|  Bog je popoln. Je neskončna, nepremagljiva moč celotnega univerzuma in nesebična ljubezen, ki v Svojem srcu nosi vse, kar je ustvaril, vsakega posameznega človeka in vsako dušo, vsako žival, vsako rastlino in vsak kamen. Njegova moč in ljubezen je prisotna v vsaki Njegovi stvaritvi, prav
tako tudi v vsakem planetu in v vsaki zvezdi.
Tudi če se vsega tega ne zavedamo več, v svoji najgloblji notranjosti še vedno hrepenimo po Bogu, po Njegovi moči, po Njegovi iskreni ljubezni in pravičnosti.
Res je, v današnjem svetu je veliko iztirjenih ljudi in res je tudi to, da nihče ni popoln, tudi župniki, duhovniki in ostali cerkveni dostojanstveniki ne. Pa saj tega od njih tudi nihče ne bi pričakoval, če se ne bi razglašali za Božje zastopnike na tej zemlji. Tako pa človek, ki globoko v sebi veruje v Božjo pravičnost in s strani duhovnika doživi nekaj, kar je daleč proč od pravičnosti, začne dvomiti v obstoj Boga.
Enako je tudi v primeru, ko nek cerkveni mož izjavi, da je ženska ponesrečen moški in zato manjvredna ter namenjena le zabavi moških, pa če je ta izjava stara 2000 let ali samo nekaj dni, saj je s tem, ko to izjavi nekdo, ki pripada tako imenovani božji ustanovi, ljudem vsilil napačno sliko o Bogu. Če se poglobimo v vse te izjave in dejanja mož, ki zastopajo Cerkev, torej ustanovo, ki naj bi bila predstavnica Boga, je možno samo dvoje: da Bog ni popoln ali pa da ta ustanova ni Božja zastopnica.
Enako velja tudi za Biblijo. V njej je veliko biserov, predvsem pa Jezusov Govor na gori, s katerim nam je dal napotke za življenje na zemlji. Veliko nam pove že en sam stavek: "Česar ne želiš, da tebi kdo stori, tega tudi ti nikomur ne stori." Če bi se vsak dan trudili živeti po njem, bi bilo v tem svetu veliko manj nasilja in več ljubezni. Toda v Bibliji je veliko napisanega tudi o tem, kako naj bi Bog naročil podjarmljenje in poboje celih narodov, kamenjanje prešuštnikov, homoseksualcev in neubogljivih otrok, klanje in žrtvovanje živali in še marsikaj. Res je, veliko je knjig, ki govorijo o nasilju in pobojih, toda za Biblijo Cerkev izjavlja, da je do zadnje črke resnična Božja beseda. In tako tudi tu nekaj ni v redu: Ali Bog ni popolna nesebična ljubezen, ali pa Biblija ni do zadnje črke resnična Božja beseda.
In zato je veliko ljudi izgubilo vero v Boga, ker so jim ga velikokrat prikazali drugačnega kot je v resnici. Če bi se zavedali, da Ga lahko vsak trenutek najdejo v sebi in Mu zaupajo vse svoje skrbi ter Ga v vsaki situaciji prosijo za pomoč, potem ne bi bili več tako apatični. Kajti občutili bi, da Bog ve za vsakogar od nas in da nikogar ne pusti samega, kjerkoli in kadarkoli se z vsem srcem iskreno obrnemo Nanj. Takrat bi lahko spoznali, da Bog nagradi vsak naš še tako majhen korak, ki ga naredimo k Njemu. In takrat bi tudi občutili, da Bog nikoli nikomur ni prizadejal bolečine ali trpljenja, da nikoli ni nikogar podcenjeval, niti žensk niti živali in niti kogarkoli drugega, in da tudi nikoli ni ukazal kogarkoli podjarmiti, kamenjati ali ubiti, niti posameznika, kaj šele celih narodov.
Takrat se v nas prebudi gotovost, da nismo nikoli sami, zapuščeni ali zavrženi, saj je v nas vsak trenutek Tisti, ki nas pozna bolje kot se poznamo sami, Tisti, ki nam ves čas stoji ob strani in nam želi pomagati. Toda resnično nam lahko pomaga in nas vodi le takrat, če Mu zaupamo in če se vedno znova globoko v svojem srcu obrnemo Nanj. Takrat nam bo lahko dal nove impulze in pokazal nove rešitve ter nam s tem odprl veliko novih poti za bogatejše, polnejše in srečnejše življenje. Bog tudi ne dela razlik in sprejme vsakogar, ki se je obrnil k Njemu, tudi najhujšega zločinca, ki Ga je v obupu, ko se je zavedel svojih zločinov, poklical in prosil, naj mu pomaga, da bo lahko popravil, kar je povzročil. Takrat mu bo pomagal razumeti njegova napačna dejanja, jih obžalovati in prositi za odpuščanje, kajti Bog ne želi, da trpimo, temveč želi, da spet postanemo resnično srečni iz notranjosti.
Sonja Ličof, Panonska 4, 2000 Maribor, 031 462 100
|
NE ZAMUDITE
Ženska je po katoliški cerkvi manjvredno bitje
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 18. december 2005 @ 10:54 CET
Na zgoraj napisano bi dodala samo tole skromno misel:
Bog je v srcih dobrih, ljubečih, sočutnih ljudi -
v cerkvah prisotnega je manj - ali pa ga sploh ni!
Lep sončen pozdrav vsem pozitivkam in pozitivcem
Ljuba Žerovc
Ženska je po katoliški cerkvi manjvredno bitje
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 18. december 2005 @ 11:04 CET
Pohvala za tvoj članek. :)
Resnično vse kar se je kdajkoli dogajalo na Zemlji
se dogaja tudi zdaj.
Tako kot so bili Mojstri na Zemlji pred tisočletji,
tako so na Zemlji tudi sedaj,
Prav tako kot so bili pred tisočletji tudi lažni preroki,
so lažni preroki tudi zdaj,
Prav tako kot so bili pred tisočletji saduceji in farizeji,
so tudi sedaj
in največ jih lahko najdeš kot predstavnike različnih cerkva.
Kot veš jih je Jezus imenoval gadja zalega
in prav tako bi jih imenoval tudi danes.
Torej v čem je danes tista bistvena razlika od človeka do človeka?
Samo v sposobnosti in trudu,
ki ga vsak človek vsak dan vlaga
z obračanjem svoje pozornosti v svoje srce,
Kajti tam tvoj, moj in mili Bog vsakega posameznika
od vseh bivališč še najbolj prepoznaven je. :)
Za večino ljudi je to seveda španska vas,
vendar jim ob njihovem zadnjem dihu to ne bo več.
Takrat je večini žal. :)
Bodi blagoslovljena
---
stojči
Ženska je po katoliški cerkvi manjvredno bitje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 18. december 2005 @ 12:23 CET
Bog je psihično dejstvo človeka, ki si je ustvaril in pobožanstvil svojo idejo o človeški popolnosti, ki naj bi bila podobna božji, h kateri teži vsa njegova bit. Ljudje si v bistvu želimo, da bi bili dobri, pozitivni in ljubeči. Ljudje na najrazličnejše načine verujejo, v skladu z mero čuta in zavestjo posameznika.
Kakor se našim čutom za lepoto narave postavljene mere, tako so postavlljene tudi zamejitve drugačne vrste. V človekovih čustvih, ki opazujejo in sprejemajo svet okoli sebe pa nista samo dobrota in ljubezen, temveč tudi struge negativnih čustev, ki na svoji poti rušijo in uničujejo vse, si ne kopljejo lepih strug, po katerih bi reka mirno stekla, temveč se njihova čestva cepijo na struge hudournikov, ki jih je oblikovala besna voda in lahko pomenijo razdejanje in uničenje cvetočih travnikov in logov, kakor tudi lepih in pozitivnih čustev v človekovi duši. Od strele odprto in podrto drevo ni lepo, čeprav je na njem očiten sled moči, ki ga je podrla in razklala. Tako je tudi z našimi čustvi in mislimi.
Vaš prispevek sem skrbno prebrala in pri tem pomislila koliko krat je človek v zgodovini svojega obstoja uničeval in raztrgal božjo besedo n. pr. Govor na gori, ne pa oblikoval lepote in ljubezni. Gozd, ki ga je razmetal orkan, ni lep kakor ni lepo strnišče na gozdni strmini, po kateri je drvel snežni plaz in vse pobral pod seboj. To je delo sil, ki se samovoljno uveljavljajo na svojem delovanju do kraja svojih moči.
Ko razmišljam o veri v skrivnosti in Božičnih praznikih, ki so pred nami in simbolično pomenijo rojstvo, ljubezen in nadaljevanje življenja, se mi nehote vsiljuje občutek, da ni primeren čas, da govorimo o sproščanju tistih človeških sil iz davne preteklosti, ki so povzročale razdejanje, lomljenje in rušenje. Ali ne bi bilo bolj pozitivno, da v tem predbožičnem času spodbujamo in govorimo o lepoti in tistih človekovih čustvih, ki jih zasledimo v pozitivnem mišljenju, ljubezni in medsebojnem sožitju in miru. Le zakaj bi krivili Boga, ki smo si ga ustvarili kot lik božje popolnosti, za vse nečednosti, ki jih človek sam stori? Zakaj bi prenašali svoje grehe na drugega. In če je sinonim za Stvarstvo Bog, potem smo tudi mi del tega Stvarstva in Njega v vsem dobrem in slabem in si prizadevajmo, da bomo kot del tega Stvarstva z Njegovim razodevanjem in spoznavanjem resnice v sebi postali popolnejši. Človek si je ustvaril simboliko in v svoji tudi verski ali če hočete moralnoetični simboliki vidi projekcijo sebe, ki naj bi bil popolnejši in se bolj zavedal zakonitosti svoje narave. Zakaj toliko zagonetnih besed, sodb in vznemirjanja? Nad kom, samo nad človekom se lahko jezimo in kažemo s prstom nanj. Tak človek je pa pa povsod, ker vsak izmed nas je samo človek. Prav v vse strukture živečih ljudi bi se naš kazalec lahko uperil in pokazal na grehe. Nihče ni čist in popoln. Vendar očiščanja brez kesanja človeštvo ne do doseglo. Spoznati moramo višje cilje. Ti pa so samo ljubezen, odpuščanje, mir in sprava po podobi, ki si jo želimo doseči sami s seboj.
Na preteklost je treba gledati skozi razvoj, da so bili ljudje v tistih davnih časih pred stoletji in tisočletji na nizki stopnji svoje zavesti, razuzdani in razvratni, neosveščeni, nagonski, z velikimi vrzelmi v moralnoetičnem pogledu. V črednem značaju svoje svoje zavesti je tedanja družba dosegla kritično točko in Kristus je v tem prelomnem času začutil potrebo, da bi jih spreobrnil in razrešil človeška nasprotja, ko je bila potrebna ustvarjalna prenova človeka. Zato je njegova beseda absolut in edino možno pravilo, po katerem lahko živimo. Dogajalo se je marsikaj, ki predstavlja zgodovinski spomin. Dandanašnja družba tudi ni popolna, vse preveč je še med ljudmi tistih lastnosti, ki pohabljajo in deformirajo človeka in mu ne omogočajo prilagajanje potrebam humane družbe. Patologije sodobne družbe so alienacija, strah, dvomi, osamljenost, pohlep in strah pred globokimi občutji, pomanjkanje dejavnosti in veselja do življenja. Te simptome najdemo prav v vseh plasteh družbe, pri vsakem človeku lahko nastopi konfliktnost in razdejanje, lomljenje in kršenje, ki ne ustvarja lepote, medsebojne človeške ljubezni, miru in sožitja.
Toda našim čutom so postavljene meje. Močne in impresivne vode v tem predbožičnem času vznemirijo mir ljudi in se izgubljajo v veletok, ki je za naše čute miru in sprave povsem brezbrižen. To delo sil, ki se svobodno uveljajo v sproščanju svojih občutij, ki uničujejo morda tisto, ki hočejo oblikovati in ne puščajo možnosti ljudem, da v tem Božičnem času oblikujejo in občutijo v svojih srcih tiste lepote, ki jo želijo oblikovati in dati tem praznikom svečan in mogočen pomen ljubezni.
Predlagala bi, da naj se polnočna božična pesem ne sprevrže v bučanje in rjovenje, temveč naj prevladuje tista blaga, pomirjujoča glasba, ki jo imajo šumi vetra in njegova glasba v drevju, tista lepa pomirjuoča glasba, ki govori in šepeče o človeku, o žuborenju studencev in potokov, tista pomirjevalna glasba, ki je začrtana v našem čutu lepote za mir in sožitje in za ljubezen, ki si jo v teh dneh ljudje prav posebno izkazujemo s srčnimi voščili in dobrimi željami. Vsak naš čut ob rojstvu Sina božjega, ki simbolično oznanja naše rojstvo naše nove podobe, naj bo podvržen ustvarjalnim zakonom življenja v vsem razkošnem bogastvu naših duš, ki ga doživljamo ob posebnih primerih, ki stopajo pred nas v obliki praznikov, ki jih sprejemamo v svoja srca z izbranimi besedami. Globoko v naši biti je veliko moči, da bomo zasnovali to čudežno življenje, da bo lepše, boljše po svojem smotru.
Voda, ki si dolbe pot skozi kamen, ga ne uničuje, temveč ga izliže in pregloda, s čimer pa se pokaže naravna odpornost kamna le nazorneje in še bolj prepričevalno. Tako nastajajo silovite soteske, ki jih hodi občudovati ves svet. Takšna naj bo tudi vera v človeka in Stvarstvo, katerega del smo. V naši simboliki mišljenja in čustvovanja si nalimo v posodo tisti nektar, ki nam bo odžejal dušo in predstavljal eliksir novega življenja.
Vesele Božične praznike vsem in vse dobro
Tatjana Malec
Ženska je po katoliški cerkvi manjvredno bitje
Prispeval/a: ljudmil dne ponedeljek, 26. december 2005 @ 03:56 CET