Piše: Goran Jeglič

Po postavi smo umrli postavi. Kazen zaradi neizpolnjevanja postave je bila smrt. Ko smo sprejeli vero v Jezusa, smo umrli skupaj z njim. "Skupaj s Kristusom sem križan". Preden sem sprejel vero v meni ni bilo življenja. Bil sem duševen človek prodan grehu, zaradi tega je bil moj duh mrtev. Ko pa sem sprejel vero, sem vstopil v obsodbo in smrt, ki jo je Kristus prestal namesto mene na križu zaradi mojega neizpolnjevanja postave. Stari človek, potomec Adama, suženj greha, je umrl skupaj s Kristusom na križu. Postavi je bilo zadoščeno. Ko smo enkrat umrli, postava nima več ničesar proti nam, mrtvega človeka več ne more obsoditi.
Za boljše razumevanje si oglejmo zakonsko zvezo. Če gre poročena žena z drugim možem je prešuštnica. Če pa njen mož umre, žena ni več vezana nanj. Lahko se poroči s komerkoli, le, da se v Gospodu. Tako je bil naš stari človek vezan na postavo. Ko pa je umrl, smo osvobojeni odnosa do postave, da bi pripadli drugemu, Kristusu.

Ker je bilo tako po veri naše srce očiščeno, je zaradi neskončne ljubezni in hrepenenja Boga po nas, Sveti Duh v trenutku izpolnil našega duha, ki je bil prej mrtev zaradi greha. Na novo smo prejeli življenje, rodili smo se iz Boga. Novo življenje, ki je v nas ni več naše, ampak Kristusovo. "Ne živim več jaz ampak Kristus živi v meni."

Ni več nobene obtožbe, ki bi pričevala proti nam. Obtožnica se glasi na umrlega starega človeka, ki ga pokopljemo s krstom. Če smo prišli k Jezusu, naj stari človek več ne hodi med nami. Pokopljimo ga. Takoj se dajte krstiti v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Po veri smo se torej spravili z Bogom, na novo smo rojeni, prestopili smo iz suženjstva postave v svobodo Duha. Kaj to pomeni? Ali sedaj greh ni več greh?

Postava, ki jo je Bog dal Mojzesu na Sinajski gori, je bila dana zaradi prestopkov in grehov ljudi, da bi jih do Kristusovega prihoda varovala kakor ograda pred poželenjem greha v njihovem mesu. Bila je duhovna postava, da bi lahko vsak, kdor se je drži, zaradi svojega pravičnega življenja užival življenje s svojim Bogom in Očetom. Ker pa je bil takrat, kakor tudi danes, vsak človek mesen in tako prodan grehu, ki se je kot gen (prispodoba) dedoval od Adama dalje, nihče ni mogel v celoti izpolniti postave.

Meso si namreč želi to, kar je meseno, duh pa to, kar je duhovno. Med seboj si nasprotujeta, da ne bi delali tega kar hočemo. Meseno življenje tako prinaša smrt, duhovno pa življenje in mir. Tako je postava, ki naj bi nam dala življenje, vse zaklenila v greh. Lahko se vprašamo, ali zato, ker je hotel Bog uničiti svoj lasten narod? Ne, ampak zato, da bi vsak spoznal, da si iz tega stanja ne more sam pomagati, da bi tako lahko Bog vsem zastonj izkazal usmiljenje. Tako je pred Kristusovim prihodom Bog obudil Janeza Krstnika, ki je kakor trobenta pozival Izraelce k spreobrnjenju, da bi vsak priznal, da je grešnik in s tem odprl pot Bogu. Enako je danes z nami, ki po čudežu božje moči sprejmemo vero v Boga, ki ga ne moremo videti. Ko so Izraelci na prve Binkošti vprašali Petra: "Bratje, kaj naj storimo?" Je Peter odgovoril:

Apd 2,38-41
38 Peter jim je odgovoril: "Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.
39 Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog."

Ker so to besede Svetega pisma, verujemo, da so zapisane po navdihu Svetega Duha, Boga. Kakor je veljalo za starozavezne vernike, velja tudi za novozavezne, za kristjane. Potrebno je spreobrnjenje. Način našega življenja, ki so ga prej vodila naša poželenja in zgled tega sveta, se mora obrniti v popolnoma nasprotno smer. Če smo prej živeli na način tega sveta, ki je minljiv, moramo sedaj živeti na način, ki ne bo žalostil Svetega Duha, ki je pečat večnega življenja v nas.
Ali smo torej še vedno sužnji postave? Ne!
Ali lahko živimo brez postave na način tega sveta, torej v grehu, ker nas Kristusova kri očiščuje vsakega greha? Ne!
Kakšna je torej razlika? Velika!
Postavi, ki je vklepala starozavezne vernike, nismo več sužnji, kljub temu, da je Jezus dejal, da ni prišel ukiniti postave, ampak jo je prišel dopolniti.(Mt5,17-20) Še več, rekel je celo, da bosta prej minila nebo in zemlja, preden bo ukinjena ena sama črka ali celo črtica postave. (Mt5,18) Postava, ki je mejnik kristjana, je celo veliko strožja, kot postava, ki je držala v grehu ves svet.
Če je v stari zavezi veljalo zob za zob in glava za glavo (2 Mz 21,24; 3 Mz 24,20; 5 Mz 19,21), je Jezus učil:

Mt 5,38-39 "Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob.
39 Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.

Če je postava govorila, ne prešuštvuj (2Mz20,14), je Jezus dejal:

Mt 5,28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Postava, ki Bog pričakuje, da jo kot novozavezni verniki izpolnjujemo, je torej veliko strožja, od postave, ki jo je Bog dal Mojzesu.
Ali je to res? Ja!
Ali smo torej sužnji postave? Ne!
Postava, ki jo je Bog dal Mojzesu je bila duhovna, človek pa je bil mesen, prodan grehu. Človek ni imel moči, da bi se mu uprl, saj je greh bival v njegovem mesu. Postava je bila v nasprotju z njegovimi željami in poželenji. Napisana je bila z božjim prstom (s Svetim Duhom) na kamnite table in nato s na papir.
Nehote je sprožila v človeku delovanje sadu drevesa spoznanja dobrega in zla: človek je presojal stvari glede na svoje spoznanje, svoja poželjenja in želje. Postavo je tako videl kot suženjstvo, ki se mu je z veseljem uprl.

Ko smo sprejeli vero, je stari človek, ki je bil mesen (duševni človek) in suženj greha, umrl. Vendar, kakor smo s Kristusom umrli, smo se tudi rodili iz Boga v novo življenje. Staro je minilo, nastalo je novo! Umrl je meseni človek, rodil se je duhovni človek.
Že stoletja pred Kristusom je Bog napovedal, da bo storil nekaj čudovitega. Obljubil je, da bo postavo, ki je bila do Kristusa zunanja, zapisal v srce človeka, da bo izhajala iz njegovega srca kot njegova lastna želja. Če izhaja iz nas, je del nas. Naša notranja želja je, da jo izpolnimo, ne več zunanja zapoved, ki nas zasužnjuje.

Jer 31,33 To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori GOSPOD: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.

Ko smo se na novo rodili, se pravi, ko je Božji Duh oživil mrtvega človeškega duha, je bila postava zapisana v nas. Božja beseda pravi, da smo bili narejeni sveti in popolni. V trenutku smo spremenili poglede na svet, stvari, ki smo jih imeli prej kot izraz človekove svobode, kot na primer splav, maščevanje, malikovanje, prešuštvovanje, nečistovanje, pornogrfijo, čaranje…smo obsodili v svojem srcu.
Ali sedaj z grehom ne bomo več imeli težav? Ja in ne.
Z grehom bomo imeli težave. Kljub temu, da je naš duh posvečen, torej narejen svet, je naša duša, meseni človek, še vedno nespremenjen. Razlika je v tem, da smo sedaj spravljeni z Bogom in nismo več sužnji greha, pričevanje o grehu prihaja iz nas samih, dana nam je moč Svetega Duha, da vztrajamo v svetosti. Bog si želi, da bi bili sveti, kot je on sam svet. Zatorej se moramo do krvi upreti grehu. To je lahko zelo boleče. Ko se odpovemo grešnemu načinu starega življenja, imamo občutek, kakor da bi umirali.

Da bi lahko hodili v zmagi, moramo imeti trdne temelje vere, prejeti moramo notranje ozdravljenje in osvobojenje, sicer nas neprenovljen um, stare rane in demoni vodijo v dejanja in reakcije, ki bodo omadeževale našo vest. Popolno ozdravljenje bomo doživeli šele, ko se srečamo z Jezusom iz obličja v obličje, ko se bo naš čas na tem svetu iztekel.
Ni normalno in prav, da grešimo, vendar zaradi Adamove dediščine, prej ali slej pademo.
Tukaj pa se moramo srečati z milostjo! Svojih grehov ne smemo opravičevati, ne smemo iskati svoje pravičnosti v svojih dejanjih. Niti ne smemo dovoliti, da bi nas obtoževal Satan (tožnik). Kadar storimo dejanje ali opustitev, ki omadežuje našo vest, takoj priznajmo Gospodu in ga prosimo odpuščanja. In njegova kri nas bo očistila vsakega greha, saj je zvest in pravičen. Tudi če nas naše srce še vedno obtožuje, Bog je večji od našega srca. Če dvomimo, da nam je bilo odpuščeno, dvomimo v ljubezen Boga, ki je dal svojega Sina za nas, da je namesto nas umrl strahotne smrti na križu.

Boga z grehom ne moremo presenititi. Preden je ustvaril svet, nas je poznal. In ker nas je poznal, vsakega po imenu, še preden smo bili ustvarjeni, je določil, da bomo postali po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Oče v svoji vsevednosti od začetka pozna konec. Hrepenimo po tem, da bi bili sveti kot je on sam svet. Nato pa nenadoma in nehote naredimo nekaj, česar nismo hoteli. Prišlo je nenadoma in nismo imeli moči, da bi prepoznali, kaj nam grozi, kaj šele, da bi se lahko uprli. Tako se je zgodilo Davidu z Betšebo, Petru, ko je zatajil Jezusa. Ko sta se zavedla greha, sta se pokesala. Nista zbežala pred Bogom, ampak sta se vrnila k njemu, saj je milostljiv in usmiljen.
Peter ni mogel popolnoma sprejeti, da mu Gospod ne prišteva krivde(Ps 32,2). Samemu sebi se je zdel izdajalec. Sam sebi je očital to, česar mu ni očital Bog. Tudi mi smo mu v tem podobni. Ne zavedamo se popolnoma bogastva milosti, ki je pri Bogu in se nam daje po veri v Jezusa!

Da bi ga ozdravil samoobtoževanja in ga ponovno sprostil v ljubezni do njega, se je z njim srečal pri Galilejskem jezeru. Trikrat ga je vprašal: "Peter, ali me ljubiš?" Tega ga ni spraševal zato, ker tega nebi vedel, ampak zato, da bi se tega zavedal tudi Peter. Ni ga obsodil, ampak ga je milostno povrnil v ljubezen. Jezus ni gledal na njegovo nezrelost, ampak na pripravljenost njegovega srca, da bi umrl za Jezusa. Od nas ne pričakuje popolnosti, kljub temu, da si je želi, saj pozna našo padlo naravo.
Z ljubeznijo nas sprejme, ne glede na naše stanje. Želi pa si, da bi hodili z njim in rasli v njegovem spoznanju. In ko rastemo v spoznanju, moramo to, kar smo spoznali, tudi živeti.
Zato je spoznanje Boga tako pomembno. Če je naše spoznanje o njem majhno, Bo tudi naše zaupanje v Boga majhno. Ko pa rastemo v spoznanju Boga - ne govorim o vedenju o Bogu - rastemo tudi v odnosu z njim. Če ne rastemo v odnosu, trudimo pa se z izpolnjevanjem postave, ali ne živimo v stari zavezi? Neprestano bomo padali in živeli z omadeževano vestjo, saj bomo ugotovili, da se postave ne moremo držati. Ko je Jezus vprašal učence, kaj si mislijo, kdo je on, je Peter odgovoril:

Mt 16,15-18
15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?"
16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."
17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.

Tudi mi bomo trdno stali le, če bomo poznali Boga. Brez spoznanja Boga bo naša vera in zaupanje Bogu skladno majhno.
Farizeji so Jezusa vprašali, katera zapoved je najpomembnejša. Odgovoril jim je:

Mr 12,29-31
29 Jezus je odgovoril: "Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod.
30 Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.
31 Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved."

Lahko je reči, da naj Boga ljubimo, toda kako naj ga ljubimo, če ga ne poznamo. Jezus je dejal:

Jn 16,7
7 Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Sveti Duh, ki ga prejmejo le ti, ki verujejo v Jezusa, nam pričuje o Jezusu in ga poveličuje med nami. Zato je tako pomembno, da živimo v Duhu in sodelujemo z njegovim delom v nas. Le on nam lahko razodene, kako nas Bog ljubi, kako mogočna je njegova zvestoba in njegova moč, da deluje v naše dobro. Le ljubezen, ki jo prebuja Sveti Duh v nas, nam daje moč, da mu v preizkušnjah ostanemo zvesti.
Ne zato, ker moramo, ampak ker si sami želimo storiti vse, da bi ustregli svojemu ljubemu. To pa ni iz nas, ampak je delo božje milosti v nas, ki spreminja celo naš značaj. To globoko značajsko spremembo, ki je sad delovanja Svetega Duha, Sveto pismo imenuje "sad Duha". To ni naš sad, ampak sad delovanja božje milosti v nas.
Ko rastemo v odnosu z Jezusom, njegova ljubezen prekipeva v nas in jo želimo deliti z drugimi. Le v izpolnjevanju prve zapovedi je izpolnitev druge: "Ljubi svojega bližnjega."
In če ne ljubimo svojega bližnjega, ki ga vidimo, ne moremo reči, da ljubimo Boga, ki ga ne vidimo! Postati moramo izvrševalci zapovedi, ne le njeni poslušalci.
In če ljubimo Boga, to zmoremo!
Spričo spoznanja o Bogu, ki je lahko resnična živa izkušnja, ki presega vse, kar lahko ponudi svet, se zlahka odpovemo grehu in užitkom, ki jih ponuja svet. V resnici se nečemu odpovemo zaradi nečesa neprimerno boljšega. Tako se je zgodilo tudi apostolu Pavlu.

Flp 3,7 Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo.
8 Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa
9 in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri,
10 da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti,
11 da kako pridem do vstajenja od mrtvih.

Želiš še več? Klikni na logo.