Pravzaprav bi se knjiga lahko imenovala Prehod duše. Zakaj je tako, se ti razkrije šele v zadnjem poglavju. Založba je sicer marketinško bombastično knjigo poimenovala Slovenska knjiga mrtvih, vendar močno dvomim, da je ta ideja zrasla na avtorjevem zelniku. Ko bo namreč Rak zapustil svoje telo, lahko mirno zapišem, da bo s tistim trenutkom Slovenija dobila svojega (prvega?) vnebovzetega mojstra. Zato je tudi razumljiva njegova želja, za katero verjamem, da mu jo je narekoval Vodnik, naj za časa zemeljskega bivanja ostane anonimen. Pavel Matej Rak je namreč psevdonim.

Bistvo knjige ni v tem, da bi nas naučila obredja in ravnanja ob rojevanju v onostranstvo naših bližnjih, pač pa imamo pred sabo dokument, resnično pričevanje človeka, nekoga izmed nas, ki je prišel do stopnje razvoja, ko se mu v naslednjem življenju ne bo treba več roditi v biološko telo.


Tudi nasveti in informacije, ki jih dobite, so zlata vredni in zelo uporabni. Sploh pa zdajle, v času okoli vseh svetih. Knjiga vas bo poučila, kaj je višji namen tega praznika, česa s pokojnimi ne smemo početi, kako se moramo obnašati na pokopališču in v bližini mrtvih teles.

Priporočam: berite jo. Tako kot tudi prvo delo tega avtorja, Za sedmim pečatom. Berite jo, mogoče vam bo dala nekaj spoznanj, tako kot jih je meni! Na primer: zavest lahko umre, pekel obstaja, nikar ne jejte mesa, preveč nemira, groze in strahu je v njem. Predvsem pa: spoznaj in najdi samega sebe.

Pohvale gredo založbi Aura, ki je knjigo izdala v meni nerazumljivi nakladi 500 izvodov. Ali to pomeni, da Slovenci še nismo zreli, za vso energijo in znanje, ki nam jo avtor tako velikodušno podarja? Srčno upam, da je ta čas že tu. Za moje pojme bi se morala natisniti vsaj v desetkrat višji nakladi. No ja, oni že vedo… Ne vedo pa tega, da takšno znanje, kot ga knjiga nosi v sebi, obvezno sodi med ljudi. Prav nerazumljiva in srce parajoča je namreč oznaka na začetku: vse pravice pridržane… Želim si, da bi bili ljudje, ki so to založbo ustvarili, odprti za sporočila angelov obilja in uspeha. Vrli avtor si je to odprtost že ustvaril. Za konec mi ostaja samo še želja, da bi možakarja nekoč spoznal v živo…