Piše: Goran Jeglič

Od začetka je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog. Ta je bila od začetka pri Bogu. Vse kar je nastalo, je nastalo po njej. Beseda je edinorojeni božji Sin.

Bog je ljubezen, ta pa se lahko izrazi le v odnosu z drugo osebo. Zato si je Bog ustvari človeka, da bi nanj izlil vso svojo ljubezen, ustvaril ga je po svoji podobi.

Vsevedni Bog, Stvarnik vsega, ki od začetka pozna konec, je v svoji vsemogočnosti vedel, da bo človek, ustvarjen, da bi lahko nanj izlil svojo ljubezen in slavo, zgrešil svoj namen, torej grešil. Ker pa je Bog svet, pri njem ni prostora za greh. Vedel je, da mu bo vsak človek, ki ga je ustvaril zase, odtujen in nepreklicno kaznovan, saj greh pred Bogom ne more obstati.


Preden je bil ustvarjen svet, je Oče sklenil, da bo poslal svojega Sina na svet, da bi se svet po njem rešil. Sin, ki neskončno ljubi Očeta, je z veseljem sprejel to poslanstvo, da bi vzel krivdo človeštva na svoje rame in plačal ceno zanj, da bi po njem ljudje zopet postali božji otroci.

Danes je ljubezen glavna tema vseh revij in filmov, žal pa je zreducirana na spolnost in kratkotrajno uživanje izgubila pravi pomen. Ljubezen je prava le, če je dokazana. Resnična ljubezen je stvar zaveze med dvema osebama, je večna in se ne ohlaja!

Po Mojzesu je Bog dal postavo in sklenil z Izraelom zavezo. Postava je bila dana, da bi lahko preko njenega izpolnjevanja Izraelci vstopili v oseben odnos z Bogom in v njem ostali. Vendar se je nihče ni mogel držati, tudi danes se je ne more. Zato je vsak človek kriv pred Bogom. Bog pa je že takrat obljubil Novo in večno zavezo, ki jo bo sklenil s človekom. Že po Mojzesu je rekel, da bo obudil moža kot je on in kdor ga ne bo poslušal bo iztrebljen izmed svojega ljudstva.

Ko se je čas dopolnil je Bog poslal na svet svojega Sina. Spočet je bil od Svetega Duha v devici Mariji. Večni Bog se je ponižal in postal kot človek. Ko je prišel čas, da bi bil rojen, zanj ni bilo prostora. Ko se je rodil, so ga hoteli umoriti. Med nami je živel kot človek, nam podoben v vsem. Kot mi je bil skušan z grehom. Ker ni bil Adamov potomec, ampak je bil njegov oče Bog, v njem ni bilo greha in satan v njem ni imel ničesar.

Ko je Bog ustvaril človeka, mu je dal v roke vso avtoriteto nad stvarstvom. Ker pa je nasedel zapeljevanju satana in zgrešil cilj svojega stvarjenja, je njegova avtoriteta prešla v roke satana.

Če bi Jezus, božji Sin, na zemlji grešil le enkrat, nas ne bi mogel rešiti, ne bi več bil sprejemljiv za Boga kot brezmadežna žrtev za greh. Še več, če bi Jezus grešil le enkrat, bi predal vso avtoriteto Boga satanu!

Bog, ki nas neskončno ljubi, je bil pripravljen tvegati vse, da bi lahko dobil nazaj svoje človeške otroke. Ljubezen do človeka ga je gnala z neustavljivo močjo.

Ker je rekel, da je Božji Sin, so ga obtožili bogokletja, njega, ki je resnica, beseda, po kateri je vse ustvarjeno, ki je življenje, po katerem vse živi! Ko so ga obtoževali, jih je ljubil.

Ozdravljal je bolne, izganjal demone, obujal mrtve, ne ker bi si to zaslužili, ampak, ker jih je ljubil. Ko ga je Juda s poljubom izdal, ga je še vedno imenoval »prijatelj«.

Ko je bi Jezus krščen se je pokesal za nas vse. Njemu se ni bilo treba krstiti, izpolnil je vso pravičnost.

Križ je bil največji test njegove ljubezni. Prestal ga je, ker nas je ljubil.

Proti njemu so krivo pričali, ga sramotili in mu pljuvali v obraz, pretepli so ga do nerazpoznavnosti, mu izpahnili sklepe, ga pribili na križ, ki ga je Jezus ljubeče objel in si ga sam nesel na morišče, vendar niso mogli storiti da jih ne bi ljubil.

Njegovo srce je gorelo v ljubezni do Očeta in do človeka.

Njegov um je bil zlomljen zaradi bolečin, njegovo srce strto zaradi krivice, vendar ni nehal ljubiti svojih tožnikov in morilcev in na križu je prosil Boga, da jim odpusti. Na križu je Bog položil nanj grehe vsega človeštva vseh časov. Postal je utelešenje greha, on, ki je bil brez greha in po postavi je bil kaznovan s smrtjo. Grešniki so ga umorili. Preden je umrl, je zaklical z močnim glasom: »Dopolnjeno je!« Kazen za grehe vsega človeštva je bila plačana.

Ko je Jezus postal greh, v njem ni bilo moči, da bi vstal od mrtvih. Vendar je popolnoma zaupal Očetu, da ga bo obudil od mrtvih in ga zopet postavil na svojo desnico v nebesih. Obnovil je zaupanje med Bogom in človekom.

Zate je storil to, česar sam nisi mogel storiti. On je postal greh vsega človeštva, da smo mi lahko rešeni. On je bil ločen od Očeta, da smo mi sprejeti. Nikoli ti več ne bo treba prevzeti odgovornosti za svoje grehe, ker je on prevzel odgovornost in plačal kazen s svojo krvjo. Ti si svoboden!

Cena za naše grehe je plačana, odrešenje je dopolnjeno za vedno. Moramo ga le sprejeti. Jezus je premagal greh vsega človeštva. V nobenem drugem imenu ni odrešenja. Po vstajenju od mrtvih nas lahko sedaj blagoslovi z vsakršnim blagoslovom iz nebes in na nas izlije vso svojo ljubezen. Na široko se je odprl vstop v prisotnost Boga!

Nihče ne more postati pravičen, vsakemu pa je zastonj ponujena pravičnost, ki jo prejmemo v dar od Boga, če verujemo v njegovega Sina, Jezusa.

In to je dobra novica!

Ničesar nam ni treba storiti, milost, ki nam je ponujena moramo le sprejeti. Pravičnost je božji dar, ki nam je podarjen zastonj!

Moramo le verovati v Sina, Jezusa Kristusa!

www.pozitivke.net/article.php/20050905191932136