V enem od ljubljanskih vrtcev je v začetku šolskega leta zavrelo. Vodstvo vrtca je namreč skupini štiri- in petletnih malčkov ponudilo možnost učenja angleškega jezika. To seveda ne bi bilo nič spornega, saj se starši lahko sami odločijo, da se njihov malček uči angleščine, francoščine ali katerega koli jezika, kadar koli pač želijo, tudi že tedaj, ko spregovorijo prvo besedo. A so tudi drugi starši, ki želijo svojim malčkom privoščiti tistih skromnih šest let brezskrbnega življenja brez takšnih in drugačnih intelektualnih naporov, in starši, teh je vse več, ki svojemu malčku učenja tujega jezika zaradi svojih skromnih gmotnih zmožnosti ne morejo plačevati.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi ponujeno učenje angleškega jezika potekalo zunaj delovnega časa vrtca, torej če bi tisti, ki ne bi želeli, da bi njihov malček obiskoval to dejavnost, le-tega odpeljali domov, drugi pa bi se učili angleščine. Zgodilo se je nasprotno: učiteljica zasebne jezikovne šole bi v vrtec prihajala dvakrat na teden v dopoldanskem času, torej v delovnem času vrtca. Ker seveda ne bi hodila zastonj, saj gre za zasebno jezikovno šolo, bi starši morali za to plačevati okoli 3700 tisočakov na mesec (te cene so ponekod še bistveno višje, drugje pa tudi nižje). Če ne bodo plačevali, se njihov otrok ne bo učil angleščine, pač pa bo sedel za posebno mizico in se z vzgojiteljico pogovarjal slovensko. Smo torej na pragu tistega, čemur bi bi lahko rekli "zgodnje razslojevanje otrok"? Kako naj denimo mama, ki resnično ne more plačevati te posebne dejavnosti, pove svojemu otroku, da se pač ne bo učil angleščine, ker mu tega ne more privoščiti? Da bo tako kar lepo sedel pri drugi mizici in se šel z vzgojiteljico druge igrice ter si "tiščal ušesa", medtem ko bodo drugi govorili angleško? Da ne bo pomote - ne gre za osamljen primer, pač pa očitno za ustaljeno prakso, ki se potihoma uveljavlja v nekaterih vrtcih. Pa ne gre le za učenje jezika, ampak obstajajo še druge tako imenovane dodatne, dopolnilne, interesne (ali kakor koli jih že imenujemo) dejavnosti, ki jih opravljajo zasebne jezikovne, športne in še kakšne šole in ki bi si očitno rade utrle (zaslužkarsko) pot v javne vrtce, ki jih seveda, in to drago, plačujejo starši davkoplačevalci. Bodo torej morali poleg vrtca plačevati še vse tisto, kar sodi v "nadstandard", da njihov otrok ne bo socialno izločen?


Angleški jezik ni del Kurikuluma za vrtce


Seveda je nekako logično in jasno, da bi se vrtci morali držati nacionalnega programa, namreč Kurikuluma za vrtce, saj bi v nasprotnem primeru lahko kar vsi povprek odločali, kakšen program bi imeli. Zato nas je zanimalo, ali v programu piše, da se morajo otroci že v vrtcu učiti angleščine. "Kurikulum za vrtce določa tudi vzgojna področja, ki vključujejo naslednje dejavnosti: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika, v okviru jezikovne dejavnosti pa ne določa učenja tujih jezikov, saj je osnovni cilj razumevanja jezika kot temelja lastne identitete, prav tako pa tega ni mogoče izpeljati skozi cilje, ki so opredeljeni pri jezikovni dejavnosti." Tako so nam pojasnili na ministrstvu za šolstvo in dodali, da gre v tem primeru za dejavnosti, ki niso sestavni del Kurikuluma za vrtce in za katere posebej obračunavajo stroške, ki jih krijejo starši.

Pa smo vprašali še naprej. Je strokovni svet za splošno izobraževanje v tem času morda spreminjal Kurikulum za vrtce in morebiti potrdil kakšen projekt ali program učenja angleškega jezika v vrtcih? Mag. Marjeta Domicelj, pomočnica direktorja za vrtce na Zavodu RS za šolstvo, je odgovorila: "Strokovni svet ni potrdil nobenega programa za izvajanje angleškega jezika v vrtcih. Za izvajanje Kurikuluma za vrtce in organizacijo vseh dejavnosti v vrtcu je v celoti odgovoren vrtec."

V strokovni javnosti so bila do pred kratkim različna tudi mnenja o smiselnosti uvajanja tujega jezika v vrtce. Se je to morda spremenilo, so si strokovnjaki torej že edini, da je otroke nujno potrebno naučiti tuji jezik že pri štirih, petih ali šestih letih, da bi kasneje v šoli lahko sledili pouku angleškega jezika? "Kolikor nam je znano, v strokovni javnosti ni dosežena enotnost o primernosti in potrebnosti uvajanja tujega jezika že v vrtce," je pojasnila mag. Marjeta Domicelj.

Ne nazadnje se v tem in podobnih primerih pojavlja vprašanje enakega obravnavanja otrok, saj nekateri starši ob že tako visokih položnicah za vrtec ne zmorejo ali pa se jim ne zdi smiselno plačevati še dodatnih dejavnosti; navsezadnje vse vzgojiteljice toliko znajo angleško, da otrokom, če to želijo, lahko povedo, kaj kakšna beseda pomeni. Prav zato je potrebno, kot pravijo na ministrstvu za šolstvo, dodatne dejavnosti, ki jih organizirajo vrtci, izpeljati zunaj časa trajanja programa Kurikuluma za vrtce. Na ministrstvu še poudarjajo, da je v primerih, ko so cilji dodatnih dejavnosti enaki, kot jih vsebuje Kurikulum za vrtce, bolje, da vrtci posamezno dejavnost izvajajo v okviru tega. "Vzgojiteljice, ki imajo ustrezna znanja za delo z otroki in tudi znanja s posameznih področij dejavnosti, jih prav gotovo lahko izvajajo na bolj kakovostni ravni, še posebej, če zna ravnatelj izkoristiti močne strani in interese posameznih strokovnih delavcev vrtca. Če se dejavnost izvaja kot del Kurikuluma za vrtce, morajo vzgojiteljice upoštevati načela predšolske vzgoje, kar pomeni, da mora biti dejavnost ponujena vsem otrokom določene starosti, upoštevati morajo različnost otrok in zahtevnost in se prilagajati, glede na interese in potrebe otrok pa otrokom ponuditi tudi druge dejavnosti. Slediti morajo tudi načelu ohranjanja ravnotežja med vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja. Izvajanje dejavnosti v okviru Kurikuluma za vrtce podpiramo tudi zato, ker je izvedba že vključena v ceno programa."


Ko starši preko otrok uresničujejo svoje želje

Na splošno pa so sodobni in ambiciozni starši, ugotavljajo nekatere vzgojiteljice, čedalje bolj storilnostno naravnani in stari rek Kar se Janezek nauči, to Janez zna jemljejo zelo dobesedno že v najbolj zgodnjem otroštvu in so prepričani, da morajo iz Janezka za vsako ceno narediti malega genija. Otroke po vrtcu vodijo na tečaje tujih jezikov, tečaje računalništva in različne športne dejavnosti, da le ne bi česa zamudili, in jih tako trenirajo v vseh smereh od plenic naprej, saj se ravno v njihovem malčku skriva talent, ki ga je seveda treba čim prej odkriti, da bo iz Janezka zrasel uspešni Janez.

V waldorfskem vrtcu, ki je pri nas ena od redkih alternativ, so prepričani o ravno nasprotnem. Milojka Lamut, ravnateljica zasebnega waldorfskega vrtca pravi, da otroke ščitijo pred pretirano intelektualizacijo, ker menijo, da napor pri razmišljanju malemu otroku jemlje življenjske sile, ki jih potrebuje pri oblikovanju telesa. Prosta igra je zato pri njem najpomembnejša in temeljna dejavnost, saj se z igro povezuje s svetom, pridobiva izkušnje, izraža svoja občutja... Poudarjajo, da želijo otroku zbuditi predvsem pozitiven odnos do sveta, ga spodbuditi k pogumu in zaupanju sebi. Lamutova je prepričana, da otrok ne bo ničesar zamudil, ampak ravno nasprotno, če se bo denimo tujega jezika začel učiti "šele" v osnovni šoli. "Res pa je, da starše v to žene stanje v družbi, ki je usmerjeno v potrošništvo, ob tem pa pozabljajo, da tako mali otrok najbolj potrebuje varnost, ustaljen ritem in čim več miru. Potrebuje čas," je prepričana Milojka Lamut.

Zaradi povsem storilnostno naravnanega zgodnjega otroštva je seveda logično, da se to stanje prenaša naprej v osnovne šole, kjer se nekateri starši prav tako sprašujejo, kako naj njihov otrok zmore vse. Dopoldan je v šoli, v torek popoldan ima flavto, po tem še ples, v sredo tečaj angleščine, v četrtek spet flavto, vmes pa mora najti še čas za judo.

Psihoterapevt Bogdan Žorž ob tem pravi, da vselej srečamo tudi starše, ki jih pravzaprav ne skrbijo otrokove zmogljivosti, ampak mislijo le na uresničevanje svojih neuresničenih želja, ambicij ... "Takšni starši navzven delujejo kot zelo skrbni starši, ki želijo svoje otroke pripraviti na prihodnost, v resnici pa jim ne znajo niti prisluhniti. So gluhi za želje in potrebe svojih otrok, zato niti ne poskušajo odkriti njihovih potencialov, ampak sledijo le svojim ambicijam. Takšni starši svoje otroke preobremenjujejo."

Če velika pričakovanja na eni strani postavlja in spodbuja šolski sistem, jih na drugi (morda še bolj) postavljajo starši. Nemalokrat se to začne že v vrtcu, saj nekatere vzgojiteljice še same ne morejo verjeti, kaj vse nekateri starši pričakujejo od svojih tri- ali štiriletnih otrok. To, da starši spodbujajo otroke, da odkrivajo čim več novih stvari, da ugotovijo, kaj jih resnično zanima, je normalno koristno za vse, vendar vse pogostejša miselnost, da morajo biti vsi otroci mali "čudeži", ki bodo vsepovsod pobirali medalje in povrh vsega blesteli še v šoli, pa dejansko lahko pripelje do tega, da bodo malčki, še preden se bodo razvili v potencialne genije, "pocepali" od preutrujenosti.
www.dnevnik.si