(Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce?)

Potem, ko sem se naučila duhovno misliti in premagala metafizično praznino, sem spoznala združenost snovnosti z duhovnostjo. To je dolg proces, ki ga človek lahko doseže s premišljevanjem. Višina in globina misli je bila samo simbol za duhovnost in njeno resničnost. Gre za doživljanje sveta na krilih simboličnosti in za doživljanje še drugega sveta. Ne bom govorila o razkroju in razprštivi snovnosti v atomski fiziki, ki je prvine snovnosti oropala njihove konkretnosti in neposredne zaznavnosti in jo tako skrčila na skrivnosti.

Govorila bom o skritem duhu, ki so ga že v davnini iskali v stvareh. »Materia prima« pove vse. »Materia prima« nosi modrost v sebi, ta je lastnost svetlobe. Nisem se zapletala v slepo ulico, temveč sem prodrla skozi ožine materialnega življenja v širino duhovnega sveta, ki se mi je le delno odprla. Z nekakšnim svojim prasmislom, ki ga nosim v sebi, sem zajadrala v nevidni duhovni svet, da bi se mogla samo sebe utemeljiti in razumeti. Vse svoje abstraktne zmožnosti sem usmerila v stvari, ki me duhovno povezujejo.


Nekega večera duhovne osamljenosti je polna luna sijala skozi okno. Zvabila me je naj jo obiščem. Čutila sem, da po svoji hierarhiji idej postavljam njeno lepoto v sam vrh. Razmišljala sem kako mi je lunina lepota pri odraščanju in dozorevanju pomagala pri rojstvu dobrote, ljubezni in sanj, in zakaj mi danes ne bi njena svetloba pomagala z intuitivnimi odgovori na posamezna moja vprašanja. Svetloba mi je narisala na nasprotno steno sobe lunin nasmeh in jaz sem se zlahka dokopala do preproste skrivnosti, da se mi v njenem nasmehu obetajoče razodeva neskončno več kot druge večere.

Luna me je tega večera s svojo privlačno silo strastno prižela k sebi in me ni hotela izpustiti iz svojega objema, dokler ji ne obrazložim in pokažem vsebino svoje življenjske skrinje, v katero sem shranila radosti in osrečujoče nasičenosti. Hotela je moj košček sveta zase. S svojo magnetno silo me je vlekla v svoje kamnite globine, med svojo davno izumrlo vegetacijo in med njenimi zrahljanimi verigami sem čutila sorodnosti s skupnostjo sveta in neko skrivno silo, ki prižiga življenje. Čutila sem, da si svetova delita nekaj skupnega. Luna je ohranila svojo ljubko podobo vse življenje svoje neposeljenosti, vendar njeni naravi se je zahotelo, da postane soposestnica duhovnih in materialnih dobrin Zemlje. Le obličje je spremenila, saj so ji sonce in zvezde darovali svetlobo in jo povzdignili v svetleč planet, ki ni izgubil svojih pradavnih duhovnih moči.

Vsaka naslednja ura mojega razglabljanja je postajala svetlejša in jasnejša. Spomnila sem se na Don Kihota in na Viteza žalostnega obličja zaradi neuslišane ljubezni do lepe gospe Doucineje. Na glavo si Vitez nadene brivsko posodo, za katero verjame, da je čelada, zajaha suho kljuse, katerega ima za iskrenega konja Rosinanta, a zdravo mislečega Sancho Pansa imenuje za oprodo in jo mahne po svetu popravljat krivice in se borit za pravico v imenu Dulcineje. V svoji zasanjanosti napade mline na veter, ker verjame, da so hudobni čarovniki.To zgodbo bi navezala na njeno jedro, kajti ideali Don Kihota so neprimerno boljši kot stvarnost, vendar s svojim idealizmom Don Kihot sveta ne more spremeniti, zato so njegove sanje obsojene na neuspeh. In na tak način propadejo vsi poskusi človeka, da bi duhovno v svoji simboliki razumel svet. Včasih pa posameznik v svojem boju tudi preživi in doživi glasbo svojih misli in cingljanje ter zvonjenje nebesnih teles in doseže globlje spoznanje z živahnostjo njihovih podob in barv ter govorice skoz simboliko svoje misli in zazna ritem, tesno zvezan z načinom čutenja in dihanja kozmične svetlobe, a Zemlja je pogosto ječa za prostranstva sveta in človeške duše, nesposobne zaznati čudenje čudeža bivanja sleherne stvari, slehernega bitja in celote.

Nadaljujem nočno soočenje svojega duha z luno tistega večera. Pripravljala sem se na poseben koncertni abonma, brez godbenikov in glasbenih inštrumentov, ki mi bo razodel lepote in zvočnost duhovnega sveta. Kljub svoji človeški revščini sem se dobro počutila, ker sem bila radovedna. Noben moj občutek pa ni bil zanesljiv. Prisilila sem se, da sem svoj razum podredila notranji sili, ki hoče z vsem svojim notranjim poželenjem in veseljem spoznati vrednote in resnice ob poletu iz orbite na krilih simbolike. Vsaka minuta je postajala svetlejša, tolažilnejša, doživljanje duha pa ljubeznivejše.

Odkriti sem hotela največjo skrivnost sveta: »Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce«. Pomislila sem na starogrškega misleca Aristotela, ki je celo verjel, da oblika vnaša božanski dih življenja in lepote v kaos materije. Takšno mišljenje gotovo podkrepi dejstvo, da neobdelanemu kamnu vdihne kipar umetnost tako, kot pesniki naredimo iz besed pesem. Nato sem se vprašala kakšne oblike je Vesolje. Odgovor astrologa je bil: vesolje je breje in se širi v neskončnost. Torej vesolje ima neke meje, ki se spreminjajo, neskončnost pa je nadčasovna, brezmejna in brezčasna. Trebuh vesolju še vedno raste in spreminja njegovo obliko.

Če svojo misel razvijam naprej in si zamislim, da je vesolje zvočna posoda planetarne in tudi človeške glasbe, materije in celic živih organizmov (na Zemlji) ali zunanji obod vsebine, ostane nerazrešeno vprašanje kako se neskončnost, nadčasovnost in brezmejnost kaže v vsebini breje posode, saj te izvenvesoljske lastnosti, ki se ne morejo meriti ne po času, ne po dimenzijah in ne po prostornini uravnavajo obliko posode glede na dimenzije časa ter zunanjih dimenzij in prostornine. Kaj torej pomeni nadčasovnost ali brezčasnost in brezmejnost za človekov razum? Kako to skrivnost rešiti?

Če se matematično izrazimo z enačbo: a=a, je enačba v časovnem nemogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega.

Stavka se ne da na noben način dokazati, tudi ne, če postavimo a=0. Še vedno ostaja stavek vere.

Nemški modrec Ernest Junger je k zgornji enačbi zapisal, da je a enak a, da se kolo vrti okoli nevidne osi, da se vzporednici sekata v neskončnosti, si sicer lahko zamislimo, ne moremo pa demonstrirati. Matematika pa ne ponuja zgolj vpogled v eksaktnejši, temveč tudi razgled v višji svet. Marsikateri imajo vse za razložljivo, drugi vse za nerazložljivo, medtem ko pa tretji menijo, da so nekatere stvari razložljive, druge pa nerazložljive. Vsi duhovi se kot sence pomikajo prek pokrajine. Sfinga molči.

Bogastvo misli je torej domet življenja. Strmimo in se čudimo, ne znamo si pa odgovoriti kaj je bilo prej jajce, ali je bila prej kokoš. Jaz, ki tukaj na tem planetu spletam gnezdo človeške ljubezni in domišljije bi rekla: da so moji možgani podobni orehovemu jedrcu in da je prasmisel stvaritve iskra, ki je nastala iz 0 (niča ) in ker je bila ta iskra ljubezen, se je razmnoževala in s poki ustvarjala materijo, planete in galaksije in če k stavku, ki ga ne moremo dokazati, tudi ne če postavimo a = 0. Še vedno ostaja stavek vere.