Piše: Aurigo

Gampopa je sledil mladi ženski na vrh Griča srečnega dogodka. Tam na grebenu, je Gampopa prvič v svojem življenju videl svojega guruja Jetsun Milarepo. Milarepa je sedel na vrhu ogromnega balvana. Izgledal je star okoli osemdeset let. Njegovi temni lasje so se mešali s sivimi in bili so spuščeni preko ramen, vse do njegovega pasu. Oblečen je bil samo tenko haljo iz belega bombaža, ki je komaj zadostovala, da obdrži človeško toploto v hladnem zraku Tibeta. Njegova koža je bila izpostavljena dolgim letom življenja na prostem, vendar se je videlo, da izžareva auro, polne energije in miru. Oči so izžarevale notranjo svetlobo, ki je bila rojena v mnogih let meditacije. Gampopa se je počutil kakor, da je v navzočnosti leva ali kralja.

Poln spoštovanja in iskrenosti se je Gampopa priklonil pred učiteljem in mu ponudil vseh šestnajst unč zlata kot mandalo daritev, skupaj s finim čajem. Milarepa je gledal naravnost in za trenutek ostal brez odgovora. Zatem so se njegovi oči zafiksirale, iz mandale je vzel košček zlata in ga zalučal proti nebu ter izrekel: »Darujem to reč Marpi Lodraku.«


V trenutku, ko je izrekel te besede, je božanska glasba napolnila ozračje in nebeška luč je posijala povsod okoli njega ter ustvarila nepopisno veličastno ozračje. Milarepa je pobral kupo iz človeške lobanje, jo napolnil z nektarjem, jo izpil do polovice ter jo zatem ponudil Gampopi s temi besedami: »Izpij jo.«

Gampopa se je naenkrat zavedel, da ni sam z Milarepo. Obkrožen je bil s številnimi Milarepinimi učenci, ki so bili tudi jogiji. Gampopa je vzel polno zaobljubo kot Kadampa menih in se je vzdrževal pitja alkohola, zato je sam pri sebi pomislil: »Menih sem in številni učenci me gledajo. Ne morem izpiti tega.« Ko je tako razmišljal, se je obotavljal, da bi izpil kapalo.
Milarepa mu je na to dejal: » Ne razmišljaj veliko, le izpij jo.«
Močno zaupanje, ki je bilo očiščeno vseh dvomov, je zajelo srce Gampope. »Učitelj že ve,« je pomislil in popil vso vsebino iz lobanje – čaše, tako, da ni pustil niti kapljice v njej. To je Milarepi samo potrdilo, da je Gampopa resnično ustrezen nosilec njegovega ustnega učenja in da bo prejel vsa Milarepine transmisije, brez izjeme. Obenem je to tudi pomenilo, da bo Gampopa popolnoma realiziral njegova učenja skozi prakso in postal nosilec linije.
»Kako ti je ime?« ga je še povprašal Milarepa.
»Kličejo me Sonam Rinchen,« mu je odvrnil Gampopa.
Milarepa je zaprl oči in dejal: »Sonam Rinchen, Sonam Rinchen, Sonam Rinchen. Ti si tukaj, ker si si nabral neizmerne zasluge (Sonam). Ti si resnično zelo dragocen (Rinchen) za vsa čuteča bitja.« Tako je Milarepa trikrat ponovil ime Gampope in sam pri sebi pomislil: »Kdorkoli bo zaslišal mnogokrat ime tega mojega sina, bo bil osvobojen samsare. Toda bolje je, da o tem sedaj še ne govorim.«

Potem je Gampopa povedal zgodbo svojem potovanju iz pokrajine U ter z globokim upanjem in gorečnostjo, povprašal Milarepo o njegovi življenjski zgodbi.
Milarepa je globoko pogledal v oči Gampope in mu odvrnil s spoštovanjem: »Najina povezava je zelo globoka in nedoumljiva. Četudi si šele prišel sem, nisva bila nikoli ločena, moj sin.1«
Ob teh beseda je Gampopa prešinilo tresenje, ki je bilo kakor užitek. Spomnil se je, kako je stari berač izginil na njegovem potovanju in kako je začutil globok mir, ko se je zavedel, da so bili vsi trije berači Milarepina emanacija. Jetsunove besede in njegov pogled so potrdili popolnoma Gampopino predhodno nedvoumno intuitivnost.
Zatem mu je Milarepa dejal: »To je zelo čudovito, da imaš takšno veliko vero vame in da si prišel od tako daleč, da me vidiš.« Nato je izrecitiral ta verz:
»Zlato in ta stari mož nista za skupaj,
in nimam lonca, v kateremu bi kuhal čaj.«
Vrnil je zlato in čaj Gampopi, govoreč tako: »Tukaj, obdrži to zlato. Prav tako čaj. Potreboval boš te stvari zase, kot zalogo za tvojo prakso. Mojo življenjsko zgodbo ti bom zapel sedaj:
»Shiwa Ö! Rechungpa! Oba pridita sem. Temu menihu moramo zapeti pesem dobrodošlice!«
Potem je Milarepa ob spremljavi svojih dveh učencev zapel:

Na nebu dharmakaye,
preko dosega ničevega klepetanja,
kjer se oblaki vedno premikajo skupaj s usmiljenjem,
se priklanjam k stopalom dobrotljivega Marpe,
zaščitnika in zatočišča vseh bitij.

Na moji desni sedi sin Rechungpa,
na moje levi sedi Shiwa Ö.
Oba sta se mi pridružila pri petju zbora,
da zapojem pesem dobrodošlice za tebe, Zdravnik!

V sveti zemlji Indiji
je bilo mnogo učiteljev ponosnih,
tam sta živela dva slavna guruja,
Veliki Naropa in Maitripa,
ki sta svetila na svet kakor sonce in luna.
Njun srčni sin je bil Marpa Lotsawa.
Postala sta mojstra v vseh učenjih Bude,
vse mandale sta narediti znala,
sposobne učence pritegnila,
poslušajoč o teh učenih Mojstrov,
ki so jih mnogi dakiniji poveličevali,
in zaradi svojih skrajnosti, sem koprnel po srečanju z njim.

Na vso moč sem tega učitelja iskal,
ob srečanju z njim, sem v blaženosti omedlel.
S spoštovanjem sem se pred njegovimi lotus stopali priklonil,
najgloblje transmisije sem dosegel,
ki so v tem človeškem življenju na voljo,
in k popolnemu Budovstvu me je popeljal.

Nato mi je moj oče, Buda, dejal:
Z milostjo Narope,
posedujem ta nož kakor učenje,
dovolj je oster, da preseka vse vezi,
ki povezujejo posameznika z neskončnostjo samsare.

Z naporom telesa, govora in duha,
sem jaz revež težko delal, da bi mu ugodil.
Gledajoč mojo vnemo in predanost,
z vsevednimi očmi mi je dejal,
»Učenje štirih transmisij 2,
niso še sedaj popolna,
nekatera so pretirana, nekatera pomanjkljiva.«

Četudi nekdo tvega glavobol,
da to podeli le enemu učencu,
in le majhen dobiček lahko to prinese.
V dnevih oskrunitve, kakor je tudi ta,
imajo ljudje malo časa za brezdelje,
in četudi so vedno natrpana njihova življenja,
z nenehno jalovo aktivnostjo,
sin moj, ne izgubljaj v študijah svojega časa,
le prakse so bistvo učenj.

Da poplačal bi mojemu guruju njegovo radodarnost,
na koncu z dobrim pred strahom za smrtjo,
sem s prepričanostjo meditiral,
in spremenil negativne vzorce v blagoslove.
Spoznal sem bistvo treh strupov 3,
in spontano realiziral popolno trikayo 4.
Mojim sposobnim učencem,
bom prenesel svoje notranje izkustvo.
In vse to, z vsemi blagoslovi,
bom prepustil, tebi Zdravnik.
Najgloblja ustna poučevanja,
da boš to prenesel v prakso,
da boš razširil Darmo Bude.
Zato imej to v duhu, Zdravnik dragi,
in kmalu boš postal sproščen,
v stanju brez hrepenenja.
To je na kratko moja zgodba.
Na detajle boš počakal na drugi primeren trenutek.

Moj sin, če želiš prakticirati
sveto Darmo iskreno,
ne išči samo užitke v tem življenju,
namesto tega, razmišljaj o svojem prihodnjem življenju.
Če bi rad postal nosilec linije,
da razširiš Kagyu nauk,
ne uživaj samo v besedah, ampak najdi njihov pomen.
Zapomni si to, ti menih.
Povprašal si me o moji življenjski zgodbi, gospod,
in v odgovor, sem zapel to pesem.

Milarepa je zatem dejal, z radostjo v očeh: »To je moja dobrodošlica našemu dragemu zdravniškemu bhiksuju.«
Gampopa se ni mogel spomniti dneva v svojem življenju, ko je bil tako srečen, tako miren in popolnoma izpolnjen. Počutil se je kakor, da bi se ravnokar vrnil domov z zelo dolgega potovanja. Želel je podariti Milarepi daritve, da bi izrazil svojo ljubezen, predanost in hvaležnost, za ljubeznivost in prijaznost učitelja. Videl je, da je poleg eden od rep zakuril majhen ogenj za kuhanje. Gampopa se je opravičil, vzel čaj, ki mu ga je Milarepa vrnil, odšel nazaj k svoji jami in vzel kotliček, ki mu ga je dal Seberepa. Odšel je po sončnem pobočju do majhnega slapu in tam napolnil kotliček z mrzlo gorsko vodo.
Repa, ki je zakuril ogenj, je bil vesel, da je Gampopa pristavil na ogenj svoj kotliček. Kmalu je voda zavrela. Gampopa je skuhal odličen čaj in ga odnesel na mesto, kjer je sedel Milarepa z učencema Shiwo Ö in Rechungpo. Postavil je čaj pred Jetsuna in smehljajoč dejal: »Dragoceni lama, prosim, sprejmi to daritev, majhno pozornost moje hvaležnosti in spoštovanja do tebe.«
To daritev je Milarepa radostno sprejel. Povabil je Gampopo, Shiwo Ö in Rechungpo, da se mu pridružijo. Potem so vsi trije uživali v pitju časa, odrešeni pozornosti, uživajoč čaj, v resničnem občutku vroče skodelice v svojih rokah, ob svežem gorskem zraku.
Ko so izpraznili čajni kotliček, je Gampopa začel dvigovati kotliček, da bi ga napolnil in skuhal nov čaj, toda Milarepa ga je nežno ustavil, rekoč Rechungpi: »Sedaj bomo temu menihu mi ponudili čaj v zameno. Prosim te, pojdi in poprosi vsakega od rep za drobec čaja.«
Rechungpa je odšel, zbral čaj od vseh rep v taborišču in skuhal še en lonec čaja. Prinesel je čaj Milarepi, ki je čaju namenil poseben blagoslov 6 in ga je naredil zelo okusnega. Tako je Jetsun Milarepa, skupaj s svojimi jogijskimi učenci, zaželel v svojemu taborišču srečno dobrodošlico menihu Gampopi.

1. V tem stavku je nekaj pomenov. Prvi je ta, ki jo prinaša sama zgodba, da je bil Milarepa zavestno psihično z Gampopo med njegovim potovanjem in je Gampopi poslal različne manifestacije, da mu je pomagal, ko je potreboval pomoč.
Zraven je še drugi pomen tega stavka. V osrednji tantrični meditaciji guru joge pomeni to, da nekdo vidi svojega lastnega učitelja kot Budo. Potem nekdo meditira, da bi realiziral, da sta gurujev duh in njegov lastni duh neločljiva, in dejansko tudi nista nikoli bila ločena, vse od začetka časa. Na ta način lahko nekdo prebudi svoj lastni duh Bude.

2. Štiri transmisije: Tilopa, oče Kagyu linije, je prejel štiri predpisane jogijske prakse od nekaj učiteljev, ki jih je prenesel na svojega učenca Naropo. Te štiri transmisije pogosto kličejo: iluzorna telesna joga, joga sanjanja, čista luč ali svetlobna joga in tummo ali candali joga. Te transmisije so postale glavni vir Šestih jog Narope. Glede različnega mnenja o štirih transmisijah, lahko pogledaš še Nalanda in Chogyam Trungpa, Življenje Marpe Prevajalca.

3. Trije strupi: Pohlep, sovraštvo ali nenaklonjenost in nevednost. Buda je učil, da se iz teh treh strupov vsa trpljenja prenašajo v samsaro.

4. Trikaya: Tri telesa Bude – nirmanakaya, sambhogakaya in dharmakaya. Ta tri telesa so soodnosna in se vsaka zase nanašajo na pojave telesa, govora in duha Bude.

5. Bhiksu: Budistični menih, ki je vzel vse zaobljube. Ki se drži vseh 253 meniških predpisov iz Vinaye. Danes se običajno počaka določeno obdobje med posvetitev novica in popolnega meniškega posvečenja; toda glede na pripovedovanja je Gampopa sprejel sočasno obe posvetitve novica in bhiksuja.

6. V Sto tisočih pesmi Milarepe, pomeni Milarepin »poseben blagoslov«, da je uriniral v lonec!


Osmo poglavje Srečanje z gurujem je prevod iz knjige: Življenje Gampope, Jampa Mackenzie Stewart in z uvodom Lobsang P. Lhalungpa,