Bila je zaljubljena v moškega njenih sanj in še devica z zadrego in zmedo njenih prebujajočih se pojavov mladega telesa. Prečkala je mestni trg in na vratih cerkve je srečala mladeniča, ki se ji je od nekdaj zdel čudovita enota moškega v mnoštvu sladkosti premikajočih teles v območju njenih zgostitvenih strasti, ki so pokale po šivih od erotičnega pričakovanja, zaznamovanega z notranjim nemirom naslade.

Prav pregrešno se ji je zdelo, da vstopa v cerkev v takšnem erotično čustvenem stanju, ko si je zaželela kraljevskega spanja z njenim moškim, ki bi ji denil dobro. Njena duša ni imela nobenih ostrih robov, nobene trdote, ki bi lahko ranilo ozračje cerkvene tišine in njeno sveto območje. Bila je kot bel nepopisan list papirja, ki se ga še ni dotaknila nobena moška roka. Opazovala se je le v ogledalu s sledmi tihega poljubovanja in subtilne radosti ob misli, da se jo bo njen mladenič dotaknil in našel pot skozi različne vhode njenega telesa in ona ga bo sprejela v toplo zibel svoje duše.


Šla je v cerkev sanjat svečo in mladenič je šel za njo. Med tem ko se je polnila z nektarjem slasti, je položila svojo dušo v nedrje oltarja in prosila Svetega Antona Padovanskega, ki je sameval s svojo belo lilijo tik za cerkvenimi vrati, da ji usliši želje iz sanj o visokih trenutkih, ki jo nosijo skoz rožnato svileno obleko ter razžarevajo statiko njene hrbtenice in živčnih koničkov na podplatih. Norela je od žeje in prek iluzij se je spopadala z utrujenostjo vdanosti prejšnjim dnem v brezciljnemu tavanju, ki se ni hotelo izraziti kot srečen trenutek njene spolnitve. In ta zgodba se prevesi v popolnost dopolnitve neizbežne usode in se kakor sledljiva vez vije v labirint alkimije in magičnih obredov podaritve njene duše njemu.

Cerkev ji je s svojim notranjim obličjem prisluhnila. Svetniki so postali topli in na otip prosojni, kakor bi se jo hoteli dotakniti z ustnicami in ji povedati kaj čutijo. Ona je pred njimi klečala skoraj golega telesa, ki je bil oblečen le v en sam poletni iris skrivnostnega cvetenja, z dušo hrepenečo po ljubezni.

S polzastrtimi očmi ji je krožil pogled po cerkveni ladji in v zraku je bilo čutiti vonj po stoletnih skrivnostih, ki so lesketala od neizrekljive hvaležnosti in zaupanja, da bo njeno srce izpolnjeno v njeni nepotešeni želji, da Stvarnik izkaže in razdeli ljubezen vsem tistim, ki so na skrivajo hrepeneli po njej. Ljubke slabosti ji je Stvarnik odpustil in ji z iztegnjeno roko pokazal mladeniča, ki ga je on ustvaril zanjo. Ona se je ozrla in zagledala krasnega mladeniča svojih sanj, ki je nepremično stal in jo gledal. Sive stene so se ji približale in jo iztisnile iz božjega razročja v naročje moškega, ki ga je sanjala in vse ozračje je bilo prežarjeno kakor, da je v cerkvi zasijalo sonce. Srce se ji je potopilo v toplo zibel njegove duše, ki ga je sprejela vase.

Ob sebi je čutila mladeniča in slišala njegovo komaj slišno hojo razdišane strasti cvetočega vrta in razpihanega peloda, z napeto ploditvenim pecljem brstiča, ki je bil kot nabit rilček mladega slončka. Prav nič nespodobno se ji ni zdelo, da se je vse to njeno občutenje poželenja skladalo s predajanjem svetemu oltarju s prošnjo Svetemu Antonu Padovanskemu. Tiha sta bila in sama, nikogar ni bilo, ki bi spregovoril eno samo besedo, nobenih radovednih pogledov ni bilo v bližini. Nikogar ni bilo, da bi videl njena rožnata lica in uhlje ter hrepeneče ustnice, razen njega in svetnikov. Njegove misli so bile globoko v cvetličnem šopku njenega oblačila. Zagugala je boke in se sončno zasmejala.

Čutila se je prečiščena in izčiščena kot bistra vode ob izviru življenja. Dišala je po vrtu iz otroštva, ko še ni bila vešča iger o osvajanju moškega. Zeleni listi njene duše so vdihovali in ona je podarjala vrtu lepoto, odeta s cvetličnim ogrinjalom.

Le zakaj bi v življenju prosili svetnike samo za zdravje in izhode iz kritičnih gmotnih situacij. Svetniki so tudi za to, da nam uslišijo ljubezenske želje. Razmišljala je, da stvarjenja ljubezenskih čustev ni nihče osamil in jih predal čudežu, ki pride sam po sebi. Zakaj zanje ne bi človek prosil, ko jih potrebuje. Če gledamo z vidika sreče je bolj pravilen tak način življenja in takšna vzgoja, ki vsestransko razvija čustva, ne pa toliko razum kaj se spodobi in kaj se ne spodobi v svetih prostorih. Najpomembnejša je moč čustvenega doživljanja ljubezni. In ko se čustva človeku izpolnijo, lahko postane genij in ustvarja novo, če mu je nadarjenost prirojena in delavnost privzgojena.

Sanjska dimenzija njenega čustvenega doživljanja je bila v tistem trenutku bolj vezana na njeno naravo, kot pa na njeno vero. Vendar je dobila je občutek, da so njene pozornosti bogato vpete tudi v versko čustvo in zaupanje je naraščalo. Tiho se je spraševala kakšna razlika je, če v cerkvi v določenem trenutku bolj občuti ljubezen do moškega bolj intenzivno kot pa ljubezen do Boga. Spraševala se je če, je ljubezen do moškega iz istega izvora, kot ljubezen do vzvišenega stvaritelja stvarstva. Zdelo se ji je, da gre v tistem trenutku za udejanjeno erotizacijo krščanske motivike Device Marije in Svetega Jožefa, iz velike želje po ljubezni, ki jo spremlja tudi hrepenenje po nasladi, ki ji usmerja pot v srečo povzdigujoče čudežnosti. Samo ob božji ljubezni, brez bivanjske situacije živega človeka, ki z rojstvom pride v posledici ljubezni na svet, ne bi imel kdo častiti kar je božjega v človeku. Ljubezen dveh bitij je porazdeljena ljubezen božje popolnosti na dve duši in na dve telesi. Torej dvoje teles z eno dušo. Svojih strasti ni znala upesniti, svojih želja ni znala izraziti in izkazati, ker jo je navdajala skrajno ranljiva lapidarna razpršenost medle svetlobe v notranjosti cerkve, ki je od nje zahtevala vzdržnost in potrpežljivost dekleta, zakoličenega samo v vero. Sveti Anton Padovanski dopušča vstop v cerkev, ki ni le samozadostni verski prostor, namenjen teološkim pridigam, temveč tudi prošnjam vernikov, zato se je s to mislijo potolažila.

Njeno srce, s filigranskimi nitkami prepredeno odznotraj in odzunaj je hotela prijeti in ga kot žogo zalučati njemu v naročje, vendar svetloba, ki je prihajala od ognja, ki je gorel v njenih prsih z večjo močjo kot sonce, ji tega ni dovoljevala, kajti srce mora samo slediti bistvu lepega in plemenitega in se brez zavor in pospeškov spustiti skozi vrata odrešitve.

Ker je Stvarnik oblikoval ljudi enkrat in za vselej takšne, kakršni morajo biti s popolnostjo oblike in notranje lepote s slo po ljubezni, je samo vprašanje, če se ljudje iste popolne oblike in notranje lepote, za katere ve samo Stvarnik, srečajo. Tu ni nobenih pisanih pravil kdaj, kje in kako se takšni ljudje, ki so rojeni drug za drugega, srečajo in zaljubijo.