Združeni narodi so 16. september razglasili za mednarodni dan varstva ozonske plasti. Na ta dan leta 1987 je bil namreč sprejet montrealski protokol o snoveh, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč. Protokol zavezuje države podpisnice k zmanjševanju in preprečevanju emisij ozonu škodljivih snovi in postavlja časovni okvir za izvedbo potrebnih ukrepov, so sporočili z ministrstva za okolje in prostor. Protokol je doslej ratificiralo 168 držav, med njimi tudi Slovenija leta 1990.


Pojavljanje ozonske luknje so prvič opazili sredi sedemdesetih let minulega stoletja. Ozonska plast naj bi se po predvidevanjih vsakih deset let zmanjšala za 2,9 odstotka, pri čemer stanjšanje plasti za odstotek pomeni 1,3-odstotno povečanje ultravijoličnega (UV) sevanja pri tleh.

Ozonska plast se nahaja v stratosferi med 10 in 50 kilometri nad zemeljskim površjem in prebivalce ščiti pred škodljivim delovanjem določenih valovnih dolžin UV sevanja (UV-B žarki). Najtanjša je v pomladnih in poletnih mesecih; v času jeseni in zime na severni polobli se nad Antarktiko pojavi ozonska luknja. Ob odkritju ozonske luknje nad Antarktiko so se ZN odločili oblikovati montrealski protokol.

Zaradi povečane prepustnosti ultravijoličnega sevanja narašča število obolenj za kožnim rakom, zmanjšuje se učinkovitost imunskega sistema, narašča število očesnih obolenj, opažajo pa se tudi različni škodljivi vplivi tudi na živalih in rastlinah. UV-B žarki povzročajo tudi razpad nekaterih materialov - plastike, barv itd. Poleg že omenjenega vpliva na ozonsko plast ozonu škodljive snovi opazno prispevajo še k učinku tople grede, s čimer se dodatno ruši naravno ravnovesje.

Strokovnjaki pričakujejo, da bi se lahko ob izvajanju ukrepov ozonska plast do leta 2050 obnovila na stanje, kot je bilo leta 1970. Po podatkih Evropske okoljske agencije se je ozonska luknja nad Evropo od leta 1979 zmanjšala za približno sedem odstotkov oz. 22 Dobsonovih enot. Če se plast ne bi pričela obnavljati, se bi do leta 2050 njena debelina zmanjšala za polovico in sevanje z ultravijoličnimi žarki se bi podvojilo.

Slovenija je program opuščanja uporabe ozonu škodljivih snovi v skladu s protokolom sprejela leta 1994. Na osnovi tega programa je večina industrije opustila oz. zelo zmanjšala uporabo fluorokloroogljikovodikov oz. CFC-jev (freonov), ki imajo življenjsko dobo v zraku od 45 do 1700 let. Leta 2003 je Slovenija sprejela tudi pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi, ki določa obvezna ravnanja z njimi pri obratovanju oz. rabi, vzdrževanju in razgradnji izdelkov, naprav in opreme, ki te snovi vsebujejo, pravila ravnanja ter druge pogoje za zajemanje in ponovno uporabo ozonu škodljivih snovi ter pogoje za njihovo predelavo in odstranjevanje.

Vir: www.ljnovice.com