Oktober je in spet jesen
in moja bukev zdaj žari
od jutra do večera.

Sonce je vse nižje,
zlati hribi in zaton ognjen
mehko pada, pada...

Poln sem jeseni.
V dolgih sencah kratkega
popoldneva je vse bliže mrak.

Zdaj je čas odhoda drobnih prib
in prihod sivih nimbov v vetru
z juga čez oddaljen hrib.


Vse bolj samoten je korak
v prazen dan,
mimo praznih pajčevin.

Dnevi sanjajo brez mene,
dolgočasni kot menih
v stari, črni kuti.

Brez misli sem in vse bolj tih.


Branko Zupanc