Piše: Miran Zupančič

Že dolgo je znano, da prespimo tretjino ali morda celo polovico svojega življenja. Raziskovanja spanja je bila vedno zanimiva in nadvse hvaležna tema, z njo pa se je ukvarjal zlasti švicarski psiholog Carl Gustav Jung. S svojo analitično psihilogijo jer poskušal dušeslovju dati neko novo razsežnost.

Ko spimo in sanjamo privrejo na dan med drugim tudi naši podzavestni izviri, kot so agresivnost, bolezensko obnašanje, strahovi itd., in prodrejo do sil, ki nas potem napeljujejo k delovanju. Prisila kulture je izrinila mnoge naše podzavestne vzgibe ali pa jih je izključila zavest našega jaza. Ker niso predelani, delujejo v ozadju in oblikujejo skupek sil in napetosti, ki lahko zelo vpliva na življenje posameznika in skupine ali pa ga celo povsem obvladuje. Tod rastejo korenine dogodkov, ki jih kasneje lahko le obžalujemo Podzavest lahko tako zelo obvladuje naše ravnanje, da le-to ne ustreza več veljavnim pravilom skupnega življenja.


Med spanjem je naše telo bolj ali manj nedejavno. Psihični valovi tečejo samodejno, ne da bi človek zanje vedel ali nanje vplival. Zavest zdsne v sanje, v katerih se pogosto pojavljajo nesmisli, nemogoči in fantastični dogodki, vedenje, okoliščine in srečanja. Ko je naše nočno obdobje v katerem se lahko izmenjujejo moreče in zelo prijetne sanje mimo, nastopi obdobje t.im. budne zavesti. Prenovljena zavest spet lahko vzame vajeti v svoje roke. Različne ravni zavesti spet ležijo istosredno ena v drugi in tvorijo enost.

Naša zavest je med spanjem skorajda razcepljena, čim pa se zbudimo, razcepljenosti ni več.

Kitajski modrec Čuang Ce je o tem povedal takole:

»Nekoč sem jaz, Čuang Ce, sanjal, da sem bil metulj. Letal sem od cveta na cvet. Počutil sem se kot metulj in užival čisto radost nekega metulja. Nisem vedel, da sem Čuang Ce. Ko sem se nenadoma prebudil, sem bil spet cel Čuang Ce. Toda v prvem trenutku nisem vedel, ali sem bil Čunag Ce, ki je sanjal, da je metulj, ali pa sem bil metulj, ki je sanjal, da je Čuang Ce.«

Razlika med obema ravnema zavesti je v sposobnosti našega ravnanja. Ko smo budni, smo dejavni. Posledice naših misli, čustev in dejanj se odražajo v nas samih in naši okolici. Ugotavljamo (recimo): to je dobro, ono ni. To je lepo, ono ni. To je drugi dobro naredil, onega sploh ne zna. Tega imam rad, drugega pa ne. To je res, to pa ni ipd.

Naše vrednostne presoje, izrazi odobravanja ali neodobravanja so seveda zelo osebno obarvani in pogojeni z našo budno zavestjo vsoto vseh osebnostnih vrednot. Po drugi strani pa je tudi naša osebnost zelo dovzetna za številne vplive, ki neprestano delujejo nanjo. Rasa, narod, kultura, okolje, družina, poklic, položaj na družbeni lestvici, spol, telesno stanje, vsi ti dejavniki pogojujejo naše odzive. Poleg tega je tu še naša preteklost prejšnih življenj, naših prednikov, pa še geološki in atmosferski pogoji na Zemlji, življenjski valovi v vesolju in sevanja, ki obvladujejo naše energijsko sedmerno telo vse skupaj neprestano deluje na vse nas, zaradi česar ne moremo biti nepristranski. Naša osebnost je torej pristranska, kakršen je tudi svet, iz katerega je izšla: protisloven in razklan. Ker je osebnost pristranska, vzdržuje zmedo, razklanost in protislovnost. Njen lastni svet je zgrajen na temelju življenjskih protislovij. Tako lahko rečemo, da človek ne sanja le med spanjem, pač pa tudi v budnem stanju.

Prek celotnega našega človeškega razvoja in prek vsega sveta je donel in še doni klic, ki nas vabi, naj se vendarle prebudimo. Številne kulture pričajo o njem, mnogo ljudi se je odrešilo svoje pristranskosti, da bi odstopilo prostor nepristranski, živi, božanski duši, ki je v vseh nas. Tudi danes vabi klic prebujenja, toda ljudje so še vedno zapredeni v snov, ki jim pomeni srečo in jo zato častijo.

Tako je vsak človek že zmlada naravnan tako, da ne sliši glasu duše, da se torej dalje uspava in drži zakonov te materije. Že otroku svetujemo ali pa ga nežno priganjamo in če ne gre zlepa, gre zgrda naj posluša »modrost«, ki mu jo vsiljujejo učne ustanove. Pomisliti pa bi morali, da se prave modrosti, tiste, ki živi v vsakem izmed nas, ne da naučiti, pač pa da se do nje dokopljemo le z notranjim spoznanjem in pravilnim delovanjem. A človek se žene predvsem za svoj jaz, hoče ga prebuditi in ga razvijati in njegova duša še naprej spi. Mnoga bistvena življenjska vprašanja ostajajo brez odgovora, opredeljena kot neuporabna, neresnična, kot sanjarije ali fantaziranje. Človek upa, da jih bo utišal z močjo vzgoje, toda iz njegovega notranjega studenca neprestano vro na dan. Kdo sem? Od kod sem prišel? Kam grem? Ali obstaja večno življenje? Kaj je smrt? Ali je Bog? Materialno usmerjen človek seveda ta sitna, nadležna vprašanja pa če si jih postavlja sam ali mu jih postavlja drugi odganja stran s pomočjo navidezne modrosti.

Mladi so žal prepogosto vpeti v oklep protislovij, ustaljenega mišljenja in čustvenih odzivov, tako da mlado novo življenje uvene pod skorjo navad, interesov, običajev in strahov. V njihovi podzavesti se tako kopičijo napetosti in ko nekega dne izbruhnejo na dan, je treba poiskati metode, s katerimi bi neobvladljivo vendarle še obvladali.

Največkrat je tako mlad človek že zelo zgodaj ob možnost, da bi se lahko resnično prebudil. Njegova duša ogluši in njegov zemeljski jaz se ujame v sanje. Včasih se zgodi, da ga kaj prestraši, tako da se kot Čuang Ce vpraša: »Ali sem to jaz ali pa je v meni nekdo drug?« Toda življenje gre dalje in »jaz« dela dalje, gluh za glas duše, ki se trudi, da bi pokazala novo življenjsko pot. Tako človek zadovoljno sanja o blagostanju, sreči, miru, dobroti, ljubezni, Bogu, duhovnosti in inicijaciji. Še dalje prebiva v svojem malem svetu sebičnosti, osamljenosti in negotovosti. Izkuša vsa protislovja in jih sprejema, ker je pač tako in nič drugače. Toda bivanje v polju, polnem nasprotnosti, mu povzroča napetosti, ki se jih bo enkrat moral znebiti.

Objektiven zmore biti le človek, ki zavestno prostovoljno ugaša svoj jaz, da bi tako ponudil prednost božanski duši. Polagoma začne prepoznavati in zaznavati božansko resničnost, izkuša tudi edino pravo življensko vodilo. Ker so njegovo mišljenje, občutenje in delovanje osvobojeni ciljev, naravnanih na jaz, lahko zgradi most do novega življenja. Mislimo na takšno objektivnost, ki pomeni človekovo sposobnost, da resnično sliši in vidi, opisi za človeka v takem stanju pa govorijo o prebujenem, o ponovno rojenem.

Nenehno nas spremlja božanska možnost, ki kot speče počelo skrito leži v našem srcu, ko pa se enkrat prebudi, razpre vrata prave naše biti. V plemenitem in pravem pomenu besede zmore človek objektivno misliti in delovati, saj se njegovo bistvo hrani z nesmrtnim življenjem. Ko se prebujenje končno zgodi, začenjamo spoznavati, kako omejeno je naše življenje, kako smo vkleščeni v mnoge podzavestne napetosti, ki neprestano delujejo na nas, nas vodijo in ženejo. Tedaj se v nam prebudi želja, da bi iztopili iz stanja pristranskosti, da bi dosegli duhovno svobodo. Za hojo po taki poti je potrebno uvideti, da je naša vsakodnevna resničnost za prvotno božansko dušo le iluzija, da je zanjo le navidezna.

Vplivi iz podzavesti, pa ta uvid vedno znova zatemnjujejo s svojimi sencami. Kdor bi jih rad odgnal, bo moral ugotoviti, da se mu vsiljujejo le še z večjo ihto. Kajti prek našega astralnega plašča, to je tistega dela zavesti, ki določa mišljenje, voljo in ravnanje, upravljajo z nami. To se dogaja zlasti med spanjem, ker je naša zavest takrat razcepljena. Del zavesti, naravnan na grobo materijo, ostaja na materialni strani, bodisi dejaven bodisi nedejaven.

Drugi del zavesti odide z astralnim telesom, ki med spanjem iztopi iz fizičnega telesa. Ker je naše mentalno telo največkrat še zelo malo razvito, je naša zavest v spanju malodane povsem v rokah astralne zavesti. Tako ima prosto pot: preplavi našo zavest in izrine razvijajoči se vpogled in čisto hrepenenje. Takšno telesno spanje ni treznost duše, kot tudi zaprte oči ne pomenijo pravilnega videnja. Nasprotno, med spanjem se človek še tesneje povezuje z navidezno resničnostjo zemeljskega bivanja.

Žarišče naše astralne zavesti leži v vranično-jetrnem sklopu, točneje rečeno, v sončnem pletežu-plexus solaris (»kleti«), ki pri večini ljudi usmerja in določa vse njihovo početje. To pomeni, da prvenstveno živijo iz svojih naravnih želja in nagonov, pa če so njihova srca in glave še tako kultivirane in je denimo njihovo srce še tako pretanjeno in njihov možganski sistem mentalno še tako dejaven. Že od padca dalje ostaja prahrepenenje duhovnega počela zaprto za debelimi zidovi samozavesti, za duhovni razvoj pa ni prostora. Sile prividnega življenja in samopotrjevanja, predvsem pa mnoge napetosti iz nepredelane preteklosti se odražajo prek sončnega spleta. Kdor bi se jih želel osvoboditi z istimi silami, ki ga držijo v ječi, bo moral ugotoviti, da na ta način svoj zaporniški zid le še krepi.

Če naše hrepenenje po jasnem umevanju in po čisti, nepristranski zavesti ne izhaja iz čistega srca, bo človeka skozi njegovo življenje vodil blodnjavi krmar.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com