|  Vedno sem mislila, da je ljubezen neka vrsta prostovoljnega suženjstva.
To ni resnično.
Svoboda obstaja samo takrat, ko je navzoča ljubezen. Najbolj ljubi tisti, ki se v celoti preda, in takrat se počuti svobodnega.
V ljubezni nihče ne more nikogar prizadeti, saj je vsak sam odgovoren za tisto, kar čuti. Za svoja občutja ne moreš kriviti drugega.
To je pravo občutenje svobode: da imaš, kar ti največ pomeni, a si tega ne lastiš.
Če si ne lastiš nikogar, ne moreš nikogar izgubiti.
povzeto po knjigi Enajst minut (Paulo Coelho)
|
NE ZAMUDITE
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 9. oktober 2005 @ 14:04 CEST
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. oktober 2005 @ 09:37 CEST
saj se nima ljubljenega bitja zato, da bi ga posedovali, temveč zato ker ljubezen vsebuje tri pomembne dominante življenja: ljubezen je izvor življenja, je sredstvo za očiščenje, srce pa središče obnavljanja življenja. In če se od bitja, ki ga ljubimo, ne počutimo ljubljeni, da bi nam vračalo ljubezen, je vedno hudo, ker se nam zaprejo čakre čustvenega sveta, da ne moremo najti začasnega zatočišča, ki ga naša duša potrebuje. Najbolj dostojanstvena drža ljubezni je tista, v kateri se dve samoti obvarujeta, druga drugo poslušata in druga drugo dopolnjujeta. To so večne želje po celovitosti dveh duš in združitvi v eno. Govoriti o posedovanju v ljubezni je isto kakor govoriti o podobnosti kraljevanja na prestolu sanjske neresničnosti, ko pa zanesljivo veš, da samo sanjaš, da si kralj in da imaš pod seboj podložnike, v resnici si pa osamljen revež z občutkom posedovanja ali brez njega.
Lep pozdrav
Tatjana
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: titanic dne torek, 11. oktober 2005 @ 14:39 CEST
od bitja, ki ga ljubimo, če ne dobimo povrnjene ljubezni, nam je lahko hudo. Vendar vedeti moramo, da je to le naša odločitev, koga bomo ljubili in koliko hudo nam bo. Tako kot mi, tudi nas ne more nihče prisiliti, da ga ljubimo - kot radi rečemo drug drugega.
Ljubezen imamo v sebi in jo dajemo, zahtevati pa jo ne moremo. Ne moremo posedovati človeka, ne smemo si ga lastiti, saj prav svoboda, ki jo ima vsak in jo vsakomur dopuščamo, je tisto, ki lahko rečemo, da ljubimo človeka takšnega kot je, karkoli dela in karkoli ne dela. Ljubimo ga enostavno zato, ker je. Ker so se naše vibracije ujele, ker so se naše poti srečale z namenom, da se nekaj naučimo drug od drugega, da si nekaj damo. Hm, ja, tako nekako.
Damo, ne pa dobimo.
Lp Melita
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. oktober 2005 @ 16:21 CEST
Govoriš o terminih razuma, ne pa o občutkih srca.
Praviš: "Vedeti moramo, da je to le naša odločitev, koga bomo ljubili in koliko hudo nam bo".
Odločitve so vedno stvar razuma in razum ne more poveljevati srcu, morda le do neke mere. Ali človek lahko odmerja ali zmanjšuje sebi stopnjo trpljenja koliko mu bo hudo s pomočjo razuma, s pomočjo zavestnih odločitev? Čustvo trpljenja, če nam kdo umre, če nas kdo zapusti ali nam naredi krivico je odvisno le od našega notranjega čustvovanja, ki je ostalo ranjeno in prizadeto, ni pa ga mogoče odmerjati, dozirati, zmanjševati ali ukinjati s pomočjo razumske odločitve. Trpljenje moraš sprejeti, dotrpeti, se izjokati in edino čas je tisti zdravnik, ki ga nevtralizira in potisne v našo podzavest.
Nato praviš: "Tako kot mi, tudi nas ne more nihče prisiliti, da ga ljubimo..." . Ali sploh lahko koga silimo in prisilimo, da nas ljubi? Najbrž ni prisila tista moč, ki bi sprožila ljubezen. Sila ali prisila lahko sproži strah, bojazen, zlom v nas samih in drugih, nikakor pa ne more delovati navzven, da bi se s rodilo pozitivno čustvo z uporabo sile.
Ljubezen je psihično dejstvo človeka in ne moremo zahtevati, da se rodi v nas samih in v drugih. Nikar mi ne govori, da človeku, ki ga ljubimo dopuščamo absolutno svobodo. Tudi svoboda ima svoje meje. Ljubljena oseba je toliko svobodna, kolikor v mejah svoje odgovornosti ne povzroča nesvobodo in trpljenje ljubljenemu bitju. In če resnično ljubi, ne bo taka oseba prekoračila meja svobode drugega. Svoboda drugega pa je tudi to, da ne povzročamo drugemu trpljenja. Svoboda je odgovornost. Lahko tudi ljubimo človeka neglede na to kar dela in karkoli ne dela, vendar ta naša ljubezen je brez učinka, ker ne naredi iz nas ljubljeno bitje, temveč odvisno bitje od volje drugega, ki nas spravlja v nesrečo s svojo neodgovornostjo in narejenimi čustvi, ki niso resnična.
Ne strinjam se s pravilom, ki ga ti postavljaš v ljubezni: "Damo, ne pa dobimo". Resnična prava ljubezen je odgovorni, resnični, iskreni in neponarejeni recipročni: "Daj-Dam!"
Lep pozdrav
Tatjana
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: titanic dne sreda, 12. oktober 2005 @ 11:20 CEST
mogoče se res ne znam izražati, mogoče pa najdeš v mojih komentarjih ravno tisto, ki je nekako dvoumno ali ni konkretno napisano. Pa saj govoriva o isti stvari, seveda.
Srce in razum morata biti povezana in delovati skupaj. Kar dela razum, mora biti srčno, kar dela srce, je prav da je razumsko, ni pa vedno možno razložiti, sploh takrat, ko se človek ravna po intuiciji.
Človeku, ki ga ljubimo je prav, da dopuščamo popolno svobodo, da se odloča on sam, kaj bo delal z našo ljubeznijo, s svojim ravnanjem in življenjem. Ponavadi se zaljubimo ali ljubimo človeka, ki nam je energetsko blizu, nas na nek poseben način privlači in nam je zanimiv (ko govorimo o ljubezni do točno določene osebe). Zakaj se nekdo zaljubi v točno tistega, ki se, lahko razumsko razloži (je lep/a za pogledat, dober/a, ...) ali pa so razumsko izrečene razlage "malo čudne", lahko pa se sploh ne da razložiti. Vzrok je lahko tudi (nekateri trdijo, da vedno) v karmi, da dve osebi predelata določene stvari, ki so potrebne.
Prava ljubezen je vedno "učinkovita". Kaj si pa lahko pot to učinkovitost mislimo, pa je nekaj drugega. Če govorimo o koristi, je to spet nekaj tretjega. Različni ljudje smo, različne naloge imamo, da jih tu na Zemlji opravljamo in različna poslanstva, da jih dosegamo. Smo kot šopek cvetlic in to je prav, da smo si različni, saj se tako tudi bogatimo, učimo in lahko sploh smo sam svoj individum.
Poglej, draga Tatjana, kako isto govoriva: praviš, da se ne strinjaš, pa že v naslednjem stavku napišeš isto, čisto isto. Ti se ne strinjaš, ko jaz pišem, da "damo, ne pa dobimo", ampak praviš, da je v iskreni ljubezniji "daj-dam". A to ni isto?
Najprej moramo dati, da lahko dobimo. Dati je potrebno tako, da ne pričakujemo, da bomo kaj dobili. Seveda potem dobimo.
Lep dan ti želim, Melita
V ljubezni nič ne poseduješ
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 13. oktober 2005 @ 11:35 CEST
na tvoj komentar sem pripravila samostojni prispevek "Ljubezen potrebuje zdravja", ki bo verjetno v naslednjih dneh objavljen.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana