Kaj loči uspešne ljudi od neuspešnih? Uspešni ljudje točno vedo kaj hočejo, neuspešni pa se niti ne zavedajo razlike med želeti, upati, sanjariti in hoteti. Kadar nekaj zares hočem, sem si običajno tudi že postavil zelo konkreten cilj.

Uspešni ljudje vedo, da je za življenje potrebno tveganje, neuspešnim pa vladajo bojazni, zaskrbljenosti in strahovi. Tveganja morajo seveda biti primerna sposobnostim in za začetek ne prevelika. Vsako tveganje, ki prinese uspeh, pa poveča tudi samozavest.


Kdor tvega, mora računati tudi s tem, da bo pri kakšnem poizkusu imel neuspeh, ki pa mu ne bo vzel poguma za ponovno tveganje. Če je samozavest prevelika, se lahko sprevrže v domišljavost; ta pa bo prej ali slej kaznovana s polomom in neuspehom. Nizanje tveganj in uspehov v življenju pa se tudi ne sme spremeniti v garaštvo, saj je na svetu vse preveč ljudi, ki imajo vzorec, da je samo tisto nekaj vredno, kar se doseže z garanjem. V življenju pa je ravno obratno: lotiti se je treba tistih stvari, ki nas veselijo in za katere imamo dovolj sposobnosti in talentov.

Če bomo nekaj počeli z veseljem, potem ostane samo še vprašanje časa, pa bo tudi uspeh. Z uspehom je mišljeno predvsem zadovoljstvo nad uresničitvijo neke ustvarjalne ideje, finančni efekt pa naj bo šele posledica in ne obratno. Zadovoljstvo torej ne pomeni nič drugega, kakor razmerje med postavljenim ciljem in stopnjo uspešnosti realizacije tega cilja. Uravnotežena oseba si postavlja primerne, vedno nove cilje na vseh področjih življenja, ki jih smatra za pomembne in pri tem nobenega ne zanemari. Na tak način se doseže popolno zadovoljstvo, ki v življenje prinese tudi ravnotežje in harmonijo. Ta posamezna pomembna področja življenja si ozavesti vsak sam.

Zgodba o vratarju bordela. Na sredi neke argentinske vasi pod gorami je stala cerkev, ob njej vaška gostilna, nedaleč stran pa je v ozki stranski ulici bila tudi javna hiša. Juan je bil zaposlen kot vratar v tej javni hiši, kjer je delal že njegov oče, pred njim pa tudi dedek in praded. Nekega dne je umrl lastnik te znamenite stavbe, katero je prevzel sin, ki se je z novimi idejami vrnil z dela v mestu in želel marsikaj modernizirati. Naročil je torej Juanu, naj vsak dan vodi dnevnik, koliko in kakšne stranke prihajajo, predvsem pa naj vsako tretjo stranko povpraša za eventuelne predloge o izboljšavi ter jih skrbno zapiše. Juan je gospodarju ves obupan povedal, da te naloge žal ne bo mogel opraviti, ker je nepismen in zdaj že prestar, da bi se naučil pisati. Pa tudi tega doslej ni bilo treba, saj ni bilo treba pisati niti očetu, niti dedku in pradedku pred njim.

Lastnik pa je ostal neizprosen; dal je Juanu nekaj denarja, da bo lahko preživel dokler si ne bo našel nove zaposlitve ter ga je postavil na cesto. Žalostno se je Juan odpravil domov ter pričel razmišljati, s čim se bo poslej preživljal. Spomnil se je, da je občasno popravljal polomljene postelje in drugo pohištvo. Ker v vasi ni bilo možno kupiti nobenega orodja, se je odpravil s svojo mulo na dva dni dolgo pot do mesta, kjer je lahko kupil vse potrebno za opravljanje svojega novega poklica. Na vrata svoje skromne hišice je obesil tablo z napisom »Opravljam drobna mizarska dela« ter čakal na stranke. Kmalu se je pojavil eden od sosedov, vendar je imel čisto drugačno prošnjo: želel si je izposoditi samo kladivo, da bo doma nekaj popravil. Juan je sprva okleval, saj bo sam rabil kladivo, če bo prišlo kakšno naročilo, potem pa se je le vdal in posodil kladivo do drugega dne. Ker pa je sosed drugega dne potreboval še klešče in drugo orodje, je Juanu predlagal, da mu orodje odkupi in mu tudi povrne stroške za potovanje dva dni do mesta ter dva dni nazaj tomov – torej štiri dni hoje z mulo. Ker je cena bila poštena, je Juan privolil, saj drugih naročil še vedno ni imel. Ko se je po vasi razvedelo, da se pri Juanu lahko naroča orodje, so se kmalu pričeli pojavljati še mnogi drugi, tako da je Juan moral tovoriti naročene stvari iz mesta kar vsak teden.

Domislil se je, da bi bilo bolje, če bi si že za naprej ustvaril majhno zalogo, da mu ne bo treba vsakokrat sproti na pot. Kasneje se je dogovoril še z vaškim kovačem, da mu bo izdeloval vse tisto, kar je najbolj šlo v promet. Posel je pričel cveteti in Juan je kmalu odprl novo trgovino z železnino, katere doslej ni bilo daleč naokoli. Tudi iz okoliških naselij so pričeli prihajati kupci, zato je Juan moral zaposliti še druge obrtnike, ki so komaj dohajali naročila. V teku prihodnjih let je na robu naselja zrasla pravcata tovarna, ki je svoje izvrstne izdelke kmalu pričela tudi izvažati. Polagoma se je tovarna povezala še z drugimi podobnimi tovarnami v velik koncern, katerega predsednik je postal Juan, ki je medtem že tako obogatel, da je ob pričetku novega šolskega leta podaril novo šolo za svojo, medtem že precej veliko vas.

Na svečani otvoritvi šole sta bila prisotna tudi župan in župnik, Juan pa je izročil ključe šole novemu direktorju. Prinesli so veliko spominsko knjigo in župan je prosil Juana, naj napiše nekaj besed za prvi, svečani vpis. Juan se je samo nasmejal in povedal, da ne zna pisati. Kar niso se mogli načuditi in župan je pripomnil: »Če si kot nepismen toliko dosegel v življenju, kaj bi bil šele, če bi znal pisati!« Juan je odvrnil: »Če bi znal pisati, bi ostal vratar bordela!«

Joša Medved