Piše: Jože Vetrovec v novemberskih Misterijih www.misteriji.si

Živali telepatsko pripovedujejo o svojih boleznih, sreči, nesreči
Sofija energijsko zleze v žival. Tedaj jo razume in lastniku lahko pove, kako se konj, pes, mačka, papiga, morski prašiček počuti; zazna, če je žival morda bolna, kaj jo boli, kaj bi rada … Ima talent, da se znajde z živaljo in lastnikom v skupnem morfogenetskem polju, o katerem smo že pisali (članek si lahko preberete v spletnem arhivu) in bomo spet v naslednji številki Misterijev. Vi pa imate možnost poklicati Sofijo. V uredništvu Misterijev bo vsak ponedeljek med 16 in 17 uro. Številka telefona je 01/434 73 09.

Nadčutne sposobnosti živali so skoraj še neraziskane, še manj pa je sposobnost Sofije. Največ je doslej na tem področju raziskoval angleški biolog Rupert Sheldrake. Spoznal je, da ima narava svoj spomin, ki je vzrok razvoja organizmov in njihovih sposobnosti in ki temelji na "morfični resonanci". Ugotovil je, da je morfično polje tisto, ki telepatsko povezuje živali z njihovimi lastniki, tako da zaslutijo, kdaj bo gospodar prišel domov. Sofija pa telepatsko ugotavlja, kaj se mota v glavah živali.

Njeno pravo ime ni Sofija:
"Ni prijetno, da te ljudje ne razumejo. Izbrala sem delovno ime Sofija, da se izognem kakršnim koli obsojanjem in nadlegovanjem. Prek telefona lahko pridem v stik z ljudmi, ki imajo živali in jih njihove skrivnosti zanimajo," pravi štiridesetletna Ljubljančanka, umetnica, vizualistka, ki jo vsak teden pokliče kakih petnajst ljudi, da jo povprašajo o … "diagnostiki. Javljajo se ljudje, ki imajo res težave z živalmi, ne le radovedneži. Tisti, ki pri živalih opazijo zdravstvene ali nenadne vedenjske spremembe."

Ali lahko vedno odgovorite?
Vsi lastniki živali niso dobri mediji in mi ne predstavijo živali tako dobro, da bi jo lahko videla pred očmi, da bi jo čutila. Takim ne morem pomagati. Pomaga, če imajo v hiši še koga, ki bi poskušal biti dovolj prepričljiv, da pridem do informacij. Če take povezave ni, ne moremo nič. V takem primeru se pač opravi- čim, saj preprosto ne gre.

Kličejo tudi firbci?
Dostikrat gre za lažne klice, da bi me preizkušali. Tega sem imela precej, a to vsaj približno začutim. Ljudje si tedaj močno nafantazirajo kakšno žival in poskušajo od mene dobiti neke podatke. Toda informacije so tako pisane, tako čudne, da ne spadajo h kaki živali.

Kdaj ste se začeli pogovarjati z živalmi?
Moje živali so govorile, pa sem najprej mislila, da to sama fantaziram. Ampak to so bile zamisli, ki meni nikoli ne bi padle v glavo, potem pa sem se izobrazila tudi na spletnih straneh. Našla sem še druge ljudi, ki to počnejo; imajo poseben način meditacije, da pridejo k sebi, da sebe odstranijo, da lahko govorijo s svojo živalco. To je zelo uporabno na primer na kaki kmetiji, kjer imajo veliko živali in je ena pač problematična. V glavnem to počnejo ženske.

Zakaj?
Ker bolj verjamejo v svojo stabilno misel, da je to v redu, da je povsem prav da to počnejo. Moških je dosti manj. V glavnem ženske se ukvarjajo tudi z masaž o živali, oziroma imajo neposreden stik z živalmi, tudi zvermi. Temu se pravi šepetalec konjem. Gre za uglaševanje temperamenta živali. Šepetalec konjem je slovenski strokovni naziv, malce je poetičen.

Kaj pa pravi znanost?
Etologija je znanost o vedenjskih vzorcih živali glede na vrsto. Če imamo rastlinojedca, konja, ima svoj vedenjski spekter in če nekaj odstopa, se etologija ukvarja s tem. Gledajo, kako je prišlo do odstopanja. Tisti ki se ukvarjajo s temperamentom živali, kot so šepetalci konjem, pa niso etologi, ponavadi niso biologi, navadno nimajo tega predznanja. In zato je ta njihova sposobnost tako fantastična in čudežna.

Šepetalci konjem uporabljajo telepatijo?
Da. S telepatijo se da videti zelo veliko. Če nisinaporen do živali, in obratno, če je žival odprta do tebe. To pa zmoreš z veliko prakse, z veliko stika z živalmi. Zato je zelo dobro imeti redno prakso, po kakšnih klinikah …

Delate na kliniki?
Da. Imam navezo z eno naših privatnih klinik, kjer se ukvarjam s posttravmatskim šokom živali. Ukvarjam se tako z lastniki kot s samimi živalmi, ki so tam v karanteni, da se poravna, da se vzpostavi ravnotežje.

Koliko je pri nas šepetalcev konjem?
Teh ljudi pri nas ni veliko. Se ne izpostavljajo, ker so takoj stigmatizirani. To je zoprno. Kot so stigmatizirane vedeževalke, smo tudi mi. Zato sem se skrila. Ampak čeprav sem skrita, imam po šestnajst telefonov na teden, nekaj tudi iz Evrope. Znanci povedo znancem in tako se krog širi, kot polž, kot spirala.

Kdaj ste prvič ugotovili, da lahko navežete stik?
Ko sem bila še čisto majhna, sem ugotovila, da naš maček govori, pa da naš pes tudi govori. Da ga boli glava. Ljudje za te stvari ne vedo, a živali imajo prav tako migrene kot mi.

Kako se pogovarjate?
Žival okrog sebe oddaja nekakšen obroč, zrak, ki je dober ali pa ni dober. Lahko je zelo namagneten. In je poln barv ali pa ni nič. Lahko je čisto prazen, lahko je zelo tanek, kot opnica. To je najbrž avra. Znotraj te avre so luknjice. Ne znam drugače razložiti. Skozi te luknje se da zaslutiti, kako priti noter. Jaz moram vstopiti v žival in postati ta žival. Ko postanem ta žival, točno vem, kaj jo boli, kaj razmišlja in kje ima težave.

Vedno komunicirate na enak način?
Dostikrat je medijev več, načini komuniciranja pa so različni. Ko sem delala z živalmi v Novi Zelandiji, sem se pogovarjala angleško, slovenske živali govorijo slovensko, hrvaške živali sredi Rovinja govorijo hrvaško.

Kako to?
Ljudje, ki imajo kontakt z živalmi, jim vnesejo določen besednjak in potem ta jezik obstaja v živalih. Obstaja simbolika, na podlagi katere te živali delujejo. Če rečemo hrana ali pa kost, ta pes točno ve, za kaj gre in si v glavi to predstavlja. In zato prosi. To je jasno vsakemu lastniku.

Govorijo živali enako?
V Angliji žival razume neke druge parametre in tudi drugače govori. Nekatere živali govorijo v celih stavkih. Druge živali govorijo slikovno, spuščajo zgodbico. Konj mi na primer spušča zgodbo, kako ga njegov sosed v hlevu, konj v sosednjem boksu, stalno brca in živcira, mu ne da miru. Če to vemo, ju razselimo. Nista dobra soseda. To mi konj govori tako, da mi kaže sliko. Živali v naravi mi kažejo, da so celo dopoldne skrite za koruzo, ker je tam traktor, ki se no- če umakniti. One to razumejo tako, da se je nalašč postavil tja in da je kot zver. Tako se srnjad zadržuje in si ne upa ne levo ne desno. To so zgodbe živali.

In če so bolne?
Če jih boli črevo, lastnik tega ne vidi. Živali si predstavljajo, da imajo notri kepe. Žival razlaga, da ima notri kepe, kar pomeni, da se ne more iztrebiti. Takšno žival je dobro razumeti in jo zmasirati, da se stvar v črevesu uredi. Zelo velikokrat so to čisto praktične stvari. Rastlinojedci imajo težave s koliko, ki tišči. Žival ima velik podpritisk v želodcu in mi raz laga, da ima povešen hrbet in kako ji visi … vse to žival razloži, kmet pa hitro ve, kaj naj naredi. Dvigne in je stvar urejena. Drugo so zobje. Žival lastniku zelo težko pove, da ima luknjo v zobu, da ima bolečino, ki gre v male možgane. Potem na primer kožne bolezni, ki so pod dlačjem ali pod perjem. Vse to žival srbi, včasih kaže na alergijo, pa gre le za lokalne točke, ki jih odkrijem in se stvar sanira. Zato je to zelo praktično.

Je vedno tako enostavno?
Dosti manj praktične, pa z več kolobocije so zgodbice živali.

Na primer, maček …
Maček na primer cele dneve gleda avto, potlej pa tistega avtomobila ni več in maček je vznemirjen. Takšen podatek za lastnika ni pomemben, je pa mačji problem. Maček ima namreč določeno sliko, nekaj spremlja. Vsak dan z višine gleda spremembe na tleh, spremembe narave. Ta avto, ki ga več ni, je zanj sprememba narave. V primeru, ko mi maček sporoča, da je avto bil in ga sedaj ni več, je lahko cel kup zgodb. Lahko sta se dva razšla in sedaj avta ni več … To pa mora razbrati lastnik - kaj je v zgodbi bistveno in nebistveno. To so lokalni podatki; jaz imam premalo informacij in izvem samo črtice. Iz teh črtic pa se potem nekateri ljudje znajdejo, nekateri pa pač ne.

Če je živali več?
Pri mešani skupini živali, ko imamo psa, mačko, pa kakega hrčka, so cele zgodbe. Jaz v glavnem dobim zgodbo enega. Eden je glavni, tisti, ki največ odda.

Kakšna so živalska sporočila?
Včasih govorijo tako kot slišijo, kot majhni otroci. V glavnem pa posredujejo podobe, slike. Kot majhne fotografije, majhni filmčki, ki jih dobim, njihove majhne sreče in nesreče, problemi, veliko nostalgič nega. Včasih do mene pride vonj.

Kateri?
Pogosto mi začne smrdeti po kisu ali po česnu, po starih hruškah. To so prenosi misli o vonju, kar pomeni, da je vonj medij, ki je pri živalih absolutno prvi. Naj brž mi živali, ki se informirajo na podlagi vonja, tega prenesejo kot strupenega, kot dobrega …

Ali veste, kaj vonji pomenijo?
Vonjev ne razumem, ne vem kaj pomenijo, jih samo vonjam, lahko jih le približ no opišem. Pri psu in mački to pomeni milijon stvari, zame pa je to le informacija, da je ta vonj pomemben … Ne znam določiti, ali ta vonj za žival pomeni dobro ali slabo, vem samo, da je močna informacija. Mislim, da tega nihče ne more razumeti v podrobnosti.

Zakaj vas ljudje pokličejo?
V glavnem zaradi osnovne diagnostike, ali pa za drugo mnenje. Doktor je prvi, terapevt pa drugi. Vprašujejo, ali je bolezen smrtno nevarna, ali se izplača operirati, ali naj pustijo žival doma … Bistveno vprašanje, ki ljudi zanima, je, ali žival trpi. Recimo da ima raka in so se odločili, da bo doma do smrti. Zanima jih tudi, ali je žival žalostna, kaj žival dela, ko jih ni doma, če ji je dobro pri njih doma. Posebno tisti, ki so vzeli žival iz zavetišča ali že odraslo žival od sosedov, sprašujejo ali je v redu, kaj naj naredijo, da bodo živali približali tisti svet, ki ji je najboljši. Če ima mladi če, sprašujejo, če bodo vse oddali. Tega pa jaz ne morem, nisem jasnovidka, ne vidim prihodnosti, vidim sedanje stanje, diagnostiko, inteligenčno stanje živali oziroma njihovo percepcijo, pa težnje živali, kje ji je najbolje, kje ji je najslabše. Ne vidim veliko nazaj in nič ne vidim naprej.

In ko žival pogine?
Živali po smrti ne morem obravnavati, ne morem pomagati, je vse razpršeno, do smrti da in morda v nekem tranzicijskem času še, potem pa ne več.

Koliko traja tranzicija?
Tranzicijski čas je, tako kot pri ljudeh, zelo različen. Nekatere živali so še en teden v okolju, nekatere eno leto, nekaterih pa takoj ni več.

Pomagate tudi ljudem?
Z ljudmi se ne ukvarjam. Malo sem se začela, pa se je pokazalo, da bi me ljudje kar raztrgali. Je preveč drugega.

Pa vendar …
Ne, ne in ne. Pri človeku je veliko laži, veliko blefiranja, veliko preveč patosa, da bi se še ukvarjala s tem. V glavnem so to bile ženske, ki so delale iz majhnega veliko, to me je preprosto nehalo zanimati. Jaz sem namreč naivna oseba in imam rada čiste, jasne zgodbe. In živali ne lažejo, si ne izmišljujejo, nimajo stresov zaradi ločitve od moža, se ne pozna psihosomatsko kot rak na dojki, te stvari so za mene pri človeku preumazane. Kmetje so še zelo čisti in tam včasih kaki kmetici še kaj povem, drugače pa ne, ker je preveč packarije. S tem se peča precej sveta, da bi zaslužili denar. Za to so vedeževalke, zato obstajajo standardna vprašanja, denar, ljubezen in kariera. To je za bruhat, ni mi všeč, pa je že tisoč- letja tako. To je za nekoga, ki se ukvarja z vedeževanjem za človeka, jaz to nisem. Najraje se skrijem med otroke, živali, invalide, cerebralce, med ljudi, ki imajo enostaven možganski ustroj. To je svet brez laži, ni izumetničenja, to je čisto …

Jože Vetrovec

Vsak ponedeljek med 16. in 17. uro lahko prek telefona 01/434 73 09 povprašate za zdravje vaše živali. Ni prerokovanje, marveč telepatsko sporazumevanje.