Med kraškim kamenjem in borovimi gozdiči ležijo tudi naše prelepe domače gredice, na katerih rastejo trte, ki obrodijo in nam dajejo svetovno znani kraški teran, ki je tudi zdravilen za slabokrvne. Kras ni samo kamenje in goličavje, kot je nekoč bilo poraščeno le z brinjem in nizkim grmičevjem. Kras ima tudi rodovino zemljo - vrtače, ki spomladi in jeseni obrodijo. Kras je zaznamovan z velikimi vrtačami in globelmi, kraškimi jamami in obsežnimi doli. Kraševci so iz kraške zemlje odstranjevali veliko količine apnenčastega kamenja, da so pridobili obdelovalne površine za nasade vinogradov in njive. So obzidavali vrtače rodovitne zemlje in jo s tem obvarovali pred kraško burjo, divjadjo in erozijo.

Živina se je napajala v kalih (zbiralniki vode). Sivina hiš z zaprtimi dvorišči (borjači), ganki in kamni na strehah, ki obvarujejo »korce« (strešnike) pred burjo ima okrašena okna z jertami, na katerih se vijejo nageljni in jih krasijo gorečke. Kraške hiše so zgrajene iz kamna, ki predstavlja najstarejši material, ki ga je človek uporabljal in obdelal s svojo klesarsko veščino. Kras ima zaradi arhaičnega videza svojega stavbarstva izjemno lepoto s svojo kulturno dediščino na izklesanih portalih, portonih (vrata v dvorišče) in kalonah (obokih) ter šternah (vonjakih) na peranko.


Življenje Kraševcev je bilo nekoč zelo težko. Stari ljudje še vedo povedati, da je bil kraški človek zaznamovan z lakoto, sušo in težkim življenjem. Nekoč so ljudje vse delali na roko. Moški so bili največ zaposleni v tržaški in tržiški ladjedelnici ter nabrežinskih kamnolomih. Ženske so na glavah v jerbasih s svitkom spodaj nosile težke tovore proti Trstu – jajca, sadje, mleko, repo, peso, zelje, kakoši, itd. Dvignile so se že ponoči in prehodile dolgo pot do Trsta, da so se zjutraj ob zgodnjih jutranjih urah pojavile na tržnicah. Tržaška gospoda je vse pridelke pokupila od pridnih Kraševk, ki so zalagale tržaške tržnice. Opoldne so bile kraške žene že doma, da so pripravile možem in družinam kosilo, nato so delale po vinogradih in poljih. Življenje Kraševcev je bilo nekoč težko, saj so bili večinoma sključeni in obrabljenih kolkov od napornega dela.

Danes je podoba Krasa drugačna. Kras krasijo lepo obdelani vinogradi, lepe nove sodobne hiše, kmetije so opremljene z mehanizacijo, kleti pa so sodobne in vinogradniki pridelujejo vrhunski kraški teran, ki je poznan po svojih zdravilnih sestavinah po celem svetu. Napredni Kraševci so si veliko pomagali z zaposlitvami v zamejstvu . Sodobna industrija in obrtništvo ter kmetovanje je prineslo Kraševcem blagostanje in višjo življenjsko raven.

Namen te zgodbe je, da povemo kaj se je zgodilo s Kraševci nekega mrzlega februarskega jutra v letu 1944. Že pol leta prej so Nemci požgali vasico Mali dol. Prebivalci, požganci so si pomagali tako, da so se razdelili po okoliških vaseh in našli zatočišče pri sorodnikih in znancih. Vendar ne za dolgo. Vse prebivalce iz Komna in okoliških vasi so Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nurnbergu. Domove so oropali, živino odgnali in potem vse požgali. Nad 200 hiš in gospodarskih poslopij je takrat zagorelo, samo v Komnu 140. To je bilo okupatorjevo maščevanje, ker so partizani iz zasede pobili nemško kolono 97 mož ob cesti Rihenberk (sedanjkih Branik) – Komen, nato so te pobite Nemce zložili na tovornjake, jih polili z bencinom in zažgali. Partizani niso tedaj pomislili kako kruto se bodo Nemci maščevali nad domačim prebivalstvom. Več kot jasno je, da to ni bilo za trpeče prebivalce junaško dejanje, saj so posledice tega okrutnega dejanja plačali prebivalci, ki so strahotno trpeli v internaciji. Nemci so odpeljali ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Korpa, Britofa, Ključa, od Zjačev ter Vidmaršča, Malega dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev. Komen je pogorel cel, razen treh hiš, pogorelo je tudi župnjišče in z njim vsa župnijska vaška kronika. Trpljenje Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Kraševce je spremljal v internacijo tudi vaški župnik Viktor Kos, ki je vzel s seboj v rjuho jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane. Iz Neumarkta so se interniranci raztresli po Bavarski, stari, onemogli in bolni pa so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. 29 naših kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Po vrnitvi domov po osvoboditvi, so prebivalci s pomočjo zavezniške anglo-ameriške vojske obnovili domove. Med tem pa so spali in si kuhali na prostem in po štalah, otroke, ki so se vrnili iz Nemčije pa so oddali sorodnikom ali znancem v rejo, dokler niso bili domovi obnovljeni in za silo vseljivi.

Iz Avstralije je ta mesec prišel domov na obisk Franc iz Malega dola, ki se spominja, da je kot 14-letni deček videl poboj in zažig Nemcev in da je dolgo strahotno prestrašen begal in taval ter se skrival v gozdu, prepuščen usodi sam brez staršev, ki so bili odgnani in internirani v Nemčiji. S temi grozotami in pretresom, ki ga je kot otrok doživel je ostal zaznamovan celo življenje in ta dogodek v svoji podzavesti še danes doživlja kot moro, ki ga ne more pozabiti.

Koliko gorja je moral človek preživeti na eni in drugi strani zaradi vojne in sovraštva med ljudmi, ki jo je zanetil nacionalizem in nacizem. Hitler je bil za ljudi pameten, dokler je zmagoval; ko pa je klavrno propadel, pa so ga soglasno razglasili za norca. Klavrna pa je bila že prej nemška politična pamet.

Dogaja se, da ljudje samemu sebi lažejo. To velja zlasti za ravnanje v politki. Tako ravnanje meji že na duševno bolezen, ko gre za zaslepljenost, ko si ljudje po avtosugestiji sami sebi dopovedujejo, da je nekaj res, kar ni res. To meji že na paranoično miselnost. Hitler je govoril o zmagah, ko je že cel svet vedel, da je izgubljen, saj je sovražnik stal že pred Berlinom njegovega obupnega bunkerja, kjer si je vzel življenje.

Diktarorski režimi instrumentalizirajo ljudi s pranjem možganov in jim vsilijo svojo politično voljo in ljudje več ne vedo katera beseda je prava in katera napačna ter katero dejanje je pravo in katero napačno. Upajmo, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Ohranimo zgodbo v spominu kot opomin!