje namreč živijo tisti, ki domujejo v više in visoko ležečih krajih – torej dihajo zrak z manj kisika, čeprav se v primerjavi s prebivalci nižin hranijo podobno, pijejo vodo iz iste reke ter vsi opravljajo kmečko delo oziroma vse leto živijo pretežno na prostem. Nato je ugotovil, da tudi prebivalke oceanov, velike morske želve, vzdržijo potovanje tudi do 4000 kilometrov, beli morski psi pa rastejo vse do svojega 30. leta in dvakratno presežejo starost človeka. Oprl se je še na raziskavi dveh ruskih raziskovalcev, ki sta kot način zdravljenja razvijala dihanje zraka s povečano vsebnostjo ogljikovega dioksida (ta dokazano ugodno vpliva na metabolizem) ali z zmanjšano vsebnostjo kisika (manj kisika zmanjšuje količino prostih radikalov v telesu), ter na izsledke zdravnika Petrakoviča, ki je teorijo dihanja – torej vlogo kisika in drugih procesov – predstavil malo drugače.

    Frolov o fenomenu endogenega dihanja, kakršno je nato razvil za zdravljenje, pravi, da se je rojevalo toliko časa, kot je pri njem trajalo slabše počutje oziroma bolezensko stanje. Do sedanjega odličnega počutja je torej potreboval 30 let! Smisel endogenega dihanja je celice navaditi na delovanje z manj kisika, tako da povečajo sposobnost same pridobiti kisik, ga sprostiti iz notranjih virov. To naj bi bila tudi pot k zdravemu in dolgemu življenju.


    Čemu?

    Preddvorčanka Mojca Studen je vrhunska športnica. Tekmuje v prostem potapljanju, tako imenovani apneji, in dosega zavidljive uspehe: v bazenskih disciplinah se na svetovnih prvenstvih uvršča okoli desetega mesta od štiridesetih sodelujočih potapljačic. V mirovanju na dnu bazena lahko zadrži dih 5 minut in 7 sekund, z enim vdihom pa preplava 78 metrov. Zaradi težav, ki so se ji pred časom začele pojavljati takoj po treningih, je iskala pomoč. »Po treningih sem dobivala vročino, ki je trajala tudi po ves teden, videti je bilo kot prehlad. Zdravilec Marjan Ogorevc mi je pomagal ozavestiti določene strahove, hkrati pa me seznanil z načinom dihanja, ki ga je mogoče doseči s posebnim dihalnikom; sčasoma mi je temperatura padla.«

    Mariborčan Nara Petrovič sebe opiše kot radikalnega humanista, »včasih zato tudi idealista in celo utopista, ki v ospredje postavlja človeka kot integralni del narave, ne pa kot njen presežek«. Endogeno dihanje vadi približno dve leti in prepričal se je, da je mogoče z njim premagati ne le zdravstvene težave, ampak tudi bolje in lepše živeti. »Sicer ga ne vidim kot absolutno nujnega ali kot čarobno zdravilo za vse bolezni, je pa vsekakor nekaj izjemnega.« Nekaj podobnega, pravi, je preizkušal ob branju knjige Telo, duh in šport avtorja Johna Douilarda, ki predlaga športno aktivnost s petdesetimi odstotki maksimalnega srčnega utripa in raztegnjeno preponsko dihanje med vadbo, a pravega uspeha ni bilo. Je pa nujno povedati, da je dobro že prej obvladati preponsko dihanje, torej naravno dihanje, pojasnjuje Nara Petrovič.


    Brežičan Marjan Ogorevc, zdravilec bioterapevt, endogeno dihanje izvaja nekaj mesecev: »Pri navadnem dihanju, tudi če je dovolj globoko in če organizmu od zunaj dovedemo dovolj kisika, večji del organizma trpi zaradi pomanjkanja energije, hkrati pa obstajajo območja preveč koncentriranega dovajanja energije, kar poškoduje in razgrajuje tkiva. Najpogosteje se poškodujejo drobne žilice, notranja površina arterij, krvne celice in pljučne alveole. Ti procesi nastanejo zaradi močnejšega dihanja ob fizičnih ali psihičnih obremenitvah in se nadaljujejo v spanju. Ko svetujem bolnikom in športnikom, moram različne, predvsem nove načine zdravljenja preizkusiti najprej na sebi.«


    Kako?

    Frolov je za endogeno dihanje – to naj bi sprožilo celično dihanje, pri katerem celica večji del kisika pridobi iz oksidacije prostih radikalov v celicah – razvil preprosto napravo, na prvi pogled podobno inhalatorju. V posodico valjaste oblike se natoči voda, vanjo pa se vstavi druga prilegajoča se posoda, ki ima na dnu luknjice in na drugem koncu dihalno cev. Vdihuje se le z usti, izdihuje počasi in varčno, brez napora, na koncu je treba s potegom trebuha navznoter iztisniti še preostali zrak. Spet sledi vdih, globok le toliko, kolikor omogoča maksimalno gibanje trebuha, prsni koš mora ostati sproščen. Glavno pri takem dihanju, ki se mu reče hipoksično, je, da je v vdihanem zraku manj kisika. Ob pravilni vaji, nujno je biti potrpežljiv in vaditi počasi, se strinjajo vsi trije sogovorniki, človek hipoksično dihanje obvlada, ko stabilno diha pol ure in od začetka vdiha do naslednjega vdiha mine 30 do 40 sekund. »To pa ne pomeni,« pravi Mojca, »da traja izdih 30 sekund, ne da bi vmes vdihnili; v tem času izvajamo neznatne krake vdihe skozi nos, tako telesu dovajamo res minimalno količino zraka.«

    Ko je osvojen tak način dihanja, je čas za prehod na endogeno dihanje; od hipoksičnega se razlikuje po tem, da pri dihalcu namesto rahlega izbočenja trebuha med dihanjem pride do drugih mišičnih dejavnosti – v pljuča naj bi prišlo zelo malo zraka, ob tem pa naj bi se sprostila trebušna prepona.

    »Frolov navaja možnost, da endogeno dihamo tudi brez dihalnika,« pojasnjuje Marjan Ogorevc, »po mojih izkušnjah je sicer zelo težko dobro nadzirati režim dihanja, da bi postopno prešli na endogeno, ni pa nemogoče. Postopnih faz, ki se jih naučimo po natančnih navodilih, ne smemo preskakovati. Ne le da ne bi bilo pravega učinka, ampak bi bilo 'prehitevanje' lahko celo škodljivo. Tehnika je preprosta in izjemno blagodejno vpliva na ves organizem – aktivira pretok in povečanje energije na celični ravni, pravzaprav prebuja celice, ki zaradi pomanjkanja cirkulacije in energije skoraj niso več delovale in bile napol odmrle. Vsekakor je za začetek preprosteje uporabiti dihalnik in tako lahko poskusi vsak, tudi hudo bolni. Po dveh mesecih ali več lahko endogeno dihamo brez tega pripomočka, tudi pri vsakdanjih opravilih ali telesni vadbi. Sčasoma se način dihanja tako spremeni, da samodejno dihamo endogeno celo med spanjem, kar je navsezadnje cilj,« sklene Ogorevc.


    Koristi in pomisleki

    Frolov priporoča endogeno dihanje denimo za zdravljenje različnih vrst astme, bronhitisa, tuberkuloze pljuč, visokega krvnega tlaka, bolezni sklepov, angine pektoris. Med kontraindikacijami pa našteje predvsem akutna obolenja, kronična obolenja v stadiju močnega slabšanja, pljučne krvavitve, previdni pa bi morali biti predvsem tudi bolniki z rakom. Med slovenskimi zdravniki nam še ni uspelo najti nikogar, ki bi se glasno upal izreči o endogenem dihanju, medtem ko je Rusiji klinično preizkušeno in uradno velja za del rehabilitacije. A na znanje in raziskave, ki prihajajo iz tistega dela sveta, menijo sogovorniki, preostali svet vedno gleda z zadržkom. Studnova, ki je sama fizičarka, meni, da je Frolova teorija iz biokemijskega in biofizikalnega vidika gotovo zanimiva. Presežek energije, razlaga Nara Petrovič, nastaja pri takem dihanju zato, ker celice navadimo pridobivati energijo anaerobno, z glikolizo ali razkrojem organskih snovi. Sicer ta proces poteka pri nas vseh, le da imamo slabo »kondicijo« za to dihanje. Anaerobno dihanje še nekaj časa obvladajo novorojenčki, a ta sposobnost se hitro zmanjšuje.

    »Kakšnega izrazitega izboljšanja počutja nisem zaznal, ker sem tudi sicer jeklenega zdravja, se mi je pa to poznalo pri vzdržljivosti v športu, posebno pri teku. Ko sem se predlani peljal v Ljubljano na tek trojk (28 km), sem vso pot do tja endogeno dihal in v žilah dobesedno čutil moč. Vedel sem, da bo tek mala malica. Res sem vse kilometre pretekel s tako lahkoto kot še nikoli prej, in še v zame odličnem času, 2 urah in 15 minutah. Koristi sem čutil še pri trdnejšem in mirnem spancu, lažjem bujenju, urejeni prebavi, večji vzdržljivosti tudi pri drugih športih, zmanjšanju drobnih razvad, da ne rečem odvisnosti. Na mentalnem in čustvenem področju so verjetno res učinkovali morfini in podobni hormoni, ki naj bi se izločali pri endogenem dihanju, saj so se polegle mnoge strasti in notranji nemiri.«

    Z vajami ne gre pretiravati, poudarjajo vsi trije. Petrovič tudi priporoča preverjanje srčnega utripa; ta po končanih vajah ne bi smel preseči začetnega za več kot za 20 odstotkov, takrat, pravi, je dihalec v območju naravnega prilagajanja.

    Da endogeno dihanje pri športnikih ne povzroča čudežev, je Mojci svoje mnenje zaupala svetovna prvakinja in rekorderka v potapljanju, triinštiridesetletna Moskovčanka Natalija Molčanova, tudi sama zdravnica: »To je zelo učinkovita tehnika za bolne in njihovo rehabilitacijo, za športnike pa je premalo zahtevna. Zanje so primernejše zahtevnejše dihalne vaje s kombinacijo raztezanja. V zvezi s tem je razvitih veliko metod glede na potrebe posameznega športa.«


    »E-dihanje« kot način življenja

    Vsi sogovorniki so si edini, da postopoma, z vajo, s počasnim podaljševanjem samega vdiha in izdiha, njihovo dihanje postaja endogeno, ne da bi se za to zavestno trudili. Način endogenega dihanja sčasoma preide v stalni vzorec, ki nadomesti staro, površno dihanje. Nara Petrovič 'diha', kadar se spomni: v avtu med vožnjo, hojo, med delom za računalnikom itn. »Zadnjega pol leta sem med počasno hojo pogosto vadil dihanje s presledki: popoln preponski vdih, v osmih korakih tanek izdih, potem 'šmrk', s katerim sem dopolnil pljuča, pa spet v osmih korakih tanek izdih, in spet šmrk, do 64 korakov, takrat sem popolnoma izdihnil in spet vdihnil, občutek je bil odličen. Zdaj vem, kje so meje, do katerih lahko človek pride na ta način.« Ker je dovolj zdrav, da mu tako dihanje pravzaprav ni motivacija za zdravljenje, pravi, da mu to preprečuje, »da ne bi bil že zdavnaj endogeni dihalec«. V Sloveniji je nekaj ljudi, ki se že navajajo na drugačen način dihanja; poročajo o povečani odpornosti proti boleznim, pa tudi zmanjšanju občutka lakote in žeje, manjši dovzetnosti za stres in celo ozdravitvah.

    Marjan Ogorevc je natančno proučil vse napisano o endogenem dihanju: »Avtor v svoji knjigi govori celo o izboljšanju vida in spomina ter zdravja zob in dlesni. Že po nekajdnevni vadbi naj bi se aktiviral imunski sistem, oksidacija prostih radikalov, ki jo inicirajo eritrociti, pa povzroča razgrajevanje membrane rakastih celic, ki niso odporne na oksidacijo prostih radikalov. Tako se lahko ustavi razvoj ali povsem razgradi rakasta tvorba. Glavne spremembe se dogajajo na celični ravni, to pa se neizogibno pozna na celotnem organizmu. Ko celicam začne primanjkovati kisika, preidejo na endogeno dihanje in tako s to tehniko dihanja aktiviramo vse telesne celice. Po dvomesečni vadbi sem pri sebi ugotovil višjo raven energije in nasploh boljše funkcioniram. Ob tem se mi znižata srčni utrip in telesna temperatura.«

    »Endogeno dihanje je plitvejše, počasnejše dihanje, ki ga je treba izvajati tako, da ti ni neugodno. Lahko bi ga primerjali z jogijskim dihanjem, ki je tudi izredno počasno. V življenju se navadimo slabega dihanja; tako da se mi razne teorije, ki narekujejo globoko dihanje, zdijo zelo površne. Res je, da je treba pljuča prezračiti, a preveč kisika lahko škoduje,« pojasnjuje Mojca Studen. Verjame, da ji je k izboljšanju počutja in k vedno boljšim športnim dosežkom pomagalo ukvarjanje tako z endogenim dihanjem, jogo in jogijskim dihanjem oziroma pranajamo kot z meditacijo ter seveda aerobni treningi – tek, dviganje uteži, plavanje. Endogeno diha, kadarkoli se spomni: za računalnikom, v kuhinji. »Med najinim pogovorom?« jo vprašam. »Ne, to pa ne.«

    (Več o endogenem dihanju lahko preberete tukaj)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • tukaj
  • Več od avtorja Nara
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2006020501100681

    No trackback comments for this entry.
    Zgolj še ena izmed zdravilskih metod ali pot k dolgemu življenju? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,53 seconds