|  Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je 16.11.2005 organiziralo v Ljubljani deljenje letaka, s katerim je želelo javnosti predstaviti svoje delovanje. Društvo se namreč trudi aktivno prispevati k uresničevanju ustave na vseh področjih življenja in uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Društvo se tudi prizadeva, da se preprečijo kršitve ustave in da se zaščitijo žrtve ustavnih zlorab. Posebno pozornost društvo namenja žrtvam cerkve.
V že omenjenem letaku društvo želi predstaviti javnosti tudi svojo spletno stran, na kateri je mogoče najti mnogo tekstov, ki ljudem nudijo razne informacije o cerkvi, predvsem katoliški. Tako je mogoče najti na tem letaku tudi tekste kot so: Biblija na indeks, Demonska sekta, Cerkev je za vojno, Spominsko obeležje žrtvam cerkve, Izstop iz Katoliške cerkve, Cerkveno bogastvo je krvav denar, Cerkve iz kamna niso potrebne in druge. Vsi ti teksti so izraz svobode izražanja, ki jo garantira ustava v 39. členu.
Po uvodoma navedenem deljenju letaka pa so se naslednji dan pojavili na fasadi stavbe v Kranju, kjer je sedež društva in kjer stanuje tudi predsednica društva, razni neprimerni napisi na zidu kot npr. lezbe, pedri, fac you satan bin laden, narisana je bila tudi Davidova zvezda, vse to po celotni dolžini stavbe. Očitno je, da so napisi na stavbi reakcija na vsebino letaka oz. vsebino dejavnosti društva. Čeprav je zavzemanje za žrtve cerkve in informiranje javnosti o dejavnosti oz. nauku Katoliške cerkve, znano pa je, da je velik del tega nauka, predvsem tisti iz krvavih delov Biblije, v nasprotju z ustavo, povsem legitimno in v skladu z ustavno garantirano svobodo izražanja, pa očitno mnogim, ki so indoktrinirani s krvavim cerkvenim naukom do drugače mislečih, to ni všeč.
Društvo se sprašuje, ali se je ponovno začelo preganjanje drugače mislečih? Ali res ni mogoče iz naše družbe, ki je na žalost v mnogočem prepojena s katoliško ideologijo, odstraniti cerkvenega sovraštva do drugače mislečih ali drugače verujočih? Zakaj država molči in ne zahteva od Katoliške cerkve, da odstrani iz svojega nauka vse tiste dele, ki so bili in so še vedno podlaga za pogrom nad nekatoliki, drugače verujočimi, ateisti, homoseksualci in drugimi, ki niso pogodu Katoliški cerkvi? Kako je mogoče, da lahko obstaja v naši družbi verski nauk, ki nudi osnovo za nasilje? Kdaj se bo to končalo? Ali ni država s svojo pasivnostjo sokriva za veliko število žrtev cerkve, kot so npr. “prisilno” krščeni dojenčki, ki potem, ko odrastejo, sploh ne morejo celovito izstopiti iz cerkve, saj jih tudi po izstopu še vedno vežejo bolj ali manj vsi cerkveni zakoni.
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Janja Škrjanc, predsednica
|
NE ZAMUDITE
Ali se ponovno začenja preganjanje drugače mislečih?
Prispeval/a: Drago dne sreda, 30. november 2005 @ 11:40 CET
Država je aparat nasilja. To je vse kar je potrebno vedeti o državi in o ustanovah s katerimi ima država konkordanco. Verjetno pa velja to pravilo o državi za vsako organizirano združbo, skupnost, religijo, sekto, pleme... Ustavo in zakone pa ima država samo zato, kot mi je nekoč dejal visoki oficir JLA, da jih kaže drugim in tako dokazuje svojo plemenost. Takšne so seveda samo moje izkušnje, moje videnje ter dojemanje.
Fizične svobode praktično ni. Omejena je z omejitvami drugega. Obstaja pa prav gotovo umska svoboda. Koliko te svobode ima posameznik ali si jo vzame, je odvisno le od njega samega in od nobenega drugega. S svojimi leti si jo pridobi vedno več, če se le vsaj malo duhovno razvija in ne zapada pod vpliv raznim trobilom - medijem, reklamam, govorom, rešiteljem... Ob duhovni rasti začnejo razne organizacije izgubljati na pomenu. Zato je vsako izhodišče za duhovno rast dobro - npr. v našem prostoru in času velja, ne glede kaj si doživel prostovoljno, na silo ali pa brez možnosti izbire. Pot je tu. Potrebno je le vzeti pot pod noge. Vsak sam. Ne gre drugače. Drugače prideš ponovno na začetek in pod vpliv in manipuliranje ter razne igre. Vse to pa ima zelo malo skupnega s psihohigieno in duhovno rastjo. Čeprav za duhovno pot, je vsaka taka izkušnja dobra in celo dragocena.
Zadnji naš režin ni preganjal samo drugače mislečih, temveč jih je tudi prevzgajal. Tega do tedaj niso počeli nobeni drugi režimi, tudi tiranski režimi ne. Prevzgoje so se do takrat dogajale samo v sektah in njim podobnim združbam. Do tedaj so oblastni režimi gospodovali samo nad fizičnim svetom. Vsekakor pa ni tu mišljeno, da si niso prizadevali tudi priti do oblasti nad duhovnim svetom - npr. šolstvo, razna društvena in izvendruštvena organiziranja.
Običajno je tako na tem ljubem svetu, da imamo dve oblasti, dva tutorja - fizičnega in duhovnega. Ena ali druga stran si vedno prizadeva prevzeti od nasprotne delež ali pa celo vse. Do sedaj se je to posrečilo le cesarju Avgustu. Cesar Avgust je bil posinovljenec Julija Cezarja in ravno ta ga je v rani mladosti spolno zlorabil. Iz Julija Cezarja se je vojska norčevala in govorila, da je mož vsem ženam in žena vsem možem.
Tirani prejšnjega stoletja - primer Stalin, Tito, Husein... so želeli zagospodovati tudi nad umom posameznika. Postati so želeli primus maximus tako, kot je postal cesar Avgust. Zato so svoje žrtve pošiljali na prevzgojo, pri nas Tito svoje najbližje sodelavce in partijce na Goli, Grgur... Svoje žrtve so prevzgajali tudi z izživljanjem nad njimi. Celo do smrti. In to je tisti ta pravi sadizem. Sadizem gre do konca pri svoji žrtvi. Opisi markiza de Sadeja so samo večje ali manjše grobosti, katere so znane tudi iz Kama sutre ali pa iz Anange range.
Tudi zaradi predhodno navedenega sem prišel do mnenja, da se ni dobro zoperstavljat silnežem, razen, če se ti direktno ne postavijo na pot. Pa še tedaj je ugodneje njihovo energijo porabiti sebi v prid. Nekako tako, kot velja v dobrih borilnih veščina, ko se energijo napadalca izrabi z malo vloženega truda za uspešno obrambo zoper njega.
Tudi metode muhe pri obrambi ne gre zanemariti. Muha se spravi nad leva kot "kralja živali" in mu brenči in brenči okoli ušes. Zoper njo porabi lev veliko energije, pa nikakor je ne more ugonobiti. Morda pa so metode konjskih muh še boljše, še posebej tedaj, ko se znajdejo v ušesu konja ali osla.
Ali se ponovno začenja preganjanje drugače mislečih?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 30. november 2005 @ 13:50 CET
Res, da bi bil človek svoboden mora biti dovolj pogumen, mora duhovno rasti, da spozna notranji proces osvoboditve, tako pride do naslednjega spoznanja: Ves zunanji pogum ne pramaga krivice v našem svetu. Tudi najboljša orožja so orodje nečistosti. Kaj je mišljeno s tem? Kot prvič , da je možna popolna pomoč človeštvu. Drugič, da je za osvoboditev potrebna naša osvobojena duša. To stanje se lahko opiše kot: "Biti v vsetu, toda ne od tega sveta."
Je to sploh mogoče? Če se človek odloči za to, če hoče doseči omenjeno stanje zavesti, je za to nujno potreben pogum. Vendar to je popolnoma druga vrsta poguma, od tistega, ki nam je vsem znan na zunaj. Gre za to, da si upamo dojeti in spoznati, na kateri način je naš jaz-osebnost s številnimi nitmi vezana na lastno samopotrjevanje, na to, da "je od sveta". Gre za to, da predamo Vsevolji vsakršen egoizem, tudi duhovni. Strah za preživetje, strah pred tem, da bi kaj izgubili, opustili, se potem še poveča.
Ta proces notranje rasti je na naki točki težak boj in od nas zahteva veliko poguma. Kajti čedalje bolj rastoče spoznanje v lastno bitje povzroči neizogibna številna razočaranja. Včasih sta nam na neki točki odvzeta volja in pogum (stanje krize), in podvomimo: "Tega ne bom nikoli zmogel. Zato Jezus govori v Evangeliju po Mariji o tej notranji borbi: "In če vam grozi, da vam bo zmanjkalo poguma, zberite potem vendarle pogum."
Ko na podlagi moči volje jaza razviti pogum ne more več delovati, ker je bil jaz nevtraliziran, se lahko iz nove lastnosti očiščenega srca, ustvari pogum. Ne gre za pogum vsakdanjega jaza, da se bomo šli revolucije ali kaj podobno neučinkovitega, ampak za ponižnost, torej za samopredajo naše osebnosti absolutni ljubezenski sili. Potem se lahko z resničnim čistim delovanjem osvobodi NENEHNI DOTOK LJUBEZNI!
Leta 1898 je ruski filozof Leo Šestov v svoji knjigi Ideja dobrega napisal posebni duhovni kažipot. Prišel je do sklepa: "Bratovska ljubezen še ni Bog. Bolj je nekaj, kar je višje od običajnega sočutja in višje od dobrega. Iskati je treba Boga!" Njegovo iskanje se je pričelo tam "kjer pot na oni strani razuma in morale" vodi naprej. Od tega spisa naprej zagotovo velja za najbolj pomembnega predstavnika "ruske religiozne renesanse".
In kje pri njemu doseže spoznanje višek?
V svojem času je občutil zanj nepremagljivo nasprotje med vero in znanjem človeka.
Preko svojega načina vere je našel dostop do področja notranjega razodetja. Razodetje je zanj nekaj čisto drugega kot znanje. Sam pravi v svojih delih, da pride do razodetje "le na gori". Praviloma govori o "nujnosti povzeptja na goro": Vidi Mojzesa na gori Sinaj in Jezusa na Oljčni gori. O tem naj bi človek razmišljal. Vsako prizadevajočo, napeto intelektualno prizadevanje je kakor plazenje v nižinah življenja. Zato so zanj "vse utelešene resnice le utelešenje zmot".
In pravi: "Edini resnični izhod se pričenja tam,kjer po človeških merilih ni več nobenega izhoda. Obrniti se je treba v skrivnostno, v globino, da se približamo nemogočemu". In dalje pravi: " Tu je Bog ravno zaradi tega, ker ne spada v nobeno kategorijo." In na nekem drugem mestu piše: "Skočiti je treba notri v Boga in se s tem skokom osvoboditi vsega racionalnega." Zaradi tega se je postavil na stran zgodnje-krščanskega filozofa Tertuliana, ki je rekel: "Credo quia absurdum!" "Verjamem ravno zaradi tega, ker to razbija meje razuma.
Ali se ponovno pričenja preganjanje?
Bitka za oblast poteka v vsakem človeku. Ker ima v tem obdobju celotno človeštvo možnosti duhovnega razvoja, se dandanašnji boj zaostruje na vseh področjih. Kristjani pričakujejo vrnitev Kristusa, Judje čakajo na mesijo, budisti upajo na prihod maitreje in hindujci usmerjajo svoje upanje na Krišno kot rezultat dolgo gojenega pričakovanja. Suniti hrepenijo po Jezusu ali Mahdi, šiiti govorijo o Qa im al Qiyamat, imamu vstajenja. Tako ima vsaka vera ali smer svojo predstavo ideala in njeni privrženci upajo, da bodo nekoč združeni.
Ali obstaja možnost drugačne izbire?
Sedaj, ko se celotno človeštvo bori med Lučjo in temo, prihaja do vprašanja, kako bi se lahko izognili novi vrsti verske in mistične nestrpnosti. Ali obstaja možnost izbire, ki bi jo lahko uporabili? Prav gotovo, če seveda izberemo temelj, ki ga je položil Stvarnik v vsako človeško srce, to je živo Resnico, ki ne razsvetli le mišljenja, ampak spremlja človeka na poti, da opusti boj za oblast.
Dobro pa je, da možnosti drugačne izbire temeljito preučimo. Pravilno razumevanje te druge izbire in upoštevanje smernic, ki se skrivajo v tem, lahko prekine tragični krožni tok zgodovine človeštva. In mnogo bolečine bo prihranjeno!
Pehanje za versko, politično ali ekonomsko oblastjo pride vedno, ko pride skupina ljudi do skrajne meje svojega duhovnega razvoja. To je pojav, ki nastopi ciklično. Ker smo danes že pod močnim vplivom Vodnarjeve dobe nam postane povsem jasno: prizadevanje božanskih sil za človeštvo nosita neskončna ljubezen in potrpežljivost. Premikajo se velikanske sile, da bi nas padle stavritve ponovno privedle na tir prvotne evolucije, da bi odpravile našo ujetost v snovno in osvobodile življenjske valove znotraj nas.
Ta prizadevanja so namenjena vsakemu posamezniku! Vsakogar od nas ženejo v odločitev: odrešitev ali propad! Vodnarjeva ZAVEST je nedosebna. Vplivi izžarevanja se kažejo v skupinskih dejavnostih. Združujejo se na osnovi duše, ki jo navdihuje Božanski Duh Zakon skupine je SLUŽENJE. To je sporočilo nove dobe.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.