Piše: Miran Zupančič

Dragi prijatelj….
Sprašuješ me, kam gre pot o kateri se ves čas pogovarjava?
Se lahko človek naravna na Pot odrešitve in se obenem prav tako razvija v Družbi?
Kot sam veš je duša povprečno neprebujenega človeka zvezana, motna, zmedena od karakternih enostranskosti, posebnih osebnih ljubezni, skrbi, strahov in še mnogo več. In iz tega vsega, vidiš imamo verigo prisilnih instiktivnih reakcij, kolektivno neozavedenega vse do vpliva sončnih peg, polnih lun, ki so nekatere tako imenovane duše prignale do popolnoma nenavadnih norosti. Ali obstoja svoboda duše? Obstaja. Duša se mora osvoboditi. Njena zavest se lahko dvigne in nenehno širi, da z duhovnim pogledom prodre skozi vse globine in jih razreši v spoznanju. Takrat bo svobodna.

Sprašuješ me, če se zavest lahko dvigne nad prostor in čas?
Pomisli, ali lahko nekaj mislimo, kar ni niti dobro niti slabo-ali oboje skupaj? Gremo lahko skozi življenje odrešeni vezi in zapletov? V tem, vidiš leži svoboda duše. Ona naj bi in mora ocenjevati, ona naj išče dobro, božansko, naj pridobiva, krepi, se zlije…V vsakem človeku se razodeva večnost. Samo mi, ljudje, smo sposobni temu trenutku podeliti večnost. Imamo spomin.

Sprašuješ me o tem, kaj mislim o nevidnem soncu?
Če gledava z Zemlje, kroži Sonce po svoji krožnici v neskončnih ponavljanjih od vzhoda do zahoda in na zahodu zaide. To nam vidno sonce nam omogoča življenje na Zemlji. Vendar pa obstaja tudi nevidno sonce, ki povzroča in ohranja nevidne procese.
Vidno sonce je v resnici izraz nevidnega našim fizičnim očem, duhovnega sonca, ki so ga Grki imenovali Hefaistos, Egipčani Aton in Rimljani Vulcanus. Vidno sonce pa je veliko več kot gmotna snov, ki je v odnosu do nevidnega sonca. Posreduje moči, ki se le-te preko nevidnega, duhovnega sonca odrešijo za korist celotnega sončnega sistema.

Sprašuješ me po modelu, po katerem bi lahko živeli?
Kdor hodi po poti je neizogibno postavljen pred drugačnim notranjim načinom življenja. S tem novim načinom mora ozavestiti, kako naj se obnaša prebujena duša. In iz te nove notranje potrebe, se v duhovnem človeku razvije novo, živo pravilo, ki je potem njegov vodič. To je življenjsko vodilo, ki v nobenem primeru ni togo in se v tolikšni meri spreminja v kolišni se naša duša odrešuje. Ko je naša duša enkrat tako daleč odrešena, da se lahko poveže z božanskim Duhom, tedaj se priklopi božanski Duh in postane naš direktni vodič skozi prostor in čas. Tako postanemo duhovni popotniki. In tedaj, ko se to zgodi, ne potrebujemo več nobenih naloženih pravil in vrednot, saj neposredno črpamo iz božanskega Duha, iz nadtčutnega onstran te narave. To so vrata v odrešenje, ki so povezana z nadnaravo, oz."prostorom" Šambale. Vedenje o odrešenju, zdravljenju je vedenje, ki nam je potrebno, da do neke mere razumsko dojamemo božanski načrt in lahko spoznamo Pot!

Kot človeštvo smo prispeli do konca starega razvoja. In to pomeni, da smo pred vrati novega, nove faze, ki pa se je že pričela. Mnoga znamenja nam to že kažejo. In gre za to, da današnji človek priča z dejanjem in resnično o besedi, o spoznanju. Biblija nam govori, da je Jezus Kristus prišel v meso. To pomeni: živo spoznanje in resnica se potopita v človeka, da se v njem in skozi njega razodevata. Vsakdo od nas mora okušati določeno mero trpljenja in bolečine. To je za vsakogar neizogibno, kajti takšno je namreč življenje. Če sprejmemo minljivost in se oklepamo stvari in ljudi okoli nas, potem neizbežno trpimo. Kajti stvarna osebnost-ego je ranljiva, se spreminja in obenem stara. Ljudi tudi zbolijo. Nihče ne more ubežati bolečini. Živimo pač v družbi, v kateri se vsi ljudje borijo z enakimi problemi in slabostmi. Vendar pa da bi se človek pri svoji novi svobodni razvojni poti svobodno odločal, mu je dal Bog svobodno voljo. Toda ta čudovit dar pa skriva v sebi tudi velike nevarnosti, kajti v srcu vsakega človeka sta prisotni dve moči.: moč, ki služi željam telesa in moč, ki izvira iz duhovnega semena v naši duši. Človek se mora vedno znova boriti z obema. V primeru, da se odloči za moč telesa, zamudi nalogo postati enak Bogu in gre po končnosti, smrti!

Če pa sledi klicu duhovnega semena, se odloči za večnost, življenje. Tako gledano v jasni Luči izbira ni težka. Vendar pa zaslepljen s samoljubjem in sebičnostjo se človek vedno znova naveže na svojo telesnost in ima za svojo pravo domovino minljiv svet. S pomočjo mnogih življenjskih izkušenj se polagoma nauči prisluhniti glasu božanskega klica. Nauči se razlikovati, kaj ga vodi k resničnemu življenju in kaj v smrt. Dojame tudi, da je njegovo telo nujen snovni ovoj, v katerem lahko opravi preobrazbo starega, na jaz navezanega človeka v novega.

Sprašuješ o notranjem boju?
Človek, ki je na poti k svoji svobodi in zadnji uri, mora doseči duhovnost. Vendar moramo vedeti, Bog je duh in Satan je duh. Prvi je duh Popolnosti drugi je duh greha. Množica je po svoji lastni volji, ki jo Bog spoštuje, razdeljena na dvoje. Besede kot Maja (videz), Ahrimanovo kraljestvo(temne sile v staroperzijskem sistemu), Setov svet(egipčanski bog teme in zla) in Satan(pol, ki nasprotuje Božanskemu), simbolizirajo učinke v naši razklani zavesti. Kdor živi v svetu Maje, ne more doseči nirvane. Kdor se podredi ahrimaničnemu načelu v sebi, ne more vase prenesti Luči za razodetje. Kdor se prikloni Satanu v sebi, ne more v svojem lastnem bitju srečati Krista.

Sprašuješ me o vstajenju?
Obstoja dvoje vstajenj. Prvo se začne v trenutku, ko se naša duša loči od telesa in se prikaže pred Stvarnikom v posebni sodbi. Toda to je delno vstajenje. Bolj kot vstajenje bi se lahko reklo: osvoboditev duha iz ovoja mesa in pričakovanja duha, da se spet združi z mesom (reinkarnacija), da ponovno zgradi živi tempelj, ki ga je ustvaril Oče, človeka-tempelj, ustvarjenega po božanski podobi in sličnosti. Tak je nauk Jezusa Kristusa. Sam Kristus pravi, da delo, ki mu manjka del, je okrnjeno in zato nepopolno. Delo-človek, popolno v svoji stvaritvi, je okrnjeno in nepopolno, če se ponovno ne združijo njegovi različni deli. Ljudje morajo ostati večno v svoji popolnosti, zveza mesa in duha, bodisi da so določeni za Kraljestvo Svetlobe, bodisi za bivanje v temi. Zato govorimo o prvem in drugem vstajenju.
Toda pazi (tako govori Jezus Kristus) Tisti, ki je ubil svojega duha s pregrešnim zemeljskim življenjem, pride k Meni k posebni sodbi z že mrtvim duhom. Končno vstajenje bo pač povzročilo, da bo njegovo meso spet prevzelo težo mrtvega duha, da bi z njim popolnoma umrlo. Tisti pa, ki je v zemeljskem življenju premagal meso (čutni svet), pride k Meni k posebni sodbi z živim duhom, ki ob vstopu v Raj poveča svoje življenje.

Tudi tisti, ki so v vmesnem prostoru v čistilnici, vicah…"so živi". Bolni, toda živi. Ko bodo z zadoščevanjem dosegli zdravje, bodo vstopili v kraj, ki je Življenje(vakuum Šambale). Ob končanem vstajenju si bo njihov duh, ki bo živel od mojega Življenja, s katerim bodo neločljivo povezani, spet prevzel meso, da bi mu dal slavo in da bi živel z njim čisto tako, kot živim Jaz z njimi. Glej, kakor govorimo o prvi in drugi (telesni in nato astralni smrti) smrti, tako govorimo tudi o prvem in drugem vstajenju. Do večne posesti Svetlobe - kajti v Raju imate v posesti Boga in Bog je Svetloba - mora človek priti po odločitvi svoje volje, kot se je po svoji volji hotel znebiti Luči in Raja. Jaz vam dajem pomoč, ampak volja mora biti vaša.

Zvest sem. Ustvaril sem vas svobodne in puščam vas svobodne. In če pomislite, kako je vredno občudovanje Božanske spoštovanje človeške svobodne volje, morate razumeti, kako bi bila vaša dolžnost, da je ne zlorabljate s tem, da z njo delate zlo, in kako ste dolžni Gospoda, svojega Boga spoštovati, mu biti hvaležni in ga ljubiti. Tistim, ki niso krenili s prave poti, pravim: "Vaše bivališče v Nebesih je pripravljeno. Gorim od želje, da bi bili v moji Blaženosti". Jezus Kristus.

Naj ti pojasnim "Nebesa" in"Raj". Tako kot obstajata dva sveta, tako obstajata dve življenjski stanji, ki se v določenem trenutku povežeta skupaj. To je življenje in zemlje in življenje iz sončnega telesa. Naše zemeljsko življenje mora izpolniti izjemno važno nalogo, in sicer v procesu dveh, ki morata postati eno. Zato je jasno, da se mora zemeljski človek od mladosti dalje usmerjati na svojo nalogo glede drugega v njem, sončnega-duhovnega človeka. To pa kot veš, je možno samo z preoblikovanjem zemeljskega človeka, v procesu, ki ga Sveto pismo opisuje, da v resnici ni potrebna nobena smrt zemeljskega človeka. Kot veš sam dobro, je to, kar v znanstvenih krogih tako intenzivno iščejo: smrt odmakniti tako daleč kot je možno in potem kdo ve enkrat smrt nevtralizirati. Toda že neskončno dolgo obstaja Pot, ki popolnoma nevtralizira smrt zemeljskega človeka. To je preobrazba od zgoraj. Kaj mislim s tem? Proces preobrazbe vpliva tako, da duhovno-sončno življenje, to pomeni, Večnost in zemeljsko življenje to pomeni, Čas postaneta popolnoma eno. Tako je vse časovno použito v Večnosti.

Toda da bi to lahko izpeljali, se je potrebno popolnoma predati Ljubezni. Popolnoma: kdor ljubi z vsemi svojimi silami, ne zadržuje ničesar zase in s tem, da ne zadržuje ničesar zase, ne hrani ničesar za čutila in Temne sile. Daje vse Ljubezni in Ljubezen daje svojemu ljubitelju. Ljubiti pomeni živeti z dušo, ki je združena, stopljena, ki gori v enem in istem ognju, ki hrani drugo dušo. Tedaj v zlitju prihaja tudi do razumevanja.

Trenutno naše zemeljsko življenje je le stopnja v nadaljnjem razvoju, ki mine. Kot popotniki skozi vesolje smo sedaj v snovnosti dosegli najnižjo točko. In to je prelomnica! Kakor hitro se naša duša zna odrešiti snovi, stopi v razvojno fazo ali pol. Potem stoji na spodnjem klinu lestve, ki vodi skozi vsa področja stvarstva k duhu. Včasih smo bili ko človek stvaritev višjega sveta in smo živeli v skladu z zakonom duha. Po svoji svobodni volji smo se ločili od svojega stvarnika, da bi zgradili svoj lastni, boljši svet in bili v njem nesmrtni. In vidiš kje in v kakšnem stanju smo. Naše tri dimenzije zemeljskega življenja pa nam sedaj narekujejo zakone, po katerih moramo živeti, če nam je všeč ali ne.

Snovno nas je torej postopno potegnilo v svoje tire, kar traja, dokler ne spoznamo svojega višjega cilja življenja in si ga prizadevamo doseči. Vse dotlej pa nam določajo naše življenje nasprotja in minljivost.. Vse, kar lahko tu zaznavamo, do koder seže naše oko ali tudi najboljši astronomski teleskopi, pripada dimenziji prostora in časa ter je podvrženo krožnemu toku rojstva, razvoja in smrti. Tako končnost omejuje naš obstoj. Te meje smo si sami postavili v trenutku, ko smo zavrnili duha v svojem bitju in smo hoteli hoditi po svoji lastni poti.Tako je od prvotnega božanskega življenja nam človeštvu ostala le duhovna dediščina, seme na dnu duše, v katerem sta v genih skrita hkrati naš izvor in naša prihodnost. Ta seme nas bo, če izberemo to pot, pripeljalo nazaj v kraljestvo duha. Da pa bi našli pot do teh vrat, nam je potrebna daljša pot izkušenj, predvsem pa pripravljenost opustiti ponos na lastno znanje in se obrniti k Luči. Ta korak da našemu življenju smisel. Predstavlja nam življenjski cilj.

Le kaj nas ovira, da bi šli po poti k duhu, Bogu? Prav lahko, da impulz Duha šele komaj občutimo. Možno je tudi, da te vzpodbude celo doživimo, vendar se nanje nezavedno napačno odzovemo. In prav tako obstaja možnost, da se celo zavedamo možnosti, da se celo zavedamo notranjega klica, pa ga namerno in zavestno zanikamo. Običajno se kot človek zavedamo svojega lastnega snovnega sveta tako, da mislimo, načrtujemo, dajemo svojim načrtom pomen in častihlepno spremljamo njihovo realizacijo. Realizacija naših idealov v zunanjem svetu nam daje življenjski cilj in našemu obstoju smisel. Le kdo se še ni poizkušal potrditi v zunanjem svetu? Vsakič, ko se človek odtrga od Boga in od nadnaravnega sveta, da se posveti svojemu jazu-egu, sam sebi zmanjšuje veselje nad dejstvom, da mu je zaupana tudi narava. V tem primeru zamre najprej nadnaravno veselje, tista gotovost in mir, ki nam dajeta moč v življenjskih težavah; kajti človek se ne počuti sam, četudi je v puščavi, tudi če preživi v opustošeni deželi, ker čuti ob sebi in nad sabo Očetovo ljubezen in prisotnost nestvarnih, vendar njegovim čutilom dojemljivih moči. Blaženi tisti, ki so deležni tega veselja! Ti že posedujejo večno bogastvo.(Jezus Kristus)

Posledice našega samopotrjevanja pa so nasprotja in nemir v naši duši. Tako človek sam sebe vse življenje izčrpava v boju s svojim okoljem, medtem ko svet v svoji duši pusti neobdelan in obubožan. Tako si gradimo svojo trdnjavo jaza in se borimo zato, da bi bil jaz boljši od ostalih. Verige, ki nas vežejo na zakon materije-zemlje si tako sami nadenemu. Duhovna lenoba in navada določata naše celotno delovanje, naše mišljenje, hotenje in občutke. Prizadevanje po oblasti, pohlep in nezmernost pri mnogih ljudeh odsevajo njihovo omejeno in zatemnjeno zavest. Vsak človek si je sam ustvaril vrednote, ki morajo nadomestiti hrepenenje duše. Zato je povsem razumljivo, da glasu svoje duše ne more več slišati.

Naš smisel življenja je, da to tančico zaznamo in jo strgamo. To pomeni, da vidimo v svetu, to kar je: kraj minljivosti za človeka na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca, maya resničnega življenja. Naš čutni svet je podoben tančici, ki nam zagrinja resnični svet in nam zastira pogled na večno. Naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. Njene sposobnosti pa se razvijajo šele, ko jaz spozna, da ne more vstopiti v večnost. Ni nastal zato, ampak iz naše padle narave, ki se je odvrnila od Boga. Zato Duh Resnice nagovarja dušo, daj zbudi se in otresi s sebe snovno, odstri tančico in sprejmi luč, da bi iz nje živela.

Tako dolgo pa, dokler se Duhu Resnice ne odpremo, nas vsa prizadevanja za izboljšanje življenja, ne vodijo v novo duhovno življenjsko dimenzijo bivanja. Kajti človek ne more postati boljši, srečnejši ali duhovno izpolnjen iz lastne nezadostne moči! Duh Resnice lahko izpolni človeka, ko naše življenje ne temelji več na ponosu, oholosti, svojeglavosti in zemeljskih sposobnosti, ki slonijo na varljivi zaznavi čutil. Spoznati in priznati moramo, da obstaja višji smisel življenja, kateremu je vredno slediti. Spoznati moramo, da pomeni izpolnitev življenja, le stremljenje po duhu.

- se nadaljuje.
- Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
- http//www.ezoterika.s5.com