Piše: Bernarda Pavko Prava

V novem tisočletju je vse Novo in drugače, ne glede na to, kako (zelo) želimo ostajat v starem. Ljudje se spreminjamo, izzivi so drugačni in drugačni so naši odgovori nanje, prilike so druge in naša čustva...? Nihče ne more reči, da mu je dolgčas. Zgodovina se ne ponavlja. Če pa to ni tvoja resnica, pomeni, da dosti energije vlagaš v "nazaj", v prav in narobe, v mrak v primerjavi z Novo svetlobo. Vsi poznamo ta prostor, naša dediščina je in cokla, ki nam otežuje "naprej".
Zakaj bi Novo bilo svetlejše?

Ko človek stoji, stoji vse okrog njega in ko se človek premakne, se premakne vse v njegovi realnosti. Vse staro poznamo, nalovili smo se že svojega repa v njem - potrjujeta univerzum in življenje, ko nam ponujata Novo. Novo podpira naše premike, spremembo, našo rast. Ja, Novo je ena sama sprememba. Ta je strašljiva predvsem za ljudi s trdo hrbtenico, togimi sistemi prepričanj, s tistimi, ki še naprej tripajo na moči. Sprememba je težka za vse z manj smisla za humor in igro, z manj otroka v njih. Žalostno je to in žalostno je danes njihovo življenje, polno zaganjanja po še več ali prazno brez radovednosti, energijske pretočnosti, brez vere v darila in čudeže kar tako.
Vsako darilo je treba nekako povrnit, verjame človek iz "nazaj", plačat ga je treba.
Koliko me bo zdaj stala tale sprememba? prestrašena vpije vsaka njegova celica.
In čudeži so po starem povezani z izbranci, s svetniki.

Angel Gabriel je prišel k meni, mi je rekla še ne tridesetletna prijateljica. Svetnica si, je rekel med drugim in nekako ne vem, kaj bi s tem.
O, kako lepo, sem odgovorila, zdaj se lahko poigraš s tem sporočilom. Vse je odvisno od tega, kaj zate je svetnica, kaj ti ta izraz pomeni.
Kaj dosti več o svetnikih takrat nisva rekli, zdaj ko to pišem, pa iz mene prihaja moja resnica. Zame so svetniki stvar "nazaj", simbol osebnega trpljenja in reševanja drugih za vsako ceno. Status svetnika je zame težko pridobljena krona - še fizično moraš na koncu umret, da potem "izvedenci" ocenjujejo tvoje večdesetletne smrti misli, čustev in duha. In če si res zgled samoodpovedovanja prideš v ožji izbor. Potem spet minejo leta v nadaljnjem primerjanju in če v tvojem življenju ni sledu o lastni vrednosti in resničnosti in strasti bivanja, te obremenijo s težo svetništva, ki daleč naokrog pošilja sporočilo: Težave so pot do Boga, s trpljenjem postaneš izbranec, dvatisočletna resnica je edina in veljavna za vse, daj, kar naprej še nosi svoj križ. Sploh pa - kaj ni zanimivo, da svetnike preverjajo ljudje, ki sami niso svetniki? Svetniki so pomemben del mojih prejšnjih življenj in skupaj z njimi jih lahko spoštujem, iz tega trenutka ven pa so zame - hvala, dovolj - preživeli. Čudeži so v mojem življenju brez njih in so moja kreacija.

Različni energijski prostori so prostori različne zavesti in kot taki eni podpirajo ene misli, čustva in dejanja, drugi pa drugačne. Ni pa primerno tega mešat med sabo. Resnice enih prostorov pač ne veljajo za druge prostore in obratno, dvatisočletne resnice ne tegale trenutka, stari načini ne Novega. Vsak bo to slej ko prej spoznal sam, najhitreje s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje v vsakem trenutku. Če delam, kar delam, dobim, kar imam. Če mi ni všeč, kar imam - samo čukec stare načine ponavlja naprej. In vsi smo to počeli oz. počnemo še naprej. Dokler enkrat svojega "nazaj" nimamo dovolj. In res je, da ta prehod ne more biti lahek, saj gre za smrt, dostikrat za umiranje, ki je spuščanje starih navad in starih sistemov prepričanj.

Novo podpira igro človeka, ki je Stvarnik (vedno bil) in se v igri na Zemlji eone časa preizkuša in spoznava, zdaj pa končno prihaja do odgovorov, kdo v resnici je. Dosti nas že verjame in živi spoznanje, da vsak človek je Stvarnik, ki svojo uro, svoj dan ustvarja sam - zavestno ali po pomoti. Stvarnik je, ki zdaj ima na razpolago nove načine - ti do njega pridejo, ko se vpraša: Kako na nov način? Kako drugače? Vsak od nas je Stvarnik, ki naj bi bolj kot kdaj negoval sebe in svoj izraz:
- ustrezno svojim preobrazbam spreminjal svoje meje v odnosih z okolico
- najprej kreiral zase
- se ukvarjal najprej s seboj in z drugimi šele, ko ti rečejo za podporo
- hodil naj bi pogum v odpiranju svojega naročja, tu namreč čakajo posebna darila.
Zakaj le naj bi zase odpirali svoje naročje?

V "nazaj", to je v starem so naša prejšnja življenja z osnovnim imenovalcem usmerjenosti na ven in izpeljankami:
- intelekt, odpovedovanje, hlad, pravila, vplivanje in kontrola, pomeni z
- vsesplošnimi kompromisi na račun živosti, občutkov in notranje resnice, igre, domišljije, ustvarjanja, veselja in strasti.
Tam zadaj in povsod okrog (koti univerzuma, vzporedne realnosti) ostajajo naši nesprejeti in zato ločeni deli izkušenj, ki ne glede na to, da niso z nami - so naši. Tako naši so, tako zelo so moji moji in tvoji tvoji, da jih še zamenjati ne moreva.
Nobenega naključja ni v zemeljskem prostoru, nobenega; še pogled človeka na cesti ni naključen.
A res verjameš da tvoje izkušnje zlorab in moči, pa ljubezni, strasti in drugih kreacij iz prejšnjih življenj in iz časa pred Zemljo lahko ostanejo povsod okrog?
Kar v nedogled pozabljene, razsute, zanemarjene?
In zakaj ni konca izzivov?
A samo bežiš pred njimi, kar je tudi ostajanje v enem približno varnem prostoru spoznanja duha ali si mogoče kdaj sedel in rekel: Utrujen sem, ne bom več bežal. Svoje naročje odpiram in kar se želi mojih zanikanih kreacij iz preteklosti vrniti po spravo - pridite k meni, zdaj. V milosti, na ljubezniv način!

V duhovni rasti nas ovira to, da nekaterim izkušnjam, ki se jih še spomniti ne upamo, iz dualizma ven dajemo slabše in najslabše pridevnike. Zlo jim rečemo, satan, demoni, hudič. Naše zanikane izkušnje so to, naše! Moji, tvoji, njegovi in njeni strahovi, krivda in sram so to, projicirani drugam, kamorkoli, ven. To nam ne koristi, ne podpira nas. Samo izkušnje so bile! Nič nismo naredili narobe, nobenih razlogov za sram ali za krivdo ni. Samo Stvarnika smo se igrali, dokler se nismo tako obremenili, da smo se zaprli, frustrirani počepnili vase in drugim rekli: Meni moja kreacija ne uspeva - daj, poskusi ti. In potem so se drugi Stvarnika igrali naprej, včasih še na manj primerne načine kot mi. Nekateri to počnejo še danes - manipulirajo in jemljejo moč, da bi se sami bolje počutili. Bog jemlje moč Boginji. To je naša dediščina, to je cokla. Po eonih vladavine obupana se akcija in vplivanje delata, da še nista dojeli: Čas je za smrt starih načinov. Čas je za rojstvo Novega, ki je mehkoba dovoljevanja, pa negovanje sebe v zavestnem rojevanju različnih izrazov. Čas je, da shodi ženska energija, umetnica v vsakem od nas.
Igra je (bila). Izjemna in težka igra angelov oz. isker Boga v trdem zemeljskem prostoru. Poskušali smo in se igrali, prav mogočni smo (bili) ljudje v tem. Mnogi od starih načinov utrujeni Stvarniki pa smo se končno vprašali: Kako naprej drugače? Kako po najlažji poti v spremembo? In zaslišali smo trkanje na vrata.

Izkušnje prejšnjih življenj nestrpne trkajo, tudi butajo na vrata v Aha! občutkih in mislih, v sanjah in vpogledih. In če tega nočeš dojeti in prepoznati v svoji energiji, se ti projicirane nastavijo v drugih ljudeh. Spravo želijo, potrditev in sprejemanje, naši ljubezen in sočutje bi rade. Včasih neučakane poskakujejo pred vrati, ki jih v vsakem primeru lahko odpreš samo ti. Ostanki preteklosti se vračajo v objem vseh ljudi, saj "zakaj" bi se rad vrnil k "zato".
Moji pretekli deli prihajajo v moje naročje in tvoji v tvoje. Po sprejemanje prihajajo, po blagoslov, preden končno odidejo po svoje. Tako kot ljudje, tudi oni ne želijo biti več kritizirani, obsojani in zapuščeni. K nam se prihajajo osvobodit in s tem nam dat darilo končne svobode.
Darilo svobode, ki je večji občutek Stvarnika v sebi, kar ni nič tujega, ampak enostavno več sebe.
Več sebe pomeni več energije - več odprtosti, igre, veselja in strasti (do) bivanja in ustvarjanja, do prizemljevanja svojih sanj.
Več sebe končno pomeni več in drugačna energije - za druge!

V enem delu mojega srca je vedno bil prostor za prijateljico zdravilko Nevo, ki je jasnovidna že pred petnajstimi leti in več pomagala vsem okrog sebe. Ukvarjanje z drugimi ji je na trenutke lajšalo izjemno težke lastne korake in ko je imela vsega dovolj, se je za nekaj let umaknila. Posebna kot je bila, je šla "nazaj", v prostor povprečnosti in rutine se je zatekla.
Ni mi jasno, kako ti to uspeva, sem ji rekla pred časom. In kako da ti življenje to dovoli; tak potencial kot si ti..., ljudje te rabijo!
Konec oktobra pa je Neva po vrnitvi iz službe prižgala televizijo in slišala, da za odgovor na eno vprašanje ponujajo darilo.
Jaz bi darilo! je prišlo iz nje in skočila je zavrtet telefonsko številko.
Saj še nismo postavili vprašanja, je rekla ženska na drugi strani.
Nič hudega, bom pa počakala, da ga boste, je rekla in se sama sebi režala.
Ko mi je Neva to pripovedovala, sem sredi parka v centru mesta naslonila kolo, saj sem se tako smejala, da ga nisem mogla držat in njej so tekle solze.
Kakšno darilo, se je smejala, dobila sem prstan; grd železen prstan, kot bi se delali norca iz ljudi.
A po mojem je dobila najlepše možno darilo. Prstan pomeni zavezanost, v tem primeru zavezanost izbrani spremembi. V simboličnem dogodku pa se skriva še več. Vrsto spremembe je Neva kot Stvarnik (sicer manj zavedno) določila vnaprej in sicer z vzgibom: Izbiram darilo! Dovolj imam vsega, darila sem vredna. Darila kar tako! Naj sprememba pred mano bo darilo!
In univerzum je skočil in rekel: Amen! Tako naj bo!
O, pred sabo imamo angela v biologiji, ki natanko ve, kaj želi, so rekli angeli. Podprimo Nevo, prej pa si poglejmo njeno energijo, da bomo vedeli, kakšno darilo naj ji damo, kaj ji najbolj paše, kaj ji pripada.
Tako univerzum in angeli vedno naredijo. Pogledajo energijo (človeka) pred sabo in rečejo: Amen! Bolj ko je čista energija, lažje ji dajo, kar paše nanjo. In ko imajo pred sabo človeka, ki misli eno, govori drugo in dela tretje, mu težko dodajo še kaj konkretnega, saj se okrog zmedenega človeka še od prej suče dosti en-dan-to-drugi-dan-drugo različnih stvari.

Nobeno darilo ni naključje. Vsako darilo je kreacija človeka, ki ga dobi. V bistvu je ko-kreacija, pomeni manifestacija človekove izbire, ki mu jo angeli (Vir, univerzum, Bog...) pomagajo prizemljit. Angeli na svojo pobudo ne počnejo ničesar, saj svobodna volja je koda ljudi, ne angelov. Vse, ampak prav vse in to brezpogojno pa naredijo, ko človek izbere. Najprej mora človek izbrat, narest mora prvi korak. Darilo na poti k tebi je seveda povezano z večimi dejavniki, od katerih sta pomembnejša zavedanje sebe oz. lastna vrednost. Ni ti treba globoko verjet in nič ti ni treba dodatno trpet! Samo izberi darilo in potem glej, na kaj si v dnevu pozorna.
Se osredotočaš na ptičjo gripo in druge manipulacije, ki vzbujajo strah, obtožujejo in tako jemljejo moč?
Ali zavestno preživljaš del dneva v družbi svetlobe, dovoliš svoje odpiranje v pogledu mimoidočega, si v sanjah pripravljen slišat metuljev smeh?
Kamor vlagaš svojo energijo, tam dobiš rezultat!

Darila kar tako so na začetku videti kot čudeži in potem se jih navadiš. Nova izkušnja so, ki ti kaže, kdo v resnici si in potem postanejo način bivanja. Darila Novo (tisočletje) delajo svetlejše in preobrazbe lažje. A si jih želiš, a jih izbiraš zase? Ljudje si darila zaslužimo samo zaradi dejstva, da na Zemlji smo v tem zahtevnem, a pomembnem času splošne preobrazbe, ki je prihajajoči Veliki Premik zavesti. Angeli to ponavljajo že leta, vmes, ko poudarjajo, kako nas spoštujejo in častijo.
Dobro vam gre, a še vedno ste v iluziji, ne vidite (vse) resnice, ki je: Težje poti ste preveč navajeni. Kristusovega križa še niste izbrali odložiti. Kdaj boš rekel Dovolj? Kdaj boš začela izbirati lažjo pot, ki so tudi darila? In, prosimo, ljubi naši, ne komplicirajte preveč pri tem.
Da je tole pravljica, da je zgodba?
Samo reči nam je treba. Samo izbrati karkoli, tudi darila. Pripadajo nam vsem, ne glede na leta, izgled, izobrazbo ali opravljeno število preobrazb. Tudi pomanjkanje daril je kreacija posameznika, tistega, v katerem Stvarnik spi. Ne glede na to, kakšno je, darilo pride zato, da ga zbudi.
Zgodba je tako zavestna kot tisti, ki jo pripoveduje. Kakšno zgodbo o zemeljski izkušnji si torej pišeš ti?