Eva Senčar, Nedelo, 05.02.2006
Endogeno dihanje je kot način zdravljenja razvil ruski zdravnik Vladimir
Frolov, preizkušajo pa ga že tudi naši zdravilci, bolniki in celo športniki.
Slovenski zdravniki za zdaj molčijo.
Mojco Studen so nevšečnosti, ki jih je doživljala po treningih
prostega potapljanja, pripeljale do endogenega dihanja, Nari Petroviču,
predsedniku mariborskega društva za zdravo duhovnost, pa ta posebni način
celičnega dihanja pomeni še enega izmed izzivov ob preizkušanju kar največ poti
za samozdravljenje ter krepitev telesnih in umskih sposobnosti. Marjan Ogorevc,
bioterapevt, verjame, da spremembe, ki jih tako dihanje povzroči pri človeku,
lahko vodijo tudi do spremenjenega stanja duha, kar je običajno posameznikova
pot do izboljšanja načina življenja.
Ruski zdravnik Vladimir Frolov je preučeval različne raziskave,
opravljene pri ljudstvih, ki živijo na Kavkazu, v Andih, Kašmirju in drugje in
jim je skupno to, da slovijo po dolgem in zdravem življenju. Nazadnje pa se
osredotočil na razlike znotraj istega ljudstva: dokazano dlje namreč živijo
tisti, ki domujejo v više in visoko ležečih krajih – torej dihajo zrak z manj
kisika, čeprav se v primerjavi s prebivalci nižin hranijo podobno, pijejo vodo
iz iste reke ter vsi opravljajo kmečko delo oziroma vse leto živijo pretežno na
prostem. Nato je ugotovil, da tudi prebivalke oceanov, velike morske želve,
vzdržijo potovanje tudi do 4000 kilometrov, beli morski psi pa rastejo vse do
svojega 30. leta in dvakratno presežejo starost človeka. Oprl se je še na
raziskavi dveh ruskih raziskovalcev, ki sta kot način zdravljenja razvijala
dihanje zraka s povečano vsebnostjo ogljikovega dioksida (ta dokazano ugodno
vpliva na metabolizem) ali z zmanjšano vsebnostjo kisika (manj kisika zmanjšuje
količino prostih radikalov v telesu), ter na izsledke zdravnika Petrakoviča, ki
je teorijo dihanja – torej vlogo kisika in drugih procesov – predstavil malo
drugače.
Frolov o fenomenu endogenega dihanja, kakršno je nato razvil za
zdravljenje, pravi, da se je rojevalo toliko časa, kot je pri njem trajalo
slabše počutje oziroma bolezensko stanje. Do sedanjega odličnega počutja je
torej potreboval 30 let! Smisel endogenega dihanja je celice navaditi na
delovanje z manj kisika, tako da povečajo sposobnost same pridobiti kisik, ga
sprostiti iz notranjih virov. To naj bi bila tudi pot k zdravemu in dolgemu
življenju.
Čemu?
Preddvorčanka Mojca Studen je vrhunska športnica. Tekmuje
v prostem potapljanju, tako imenovani apneji, in dosega zavidljive uspehe: v
bazenskih disciplinah se na svetovnih prvenstvih uvršča okoli desetega mesta od
štiridesetih sodelujočih potapljačic. V mirovanju na dnu bazena lahko zadrži dih
5 minut in 7 sekund, z enim vdihom pa preplava 78 metrov. Zaradi težav, ki so se
ji pred časom začele pojavljati takoj po treningih, je iskala pomoč. »Po
treningih sem dobivala vročino, ki je trajala tudi po ves teden, videti je bilo
kot prehlad. Zdravilec Marjan Ogorevc mi je pomagal ozavestiti določene
strahove, hkrati pa me seznanil z načinom dihanja, ki ga je mogoče doseči s
posebnim dihalnikom; sčasoma mi je temperatura padla.«
Mariborčan Nara Petrovič sebe opiše kot radikalnega
humanista, »včasih zato tudi idealista in celo utopista, ki v ospredje postavlja
človeka kot integralni del narave, ne pa kot njen presežek«. Endogeno dihanje
vadi približno dve leti in prepričal se je, da je mogoče z njim premagati ne le
zdravstvene težave, ampak tudi bolje in lepše živeti. »Sicer ga ne vidim kot
absolutno nujnega ali kot čarobno zdravilo za vse bolezni, je pa vsekakor nekaj
izjemnega.« Nekaj podobnega, pravi, je preizkušal ob branju knjige Telo, duh in
šport avtorja Johna Douilarda, ki predlaga športno aktivnost s petdesetimi
odstotki maksimalnega srčnega utripa in raztegnjeno preponsko dihanje med vadbo,
a pravega uspeha ni bilo. Je pa nujno povedati, da je dobro že prej obvladati
preponsko dihanje, torej naravno dihanje, pojasnjuje Nara Petrovič.
Brežičan Marjan Ogorevc, zdravilec bioterapevt, endogeno
dihanje izvaja nekaj mesecev: »Pri navadnem dihanju, tudi če je dovolj globoko
in če organizmu od zunaj dovedemo dovolj kisika, večji del organizma trpi zaradi
pomanjkanja energije, hkrati pa obstajajo območja preveč koncentriranega
dovajanja energije, kar poškoduje in razgrajuje tkiva. Najpogosteje se
poškodujejo drobne žilice, notranja površina arterij, krvne celice in pljučne
alveole. Ti procesi nastanejo zaradi močnejšega dihanja ob fizičnih ali
psihičnih obremenitvah in se nadaljujejo v spanju. Ko svetujem bolnikom in
športnikom, moram različne, predvsem nove načine zdravljenja preizkusiti najprej
na sebi.«
Kako?
Frolov je za endogeno dihanje – to naj bi sprožilo celično
dihanje, pri katerem celica večji del kisika pridobi iz oksidacije prostih
radikalov v celicah – razvil preprosto napravo, na prvi pogled podobno
inhalatorju. V posodico valjaste oblike se natoči voda, vanjo pa se vstavi druga
prilegajoča se posoda, ki ima na dnu luknjice in na drugem koncu dihalno cev.
Vdihuje se le z usti, izdihuje počasi in varčno, brez napora, na koncu je treba
s potegom trebuha navznoter iztisniti še preostali zrak. Spet sledi vdih, globok
le toliko, kolikor omogoča maksimalno gibanje trebuha, prsni koš mora ostati
sproščen. Glavno pri takem dihanju, ki se mu reče hipoksično, je, da je v
vdihanem zraku manj kisika. Ob pravilni vaji, nujno je biti potrpežljiv in
vaditi počasi, se strinjajo vsi trije sogovorniki, človek hipoksično dihanje
obvlada, ko stabilno diha pol ure in od začetka vdiha do naslednjega vdiha mine
30 do 40 sekund. »To pa ne pomeni,« pravi Mojca, »da traja izdih 30 sekund, ne
da bi vmes vdihnili; v tem času izvajamo neznatne krake vdihe skozi nos, tako
telesu dovajamo res minimalno količino zraka.«
Ko je osvojen tak način dihanja, je čas za prehod na endogeno
dihanje; od hipoksičnega se razlikuje po tem, da pri dihalcu namesto rahlega
izbočenja trebuha med dihanjem pride do drugih mišičnih dejavnosti – v pljuča
naj bi prišlo zelo malo zraka, ob tem pa naj bi se sprostila trebušna
prepona.
»Frolov navaja možnost, da endogeno dihamo tudi brez dihalnika,«
pojasnjuje Marjan Ogorevc, »po mojih izkušnjah je sicer zelo težko dobro
nadzirati režim dihanja, da bi postopno prešli na endogeno, ni pa nemogoče.
Postopnih faz, ki se jih naučimo po natančnih navodilih, ne smemo preskakovati.
Ne le da ne bi bilo pravega učinka, ampak bi bilo 'prehitevanje' lahko celo
škodljivo. Tehnika je preprosta in izjemno blagodejno vpliva na ves organizem –
aktivira pretok in povečanje energije na celični ravni, pravzaprav prebuja
celice, ki zaradi pomanjkanja cirkulacije in energije skoraj niso več delovale
in bile napol odmrle. Vsekakor je za začetek preprosteje uporabiti dihalnik in
tako lahko poskusi vsak, tudi hudo bolni. Po dveh mesecih ali več lahko endogeno
dihamo brez tega pripomočka, tudi pri vsakdanjih opravilih ali telesni vadbi.
Sčasoma se način dihanja tako spremeni, da samodejno dihamo endogeno celo med
spanjem, kar je navsezadnje cilj,« sklene Ogorevc.
Koristi in pomisleki
Frolov priporoča endogeno dihanje denimo za zdravljenje
različnih vrst astme, bronhitisa, tuberkuloze pljuč, visokega krvnega tlaka,
bolezni sklepov, angine pektoris. Med kontraindikacijami pa našteje predvsem
akutna obolenja, kronična obolenja v stadiju močnega slabšanja, pljučne
krvavitve, previdni pa bi morali biti predvsem tudi bolniki z rakom. Med
slovenskimi zdravniki nam še ni uspelo najti nikogar, ki bi se glasno upal
izreči o endogenem dihanju, medtem ko je Rusiji klinično preizkušeno in uradno
velja za del rehabilitacije. A na znanje in raziskave, ki prihajajo iz tistega
dela sveta, menijo sogovorniki, preostali svet vedno gleda z zadržkom. Studnova,
ki je sama fizičarka, meni, da je Frolova teorija iz biokemijskega in
biofizikalnega vidika gotovo zanimiva. Presežek energije, razlaga Nara Petrovič,
nastaja pri takem dihanju zato, ker celice navadimo pridobivati energijo
anaerobno, z glikolizo ali razkrojem organskih snovi. Sicer ta proces poteka pri
nas vseh, le da imamo slabo »kondicijo« za to dihanje. Anaerobno dihanje še
nekaj časa obvladajo novorojenčki, a ta sposobnost se hitro zmanjšuje.
»Kakšnega izrazitega izboljšanja počutja nisem zaznal, ker sem
tudi sicer jeklenega zdravja, se mi je pa to poznalo pri vzdržljivosti v športu,
posebno pri teku. Ko sem se predlani peljal v Ljubljano na tek trojk (28 km),
sem vso pot do tja endogeno dihal in v žilah dobesedno čutil moč. Vedel sem, da
bo tek mala malica. Res sem vse kilometre pretekel s tako lahkoto kot še nikoli
prej, in še v zame odličnem času, 2 urah in 15 minutah. Koristi sem čutil še pri
trdnejšem in mirnem spancu, lažjem bujenju, urejeni prebavi, večji vzdržljivosti
tudi pri drugih športih, zmanjšanju drobnih razvad, da ne rečem odvisnosti. Na
mentalnem in čustvenem področju so verjetno res učinkovali morfini in podobni
hormoni, ki naj bi se izločali pri endogenem dihanju, saj so se polegle mnoge
strasti in notranji nemiri.«
Z vajami ne gre pretiravati, poudarjajo vsi trije. Petrovič tudi
priporoča preverjanje srčnega utripa; ta po končanih vajah ne bi smel preseči
začetnega za več kot za 20 odstotkov, takrat, pravi, je dihalec v območju
naravnega prilagajanja.
Da endogeno dihanje pri športnikih ne povzroča čudežev, je Mojci
svoje mnenje zaupala svetovna prvakinja in rekorderka v potapljanju,
triinštiridesetletna Moskovčanka Natalija Molčanova, tudi sama zdravnica: »To je
zelo učinkovita tehnika za bolne in njihovo rehabilitacijo, za športnike pa je
premalo zahtevna. Zanje so primernejše zahtevnejše dihalne vaje s kombinacijo
raztezanja. V zvezi s tem je razvitih veliko metod glede na potrebe posameznega
športa.«
»E-dihanje« kot način življenja
Vsi sogovorniki so si edini, da postopoma, z vajo, s počasnim
podaljševanjem samega vdiha in izdiha, njihovo dihanje postaja endogeno, ne da
bi se za to zavestno trudili. Način endogenega dihanja sčasoma preide v stalni
vzorec, ki nadomesti staro, površno dihanje. Nara Petrovič 'diha', kadar se
spomni: v avtu med vožnjo, hojo, med delom za računalnikom itn. »Zadnjega pol
leta sem med počasno hojo pogosto vadil dihanje s presledki: popoln preponski
vdih, v osmih korakih tanek izdih, potem 'šmrk', s katerim sem dopolnil pljuča,
pa spet v osmih korakih tanek izdih, in spet šmrk, do 64 korakov, takrat sem
popolnoma izdihnil in spet vdihnil, občutek je bil odličen. Zdaj vem, kje so
meje, do katerih lahko človek pride na ta način.« Ker je dovolj zdrav, da mu
tako dihanje pravzaprav ni motivacija za zdravljenje, pravi, da mu to
preprečuje, »da ne bi bil že zdavnaj endogeni dihalec«. V Sloveniji je nekaj
ljudi, ki se že navajajo na drugačen način dihanja; poročajo o povečani
odpornosti proti boleznim, pa tudi zmanjšanju občutka lakote in žeje, manjši
dovzetnosti za stres in celo ozdravitvah.
Marjan Ogorevc je natančno proučil vse napisano o endogenem
dihanju: »Avtor v svoji knjigi govori celo o izboljšanju vida in spomina ter
zdravja zob in dlesni. Že po nekajdnevni vadbi naj bi se aktiviral imunski
sistem, oksidacija prostih radikalov, ki jo inicirajo eritrociti, pa povzroča
razgrajevanje membrane rakastih celic, ki niso odporne na oksidacijo prostih
radikalov. Tako se lahko ustavi razvoj ali povsem razgradi rakasta tvorba.
Glavne spremembe se dogajajo na celični ravni, to pa se neizogibno pozna na
celotnem organizmu. Ko celicam začne primanjkovati kisika, preidejo na endogeno
dihanje in tako s to tehniko dihanja aktiviramo vse telesne celice. Po
dvomesečni vadbi sem pri sebi ugotovil višjo raven energije in nasploh boljše
funkcioniram. Ob tem se mi znižata srčni utrip in telesna temperatura.«
»Endogeno dihanje je plitvejše, počasnejše dihanje, ki ga je
treba izvajati tako, da ti ni neugodno. Lahko bi ga primerjali z jogijskim
dihanjem, ki je tudi izredno počasno. V življenju se navadimo slabega dihanja;
tako da se mi razne teorije, ki narekujejo globoko dihanje, zdijo zelo površne.
Res je, da je treba pljuča prezračiti, a preveč kisika lahko škoduje,«
pojasnjuje Mojca Studen. Verjame, da ji je k izboljšanju počutja in k vedno
boljšim športnim dosežkom pomagalo ukvarjanje tako z endogenim dihanjem, jogo in
jogijskim dihanjem oziroma pranajamo kot z meditacijo ter seveda aerobni
treningi – tek, dviganje uteži, plavanje. Endogeno diha, kadarkoli se spomni: za
računalnikom, v kuhinji. »Med najinim pogovorom?« jo vprašam. »Ne, to pa
ne.«
(Več o endogenem dihanju lahko preberete tukaj) |