Zamolčana zgodba iz medicinskih logov

V predprejšnjem stoletju je bil Dunaj središče evropske kulture in znanosti. Še posebej se je bila priznana dunajska medicinska znanost, ki je tudi prednjačila v tem predelu Evrope. Poglejmo kaj se je dogodilo v neki dunajski bolnici. Na porodniškem oddelku te velike mestne bolnice je vsaka šesta porodnica po porodu umrla (točneje - umrlo jih je 13,10%). Ta statistika ni veljala samo za to bolnico, temveč je krasila tudi mnoge druge dunajske bolnice in bolnice širom po Evropi. Zdravniki so smrt porodnic pripisavali čudnim slučajem: zapozneli laktaciji, zaprtosti, strah in zastrupljenemu zraku. Začudili se boste, da se je to dogajalo komaj pred 160imi leti.

Ko je porodnica umrla, je bila prenešena v mrtvašnico, da bi se z obdukcijo ugotovil vzrok njene smrti. Zdravniki in študentje so temeljito rezali in iskali po mrtvem telesu vzroke smrti. Po opravljenem delu so odšli v porodne sobe, kjer so porodnice čakale na porod ter jih začeli pregledovati ne, da bi si oprali roke. S temi pregledi je bila vnešena v telesa nebogljenih žensk smrt. Tega napačnega početja se ni nihče zavedal. Tedaj se še niso uporabljale ustrezne rokavice z ustreznimi antiseptiki za notranji prgled porodnice.

V tem času bilo je okoli leta 1840., je bil mlademu zdravniku dr. med. Ignaziju Philippu Semmelweisu (* 1. julij 1818, + 13. avgust 1865) zaupan eden od porodniških oddelkov. Ugotovil oz. opazil je, da običajno umirajo tiste porodnice, katere so zjutraj pregledane od skupine študentov in zdravnikov, kateri so neposredno prišli iz obdukcijske dvorane. Po triletnem pazljivem in temeljitem opazovanju in proučevanju je na svojem oddelku uvedel strogo pravilo, da se mora temeljito oprati roke (določil je tudi aseptično raztopino, ki še danes velja. op.p.) po izhodu iz obdukcijskih prostorov pred pregledom porodnic.

Ko je bilo maja 1847. leta v tej bolnici to pravilo splošno sprejeto, se je takoj zmanjšalo število smrtnih primerov. Do tedaj je umrlo na oddelku sedem in petdeset porodnic. Po treh mesecih nastopa veljave pravila je od dva in štiridesed porodnic umrla samo ena. Že naslednji mesec je bilo razmerje ponovno drugačno, tako je šele od vsake osemdeset in četrte porodnice umrla ena. Ta statistika je jasno nakazala, da vzrok umiranja leži v smrtonosnih klicah (do takrat jih še ni nihče videl, op.p.), ki se prenašajo od umrlih na žive. Nekega dne po pregledu dvanajst porodnic v neki porodniški sobi, jih je enajst umrlo. Nova misel se je sprožila v bistrem umu mladega Ignacija. Potrebno je prati roke pred vsakim pregledom. V tem primeru je bila prva porodnica okužena in se je tako okužba prenesla na ostale.

Tako je Semmelweis uvedel temeljito pranje rok pred vsakim pregledom porodnic, kar je dovedlo do godrnjanja njegovih lenih kolegov zdravnikov in študentov. Presedati jim je začelo neprestano pranje rok. Ampak smrtnosti je bilo na porodniškem oddelku vse manj in manj in je bila takšna, kot se jo beleži še dandanes.

Ali mislite, da je Semmelweis dobil priznanje od svojih kolegov? Njegovi kolegi in študentje so se mu posmehovali in celo porodnice so se jim pridružile. Toliko so ga zasovražili v svojem fanatizmu, da mu niso obnovili letne pogodbe in je tako moral zapustiti bolnico. Njegovi nasledniki so pometali stran lavorje za pranje rok in aseptik ter nadaljevali svojo staro utečeno metodo. Smrtnost med porodnicami se je ponovno povzpela na prejšnji nivo. Ali so morda njegovi kolegi verovali v njegovo delo? nikakor ne. Ljudje so toliko zadovoljni s svojimi predsodki in lastno veličino, da ne vidimo očitnih dokazov.

Šest mesecev je Semmelweis poskušal ponovno dobiti mesto v bolnici, ampak mu to ni uspelo. Uspelo mu ni tudi nikjer na Dunaju. Lovke njegovih poklicnih kolegov so bile dobro razpredene povsod po Avstriji. Zlomljen in potrt je zapustil Dunaj in se je vrnil v Budimpešto v svoje rodno mesto. Tam je nekako dobil mesto v bolnici, kjer je bila umrljivost porodnic tudi visoka. Ponovno je uvedel svoje metode, katere so s presenetljivo hitrostjo zmanjšale umrljivost porodnic. Tudi tem njegovim kolegom se je zavlekla zavist, pa tudi lovke iz Dunaja so se stegnile že do Budimpešte. Mnogo njegovih kolegov zdravnikov ga ni več pozdravljalo in se ga je izogibalo. Tu je napisal čudovito delo v katerem je utemeljil svoje predpostavke, ugotovitve in opazovanja, s katerimi je praktično dokazal uspešnost svoje metode. Po tem delu je doživel še več sarkazma celo priznanih medicinskih profesorjev, ki mu niso verjeli.

Doživel je težko depresijo, ki je sledila po tako težkem poraznem stanju, krikov mater, ki so umirale zaradi zaradi ponosa in domišljavosti zdravnikov "tedanje dobe" ter telesna in duševna izčrpanost sta ga privedli do izgube razuma. Svojo življensko pot je zaključil v umobolnici, nepriznan in nesprejet v svojem življenju.