Piše: Aurigo

Priznati moram, če sem še pred kratkim z velikim navdušenjem pisal o svojih potovanjih in zmajevih črtah, me je sedaj popadlo malodušje. Nabralo se je pisanje za tri dolge tekste in to je eden izmed njih. Poleg namere, da objavim tukaj tri do pet poglavij življenjepisa velikega Lorda Darme Gampope. Po zadnjem velikem potovanju imam občutek kakor, da nimam več potrebe po mojem odkrivanju odkritega. Želel bi končati. Naj bodem torej v tem pisanju teksta Po Koroški od zmaja čimbolj kratek in jedrnat.

V mesecu juliju me je dobesedno spet prijelo, da obiščem to svojo avstrijsko Koroško. Kar vleklo me je tam. Dobesedno potegnilo. Kot domotožje. Ko sem se znašel sredi tiste koroške pokrajine, me je prijelo, da bi se ulegel na to zemljo, na njej zaspal ter se spojil z njo. Tako domača mi je bila. Kakor, da sem nekoč, neke dneve, bil že na njej. Dva razloga sta obstajala za ta ponovni obisk. Prvi je razlaga Pogačnikove pomena gore Sternberg. Drugi razlog je moja učiteljica. Ob priliki mi je povedala, da je tam preživljala počitnice. Njen mož pa se ukvarja s pajkovo mrežo. Nekaj dni pred obiskom sem naletel tudi na poganskega boga Belina, gre za predkrščanskega boga, ki predstavlja Sonca. Belina (Belenos) nekateri povezujejo tudi s Kersnikom.


Ah še prej - ne morem mimo moje predpriprave v avtomobilu. Pred tem časom sem končno dobil zgoščenko Gibonnija s prvimi hiti. Pesem, ki je tako privlekla na zgoščenki sem slišal pred kakšnim letom dni po radiu, ko sem se peljal iz tržiških mineralov. Ob poslušanju so mi privrele solze same na plan. Priznati moram, da te pesmi nisem slišal vse do letošnjega meseca maja v rojstnem kraju. Skoraj eno leto. To jutro okoli šeste ure, pred Kranjem poslušam ponovno pesem Ovo mi je škola, ki gre nekako takole:

Ovo je mi škola, i drugi puta ču pametnije.
Jer fališ mi do bola, i znam , da biče još bolnije.
jer vsaka ljubav nova, ruši vjeru u tebe……

…..jer su osveta i ponos,
dvije sestre blizanke,rođene u ponoč,
jedna malo prije, a druga kasnije.

AKO IKAD VRATIM VJERU U TEBE,
I onda lažna nada nikne za mene,
NA POLJIMA OD SNOVA NE PUŠTA SE KORJENJE,
ovo mi je škola
I drugi puta ču pametnija……

Ko sem prvič slišal ta komad, nisem pomislil, na nobeno tako imenovano med osebno ljubezen. Ampak na ljubezen do Zemlje. Do človeškega življenja na tej zemlji. Na življenje na poljih od sanj ali poljima od snova na tej Zemlji. Ko mislimo, da nekaj vemo, se za neke stvari gonimo, a v bistvu nič ne vemo in naš trud je zaman.
Atmosfera se ob tej pesmi v avtomobilu vzdigne. Joyful. Do končne blaženosti me pripelje naslednja Gibonnijeva pesem z zgoščenke: Projdi vilo.

Projdi vilo, mojim vesom,
nizka dene, od srca mog,
ljubav išče. Ljubav išče tijelo jako,
nosi vrijeme od želje moje,
nosi vrijeme od želje moje,
Aaaaaaaaaa, projdi vilo, s svojim tilom ……..

Ko zraven te pesmi poješ in dobesedno zakričiš eksplodiraš ta Aaaaaaa iz pesmi iz svojih ust, malo počistiš svojo energijo in svojo čakro. Ja, glas. Nekateri pravijo, da se vsaj osemdeset odstotkov ljudi ponovno reinkarnira predvsem iz telesno čutnih potreb. Ali seksa po domače, telesna sla, meseno poželenje ali še kako drugače. Naj bo ta za uvod, a že vidim, da ne bom kratek. V jutranjih urah se ustavim pod Špikom. Tudi to bo potrebno enkrat obiskati, raziskati, ali gre res tam za pogansko svetišče. V Gozdu Martulju srečam Voščenko. Čez Korensko sedlo do Beljaka. Do prve točke, ki sem jo zgrešil zadnjič. Unterfederaub ali Pod vetrovom (1). Majhna cerkvica, nad njo pa ruševine gradu. Nič ni energetsko čutiti. Čez grad teče Navpična Mihaelova črta. Odpeljem se naprej do Brnce ali Fürnitz (2). Pomožna črta. Nad vhodom na pokopališče imate simbol. Nič kaj odprto. Naprej do Bekštajna ali Finkenstaina (3) in še do Zagorice (4). Na začetku Bekštajna srečam možakarja, ki sprehaja psa. To je kakšna 2 km od cerkve v Zagorici. Ali ste pomislili, to srečanje je bilo naključje? Čez cerkev pokrito s skodlami v Zagorici teče pomožna zmajeva črta. Cerkev je kakšnih 100 do 150 metrov oddaljena od naselja. Ko se vračam nazaj srečam ponovno možakarja, ki je vodil psa. Stanuje v novo zgrajeni hiši izpod cerkvice.

Bekštajn, cerkev svetega Štefana leži na manjši vzpetini nad naseljem. Črta rahlo deluje. Začne rahlo naletavati dež. Spregledam Faak am See. Zato zavijem nazaj proti Ratnitzu ali Ratenče na hribčku nad naseljem Podgorje (5) ali Pogoriach, stoji romarska cerkev Marije. Zdravilna. Iz napisa pred vhodom je razbrati Kirche Heilige, in letnice: 1268, 1414 ter 1654. Vse cerkve, ki so zgrajene pred letom 1500 lahko označim za nekaj posebnega. Rahlo je čutiti energije. Preko cerkve teče Nikolajeva črta. Iz doline fotografiram še ruševine gradu Altfinkenstein, čez grad teče pomožna zmajeva črta. Bače (6) ali Faak am See. V trgovini kupim sir Sirius in se odpravim proti cerkvi. Cerkev je vredna ogleda z lepimi freskami. Ob cerkvi je kamp in za tisto deževno julijsko vreme je v kampu kar precej turistov. Ni kaj čudno. Pomožna zmajev črta je odprta in deluje. Prijetno je taboriti na takšnem mestu.

Naprej, naprej. Do Podravelj (7) ali Föderla. V tem kraju se uščije iz neba kot iz škafa. Čez cerkev teče Jurijeva zmajeva črta. Zelo, zelo blizu je sečišče vseh zmajevih črt. Iščoč goro Sternberg (8), po kateri je Pogačnik povzel, če se ne motim, šestkrake zvezde za slovenski grb, naj bi bilo v preteklosti znano pogansko svetišče. Kakor razlaga naj bi bila gora pomembna za Slovence. Zdi se mi, kaj pa ni pomembnega za Slovenca na tej Koroški. Vzpenjam se proti Zvezdni gori. Na poti me pričakajo kapele, ki so poslikane z novodobnim arhangelom Mihaelom. Menil sem, da bo to svetišče na zvezdni gori zaprto, a glej ga zlomka. Čudež. Pred gostilno polno avtomobilov in cerkev svetega Jurija je odprta, saj imajo v njej mašo. Cerkev deluje. Na cerkvi je letnica 1586, čeprav mislim, da je bila zgrajena že poprej. Na zadnji strani vzidani rimski nagrobnik. V preddverju pa ima cerkev fresko, sklepal bi, da je to Marija, ki drži črnega Jezusa Kristusa. Čez cerkev teče Jurijeva zmajeva črta. Glavni oltar ima kar lep kip svetega Jurija. Zdi se mi bolj moderne oblike, vendar mi fotografije zaradi svetlobe ne uspejo najbolje. V cerkvi so še ohranjene slike križevega pota v slovenščini. Ena izmed njih je Jezus tolaži jeruzalemske žene. Na sliki je Jezus, ki nosi križ. Le kako je še ob tem našel čas za tolažbo jeruzalemskih žena. Nekoč bo potrebno malo pobrskati po literaturi in obelodaniti to razmerje med njim in jeruzalemskimi ženami. Tudi prt na stranskem oltarju ima slovenski napis: Sveta Marija prosi za nas. Tudi prav čudno sliko svetega Jurija, svojega zmaja zabada na nebu, pod njim pa posvetilo o nekem Urbanu. Tip leži pod zvonom.

Na zemljevidu je narisana, da obstaja cerkev v manjšem naselju Damtschach (9), ki jo zaman iščem. V resnici gre za manjši dvorec, ki je privatna lastnina. Križ na vratih dvorca vse pove. »V tem znamenju boš zmagal.« Dvorec v Damtschachu leži točno na navpični Mihaelovi zmajevi črti. (glej sliko: Damtsch).

Naprej do Osojskega jezera. Še poprej obisk cerkve v Umbergu (10), čez katero teče pomožna zmajeva črta. Nato se nepričakovano ustavim tudi v Köstenbergu (11), pri cerkvi, ki kraljuje nad cesto. Zunaj pred cerkvijo imajo vaško veselico. Cerkev je vredna ogleda, saj je znotraj lično urejena. Kipi in slike odkrivajo vse. Tudi tukaj imajo kip Arhangela Mihaela. Čez velik hrib, pa čez malce makadama do vrha nad Osojskim jezerom. Ustavim se na vrhu, kjer med gospodarskemu posestvu leži v kraju Tauern (12) kar mogočna cerkev. Čez njo teče Jurijeva črta. Črta ni odprta, je pa kar prijetno. Efette. Osoje (13) ali Ossiach. Ob Osojskem jezeru leži cerkev z nekdanjim benediktanskim samostanom. Ustanovljenim v 11. stoletju. Cerkev je zelo bogata, a zdi se mi zelo okinčana. Sedaj, čez poletje v njej poteka Koroški festival, z znanimi evropskimi izvajalci resne glasbe. Črta je odprta. Energija je mehka. Prijetna mehkoba. Kakor tisti zeleni mah izpod smrek. Potrebno je priznati, da so ti menihi benedktinci nekaj vedeli. Me pa vse bolj zanima, kako so določali položaj za postavitev svojih samostanov. Kdo je šel prvi. Ora et labora. Črta ne teče čez cerkev, ki je bogata z oltarji in so sedaj v njeni koncerti z evropskimi kalibri, ampak gre čez samostan. Čez notranji glavni vhod in nato vodoravno naprej na tisto sončno uro. Čez samostan poteka pomožna zmajeva črta. To je najmočnejša črta, na kateri sem bil tisti dan. Morda deluje energetsko močnejše tudi zaradi bližnje vode oziroma jezera. Ko se popoldne vračam nazaj se ustavim še v Moosburgu (14), čez grad teče pomožna zmajeva črta. Mesto pa ima cerkev svetega Mihaela, vendar ne morem določiti črte na zemljevidu. Ustavim se še pred cerkvijo v Sopotnici (15), malo pod njo, pri znamenju gre Marijina zmajeva črta. Nikoli se nisem imel časa ustaviti pri njej. Danes je bil čas za to.

Preden se pripeljem v Tržič, mi v Podljubelju zaide pogled na to koncentracijsko taborišče. Na to enoto velikega nacističnega pekla Mathausen. Ko sem se pred letom dni ustavil v tem kraju, da malo počistim stvari, mi je oko na izmed tabel v taborišču. Določilo je taborišče. Del zgodbe iz moje poprejšnje reinkarnacije. Pred tem sem imel določene sanje, a pustimo to za Veliko pot. Za ljudi, ki ne verjamejo v reinkarniranje.

Nazaj grede se ustavim še na Brezjah, pri naši Mariji pomagaj. Čaka me lepo presenečenje. V kapeli dobesedno vibrira od vibracij. Zrak je gost in po njemu se pretaka energija. Zgostline. Dobesedno in skorajda neopisno. Podobne zgostline, ampak v manjši intenziteti je včasih začutiti zjutraj tam od 3. do 6 ure zjutraj. Mislim, da še nikoli Brezje ni toliko delalo kakor tisti dan. Ta dan sem obdelal 16 energetskih točk. Mnogo za en dan, a malo za celo življenje. Čez par dni grem preverit, kdo čisti tisti prostor. Mislim, da sem ga ujel, kdo čisti ta sveti kraj. Vendar čez par dni energija ni toliko močna. Čez kakšen mesec ponovno obiščem Brezje in tudi sedaj ni bila tako močna energija, kakor tisti dan. Vsaj pol manj je bilo energetsko čutiti. Ob tem obisku opazim, da je nad kapelo še strop. A pomenu tega stropa drugič, kaj kmalu. Pred kratkim sem dobil mail od neke Sabine. Pravi mi, kako ji je delala cerkev svete Foške, v Istri pri Balah, ko je meditirala. Povsem ji verjamem. Tukaj sem zato dolžan podati neko pojasnilo o energetskih črtah. Zemeljske zmajeve črt energetsko delujejo odvisno od različnih pogojev. Ne delujejo vsaki dan z enako močjo. In ne delujejo z enako intenziteto ali močjo na vsakega človeka enako. Za Foško celo sumim, da bolje dela na ženske. Potem je še pogoj, komu kakšna črta, bolj leži. Velikokrat celo pomislim, da se mati Zemlja preko nas malo napaja, smo kot prevodniki, da malo sprožimo določene procese. (To je kakor v filmu Matrica.) A pomembno je edino, da začutiš. Ena od variantnih podob o bogu Mitri govori tudi, kako nosi na svojih ramenih bika. Bistvi je to, da ga drži za zadnje noge in vleče bika za seboj. Na severu gre noter, na južnem zemeljskem polu gre duša ven. A o tem tudi drugič, če bo še čas. Nekaj bo morda povedano o dojemanju in vprašanju energij, v moji veliki poletni pot, ki je povezana z avstrijsko Koroško in vprašanjem pokristjanjevanja Slovencev v 9. Stoletju, tudi narodno karmo Slovencev. Ali kakor bi rekli Tibetanci. Vse je energija. Manifestacija energije. Nisi ti. Tvoj racio. Ali tvoj ego. Je samo energija. Ki pa izvira od prvobitnega.

Key words: ley lines, Caranthia, Sternberg, Zvezdna gora, Osoje, St. George, sveti Jurij, st. Michael.

Gledam knjigo o Mesijanstvu v Om ŠHIVI. Potem obrnem poglavje o Judi Iškarijotu. V rokah držim to knjigo in pogledam nasledno knjigo Tibetansko knjig

(Torej se bo zgodilo ponovno srečanje preko Tibetancev)
Pogledam naprej drugo knjigo O Tubetanskem zdraviteljstvu. Prevod Damjan Plut. Leto februar 2005. Zanimivo Paliputra.

Mislim, da še nikoli Brezje ni toliko delalo kakor tisti nedeljski dan.

Na brezju šele sedaj opazim v pesmi nosnsens zdaj jezik svoj