Piše: Sonja Jamnik

Od izbruha ptičje gripe in afere s cepivi na Hrvaškem, dobivajo cepiva v medijih spet veliko pozornosti. Ker smo v sezoni gripe, se v tem trenutku piše in govori predvsem o cepljenju proti gripi. Strokovnjaki močno priporočajo cepljenje proti gripi češ, da naj bi na ta način preprečili epidemijo gripe in celo pripomogli k preprečitvi pandemije ptičje gripe. V tem članku pa bi radi osvetlili tudi tista dejstva o cepivih, o katerih javnosti ni veliko znanega. Ljudje, ki postavljajo varnost in učinkovitost cepiv pod vprašaj, so pogosto označeni kot nevarni ekscentriki. Če pa si celotno zadevo ogledamo podrobneje, kaj hitro ugotovimo, da dejstva glede učinkovitosti in varnosti cepiv stojijo na strani t.i. »nevarnih ekscentrikov«.

Delovanje in učinkovitost cepiv sloni zgolj na domnevi, da vbrizganje oslabelega ali mrtvega virusa v telo le-tega spodbudi, da začne izdelovati protitelesa, kar se zgodi tudi če zbolimo po naravni poti. Toda medicina v resnici sploh ne ve, če cepiva delujejo, bodisi na kratki ali dolgi rok. Vse kar so znanstvene študije pokazale je to, da se s pomočjo cepiv v telesu lahko ustvarijo protitelesa. Res so številna cepiva sposobna dvigniti število protiteles v krvi za določeno nalezljivo bolezen, vendar le za kratek čas. Niso pa sposobna ščititi človeka proti tej bolezni dolgoročno.


Glede cepiv obstaja nekaj trdovratnih mitov, ki jih lahko prepoznamo, če smo dovolj dobro informirani. Vendar moramo razlikovati med resničnimi dejstvi ter propagando stroke in farmacevtske industrije, ki jih ne zanima zdravje ljudi, temveč le dobiček. Toda to je že druga zgodba.

MIT ŠT. 1: IZKORENINJENJE BOLEZNI JE IZKLJUČNO POSLEDICA CEPIV

Uspeh cepiv temelji zgolj na domnevi. Znižanje pojavnosti nalezljivih bolezni in smrtnosti zaradi le-teh sovpada z uvedbo cepiv. Zato uradna medicina to dejstvo pripisuje zgolj “pozitivnemu” učinku cepiv, pri tem pa popolnoma pozablja, da so se v istem času drastično izboljšale higienske, prehrambene in bivanjske razmere. Sedaj že pokojni kritik uradne medicine dr. Robert Mendelsohn je nekoč dejal: ” Bolezni so kot moda. Pridejo in grejo.” Vsaka bolezen ima tendenco, da se v določenem obdobju pogosteje pojavlja, nato pa spet skoraj izgine. To nihanje pa nima veliko veze z delovanjem in učinkom cepiv. Na to kaže podatek, da se je smrtnost zaradi oslovskega kašlja zmanjšala kar za 80% pred! uvedbo cepiv.

MIT ŠT. 2: BOLEZNI PROTI KATERIM SE CEPIMO SO SMRTONOSNE

Danes se cepivo ne uporablja več le zato, da bi obvladovali smrtonosne bolezni, temveč tudi neprijetne bolezni kot sta mumps in norice. Še več, veliko število bolezni proti katerim se cepimo, otrokom, ki ne trpijo pomanjkanja in ki imajo zdrav imunski sistem, niso več življenjsko nevarne. Virus ošpic npr. je lahko smrtonosen, vendar žrtev ne izbira naključno. Odločilno vlogo pri dovzetnosti za obolenje igra slaba prehrana. V Afriki, kjer v prehrani otrok primanjkuje vitamina A, so ošpice lahko smrtonosne.

Celo otroška paraliza ni več množični ubijalec, za kar je včasih veljala. V bistvu predstavlja večina primerov otroške paralize le neškodljiva infekcija. Statistike ocenjujejo, da samo okoli 10 % ljudi, ki so izpostavljeni otroški paralizi, za njo tudi zboli, in le 1 % izmed teh zboli za paralitično obliko.

MIT ŠT. 3: CEPIVA ŠČITIJO PRED BOLEZNIMI

Cepiva so neučinkovita preprosto zato, ker ne odstranijo vzroka bolezni. V resnici otroške bolezni kot so ošpice, oslovski kašelj, rdečke itd. ne povzročajo virusi oz. bakterije, temveč nastanejo zaradi zastrupitve telesa znane kot Toksemija. Znani ameriški zdravnik dr. Henry Bieler piše: »Glavni vzrok bolezni niso virusi oz. bakterije. Bolezen povzroča Toksemija, katere posledica sta poškodba in odpoved celic. Tako se ustvarijo pogoji za množenje in napad mikrobov.

Vzroki za toksemijo so številni. V deželah tretjega sveta so vzroki v prvi vrsti povezani s podhranjenostjo, nečisto vodo, slabimi higienskimi razmerami, revščino in prenaseljenostjo. V razvitih deželah kot so ZDA, Avstralija, Anglija itd. so vzroki za prekomerno uživanje mesnih in mlečnih izdelkov, rafinirane hrane, predvsem žitaric, kemičnih dodatkov v hrani in vodi, zdravil, cepiv, ostankov pesticidov in industrijskih (predelovalnih) strupov. Drugi vzroki so lahko slabo zdravje staršev, travmatično rojstvo, osiromašeno ali onesnaženo materino mleko, prehiter prehod dojenčkove prehrane na trdo hrano, mišične spazme in podhranjenost.

To pojasnjuje, zakaj so cepiva neučinkovita. Cepiva niso namenjena za odstranitev vzroka bolezni in ne učinkujejo tako, da bi odstranila toksine iz telesa, zaradi katerih pride do infekcije/okuženja. Namesto tega si cepiva prizadevajo spodbuditi naš imunski sistem, da se spopada s klicami. V resnici pa se klice le hranijo s strupi v telesu, kar je njihova prava biološka funkcija, funkcija, ki jo biologija imenuje simbioza.

To pojasnjuje, zakaj na milijone otrok tretjega sveta še vedno umira zaradi ošpic, otroške paralize, tuberkuloze itd., čeprav so bili cepljeni proti njim. Cepiva ne morejo podhranjenega otroka preskrbeti z vsemi prehrambnimi snovmi, ki jih potrebuje. V Avstraliji otroci Aboriginov pojedo največ zdravil in prejmejo največ cepiv, vendar je kljub temu njihova stopnja obolenj kar za 100 % višja od stopnje obolenj belih otrok.

Cepiva niti ne odstranijo vzrokov bolezni, niti ne zmanjšajo otrokove občutljivosti/dovzetnosti za obolenja. Zaradi tega so cepiva neučinkovita pri preprečevanju otroških bolezni.

Pomemben argument, ki ga zagovorniki cepiv, pa čeprav imajo ti lahko hude stranske učinke, navajajo je, da so koristi cepljenja vredni tveganja. Problem tega argumenta pa je, da predpostavlja, da cepivo deluje. Poglejmo si npr. primer oslovskega kašlja. V času izbruhov oslovskega kašlja je bila polovica obolelih otrok polno cepljena proti tej bolezni. Dr. Steward, svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji ugotavlja, da cepivo proti oslovsekmu kašlju otrokom, ki ga prejmejo, ne nudi nobene vidne zaščite. Oslovski kašelj je zelo neprijetna, vendar največkrat nenevarna bolezen.

MIT ŠT. 4: STRANSKI UČINKI CEPIV SO REDKI IN NAJVEČKRAT MILI

Nobeno zdravilo ni popolnoma nenevarno, enako velja tudi za cepiva. Šele sedaj počasi spoznavamo, kako nevarna pravzaprav so. Največja in najbolj natančna študija o cepivih, ki jo je izvedel Center za nadzor bolezni in preventivo v ZDA, tamkajšnje najvišje vladno telo pristojno za nalezljive bolezni, je bila brez kakršnekoli publicitete na sestanku svetovne komisije za cepljenje otrok 9. septembra 1994 v Washingtonu tiho predstavljena peščici strokovnjakov. Rezultati študije so bili sledeči: možnost božjastnih napadov (epilepsije, omedlitev, krči) se v roku nekaj dni po osnovnem cepljenju (ošpice-rdečke-mups in tetanus-davica-otroška paraliza) poveča kar za trikrat. Identificirali so še štiriintrideset stranskih učinkov cepiv, od astme, diabetesa, do nevroloških motenj, vključno z meningitisom, otroško paralizo in izgubo sluha.

Razlog, da so cepiva nevarna, ali z drugimi besedami škodljiva, je ta, da so sestavljena iz kemikalij in drugih snovi, ki so za telo strupena. Nekatere od teh kemikalij in snovi vključujejo formaldehid, ki se navadno uporablja za ohranjanje trupel in je znan kot karcinogen (lahko povzroči raka), thiomersal, derivat živega srebra (strupen težki metal), aluminijev fosfat (strup, ki ga vsebujejo deodoranti). Druge strupene snovi so fenol (karbolska kislina), alum (preservativ) in aceton (hlapljiva raztopina, ki se uporablja za odstranjevanje laka z nohtov).

Cepiva ne vsebujejo le strupenih kemikalij, temveč tudi tuje proteine, kot so proteini piščančjega embrija, telečji serum, možgansko tkivo zajca in celice opičjih ledvic. Ti tuji proteini lahko povzročijo alergične reakcije in vnetja in pri nekaterih otrocih izzovejo anafilaktični šok.

Ko te snovi cepiva vstopajo v krvni obtok otroka (s cepljenjem ali oralno), se telo lahko odzove tako, da skuša te strupe čimprej izločiti s pomočjo organov za izločanje ali pa s pomočjo akutnih reakcij, kot so vročina, zatekanje in kožni izpuščaji. Če te akutne reakcije z zdravili ne zatremo, telo uspešno odstrani strupe cepiva in si tako zagotovi, da ne pride do trajnejše škode.

V primeru, ko otrok nima dovolj vitalne energije da z vročino, zatekanjem in izpuščaji izloči strupe cepiva, le-ti ostanejo v tkivih. Enako se zgodi, če te reakcije telesa za izločitev strupa zatremo z zdravili. Ravno to je vzrok ki v dovzetnih otrocih lahko povroči ali vsaj prispeva k temu, da se razvijejo bolezni kot so npr. sladkorna bolezen, avtizem, astma, nevrološke motnje, levkemija in celo smrt v zibelki.

Prisotnost cepiva v tkivih pa ne povzroča akutnih bolezni in vidnih simptomov pri vseh otrocih. Pri nekaterih otrocih cepiva zmanjšujejo vitalnost otroka, kar oslabi otrokove intelektualne, kreativne in domišljijske sposobnosti, njegovo fizično energijo in moč in vse notranje metabolične funkcije ter imunski sistem. To pomeni, da otrok ne bo razvil svojih sposobnosti do tiste stopnje, kot bi jih sicer lahko.

Zaradi nakopičenih strupov v telesu otroka in padec vitalnosti, ki jih povzročajo cepiva, zdravila, prisotnost flora v vodi, dodatki v hrani, ostanki pesticidov v hrani, onesnažen zrak, elektromagnetno sevanje in drugi škodljivi faktorji našega načina življenja, so otroci že zelo zgodaj dojemljivi za kronične bolezni. Ni nobeno naključje, da se je stopnja obolenja za rakom, sladkorno boleznijo, ... pri otrocih v zadnjem času dramatično povečala.

NOVE BOLEZNI NASTALE ZARADI CEPIV

Poleg nevarnosti, ki jih prinašajo posamezna cepiva, so v zadnjem času odkrili, da so prav cepiva mnogokrat odgovorna za nastanek novih bolezni. Vbrizganje oslabljenega ali mrtvega virusa lahko povzroči, da virus mutira in tako spremeni obliko že znane bolezni. Pokazalo se je npr., da 3 % dojenčkov mater, ki so bile cepljene proti hepatitisu B, razvije novo obliko hepatitisa B. Poleg tega strokovnjaki povezujejo cepiva (predvsem cepiva proti ošpicam in tuberkulozi) s sindromom kronične utrujenosti, predvsem pri otrocih. Cepiva tudi delujejo kot sprožilec »spečih« infekcij in alergij, v primeru če je imunski sistem oslabljen.

Če dodobra preučimo medicinsko literaturo najdemo jasne dokaze, da nam mnoga cepiva bolj škodujejo kot koristijo. V zadnjih 30. letih je cepivo proti ošpicam povzročilo hude mutacije bolezni in jo spremenilo v bolezen odraslih in mladostnikov. Hkrati smo ostali brez učinkovite imunitete, ki bi jo lahko prenensli na naše otroke. Poleg tega je veliko število otrok utrpelo hude posledice, ki so jih povzročila prav cepiva. Generacije otrok z nezadostno imuniteto bodo zrastle v odrasle brez osnovne (placentalne) imunitete, ki se navadno prenese na njihove otroke. Le-ti imajo veliko možnosti, da kot dojenčki zbolijo za ošpicami, ker ne bodo dobili protiteles z materinim mlekom. Neka študija je namreč pokazala, da imajo tiste ženske, ki so bile cepljene, manjše število protiteles kot starejše ženske, ki kot otroci še niso bile cepljene.

KAJ LAHKO STORIMO?

Dejstvo je, da cepljenje namesto, da bi spodbudilo delovanje imunskega sistema, le-tega še dodatno obremeni. Kemikalije in strupe, iz katerih so sestavljena cepiva, mora telo namreč spet izločiti.

Poleg dojenja otroka, tako dolgo kot je mogoče, lahko zaščitimo otroka pred mnogimi otroškimi boleznimi tudi z zdravo, polnovredno prehrano. Pomembno je tudi, da ga ne pošljemo prezgodaj v jasli in vrtec. Raziskave so pokazale, da se je ravno zaradi prezgodnje institucionalizacije otrok povečalo število epidemij določenih vnetnih bolezni, kot je npr. meningitis. Skratka, zdrav način življenja in dobra skrb za učinkovit imunski sistem sta ključnega pomena.

Medtem ko je v večini Evropskih držav cepljenje otrok svobodna odločitev staršev, je v Sloveniji cepljenje otrok še vedno obvezno, začne pa se že pri treh mesecih otrokove starosti. Tudi v medicinskih krogih srečujemo vse več zdravnikov, ki cepljenju nasprotujejo, s tem pa tvegajo da bodo odpuščeni.

Zakaj se uradna medicina boji svobodne odločitve o cepljenju otrok? Najpogostejši argument ki ga navajajo je, da če svojega otroka ne cepiš, s tem ogrožaš tudi vse ostale otroke, ki prihajajo v stik z necepljenim otrokom. Vendar ravno s tem spodbijajo učinkovitost cepiv, saj če cepiva res delujejo, kot trdijo, potem se ni bati izbruha bolezni med ostalimi otroci. In ali res verjamete, da bi večina evropskih držav ukinila obvezno cepljenje kljub temu, da bi to lahko povzročilo izbruh epidemij bolezni? Čemu je torej cepljenje otrok v Sloveniji še vedno obvezno? Eden izmed vzrokov je prav gotovo močan lobij farmacevtske industrije, ki z proizvodnjo cepiv dobro služi. Drugi vzrok je mit o vsemogočni medicini, ki nas lahko zaščiti pred nevarnimi bolezni, ki nam tako zlovešče pretijo. Toda strah pred boleznimi je med drugim ustvarjen prav s strani uradne medicine (kot je danes na primer strahu pred ptičjo gripo), ki nam ves čas govori o nevarnih boleznih, hkrati pa se s svojimi cepivi ponuja kot rešiteljico.
Skrajni čas je že, da se ljudje postavimo na svoje noge in prevzamemo odgovornost za svoje zdravje, saj bolezen nikoli ne pride naključno, ampak kot posledica neravnovesja, ki leži v nas.

Viri: Lynne McTaggart: What Doctors don't tell you (Kar vam zdravniki ne povedo, op.p.) in www.vaccinationdebate.com.

Sonja Jamnik