NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Biblija je iskana, a ne preveč brana   
    nedelja, 11. september 2005 @ 06:01 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * ZabavnoS petimi milijardami izvodov v več kot 2000 jezikih bi morala biti Biblija najbolj brana knjiga na svetu. Vendar ni tako. Po rezultatih raziskave združenja kristjanov v Italiji, Franciji in Španiji so Sveto pismo v resnici prebrali komaj trije odstotki katoličanov. Večina oziroma 80 odstotkov katoličanov pa jih je za Biblijo slišalo le med nedeljsko mašo.

    Raziskava je tudi razkrila, da je 40 odstotkov katoličanov prepričanih, da je evangelij napisal sveti Pavel, 26 odstotkov pa, da je to storil sveti Peter. Za avtorje evangelijev sicer veljajo Matej, Marko, Luka in Janez.

    Vodja Katoliške biblijske zveze škof Vincenzo Paglia je izrazil zaskrbljenost nad rezultati raziskave, ki med drugim še razkrivajo, da je večina katoličanov prepričana, da je Biblija zaprta knjiga, rezervirana za duhovščino, in ni za preproste ljudi.
    www.dnevnik.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.dnevnik.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zabavno

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050911100118585

    Here's what others have to say about 'Biblija je iskana, a ne preveč brana':

    Muslim Peacekeepers To Lebanon? from Lebanon, in the
    to southern Lebanon, in the hopes of lending some credibility to the heavily European forces. [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 02:04 CEST

    Annan to press Israel to lift Lebanon blockade (Reuters) from the deployment
    blockade of Lebanon and discuss the deployment of U.N. peacekeepers when he meets Prime Minister [read more]
    Tracked on sobota, 2. september 2006 @ 05:11 CEST

    Jehovah's Witness Abuse Victims Support & Advocacy Site from rumoured cover-ups
    rumoured cover-ups by faith-based organization, there is a website available that provides support.... [read more]
    Tracked on torek, 5. september 2006 @ 11:14 CEST

    hardcore lesbians
    lesbian threesome clip of lesbians lesbains [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 06:05 CEST

    67 killed in latest Iraqi bombings from least 67 people
    67 people have been killed in a series of rocket and bomb attacks in Baghdad. [read more]
    Tracked on četrtek, 7. september 2006 @ 04:31 CEST

    Biblija je iskana, a ne preveč brana | 40 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 12. september 2005 @ 15:53 CEST
    Glede na diabolično( to je zmedeno, notranje protislovno) vsebino biblije je kar v redu, da jo ljudje NE berejo, saj bi se morala znajti na indeksu mladini nevarnih knjig, v družbi z
    Hitler-jezuitskim "Mein Kampf"-om,
    komunističnimi "znanstvenimi" blebetanji, ipd.
    Utemeljitev:
    Odlomki so vsekakor pozitivni, kot npr. 10 zapovedi in Govor na gori. Toda zapakirani so v demonsko embalažo bibličnega
    "boga" podzemlja, ki po Mojzesu ukazuje grozovite poboje sosednjih narodov, drugovercev, neubogljivih otrok, živali, itd. Seveda resnični Bog Oče-Mati kaj takega ne bi nikoli naredil, saj je po Mojzesu učil nesebično ljubezen, do katere pridemo z URESNIČEVANJEM 10 zapovedi. Kar je napisano v bibliji in položeno Mojzesu v usta, so seveda predstave in blodnje duhovniške kaste, napisane 500( petsto ) let po Mojzesu.Posledice bibličnih blodenj so grozovite! Katoliško-luteransko-pravoslavna babilonska vlačuga je skozi stoletja pomorila na milijone ljudi, vse v imenu nesebičnega boga in temelječ na bibliji. Če bi imela neka politična stranka v demokraciji tak tekst za podlago svojega delovanja, bi bila
    prepovedana oba, stranka in njen "tekst". Da na to vsaj javno nihče niti ne pomisli in se posledično nič ne zgodi, kaže na to, da živimo v SVETOVNI KATOLIŠKI DIKTATURI.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 13. september 2005 @ 14:16 CEST
    Pozdravljeni bralci,

    Bibilija je drugačna od vseh drugih knjig, ker vsebuje ljubeč pouk od Boga. Biblija vsebuje resnice, ki človeka razsvetlijo.Božja načela zapisana v Bibiliji nam kažejo, kako naj živimo, da nam bo to koristilo. Udejanjenje Božjega nasveta, zapisanega v Bibliji pripomore k temu, da smo srečni v zakonu in spoštujemo sami sebe. Če boste udejanili Božjo besedo, boste postali srečnejši človek. Bibilijsko spoznanje nam pomaga najti notranji mir in zadovoljstvo ter nam daje upanje. Pomaga nam razvijati sočuje, ljubezen, radost, mir, prijaznost, vero in druge privlačne človeške lastnosti in človekove vrline. Zaradi takšnih lastnosti lahko postanemo boljši mož ali žena, boljši oče ali mati, sin ali hči, prijatelj prijatelju ali sosed sosedu. Bibilijske prerokbe nam pokažejo kje v toku časa smo. Te prerokbe nam ne opisujejo samo stanja v današnjem svetu, ampak nam tudi pokažejo, da bo Bog kmalu zemljo spremenil v raj. Bog je imel s tem v mislih, da se bo človekova zavest z razvojem spremenila na dobro in da bo človek znal v skladu z božjimi nauki boljše upravljati planet Zmeljo in boljše voditi sebe ter da bo izginjalo zlo s tega sveta. Ta proces pa se je že začel intenzivneje uresničevati v Vodnarjevi dobi.

    V Bibiliji najdete odgovore na vsa vprašanja. Pri branju Biblije niste sami, ob sebi čutite nekoga, ki vas ima rad in vam prav svetuje.

    Bibilijo je najboljše preučevati postopma, tako da se prične s temeljnimi nauki (Hebrejcem 6:1). Sčasoma pa boste mogli prodreti v globlje resnice. Bibilija je knjiga, ki ima avtoriteto. Na njej temelječe publikacije, kot je "Kaj Bog zahteva od nas", vam bodo pomagale razumeti biblijske citate glede različnih tem. Bibilija je zgodovinska knjiga človeštva ter razvoja njegove kulture. V tej zgodbi se ljudje niso vedli samo po božji besedi, temveč so tudi grešili. Na napakah človeštva se vsi učimo. Naša kultura temelji na krščanskem etosu. Vsaka teološka smer ima resnico, ki jo želi sporočiti, in zmote, proti katerim se želi bojevati. Pogosto pokaže teološka smer razmišljanja svoje prave težnje šele ob soočenju z nasprotniki, ki z njo polemizirajo, in ob stvareh, ki jim sama kritizira in zavrača.

    Bibilija je najbolj konkretna konkretnost razumljenja življenja. Bibilijo so preučevali, preučujejo in bodo vedno preučevali vsi veliki duhovi: pesniki, pisatelji, filozofi, znanstveniki in drugi, ki želijo spoznati resnico. Bibilija je vrelec, ki človeka odžeja.

    Živimo v času, ko vstopamo na pot prenove in biblija je most, ki povezuje preteklost in prihodnost. Bibilija nam daje odgovore na izzive resničnosti, pred katere nas postavlja življenje in se moramo z njimi spopadati. Biblija vam bo pri tem pomagala.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 13. september 2005 @ 16:09 CEST
    Sveti spisi, Sveto pismo, je združitev izkušenj ljudi, ki so živeli po zakonu - Stara zaveza in pričevanju o poti naše duše k osvoboditivi - Novi zavezi. V teh svetih spisih najdemo različne oblike sporočil, ki govorijo o poti, po kateri se lahko človek osvobodi. V teh spisih je izčrpno opisano o vseh stopnjah in problemih, ki lahko na tej poti nastopijo, kot tudi njihove rešitve.

    Tak povzetek je naprimer Pridiga na gori, potrebno je prebrati psalme, da bi spoznali, da je psalmist simbolično in povsem pravilno poročal o vseh vzponih in padcih, ki jih popotnik doživi na poti. Seveda so marsikateri stavki zlorabljeni in izkrivljeni in je potrebno biti zelo pazljiv pri tem, da se ne pade v past.
    lep pozdrav in vse dobro,
    Miran


















    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: pozitiva dne torek, 13. september 2005 @ 23:25 CEST
    Slovenske novice - Astro novice, 9.9.2005

    JUDOV EVANGELIJ

    V 90.letih je egiptovski zlatar Hannah ponudil Nikolasu Koutoulakisu, švicarskemu trgovcu z umetninami, raztrgano knjižico - za tri milijone dolarjev. V njej na bi bila zgodnjekrščanska besedila, ki naj bi bila več kot 1600 let skrita v kamnitem futeralu v puščavskem pesku. Največja senzacija je bila, ko so na zadnji strani odkrili jasen zapis v grščini: Judov evangelij.
    V prvih stoletjih po Kristusu so krožili različni spisi, pisma, pridige, ki so jih pripisovali različnim apostolom, med takšna dela spada tudi Tomažev evangelij. Rimska cerkev je v Novi testament sprejela samo štiri evangelije: po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Strokovnjaki se strinjajo, da nobeno besedilo ni bilo napisano pred pričami; tako tudi Judovega evangelija bržkone ni ustvaril Jezusov izdajalec sam. Vseeno je vzbudil zanimanje, saj dvomi o jasni ločitvi na dobro in zlo. Brez Judeževe izdaje oziroma izročitve se ne bi zgodil niti Kristusov pasijon. Je Juda ravnal po naročilu? V besedilu je vsekakor označen kot "pravi učenec". V delu Spis proti krivovercem cerkveni oče Irenej iz Lyona okoli l.180 pred Kristusom opozarja na razkrajajočo nevarnost - na Juda: "On je povzročil razdružitev zemeljskega in nebeškega."
    Odkar se je pojavil rokopis, izziva mnogo sporov in nenavadne zaplete - skoraj kot da bi bil zaklet. Pretrgan je bil na pol, nekaj strani je izginilo, doslej pa še ni niti priznanega prevoda. Nekateri čakajo na pretresljiva odkritja, ki naj bi zamajala temelje Cerkve. Drugačna pričakovanja ima klasični filolog Stephen Emmel: "Najbolj zanimivo bo videti, ali bomo izvedeli teološko premišljen razlog za Judeževo izdajo."


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 14. september 2005 @ 12:56 CEST
    Juda, ki je ponazorjen kot zločinec, v resnici sploh ni bil nepridiprav. Bil je izjemno omikan in inteligenten ter prijeten človek. V krogu učencev-apostolov je bil najbistrejši. Popolnoma je razumel Jezusove želje. Ko so se ostali učenci obotavljali in so si zastavljali vprašanja, je Juda že popoplnoma razumel.

    Ko pa je Jezus dejal: " Moje kraljestvo ni iz tega sveta", je Juda že razmišljal in načrtoval, kako bi kraljestvo uresničil že na tem svetu. Ko je spoznal, da se Jezus z njegovim načrtom ni strinjal, je poskusil obiti pot, po, kateri je Jezus hodil, in na silo uresničiti svoje želje. Razmišljal je: " Če poskrbim za to, da bodo mojega gospodarja ujeli, se bo moral upreti in bo ustvaril kraljestvo Izrael. Potem mora postati središče revolucije.

    Nauk je jasen: Paziti moramo, da ne bi ravnali kot Juda. Kajti večina cerkva in duhovnih skupin si prizadeva vzpostaviti bogovladje na zemlji. To pa je napaka. Pot k Luči vedno prikliče tudi nasprotovanje, tega se mora človek na duhovni poti nenehno zavedati. Ne da se priti k Luči Luči brez nasprotovanja. Upirajoče se sile iz onostranstva v svoji zablodi vedno znova udarijo z vso svojo pretkanostjo.

    Celo Peter, eden najboljših, ki je odreagiral tako ogorčeno: "Tudi če bi moral umreti s teboj, te ne bi zatajil!" (Mr. 14, 31), je moral izkusiti, da je svojega Gospoda trikrat zatajil. To je gola resničnost. In ko je moral Gospod na vrtu Getsemani prebedeti temno uro trpljenja, ni bilo nikogar, ki bi bedel z njim. Našel je svoje učence, ki so spali. Trikrat! "In prišel je tretjič ter jim rekel: Ah, še vedno spite in počivate. Dosti je; ura je prišla. Glejte, sin človeka bo izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo!. Glejte, tisti, ki me je izdal, je blizu." ( Mr. 14, 41-42).

    Ali razumemo to kozmično in mikrokozmočno dramo? Če se nebeško bliža zemeljskemu in tvori omizje, nastane osnovno nasprotje. Dvanajst parov možganskih živcev se ne more odzvati pozitivno, ker spijo. Med njimi je celo Juda, ki nikakor ni slab človek in običajni izdajalec; je najvišje, kar lahko ponudi ta svet nasprotij. Juda ponazarja nagnjenje človeka, da bi se Kristusove Luči poslužil za svoje lastne, sijoče svetovne ideale. To je izdaja, ki je na preži v vsakem človeku!

    To je naša speča zavest. V njej spi Juda. To je situacija v nas, ki terja na Poti veliko budnost. Je pa tudi stopnja, ki se je ne da preskočiti.
    lep pozdrav in vse dobro
    Miran.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 10. oktober 2005 @ 17:07 CEST
    Več kot samo teološka razlaga dogodkov glede Jezusovega
    življenja in njegovega RESNIČNEGA nauka - tako tudi glede
    Jude - je v knjigi: TO JE MOJA BESEDA, JEZUSOV evangelij,
    razodetje, ki ga poznajo vsi pravi kristjani po vsem svetu. Tu Kristus SAM po preroški besedi razloži in poglobi vse skupaj.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 20. oktober 2005 @ 14:33 CEST
    DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE

    IN

    ŽRTEV CERKVE


    --------------------------------------------------------------------------------











    [ Home ] [ Demonska sekta ] [ Biblija na index ] [ Cerkve iz kamenja niso potrebne ] [ Od zibelke do par ] [ Pismo papežu ] [ Intervju s H. M. ] [ Cerkev je za vojno ] [ Papež kapitulira - Kristus ostaja zmagovalec ] [ Spominsko obeležje žrtvam cerkve ] [ Citati "velikih katolikov" o ženskah ] [ Cerkev o Judih ] [ Impresum ] [ Cerkev in kapital ] [ Pet vprašanj papežu ] [ Cerkev in živali ] [ Sprememba ustave ] [ Cerkev in drugoverci ] [ Cerkev in biblija ] [ Cerkev in pravo ] [ Cerkev in pamet ] [ Cerkev in pravice ] [ Cerkev in papež ] [ Cerkev in knjige ] [ Izstop iz KC ] [ Intervju ] [ Odmevi ] [ Cerkveno bogastvo ] [ Korenine tab. ] [ Razni članki ] [ Sodišče in krst ] [ Primat ] [ Smrt papeža ] [ Teol. fakulteta ] [ Izstopna izjava ]


    --------------------------------------------------------------------------------







    Bo prišla Biblija na indeks

    mladini nevarnih spisov?



    Iz vsebine:

    Knjiga, polna nemorale
    in nasilja

    Bi morali katoliški sodniki morilce
    in prešuštnike oprostiti obtožbe

    Predsednik republike
    med Biblijo in ustavo

    Protiustavne poteze Cerkve

    Krvava dediščina Biblije



    Dokumentacija

    neverjetnih dejstev in načinov obnašanja




    --------------------------------------------------------------------------------

    “Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij!
    Pojdite po taboru sem in tja, od vrat do
    vrat in ubijte tudi svojega brata, prijatelja
    in sorodnika! Leviti so storili po
    Mojzesovem ukazu in na tisti dan
    je padlo izmed ljudstva približno
    tri tisoč mož. Mojzes je rekel: Danes
    ste se kot duhovniki zavzeli za Jahveja,
    naj vam danes podeli blagoslov!”
    (2 Mojzes 32, 27)

    In Jahve je rekel Mojzesu:
    Zberi vse poglavarje ljudstva. Natakni jih na kol
    za Jahveja pred obličjem sonca, da se
    Jahvejova jeza umakne
    od Izraela.
    (4 Mojzes 25, 4)

    “So kot brezumne živali,
    ki so že po naravi rojene zato, da jih
    lovijo in pobijajo ... Sramotni madeži so ...”
    (2 Pt 2, 12, o drugače mislečih)


    --------------------------------------------------------------------------------

    Vsebina

    Čas je zrel

    I. Biblija na indeks?

    II. Protiustavne poteze uradnih cerkva

    1. Luthrovi pozivi k morjenju

    2. Svobodi sovražen nauk

    3.Demoralizirajoče posledice

    4. Ustavi sovražna nestrpnost

    III. Zvezni predsednik med Biblijo in ustavo

    IV. Religiozna prisila prinaša davke

    V. Sodnik med cerkveno in ustavno zvestobo

    VI. Krvava dediščina Biblija


    --------------------------------------------------------------------------------

    Čas je zrel

    Doba razsvetljenstva in francoska revolucija sta cerkvi vzeli iz rok orodje za fizično mučenje, toda ideologija, ki je v cerkveni zgodovini vodila do groznih zločinov, je ostala do danes nedotaknjena. Deloma se nahaja v sami Bibliji. Njena pozitivna in etično visoka sporočila - npr. Deset Mojzesovih zapovedi, izjave preroka Izaije in Govor na gori Jezusa iz Nazareta - so uokvirjena z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, z množičnim pobijanjem žensk, otrok in starcev, z genocidom, mučenjem in najgrozovitejšimi metodami ubijanja.

    Dokler se “strankarski program” neke institucije, ki je z njim storila toliko gorja, ne umakne, obstaja nevarnost, da ga ponovno uporabi, ko politične razmere to spet dovolijo. Zato je nujno, da se cerkvene institucije ločijo od nestrpnega in človeka zaničujočega nauka svoje Biblije. Vsako drugo organizacijo s takšnim za človeka protipravnim ozadjem in s tako krvavo preteklostjo, bi v liberalni pravni državi že zdavnaj prepovedali. Doslej so bile cerkve pred tem varne samo zato, ker so privilegirane institucije javnega prava. To pa ni privilegij za širjenje spisov, ki hudo ogrožajo mladino in so sovražni ustavi. In v številnih pasažah Biblije ne gre za nič drugega. Naj nihče ne reče, da ta besedila spadajo v preteklost! V obeh cerkvah poučujejo Biblijo, in to brez omejitve, kot obvezno besedo Boga - vključno z navodili, da je treba ubiti prešuštnike, homoseksualce ali neubogljive otroke, iztrebiti oz. zasužnjiti uporne sosedne narode, mučiti in ubijati živali in še marsikaj.

    Hkrati cerkvene institucije od svojih vernikov terjajo, da božje pravo bolj cenijo kot državne zakone. Po Katekizmu katoliške cerkve: “Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo ... naukom evangelija." (2242). "Vsi verniki", tako beremo naprej, “... so v prvi bojni črti življenja cerkve”. Njihova naloga je, “... da skrbijo za časne stvari in jih urejajo v skladu z božjo voljo ...”. Cerkveno vezani sodniki morajo že dovoliti, da jim zastavimo vprašanje, kakšen odnos imajo do zapovedi tolerantnosti in človekovega dostojanstva nemške ustave, če jim po drugi strani cerkev predpisuje, da morajo brez omejitve spoštovati navodila Biblije kot besedo Boga. Mar taki sodniki lahko izhajajo iz ustavne predstave o človeku, ki predpostavlja svobodno voljo in možnost odločitve po lastni odgovornosti, medtem ko Bog Biblije na široko prikazuje človeka kot marioneto Boga, ki ne more sama določiti svoje usode, temveč je po nespremenljivem sklepu monstrouznega božanstva ali večno prekleta ali večno rešena? Kako lahko na cerkev vezani sodniki zadostijo nekomu, ki mu je cerkev naredila krivico, če pa so dolžni v vsaki situaciji ohranjati skupnost s cerkvijo in se zanjo boriti v prvih vrstah?

    Vse to je pripeljalo do tega, da so državni zastopniki po nalogu Cerkve, stoletja morili drugoverce in sežigali čarovnice. Trenutno to ni mogoče. Toda kaj se dogaja v duši sodnika, ki je odvisen od cerkve, ko pred njim stoji obtoženi homoseksualec? Po Bibliji, ki naj bi bila za sodnika do zadnje pike beseda Boga, je treba take ljudi usmrtiti. (3. Mojzes 20, 13) Ali kako je, če pred na Biblijo vezanim sodnikom stoji morilec, ki je ubil svojega tekmeca? Po Bibliji mora sodnik ugotoviti, da je obtoženec storil prav, ko je ubil prešuštnika. (3. Mojzes 20,10) Pravzaprav bi tega človeka moral osvoboditi. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu “z biblijskimi pripovedmi” odraža prek naše podzavesti. Mogoče Bibliji zvest sodnik pričevanje priče nezavedno presodi nekoliko drugače, da bi svojo juristično sodbo uskladil z globokimi biblijskimi predstavami; morda neopazno spremeni višino kazni ali izkrivi zakon - ne da bi sam opazil, kaj ga sili k temu. Podobno se godi tudi prenekaterim politikom, ki radi govorijo o religiozni toleranci, vendar v praksi misli s tem samo religijsko svobodo svoje lastne cerkve.

    Nihče natančno ne ve, kako zelo mračni napotki tako imenovanega Svetega pisma vse do danes vplivajo na odgovorne v državi in družbi. Nespametno bi bilo misliti, da nas “knjiga knjig”, na katero so nas navajali od mladih nog in na katero nas obvezujejo cerkve, ne oblikuje do globin naše duše. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za “kraljestvo zla” in govoril o atomarnem Harmagedonu.

    Moral je priti čas, ko se bodo ljudje osvobodili duhov krvave knjige, ki je skoraj 2000 izvajala nasilje. Doslej to ni bilo mogoče, ker cerkev države in družbe ni izpustila iz svojega objema, le-ta pa pri mnogih, ki so se na zunaj zdavnaj ločili od cerkvene institucije, še naprej deluje. Po nekaj desetletjih smo prvič v situaciji, ko je ne le mogoče temveč celo zapovedano, da se državo in družbo zavaruje pred senčnim kraljestvom biblijske krvoločnosti in okrutnosti: Svobodnjaška ustava Zvezne republike Nemčije, ki zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva, mladine, svobode in pravne države, ima prednost pred cerkvenimi ideologijami. Čas je zrel, da postanemo dosledni.

    I. Bo prišla Biblija na indeks?

    Da bi uveljavili prednost reda vrednot iz ustave pred indoktrinacijo z navodili iz Biblije, ki so v nasprotju s človekovimi pravicami, se je pred kratkim nekaj staršev mladostnikov prek odvetnika obrnilo na Zvezno ministrico za družino, starostnike, ženske in mladino. Odvetnik je navedel posamezna dejstva:

    Spoštovana gospa zvezna ministrica,

    Imenovani starši bi Vas radi opozorili na spis, ki hudo ogroža mladino in bi radi izposlovali njeno prepoved. Gre za knjigo, v kateri SE poveličujejo komaj presegljiva grozodejstva in nečloveškosti kot da so po volji Boga: genocid, ugrabitev, klanje otrok, žena in starcev, posilstvo, barbarske metode morjenja, krvavo iztrebljanje drugače mislečih, usmrtitev prešuštnikov, homoseksualcev, vedeževalcev in drugih sodobnikov, ki niso bili po volji vladajoče duhovščine. V celotni svetovni literaturi ni knjige, ki bolj zaničuje človeka in je bolj krvava, kot ta knjiga. Gotovo boste pritrdili, da take knjige v največji meri ogrožajo mladino in jih je zato treba umakniti iz prodaje, kar zahteva zakon o širjenju knjig, ki ogrožajo mladino.

    Upam, da ne boste izgubili poguma za izvršitev tega zakona, ko boste izvedeli, v kateri knjigi so te nagovorjene pasaže, ki jih je obenem treba podrobneje pojasniti: V tako imenovanem Svetem pismu. Pri tem ne smemo spregledati, da Biblija v mnogih ozirih vsebuje tudi etične dragocenosti: Mojzesovih 10 zapovedi in Govor na gori Jezusa iz Nazareta, izjave velikih prerokov Stare zaveze in avtentične dele iz opisa Jezusovega življenja. Biblija pa je sestavljena iz mnogih slojev, ki so nastali šele tekom stoletij in bili - večinoma na osnovi burnih diskusij - sprejeti v kanon tako imenovanih svetih knjig. Pri tem ne gre za poročila neposrednih prič opisanih dogodkov, temveč za zapise ustnih izročil. In tudi o tem ni več originalnih tekstov, temveč le prepisi vedno novih prepisov in prevodi prevodov. 1

    Vtekale so nezavedne napake in zavestne ponaredbe, človeške zmote, časovno pogojeno in mitološko in vse to je omogočilo nastanek zbira spisov, ki so očigledno človeško delo, v katerem so sodelovali najrazličnejši duhovni tokovi, ne nazadnje vsakokratna duhovščina. Za Staro zavezo so medtem dokazane različne linije (“Duhovniški spis”, “Jahwist”, različna zgodovinska dela itn.). Za Novo zavezo je koncem 4. stoletja najpomembnejši prevajalec, Hieronim, ustvarjalec prve latinske Biblije (vulgate) priznal, da je bil prisiljen “ustvariti novo delo iz starega, biti takorekoč razsodnik za biblijska besedila, ki so razširjena po vsem svetu” in da se boji, da ga bodo grajali kot “ponarejevalca in verskega zločinca”, ker si je v starih knjigah drznil nekaj dodati, spremeniti ali popraviti”. 2

    Da so še vedno v obtoku krvavi napotki iz zmesi spiritualnega in vse preveč človeškega, je fenomen posebne vrste: Eden od vzrokov je gotovo ta, da veliko ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli Biblije in priporočajo posnemanje. Drugi razlog je v tem, da smo se od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga - pri verouku, in ne nazadnje se otroške duše kujejo s takimi biblijskimi pripovedmi. 3


    --------------------------------------------------------------------------------

    1 prim. vse npr. z Robin Lane Fox, Im Anfamg war das Wort, Legende und Wahrheit der Bibel, 1995; Karl Deschner, Kriminalgeschichte des Christentums, knjiga 3, 1990, str.31 isl.; Robert Kehl, Der Wandel im religiösen Denken, 1998, str. 28 isl.

    2 citirano po A.M.Ritter, Kirchen- und Theologiegeschichte in Quellen, knjiga 1, str.181

    3 prim. k učinkovanju indoktrinacije v zgodnjem otroštvu z biblijskimi pripovedmi npr. Franz Buggle, Denn sie wissen nicht, was sie glauben, 1992, str. 9 isl., 13 sl.


    --------------------------------------------------------------------------------

    Glavni vzrok bi bila lahko še vedno obstoječa moč cerkva, ki jim komajda še kdo verjame - k nedeljski maši pride manj kot 8% prebivalstva - katerih birokracija pa še vedno pritiska na politično odgovorne, kot za časa “ljudske cerkve”, čeprav je današnja cerkev že zdavnaj izgubila ljudstvo in ga še naprej izgublja. Kot je znano, jih letno izstopi na stotisoče. Čas je, da se izvajanje veljavnega zakonskega in ustavnega prava vrši neodvisno od cerkvenega pristanka. To velja toliko bolj, ker gre za besedila, katerih ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino. Cerkve se nasilju ne odpovedujejo prostovoljno, temveč so ga postavile v ozadje zgolj pod pritiskom vse večjega razsvetljenstva in liberalnega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.

    Temu opisu dodajam v imenu staršev, ki jih zastopam,

    predlog,

    da Ministrstvo za družino, starostnike, žene in mladino pri Zvezni kontroli mladini nevarnih knjig ustrezno § 11 odst.2 GjSM vloži zahtevo, da Biblijo, ustrezno § 1 odst.1 GjSM dajo na spisek knjig, ki ogrožajo mladino, dokler so v njej opisana kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna obnašanja ter so vedenja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom, prikazana kot volja Boga ali so bagatelizirana.

    V podrobnostih se ta predlog opira na naslednjo

    u t e m e l j i t e v:

    1. V skladu s § 1 Zakona o razširjanju spisov, ki ogrožajo mladino in medijske vsebine “se spisi, ki so primerni za moralno ogrožanje otrok in mladostnikov ..., vpišejo na seznam. K temu se prištevajo predvsem nemoralni, posurovelo delujoči, k nasilju, hudodelstvom in rasnemu sovraštvu vzpodbujajoči spisi, ki poveličujejo vojno.”

    Po komentarju svetnika ministrskega sveta pri ministrstvu za družino, starostnike, ženske in mladino, dr. Rainer Scholza “so za moralno ogrožanje primerni takšni spisi, ki so po človeški izkušnji sposobni, da škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta. To se sprejme takrat, ko se je bati, da bi zaradi branja moralno vedenje otroka ali mladostnika v mišljenju, čutenju, govorjenju in ravnanju bistveno odstopalo od norm vzgojnega cilja. Vzgojni cilj v naši pluralni družbi vidimo predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo, o katerih obstaja soglasje družbe.” 4



    --------------------------------------------------------------------------------

    4 Rainer Scholz, Jugendschutz, 3. Aufl., 1999, Anm.2 zu § 1 GjSM


    --------------------------------------------------------------------------------

    Kot “posurovelo delujoči” veljajo predvsem takšni spisi, ki so “primerni, da vzbudijo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenje drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo (npr. posebno brutalne predstave o Divjem zahodu ...). 5

    “Spisi, ki vzbujajo nasilje ali zločine so tisti, ki po objektivnem premisleku dopuščajo bojazen, da bodo mladi bralci zaradi sprejemanja zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim dejanjem, ker se jim zdi takšno vedenje čudovito, zgledno in vredno posnemanja.” 6

    “Spisi, ki vzbujajo rasno sovraštvo so tisti, ki z vplivanjem na strasti, zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, javne izjave, kampanje ali celo izgrede proti prizadetim krogom.” 7

    K spisom, ki poveličujejo vojne, gotovo ne štejejo samo tiste predstavitve, ki jih je Scholz zgledno navedel kot “privlačne, mikavne” itd., temveč tudi prikazi množičnih umorov oziroma genocidi, kot da so ta ravnanja po volji Boga.

    V ostalem obstaja po judikaturi in po sklepih zvezne kontrole enotnost, da gre v§ 1 odst. 1, str.2 GjSm samo za “neizčrpen katalog primerov za nadrejeni pojem, ‘socialno etične dezorientacije’ ” (Scholz), tako da lahko tudi spisi z drugimi vsebinami izpolnijo predpostavko za indiciranje. To velja zlasti za kršitve človeškega dostojanstva, kar je treba sprejeti pri prikazih, kjer je “človek degradiran v objekt, predvsem če je postavljen na nečloveško stopnjo.” V citiranem komentarju je med drugim omenjeno pohabljanje, grozote, scene mučenja in drugo. 8

    2. Vse to zadeva številne pasaže Biblije. Naj omenim nekatere primere:

    Če imata mož ali žena v sebi vedežnega duha, morata umreti s kamenjanjem; njuna krvna krivda naj se zgrne nadnju. (3. Mojzes 20, 27)

    Tukaj so vnaprej programirali kasnejše sežige čarovnic. Podobno naj se godi tistemu, ki “govori bogokletno v Gospodovem imenu ” - neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe, položene neposredno Bogu na ustnice:

    “Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja ...” (3. Mojzes 24, 14)

    Kdor tako nasilno ravna s svojimi lastnimi verniki, kot je bilo dovoljeno takratni duhovščini, ta bo do drugovercev, ki bi lahko ogrozili njegov monopolni položaj, še bolj nepopustljivo strog. Tudi za to naj služi bog Biblije:

    “Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš; lahko bi ti postali past, če bi živeli v tvoji sredini! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne in posekajte sveta drevesa.” (2. Mojzes 34, 12 isl.)


    --------------------------------------------------------------------------------

    5 Scholz, n.n.m., op. 5 b

    6 Scholz, n.n.m., op. 5 c

    7 Scholz, n.n.m., op. 5 d

    8 Scholz, n.n.m., op. 5 e


    --------------------------------------------------------------------------------

    Pavel gre celo korak naprej, tako da o drugovercih oz. pripadnikih drugačnih običajev piše:

    “Polni so vsakršnih krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobe ... Vedo, da tisti, ki delajo taka dela zaslužijo smrt ... (Rimlj 1, 29 sl.)

    V kasnejši svetovni misiji katoliške cerkve v Latinski Ameriki so portugalski in španski misionarji ta program udejanili, kar je, po ocenah strokovnjakov, Indijance stalo 10-20 milijonov življenj.

    V 1. pismu Tesaloničanom Pavel podpihuje odklanjanje drugovercev, pa tudi antisemitizem Nove zaveze tako, da piše:

    “Ti so Gospoda Jezusa in preroke umorili in nas pregnali in Bogu niso všeč in vsem ljudem so nasprotni ... Toda jeza je priša nad njih in je prekipela že do vrha.” (1. Tes 2. 14 sl.)

    To je postala duhovna podlaga za Luthrove pozive, da naj zažgejo sinagoge in judovske šole ... “ v čast Gospodu in kristjanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani” 9

    Na Luthra pa se je ponovno skliceval Hitler, ki je zato ustanovitelja evangeličansko-luteranske cerkve slavil kot “velikega moža”, ker “je Jude videl tako, kot jih mi začenjamo gledati šele danes”. 10


    --------------------------------------------------------------------------------

    9 Von den Juden und ihren Lügen, knjiga 8, str. 88 isl.

    10 cit. po Friedrich Heer, Gottes erste Liebe, 1967, str. 380


    --------------------------------------------------------------------------------

    V duhovnem nasledstvu biblijskega antisemitizma je nato evangeličanski deželni škof Sasse spričo kristalne noči (Reichskristallnacht) hvalil oba, Luthra in Hitlera :

    “10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, v Nemčiji gorijo sinagoge. Nemški narod s tem krona ... od Boga blagoslovljeni boj “Führerja” za popolno osvoboditev našega naroda ...”. 11

    Filozof Karl Jaspers je o Luthru zapisal: “Hitler je natančno izpeljal njegove proti Judom usmerjene pozive.”12

    Citirane pasaže iz Stare in Nove zaveze pa pri tem nikakor niso bile edina mesta, v katerih je moč najti ideologijo za dovoljen genocid nad drugoverci. Čeprav se ena glavnih zapovedi Mojzesovega dekaloga glasi: “Ne ubijaj!”, so pisci Biblije iz Jahve-ja naredili vojnega boga, ki neobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju.

    “škodujte Madiancem in jih tepite” (4. Mojzes 25, 17)

    je še najnedolžnejši primer. Bog, o katerem je tukaj govora,

    “bo požrl njemu sovražne narode. Zdrobil jim bo kosti in jih uničil z mečem.” (4. Mojzes 24, 8)


    --------------------------------------------------------------------------------

    11 Sasse, v predgovoru njegove knjige “Martin Luther über die Juden: Weg mit ihnen!” 1938

    12 Jaspers, Der philosophische Glaube angesichts der Offenbarung, 1962, str. 90


    --------------------------------------------------------------------------------

    Tudi v 2. Petrovem pismu najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem:

    “So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, ... sramotni madeži so ..." (2. Pet 2, 12 sl.)

    Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski sli, ki jo podtikajo Bogu:

    “S krvjo prepojim svoje puščice, in moj meč naj žre meso, s krvjo ranjenih in ujetih, iz glav prepirljivih sovražnikov.” (5. Mojzes 32, 42)

    Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze.

    Tudi ostudne vojne zvijače naj bi potemtakem bile po volji Boga:

    “Ko se približaš mestu, da bi se boril, mu najprej ponudi mir! Če ti miroljubno odgovori in ti odpre, ti bodi vse ljudstvo, ki se najde v njem, podvrženo davku in tlaki. Če pa noče s teboj skleniti mir, ampak hoče s teboj voditi boj, ga oblegaj! In če ti ga Gospod, tvoj Bog, dá v roké, pobij vse moške v njem z ostrim mečem! Le žene in otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem, zapleni zase in lahko uživaš plen svojih sovražnikov, ki ti ga je dál Gospod, tvoj Bog!” (5. Mojzes 20, 10-14)

    Predpisi Ženevske konvencije spričo takih navodil delujejo kot odvečna humanitarna neumnost. Priporoča se tudi naslednje:

    “Mojzes je govoril z ljudstvom in rekel: ‘Oborožite izmed sebe može za boj proti Madiancem, da izvrše Gospodovo maščevanje nad njimi ... Šli so v boj zoper Madiance, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in pobili so vse moške. Poleg drugih, ki so jih pobili, so ubili tudi medianske kralje ... in Izraelovi otroci so ujeli medianske žene in njihove otroke. Vso njihovo živino in vse imetje pa so ugrabili in požgali vsa mesta, kjer so prebivali in vsa šotorišča ... Mojzes pa se je razsrdil nad vojvodi vojske ... in jim je rekel: ‘ Zakaj ste vse žene pustili pri življenju? ... zdaj torej pobijte vse dečke med otroki in vse ženske, ki niso device. Vsa dekleta pa, ki so še nedotaknjena, pustite pri življenju zase.’ ” (4. Mojzes 31, 1 isl.)

    Serijo okrutnosti lahko poljubno nadaljujemo, npr. z naslednjimi citati:

    “Samarija bo opustela, ker je neposlušna svojemu Bogu; naj padajo pod mečem, njihove majhne otroke naj uničijo, njihove noseče žene razparajo.” (Ozej 14, 1)

    “Tedaj se je vnel Gospodov srd nad Izraelom in rekel je Mojzesu: 'Vzemi vse voditelje ljudstva in jih ob soncu obesi pred Gospodom, da se odvrne Gospodov srd od Izraela!' In Mojzes je velel Izraelovim sodnikom: 'Vsak naj usmrti svoje ljudi, ki so se vdali Baal-Peoru.'" (4. Mojzes 25, 3 sl.)

    “In glej, prišel je mož izmed Izraelovih sinov in privedel med svoje brate Madianko ... Ko je to Pinhas videl ... se je vzdignil iz občinstva in vzel sulico v roko ter šel za Izralcem v mali prostor in prebodel oba, izraelskega moža in ženo skozi telo.” (Mojzes 25, 6 sl.)

    “Tedaj je mož zgrabil svojo priležnico in jim jo je pripeljal ven. Lotili so se je in se z njo pečali vso noč do jutra ... Ko je njen gospodar zjutraj vstal in odprl hišna vrata ter stopil ven ... glej, je njegova priležnica ležala pred hišnimi vrati ... Ogovoril jo je: Vstani! Pojdimo! Pa ni odgovorila. Tedaj jo je položil na osla in se odpravil ter šel v svoj kraj. Ko je prišel domov, je vzel nož, zagrabil svojo priležnico ter jo razkosal po udih na dvanajst kosov in jih razposlal po vseh Izraelovih pokrajinah.” (Sod 19, 25 sl.)

    “Brž ko je pismo prišlo k njim, so prijeli kraljeve sinove in jih pomorili, vseh 70 in njihove glave položili v košare in jih poslali Jehudu v Jesrel. In ko je prišel sel ter mu javil, da so prinesli glave kraljevih sinov, je rekel: 'Zložite jih do jutri na dva kupa pred vrata ...' " (2. Kr 10, 7 sl.)

    “Sisera pa je peš pribežal v šotor Jahele ... Jahela mu je rekla: 'Vstopi, moj gospod! Vstopi k meni in nikar se ne boj!' ... Jahela pa je tedaj vzela klin od šotora in kladivo v roko, stopila tiho k njemu ter mu zabila skozi sence klin, da se je zarinil v zemljo. On pa je bil utrujen in je globoko zaspal. Tako je umrl.” (Sod 4, 17 isl)

    “Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti oba, prešuštnik in prešuštnica ..." (3. Mojzes 20, 10)

    “Če kdo leži pri moškemu kakor pri ženski, sta oba storila gnusobo; morata umreti oba.” (3. Mojzes 20,13)

    “Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; ...” (5. Mojzes 17, 12

    “Ako ima kdo upornega in neposlušnega sina, ki ne posluša očetovega in materinega glasu in ju ne uboga, tudi ko ga kaznujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom kraja in naj rečeta starešinam mesta: 'Ta najin sin je uporen in neposlušen, ne posluša najinega glasu in je zapravljivec in pijanec. Naj ga vsi ljudje njegovega mesta kamenjajo, da umre ...' ” (5. Mojzes 21, 18 sl.)

    Od časa do časa ima človek vtis, da je preroku, ki je človeštvu oznanil Deset zapovedi, ubijanje samo sebi namen in se celo opaja nad prelivanjem krvi med lastnim narodom. Kot kazen za ples okoli zlatega teleta naj bi zaukazal:

    “Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij, pojdite po taboru sem ter tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije tudi svojega brata, prijatelja in sorodnika!” Leviti so to storili, kot jim je rekel Mojzes in tisti dan je padlo izmed ljudstva 3000 mož. (2. Mojzes 32, 27 isl.)

    In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča:

    “Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)

    Obe cerkvi tako učita vse do danes. Leta 1965 je najvišji gremij katoliške cerkve v obliki II. Vatikanskega koncila v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih deklariral naslednje:

    “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili,pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo. (2. Tim 3, 16-17 grš.)

    V do danes veljavnem Katekizmu katoliške cerkve se temu primerno glasi:

    “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige je inspiriral Bog (krepko po podpis.) in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana ... Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Misel, da bi zavrnili Staro zavezo, ker jo je Nova razveljavila, je cerkev vedno odločno zavračala.” (121 in 123)

    In za Evangeličansko-luteransko cerkev še vedno velja primerno njihovemu najpomembnejšemu spisu o izpovedovanju vere, “konkordijski formuli”:

    “Verujemo, učimo in priznamo, da so edino (enotno) pravilo in smernica, po kateri naj se obsodi in sodi hkrati vsem naukom in učiteljem, samo preroški in apostolski spisi Stare in Nove zaveze, kot je zapisano: ‘Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji poti’. Ps 119. In Pavel: “Če bi angel prišel z nebes in drugače pridigal, naj bo preklet, Gal 1.”

    3. Ne gre torej za zgodovinska besedila iz davno preteklih časov; gre predvsem za predpise, ki so še danes veljavni in za praktike, ki so prikazane kot volja Boga, a štejejo med hud kriminal.

    Po teh priporočilih se ravnajo še danes. Pred kratkim umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989 leta, v opravičilo za genocid nad narodnostnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal:

    “Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja ... Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.”

    Kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče spejme brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine, ki izhaja iz tega.

    Biblija v mnogih pasažah, od katerih so v tej prošnji navedene samo nekatere, ne izpolnjuje samo ene, temveč vse v § 1 S.2 GjSM zgledno navedene in na začetku komentirane značilnosti spisa, ki ogroža mladino: "Primerna je za moralno ogrožanje," ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih ustave. "Posurovlja," ker prebuja surove instinkte in je primerna, da ob usodi in trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelo, osebno mišljenje, ali ga intenzivira kot v tej zvezi citirani komentarji omenjene “brutalne predstave Divjega zahoda". To je knjiga, ki “vzpodbuja k nasilju in zločinu”. Podpihuje mržnjo do drugovercev, prav posebno do Judov. V zastrašujoči meri vedno znova krši človeško dostojanstvo. 13


    --------------------------------------------------------------------------------

    13 prim. z Buggle, Denn sie wissen nicht, was sie glauben, 1992, str.21 isl., kakor tudi Karlheinz Deschner, Kriminalgeschichte der Kirche, knjiga 1, str. 71 isl.


    --------------------------------------------------------------------------------

    4. Spričo hudo kriminalne vsebine citiranih pasaž nedvomno odpade tudi verski privilegij § 1 odst.2 št.1 GjSM.

    Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo še krepi. Če "Sveta knjiga" priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje prag oviranja podobnih grozodejstvev. Kdor to dovoljuje, ta naj potem tudi prizna, da jemlje v zakup, da se bodo nekega dne, ko bodo politične razmere to spet dovoljevale, ponovno delala nasilja v imenu Biblije.Z ustavo je to popolnoma nezdružljivo - razen, če hočemo Biblijo postaviti nad ustavo. A to bi morali potem povedati, če protislovja vrednot nočemo soočiti s prepovedjo, ki varuje mladino pred knjigo, ki nasprotuje človeškim pravicam in ustavi.

    Tudi morebitno oporekanje, da se citiranih okrutnosti danes ne potrjuje več, odpade spričo zgoraj omenjenih cerkvenih naukov, ki imajo Biblijo še danes brez pridržka za obvezujočo sestavino svoje verske dobrine.

    5. Dolžnost države pri ščitenju mladine (čl. 5, ods. 2 ustave) in za ustavi zvesto vzgojo otrok (čl.6 ods. 2 ustave), odgovornost države za sporazumevanje med narodi (čl. 9 ,ods. 2 ustave), za prepoved ofenzivnih vojn (čl. 26 ustave) in predvsem dolžnost države za zaščito življenja in pravice za svoboden razvoj osebnosti (čl.2, ods. 1 ustave) terjajo od Ministrstva za družino, starostnike, žene in mladino, da sproži ustrezno zahtevo za prepoved Biblije, dokler so v njenem besedilu omenjene in temu primerljive pasaže. 14

    Ta dolžnost zaščite na strani prizadetih je tudi subjektivna pravica do zaščite. 15


    --------------------------------------------------------------------------------

    14 prim. o tej dolžnosti zaščite npr. Klein, Die grundrechtliche Schutzpflicht, DVBl. 1994, 489 isl., ki po zgodovinskem pregledu dogmatskega razvoja ustavnih pravic od samo obrambnih pravic do funkcije “objektivnega vrednostnega reda” in “organizicijskega oblikovanja in oblikovanja postopka” ugotavlja: “K imenovanim objektivno-pravnim vsebinam ustavnih pravic je končno stopila dolžnost države, da prevzame v svojo zaščito ustavno pravo zaščitene pravne dobrine. Pri tem gre v glavnem za zaščito pred kršitvijo ali ogrožanjem teh pravnih dobrin po tretjih ...” (str.490); nadalje Roth, Faktische Eingriffe, in: Freiheit und Eigentum, Berlin 1994, str. 413 isl.

    15 prim. ponovno Roth, n.n.m.: Zvezno ustavno sodišče je to subjektivno-pravno komponento ... potrdilo s tem, da pri zanemarjanju dolžnosti zaščite dovoljuje uveljavljanje ustavne pritožbe ...” (str.417)


    --------------------------------------------------------------------------------

    V zaznavanju teh zaščitnih pravic za svoje otroke, postavljajo starši, ki jih zastopam, predložen predlog. Vljudno prosijo, da jih obvestite o odločitvi Vaše hiše. Če zahtevi ne boste ugodili, prosim glede na prikazano stališče ustavnega prava predlagatelja, za pravnomočni sklep.

    S spoštovanjem

    Dr. Sailer



    II. Protiustavne poteze uradnih cerkva

    Dokler obe cerkveni instituciji brez pridržka dekretirata besedilo Biblije kot obvezujočo versko vsebino, ne da bi se distancirali od pasaž besedila, ki so okrutna in proti človekovim pravicam (kot so npr. citirane v prejšnjem poglavju), gre pravzaprav za protiustavni organizaciji. Tako se vsekakor označujejo združenja, ki imajo protiustavna pravila in jih zaradi tega razpustijo, v kolikor se ne ločijo od vsebin, ki so protiustavne. Pri cerkvah je še dodaten razlog, saj protiustavnih potez nima samo del njihovih “društvenih pravil”, ampak so se tudi njihovi vodje pogosto obnašali in se obnašajo protiustavno. Tudi cerkvena podoba človeka se v marsikaterem pogledu kaže kot drastično protiustavna.

    1. Luthrovi pozivi k morjenju

    V Evangeličansko-luteranski cerkvi vse to ustreza celo njihovemu ustanovitelju, ki je do danes njihov vzor. Martin Luther je, kot je znano, pozival k morjenju in ubijanju kmetov, k preganjanju Judov in zažiganju njihovih sinagog. In pridigarje, ki niso imeli licence njegove cerkve, je hotel predati rablju.

    Proti kmetom je hujskal med drugim z naslednjimi besedami:

    “Zabodi, tepi, davi kdor lahko. Če pri tem umreš, blagor ti, blaženejše smrti ne boš nikoli umrl ...” (Weimarska izdaja 18, str 357 isl.)

    Svoje judovske someščane je preganjal med drugim s pozivi:

    “Tudi njihove sinagoge ali šole naj se požge, ...v čast našemu Gospodu in krščanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani ...” (Von den Juden und ihren Lügen, knjiga 8. str.88 isl.)

    In o pridigarjih, ki mu niso bili všeč, je rekel:

    "Kdor hoče pridigati, naj dokaže poklic ali ukaz ... če noče, potem naj ga oblast preda mojstru Hansu (= rablju) (knjiga 5, str. 74 sl.)

    To so le trije primeri iz obilja hujskaških govorov in prostaških sramotenj, s katerimi se je Luther na leta bojeval proti baptistom, kmetom, judom in čarovnicam ter jih gnal v smrt. Na koncu je celo sam priznal:

    “V razburjenju sem pobil vse kmete. Vsa njihova kri je na mojem vratu.” (Tischreden, Weimarska izdaja 3, str.75) 16

    Hitler je Luthra slavil kot “velikega moža”, kajti:

    “Videl je Juda, kot ga mi začenjamo gledati šele danes.” 17

    In evangeličanski deželni škof Sasse je spričo državne kristalne noči slavil oba, Hitlerja in Luthra:

    “10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, gorijo v Nemčiji sinagoge. Nemški narod bo ... s tem kronal boj Führerja za popolno osvoboditev našega naroda, ki ga je blagoslovil Bog.18

    Znani filozof Karl Jaspers je o Luthru pisal:

    “Hitler je natanko izvršil njegove nasvete proti Judom.” 19

    Luther je s svojimi pozivi k ubijanju komaj da komu prizanesel. Glede Turkov je kristjanom svetoval:


    --------------------------------------------------------------------------------

    16 vse primerjaj predvsem z Hans-Jürgen Böhme, Die Lehre M. Luthers - ein Mythos zerbricht!, Selbstverlag, 1994, nabavi se lahko (brezplačno) pri avtorju na naslovu: Badstr. 28 a, 91287 Plech

    17 (citirano po Friedrich Heer, Gottes erste Liebe, 1967, str.380)

    18 (Sasse v uvodu svoje knjige “Martin Luther über die Juden: Weg mit ihnen!”, 1938)

    19 (Der philosophische Glaube, 1962, str. 90)


    --------------------------------------------------------------------------------

    “... z veseljem uporabiti pesti in z mirno vestjo udrihati, moriti, ropati in škodovati, kolikor se komu zljubi ... če bodo pri tem ubiti, blagor njim, potem niso bili le kristjani, temveč pokorni, zvesti podložniki, ki so v božji poslušnosti predali telo in posest svojemu vladarju. Blaženi in sveti so večno ... (knjiga 4, str. 494 b isl.)

    Oderuhe hoče usmrtiti na kolesu in jim puščati kri (knjiga 7, str.415) in za nezveste zakonce zahteva smrt:

    “ ...bilo bi bolje: mrtev, mrtev z njim, da bi se izognili hujšemu primeru ... kriva je oblast: Zakaj ne ubijejo prešuštnike?” (cit. po Böhme, n.n.m., str. 153)

    Prostitutkam kliče:

    “Če bi jaz bil sodnik, bi dal táko francosko, strupeno kurbo usmrtiti nas kolesu in ji puščati kri.”

    Posebno ogrožene so pri njem žene z magičnimi sposobnostmi:

    “Čarovnic ne pusti živeti ... pravični zakon je, da jih ubijejo. Povzročajo veliko škode ... naj jih ubijejo. (Weimarska izdaja 16, str. 551)

    Tudi do prizadetih otrok nima usmiljenja:

    “ Če pa govorimo o hudiču podobnim otrocih, nekatere od njih sem videl, sem mnenja, da jih je hudič iznakazil, ne pa spočel ali da so pravi hudiči.” (Opera Exegetica, Erlanger Ausgabe II, str. 127)

    In vedno znova se je Luther pri svojih zaradi besa zaslepljenih pozivih k morjenju in preganjanju - glede na usmrtitve krivovercev - skliceval na “gonjača krivovercev” Davida in pobožne kralje Stare zaveze 20 in glede Judov na Mojzesa: “... da sežgejo njihove sinagoge ... da jih prisilijo k delu in z njimi ravnajo z vso neusmiljenostjo kot je storil Mojzes v puščavi in jih tritisoč pobil, da se ni morala pokvariti vsa množica.” (knjiga 8, Jena 1562, str. 101)

    Po današnjem pravnem razumevanju je bil Luther ob koncu svojega življenja kriminalec, ki bi ga vsak državni tožilec, če bi ga dobil v roke, dal zapreti - zaradi ščuvanja množic §140 StGB), napeljevanja k morjenju, (§§ 26, 211 StGB), napeljevanja h kršenju deželnega miru (§§ 26, 125 StGB) in napeljevanja namernega netenja požara §§ 26, 306 StGB)

    A kljub temu še vedno visi slika moža, ki bi ga lahko označili kot notoričnega storilca kaznivih dejanj, v pisarnah luteranskih škofov in duhovnikov. In še vedno obstajajo ulice Martina Luthra, spomeniki in šole Martina Luthra, v katerih se mladini naprej posreduje neduh hujskača ljudstva iz Wittenberga. Ulic Adolfa Hitlerja in njegovih spomenikov se je nemški narod rešil l.1945; nasprotno pa ima duhovni pobudnik Hitlerjevega genocida nad Judi še naprej velik vpliv na organizacije, ki se imenujejo po njem in na njihovo delovanje v šolah, univerzah, v družbi in politiki.


    --------------------------------------------------------------------------------

    20 Heussi, Kompendium der Kirchengeschichte, 18. izd., 1991, str. 309


    --------------------------------------------------------------------------------

    Evangeličanski deželni škof von Loewenich je v sporočilu na internetu izjavil dobesedno: “Zgodovinsko dediščino luteranske tradicije hočemo ohraniti kot kulturno in duhovno domovino.” Posledice te “domovine” pa so bile do nedavne preteklosti uničujoče. Luteranski škofje so častili rjavega diktatorja in mu pomagali pri preganjanju Judov (npr. z odpiranjem cerkvenih registrov). Uprlo se jim ni niti takrat, ko so - sklicujoč se na Lutrov državni nauk - duševno bolne otroke predali uničevalcem “nevrednega" življenja.

    Mar se je luteranska institucija resnično odvrnila od svoje morilske preteklosti, če pa se ne distancira od svojega ustanovitelja in vzora Luthra, temveč se ponovno opredeljuje za moža, iz čigar totalitarne duhovne drže je izšla kolaboracija z nacionalsocializmom in njegovim barbarstvom? Dokler nek evangeličanski deželni škof hoče nadaljevati luteransko tradicijo, ni moč izključiti, da bo ob naslednji priliki, če bodo spremenjene politične razmere to dovoljevale, spet izbruhnila njena nečloveškost. Če pomislimo, da trenutno neki drugi organizaciji, ki se označuje kot “Cerkev”, po pravici očitamo, da naj bi njen preminuli ustanovitelj priporočal nasprotnike “udari tako, da se prilepi na cestni tlak”, potem je preprosto nesprejemljivo, da bi obšli nič manj hude Luthrove pozive in spregledali cerkvenemu vodji, ko se filistrsko sklicuje na enega najpodlejših požigalcev nemške zgodovine. Kar se priznava vodji luteranske organizacije na Bavarskem, bi pri vsaki drugi skupini nemudoma priklicalo na plan varstvo ustavne ureditve in bi verjetno prej ali slej privedlo do prepovedi organizacije.

    Predložiti bi morala vsaj dosleden dokaz, da v njenem načinu razmišljanja in obnašanja ni “nikakršnih ostankov”. Nasprotno pa, kakor bomo še videli, evangeličansko-luteranska cerkev na leta dokazuje, da Lutrov neduh ponovno besni.

    2. Svobodi sovražen nauk

    Naj vnaprej navržemo vprašanje, v koliki meri je človekova predstava o nauku evangeličansko-luteranske cerkve združljiva z ustavo. Marsikaj govori v prid temu, da pri nekaterih komponentah luteranske teologije človekovo dostojanstvo ni več zagotovljeno v smislu samoodgovorne osebe, ki se lahko svobodno odloči za dobro ali zlo.

    Omembe vredno je, da je na to opozoril ravno pooblaščenec evangeličansko-luteranske cerkve za sekte dr. Wolfgang Behnk v svoji disertaciji. Pri tem analizira Luthrov spis “Proti svobodni volji” 21 in dokazuje, da Luther poskuša človekovo svobodo, odločiti se za ali proti Bogu “zavrniti kot teološko popolnoma nevzdržno” (str.329). Sprašuje, ali ta teološko-antropološki aspekt Luthrovega nauka “vsaj tendenčno ne dobiva nenavadnega priokusa suženjske, pobožne, grozljive, fatalistiène, na smrt pripravljene vdanosti v usodo, kot je M. Schüler neposredno po reformatorju poudaril kot pravšnjost luteranske vere (str. 326). Doktorant Behnk, ki se danes tako rad razglaša za varuha ustavnih pravic pri drugih verskih skupnostih, ugotavlja dalje: “Človekova volja, tako Luther, ne more v nobenem primeru svobodno delovati, če volja Boga pridrži vsako delovanje zase in zato vključi v to tudi vse človekovo hotenje (str.333). Behnk nadalje priznava: “Človekova volja se kaže ... tudi nasproti zlu popolnoma nesposobna odločanja”, človek postane “objekt metafizičnih sil, ki razpolagajo z njim (str. 338) - “pač Božjih ali satanovih - ki imajo nad njim popolno moč razpolaganja, tako da se jim ne more izmakniti (str.339). Nič čudnega ni, če bodoči pooblaščenec za sekte končno pripomni, da je Luthrov nauk “izredno nevaren” (str.344).

    Najnevarnejši postane zaradi tega, ker iz človeka naredi žogo božje predestinacije (vnaprej določitve, op.prev.) ali temnih sil. Zakaj pri tem gre, Behnk sam razkrinka z ugotovitvijo, “da sicer lahko nastane vtis, kot da Luther zdaj ljudem odreka tudi krivdo za njihovo zlobo in le-to dodeli Bogu. Bog je potemtakem videti ... ne zgolj kot tisti, ki deluje v zlu in skozi zlo, temveč tudi kot tisti, ki po svoji večni volji človeka ustvarja kot zlega in ga določi za prekletstvo.” (str.350 isl.). “Povdarjeno rečeno, izgleda kot da je odvisno edino le od Boga in na noben način od nas, ali smo nepoštene, neuporabne, slabe, uničenju prepuščene‘smeti’ ali ne.” (Str.351). Vzor evangeličansko-luteranske cerkve po ugotovitvi njenega pooblaščenca za sekte opisuje voljo Boga “ne več kot konkretno svobodo za ljubezen in skupnost z ljudmi ..., temveč kot ... svobodo, ki si jo je Bog prek vsega in z vključitvijo vsega - tudi sovraštva, usmrtitve in prekletstva, pridržal zase. “ (str. 363).

    Na koncu svojega dela Behnk nedvoumno izjavlja, da je “ Luthrov nauk o volji prav danes še teološko aktualen in ekumensko relevanten” (str.398) in, kar je odločujoče, “končno obvezujoč.” (str. 397).

    3. Demoralizirajoče posledice

    Vernika, ki to jemlje resno, mora nezaslišanost te teologije navdati s strahom, da postane nesvoboden in vdan v usodo. To je napad na svobodni razvoj osebnosti in na človekovo dostojanstvo. Uničuje osebno in socialno zavest odgovornosti človeka, ki je “ pri soočanju z zlom popolnoma nemočen za kakršnokoli odločanje”. Gre za teologijo, ki jo lahko označimo le še za socialno škodljivo, ker izključuje razvoj lastne odgovornosti in uresničevanje višjih etičnih in moralnih vrednot.

    Kakšne posledice ima svobodi sovražen nauk luteranske cerkve, si lahko med drugim ogledamo v sanatorijih, kjer luteranski duhovniki poskušajo obvladati svoje depresije. Kako bi ocenili neprivilegirano versko skupnost, katere osebje boleha za takimi poklicnimi boleznimi? Kako bi npr. ravnali z eno od novih verskih gibanj, če bi imelo v svojih vrstah samo nekaj narkomanov, da ne govorimo o številnih mladih narkomanih, kot to velja za evangeličansko-luteransko cekev? Ali kaj bi rekli, če bi odgovorni v neki izvencerkveni verski skupnosti ubil svojo ženo in nato iz preiskovalnega zapora oddal osmrtnico za svojo ubito ženo, v kateri bi odgovornost za vse prenesel na okrutnega Boga - s pomočjo biblijskega citata iz stare zaveze: “Ti si mi se spremenil v okrutnega in se bojuješ proti meni z močjo svoje roke.” Na odgovornost ne bi poklicali le domnevnega storilca, temveč vso versko skupnost zaradi njenega “nevarnega nauka” in sprejeli “primerne ukrepe”, da bi preprečili nadaljnjo nesrečo.

    “Ekleziogene nevroze” so medtem v medicini in psiholigiji postale običajen pojem. Medtem ko Luthrove vernike ogroža samovoljni Bog, ki jim jemlje svobodno voljo, visi nad katoličani vse življenje Damoklejev meč večnega prekletstva, če “sredstva milosti” svoje cerkve ne koristijo redno oz. pravočasno pred svojo smrtjo. Kdor v stanju “težkega greha” ne pride še pravočasno do spovednice in umre, za večno pristane v peklu. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche na vprašanje, kaj meni o očitku, da zaradi notranjih cerkvenih struktur ljudje zbolevajo, med drugim ugotovil: “Polovica pacientov, ki pridejo k meni na terapijo, je zbolela zaradi izkušenj, ki so jih imeli s cerkvijo v svojem otroštvu in mladosti.”22 Po rezultatih neke univerzitetne študije katoliški Würzburg ni naključno “trdnjava samomorilcev” (Main-Post od 3.7.1999). Kot vzrok, da je v Würzburgu in okolici v letih 1989-1997 29% več ljudi naredilo samomor kot v preostali Nemčiji, raziskovalci navajajo "konzervativno močno katoliško zaznamovano Würzburško okolje". Način življenja tega mesta otežuje življenje neuspešnim, včasih postane nemogoče. V Berlinu narejena študija navaja, da je od 22.000 ljudi, ki so iskali nasvet pri zdravniški službi za pomoč tistim, ki se nagibajo k samomoru, 3500 trpelo zaradi cerkveno pogojenih nevroz. (SZ od 27.10.1998) Pod psihičnim pritiskom strah zbujajoče božje podobe ne trpijo samo preprosti člani cerkve, ampak nenazadnje sami cerkveni pastirji. Do 10% katoliških duhovnikov in evangeličanskih župnikov je odvisno od alkohola in tablet (Volksblatt Würzburg od. 19.7.1999).


    --------------------------------------------------------------------------------

    21 Wofgang Benhk, Contra Liberum Arbitrium Pro Gratia, Frankfurt am Main, 1982

    22 Die Woche z dne 3.11.1995; prim. k celoti tudi Wendell W. Waters, Tödliche Lehre, 1995, ki nam opisuje nevrotične posledice cerkvene indoktrinacije s stališča psihiatra; nadalje Kehl, Der Wandel im religiösen Denken, knjiga I: Kirchenreform mit Vergangenheitsbewältigung, Karlsruhe 1998 (izd. Dr. phil. Eckhart Pilick, deželni pridigar Freireligiöser Landesgemeinde Baden); ugledni švicarski pravnik in avtor pravnoznanstvenih in verskoznanstvenih razprav med drugim ugotavlja: “Za tradicionalno kršèanstvo pa je karakteristično še to, kar običajno označujemo kot religijo strahu. ‘Grozno je pasti v roke živemu Bogu’, pravi avtor v pismu Hebrejcem. Pavlov Bog je jezni Bog. Cerkev in skupnosti so storile (in delno delajo to še danes) vse, da bi strah postal najbolj viden znak krščanstva. Grožnja s peklenskim ognjem in z božjimi sodbami v oznanjevanju, posebno v kršèanskih krogih, še vedno zavzema prvo mesto. Pavlinska cerkev je Jezusosvo veselo sporočilo spremenila v takorekoč skoraj grozilno sporočilo.” (n.n.m., str. 320 sl.).


    --------------------------------------------------------------------------------

    Tudi vse bolj pogoste zlorabe otrok in mladostnikov s strani cerkvenih funkcionarjev so izraz duševnih motenj in demoralizacije, kar še očitno krepi cerkveno okolje. Medtem so poročila o seksualnih napadih s strani duhovnikov in redovnikov postala že skoraj nekaj normalnega. Zlorabljene žrtve veèinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi ponižanja, mnogi postanejo nesposobni za delo in medsebojne odnose. Nekaterim uspe prebiti molk o neverjetnih dogodkih šele po mnogih letih. Irec John Prior je spregovoril v javnosti šele 40 let po koncu svojega trpljenja, ki ga je doživel v enem od cerkevnih vzgojnih domov. Na leta so ga spolno zlorabljali in sicer veè patrov in bratov laikov. Enega od njegovih sošolcev so pretepli celo do smrti (ZDF Auslandsjournal 2.9.1999). Strokovnjaki ocenjujejo, da je v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2.000 obdolženih seksulane zlorabe (Hanauer Anzeiger, od 13. 7. 1998). Za Nemèijo ocenjuje prof. Mynarek delež pedofilnih duhovnikov na 3-5% (televizijski magazin “Akte 97” od 14.9.1999). Od 80-tih let plačuje katoliška cerkev Združenim državam 800 milionov dolarjev odškodnine in odškodnine za bolečine za družine spolno zlorabljenih ministrantov (Süddeutsche Zeitung od 13.7.1998).

    4. Ustavi sovražna nestrpnost

    Ko je Luter leta 1521 v parlamentu v Wormsu terjal zase svobodo vesti, sploh ni pomislil, da bi to svobodo priznal tudi drugovercem. Njegova poznejša priporočila za usmrtitve in pozivi k preganjanju krivovercev in Judov niso bili le spodrsljaji starajočega se in bolanega verskega vodje, nasprotno, v svojem nauku jih je že vnaprej zastavil. Kompendij cerkvene zgodovine Karla Heussi-ja, standardno delo za študente teologije, pravi, da za Luthra svoboda vesti obstajala v tem “da človek sme priznati objektivno obstoječo, božjo avtoriteto”, ne pa v tem, da si sme ustvariti lastno religiozno mnenje. Tolerantnost v smislu priznavanja drugih prepričanj za enakopravne je s tega zornega kota nemogoča. Iz dolžnosti oblasti, da prepreči neslogo in upor, sledi, da jim na njihovem področju lahko dovoli samo eno vrsto božje službe in izstopanje samo enega religioznega prepričanja. ... Starocerkvene dogme ... je ščitilo državno pravo; ugovor proti njim je bilo bogokletje in motenje javnega reda. Zato so krivoverce (npr. naklonjene krstu tudi če so bili sicer popolnoma nenevarni) kaznovali s smrtjo. ... Pri tem se je Luther skliceval na Staro zavezo, na Mojzesa ...”23

    Torej tudi tukaj spet usodne biblijske korenine. Kar je glede mržnje in nasilja proti drugovercem s sklicevanjem na Biblijo prišlo prav Luthru, je danes dobrodošla “obritoglavcem” (skinheads), ki sovražijo tujce. Prikazni mračnih biblijskih pasaž, ki so jih od Luthra prek Hitlerja do Tudjmana vedno znova oživljali, kot svarilo visijo v podzavesti zahodnega človeštva. Mladostniki, ki berejo Biblijo in Luthrove pozive k nasilju, morajo dobiti vtis, da so s sovraštvom do tujcev in desničarskim ekstremizmom v najboljši družbi.


    --------------------------------------------------------------------------------

    23 Heussi, Kompendium der Kirchengeschichte, 18 izdaja, 1991, str. 308 sl.


    --------------------------------------------------------------------------------

    Ko se je leta 1948 v Bonnu sestal parlamentarni svet, da bi oblikoval katalog ustavnega prava, ki brezpogojno zagotavlja versko svobodo, je v rimskem jezuitskem časopisu "civilitá catholica" pisalo : Ker je katoliška cerkev edina resnična cerkev, lahko samo ona terja pravico do svobode, ker ta pravica pritiče edinole resnici in nikoli zmoti. To se je zgodilo pod pontifikatom Pia XII., ki je prav tako kot njegovi predhodniki vselej odklanjal versko svobodo in tolerantnost. “Dolžnosti, zatreti nravne in religiozne zmote” se je hotel odpovedati samo iz taktičnih razlogov. Država, ki daje vsakemu državljanu enako svobodo mišljenja in prerpičanja, je bilo za cerkev še naprej nepredstavljiva. Nekdanji ustavni sodnik Böckenförde je prav povzel: “Ta teorija je bila v principu socialno neznosna”.

    In je še vedno. Pripoznanje cerkva s “socialno neznosnim” razumevanjem svobode kot institucije javnega prava je bila rojstna napaka “Državnega cerkvenega prava”, ki ni ostala brez posledic. Odkar uradne cerkve trpijo zaradi upadanja števila vernikov in nastajajo nova verska gibanja, se spet poraja njihov stari inkvizicijski duh. Katoliški škofi in evangeličanske deželne cerkve vzdržujejo tako imenovane pooblaščence za sekte in svetovni nazor, ki se s trdo roko borijo proti novim verskim gibanjem. Verske konkurente pavšalno zaznamujejo kot “nevarne sekte”, pri čemer jim pripisujejo negativne lastnosti, ki jih poznamo pretežno iz cerkvene zgodovine: težnje k absolutnosti, totalitarno prilaščanje članov, denarna poželjivost itn. Komur cerkveni svetniki in prelati prilepijo etiketo sekte, postane družbeni izobčenec, od občine ne dobi dovoljenja za informacijske stojnice, v hotelih ne dvorane za predavanja in časopisi ne sprejmejo naročil za oglase. 24

    Ne pretiravamo, ko govorimo o “lovu na sekte”, ki ima delno fašistične poteze. 25

    Cerkvenim pooblaščencem za sekte so se medtem pridružili državni kolegi, ki v obliki državnih svaril brez pomisleka dajejo naprej cerkvene projekcije, ki jim jih dostavijo cerkve. Status institucije cerkvam omogoča, da se z državo v določeni meri pogovarjajo kot oblastnik z oblastnikom in v boju proti drugovercem v javnosti nastopajo kot izvedenci, čeprav sledijo čisto apologetskim interesom. Javno-pravne cerkvene institucije so postale bojna zveza proti verski svobodi drugače mislečih. Biblijski program netolerantnosti vse bolj spodkopava pomembno svoboščino ustavnega prava. 26


    --------------------------------------------------------------------------------

    24 prim. k poedinostim Besier/Scheuch (izdal), Die neue Inquisition 1999, knjiga I in knjiga II

    25 tako na primer Kriele, ZRP 1998, str.231 isl. in str.349 isl.

    26 prim. s celoto tudi Hubertus Mynarek, Die neue Inquisition - Sektenjagd in Deutschland, 1999, ki jasno kaže povezave med staro inkvizicijo in novejšim preganjanjem drugovercev.


    --------------------------------------------------------------------------------

    III. Predsednik države med Biblijo in ustavo

    Da bi to preprečil, se je odvetnik neke verske manjšine leta 1997 s klicem na pomoč obrnil na predsednika Herzoga, tako da mu je podrobno prikazal dolgoletno diskriminacijo skupnosti, ki jo zastopa ter ga prosil, naj opozori cerkve, da ustavijo versko vojno, naj opozori prebivalstvo, da ne obsoja pavšalno in opozori politike, da se ne profilirajo za pomočnike cerkvene inkvizicije, temveč spoštujejo versko svobodo in ohranijo dolžnost državne neutralnosti.

    Čeprav gre za problem fundamentalnega pomena, predsednik ni blagovolil odgovoriti: Sodelavka njegove pisarne se je odzvala s šestimi vrsticami, v katerih zagotavlja, da “smo premisleke skrbno prebrali in vzeli na znanje”. Odvetnik se je nato obrnil na šefa predsedniškega urada. Pol leta kasneje je od “vodje predsednikove osebne pisarne” dobil sporočilo kot sledi: “Pritožujete se zaradi izključevanja vašega združenja kot ‘verske manjšine’, ki ji ni očitati zakonskih kršitev. Ocenjevati dogajanja, ki ste jih opisali, ne more biti predsednikova stvar.” “Verske vojne” ne zmore “prepoznati”. “Za potrebno svobodo v družbi” ga ni “strah”.

    Ko je Herzogov naslednik, zvezni predsednik Johannes Rau, v časopisu Christ und Welt pred kratkim hvalil versko svobodo in se zahvalil cerkvam, ker pomagajo ustavo izpolniti z življenjem, se je odvetnik obrnil na novega šefa države in sicer z nasledjim pismom:

    Spoštovani gospod predsednik,

    z velikim zanimanjem sem prebral vaš prispevek v Christ und Welt o enakopravnem obravnavanju vseh državljanov v zadevi religija in svetovni nazor .....

    Opozarjate na to, da je prepoved diskriminacije iz 3 čl. ustave nauk iz preteklosti, v katerem so bili “neverni zatirani v imenu ene edine prave vere”. Če smem pripomniti, naj drugovercev, za katere v glavnem gre, ne bi prenagljeno istovetili z neverniki. Prav tako niso bili samo zatirani, temveč delno tudi krvavo iztrebljeni - ne samo na ukaz katoliške cerkve, temveč tudi na osnovi pozivov Martina Luthra. To vam je gotovo znano, toda v pričujočem kontekstu je pomembno zato, ker na koncu Vašega prispevka izrekate hvaležnost, da cerkve v okviru svoje “varovalne službe” pomagajo ustavo izpolniti z življenjem.

    Cerkve kot čuvaji religiozne tolerantnosti? Očitno Vi, spoštovani gospod predsednik, izhajate iz tega, da so se te institucije popolnoma odrekle inkvizicijskemu duhu. V škofovskih izjavah o ustavnem pravu morda nastane ta vtis. V nasprotju s tem pa v vsakdanjiku vzdržujejo 50 cerkvenih “pooblaščencev za sekte”, ki se bojujejo proti novim verskim gibanjem z vsemi razpoložljivimi sredstvi: Župane in direktorje hotelov oblegajo po telefonu, da naj nemudoma odpovedo prostore za prireditve, kar se tudi takoj zgodi; na pobudo lokalnega duhovnika vzgojiteljica izgubi službo, ker obiskuje prireditve Univerzalnega življenja; s pomočjo cerkvene izjave za tisk se ruinira celo podjetje, ker so njegovi sodelavci naklonjeni “nevarni sekti”; duhovniki mobilizirajo javnost proti ekološkim stojnicam na tržnici, ker imajo prodajalci napačen molitvenik. Pri tem gre vsakokrat za ljudi, katerih skupnost se navezuje na prakristjanstvo in temelji na načelih etike in morale, kot se učijo v Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. (prilagam njihovo izpovedovanje vere in življenja). Da je beseda o verski skupnosti v smislu ustave, za katero ne obstaja dvom v pravno in ustavno zvestobo, so oblasti in sodišča že zdavnaj priznala. To pa kaj malo pomaga, če cerkve vršijo svojo “varovalno službo” in v povezavi z državo praktično vsako izvencerkveno skupnost diskreditirajo kot sekto in jo družbeno izobčijo.

    Gotovo: danes nikogar več ne sežgejo na grmadi; to je brez dvoma napredek; toda o tem, da naša ustava “zagotavlja svobodo vere in pravice manjšin”, kakor pišete naprej, je govora samo na papirju. V ustavni resničnosti je cerkvam uspelo ustvariti vzdušje javne netolerantnosti, ki spominja prej na razmere srednjega veka kot pa na liberalni družbeni red, v katerem kot je znano “ v nebesa pride vsak po svoje”.

    Upravičeno svarite pred tem, da bo ustava postala “prihranek za slabe čase, na katerega se bomo spomnili šele, ko bo vse porabljeno”. Kaj nismo že zdavnaj dosegli tega stanja, ko npr. v Berlinskem parlamentu zaključijo, da se novim verskim gibanjem, ki jih pavšalno uvrščajo v “skupine nabite s konfliktnostjo”, onemogoči uporaba vseh javnih prostorov, celo ustanov, v katerih je dežela udeležena samo kot manjšinski družabnik. Ta najhujša religiozna diskriminacija od leta 1945 nikogar veè ne razburi, kajti človek se je že zdavnaj navadil na pregon sekt za katerega cerkve dajo pobudo in država odobrava. Mogoèe Vam smem priložiti dva članka renomiranega učitelja državnega prava Martina Krielea, ki je situacijo natančno opisal. Dovoljujem si Vam priložiti tudi lastni prispevek o problematiki javno-pravne cerkvene oblasti.

    Spoštovani gospod predsednik, zahtevate, da “naj bi imeli vsi enake možnosti oblikovati svoje življenje po lastnih predstavah”. Ne dvomim, da s tem sporočilom mislite resno; toda po dolgoletnih izkušnjah polagoma izgubljam vero, da imajo odgovorni v državi dovolj poguma, to ustavo, na katero ste prisegli tudi uresnièiti v politični praksi. V tem smislu apelirate na”usmeritev in angažma v praksi vsakega posameznega državljana”. Toda državljani potrebujejo vzore. Z institucijo predsednika je ustava ustvarila uradni vzor. Kako bi bilo, če bi v izpolnjevanju te zgledne funkcije Vi pozvali prebivalce k stalni svetovno nazorski in religiozni tolerantnosti? Nemški zvezni parlament je v svojem poročilu za anketiranje javnega mnenja ugotovil, da iz novih religioznih gibanj ne izhajajo nikakršne nevarnosti. Toda to poročilo so že zdavnaj preplavili novi valovi netolerance cerkvenih in političnih zagovornikov. Nihče ne bi imel večje možnosti kot predsednik, da posvari Nemce pred ponovno svetovno nazorsko netoleranco, jih odpravi za stalno in konkretno, z opozorilom na že obstoječe nezdrave razmere in z nujnim opominom, da se to odpravi.

    Bil bi Vam hvaležen, če bi o tem razmislili. Rade volje Vam posredujem nadaljnje informacije.

    Prisrčne pozdrave

    Dr. Christian Sailer



    Odgovor je bil tokrat še krajši:

    Spoštovani gospod dr. Sailer,

    predsednik me je prosil, da odgovorim na Vaše pismo, ki ste mu ga pisali 3. julija 2000. Februarja 1997 vam je takratni vodja osebnega biroja predsednika prof. dr. Romana Herzoga, gospod dr. Hans-Hermann Bowitz v odgovoru na Vaše pismo temeljito opisal naše stališče. Mene je njegovo pisanje do danes prepričalo in glede tega ne morem ničesar dodati.

    S prijaznimi pozdravi

    Dr. Mathias Schreiber



    Tako Roman Herzog kot tudi Johannes Rau sta izpovedujoča člana Evangeličansko-luteranske cerkve. Eden je prišel na mesto predsednika kot prominentni ustavni sodnik, drugi je nastopil kot “predsednik meščanov”, ki hoče “spravo”. Reakcija obeh šefov države na svarilno zadevo religiozne manjšine ponovno kaže na usodne posledice biblijske indoktrinacije in odvisnosti od cerkve: Dva najvišja državnika ignorirata očitne kršitve religiozne svobode ko gre za drugoverce, ki bi lahko postali nev


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 20. oktober 2005 @ 17:41 CEST
    Pozdravljeni bralci!

    Izgleda, da na "Sončeve pozitivke" in na lepe cerkvice po slovenskih gričih spet pada strupeni dež meteoritov.

    Gre pač za zmožnost Društva za zaščito ustave in žrtev Cerkve za sejanje nestrpnosti in razdora med verniki in drugimi neverujočimi ljudmi in za zmožnost strmeti v stvari nazaj s slepimi očmi na hrbtu ter za tendenciozno potvarjanje in omadeževanje tistega, kar je bilo pozitivno pri vzponih in padcih kulture in razvoja človeštva, z negativmi predznaki, s katerimi se gradijo novi okopi barikad za bojevanje iz sovraštva do drugačnih.

    Toda najhujši paradoks se kaže šele od tu naprej.

    Dragi bralci, vsaj vi pozitivni ljudje imejte zmožnost zastrmeti z vso svojo ubranostjo v stvari zgodovine in prihodnosti človeštva z duhovnimi očmi. Prevladuje naj zmaga duha nad materijo, ki pomeni doživetje svetega in premagovanje zla.
    Zgornje pisanje jasno izpričuje, da se nekateri zmehanizirani in od svojega bistva odtujeni ljudje dolgočasijo in otopevajo po principu, da čim močnejše je vprašanje, tem šibkejši je njihov odgovor, kajti v teh osebkih zeva velika duhovna praznina, ki pogreša dražljaje razodevanja Boga v njihovi duhovni redukciji. To površinsko življenje, ki ga ti osebki živijo in vsiljujejo vernikom s svojimi dejavnostmi prehaja v zasvojenost z nasičevanjem samega sebe s hlepoto, s katero preganjajo dolgočasje s takšnimi nestrpnimi in sovražnimi komentarji, kot je zgornji od Društva za zaščito ustave in žrtev Cerkve. Godi se jim kot zasvojenim alkoholikom ali z mamili zasvojenim, ko se ne morejo več izvleči iz zamotanega kolobarja, v katerega so se zapletli. V ta zamotani kolobar pa je vpeta pajkova mreža, na kateri so obviseli, da v njih umira in se suši duhovna sila, ki bi jih dvigala nad vsakdanjost. Razvoj in obnavljanje duhovnosti v življenju ljudi jasno kaže, da takšne dolgočasneže življenje vrže na odpad zgodovine, ne da bi postorili kaj koristnega v življenju za resničen človeški blagor in za mir na zemlji. Hudo znižanje človeške ravni ne pomeni izziva nove zavesti, vse kar bi lahko bilo pozitivnega jim brezsmiselnost početja izničuje. Vzponi kulture ob kateri je z roko v roki hodila tudi relegija človeštva jim ne pomenijo nič, ne tolerirajo njenih padcev in ne človeških napak. Zamrla je v teh ljudeh najvišja človekova vrednota, da se sramujejo svoje zgodovine in kraščanskega etosa, ki je temelj naše kulture in zavesti časa. Sposobni niso niti strmeti v svoj konec, konec človeštva, kamor ga pelje barbarstvo z zanikanjem duhovnosti. Ničesar drugega ne znajo ponuditi, kot nestrpnost in vsiljevanje idej pičle manjšine. Bojujejo se za bolnost svojih idej, ki pa nočejo fukcionirati, ker pionirji duha vedno znova in znova zmagujejo. Obtičali bodo na smetišču zgodovine pozabljeni. To je njihova usoda!

    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne petek, 21. oktober 2005 @ 11:28 CEST
    DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE

    IN

    ŽRTEV CERKVE


    --------------------------------------------------------------------------------











    [ Home ] [ Demonska sekta ] [ Biblija na index ] [ Cerkve iz kamenja niso potrebne ] [ Od zibelke do par ] [ Pismo papežu ] [ Intervju s H. M. ] [ Cerkev je za vojno ] [ Papež kapitulira - Kristus ostaja zmagovalec ] [ Spominsko obeležje žrtvam cerkve ] [ Citati "velikih katolikov" o ženskah ] [ Cerkev o Judih ] [ Impresum ] [ Cerkev in kapital ] [ Pet vprašanj papežu ] [ Cerkev in živali ] [ Sprememba ustave ] [ Cerkev in drugoverci ] [ Cerkev in biblija ] [ Cerkev in pravo ] [ Cerkev in pamet ] [ Cerkev in pravice ] [ Cerkev in papež ] [ Cerkev in knjige ] [ Izstop iz KC ] [ Intervju ] [ Odmevi ] [ Cerkveno bogastvo ] [ Korenine tab. ] [ Razni članki ] [ Sodišče in krst ] [ Primat ] [ Smrt papeža ] [ Teol. fakulteta ] [ Izstopna izjava ]


    --------------------------------------------------------------------------------





    "Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu" - to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

    Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimsko-katoliško cerkev.


    --------------------------------------------------------------------------------

    Rodovnik zločina

    V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot "sekte": Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev", tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa."

    Genocid in teror do današnjih dni

    Cerkvena vpletenost v zločin sega do današnjih dni: Morda pomislimo na usmrtitev stotisočev pravoslavnih Srbov sredi prejšnjega stoletja z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in z molčečim odobravanjem Vatikana; ali na masakre v Ruandi, pri katerih so bili udeleženi katoliški duhovniki ter nune, ki so bili medtem že obsojeni zaradi genocida; ali na zločine katoliških in protestantskih fanatikov v Severni Irski, ki so stali življenja tisočev ljudi.





    Še v sredini 20. stoletja, med l. 1941 in 1943 so na Hrvaškem pobili okrog 750 000 pravoslavnih Srbov - z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in z molčečim odobravanjem Vatikana. (Karlheinz Deschner, "Stoletje zgodovine odrešitve", zv. 2) Slika desno: Papeški nuncij s fašističnim vodjem Pavelićem (desno), ki je naročil masakre.




    V Ruandi je bilo v 100 dneh pobitih 800 000 ljudi. Cerkev je edina imela avtoriteto, da zaustavi prelivanje krvi. Toda "večina njenih duhovnikov in nun je l. 1994 gledala krvoprelitje ali celo pomagala morilcem." (Spiegel, 1/2000)

    Seksualni zločin

    Le malo poznan je obseg današnjih seksualnih zločinov, predvsem katoliških duhovnikov pa tudi evangeličanskih župnikov, ki zdaj prihaja na dan, večinoma po dolgoletnem prikrivanju s strani cerkvenih vodilnih.

    V Združenih državah Amerike se je udrl plaz - ko so obsodili 66-letnega Johna Geoghana, ki se je pregrešil nad neštetimi mladimi fanti, in to leta in leta. Časopis Sueddeutsche Zeitung je 22.3.2002 pisal: "Geoghanov primer ni vsakdanji, toda tudi ne predstavlja izjeme v ameriški katoliški cerkvi. Od njegove obsodbe pred štirinajstimi dnevi je bilo več kot 1600 duhovnikov iz vseh delov ZDA obtoženih seksualnega nadlegovanja, 80 samo v njegovi lastni škofiji Boston. Škandal se širi kot požar: Vsak dan si več vernikov upa v javnost in poročajo, kako so jih kot otroke ali kot mladeniče otipavali njihovi spovedniki in kaplani. Javnost šokirana izve, kako so cerkveni vodilni na leta, da desetletja škandale tajili, prikrivali in molčali o njih. Večinoma ni nikoli prišlo do procesa, največkrat so enostavno kupili molk nadlegovanih otrok ter njihovih staršev. Cerkveni odvetniki govorijo o najmanj 1000 postopkih in zunajsodnih sporazumih od sredine 80 -tih let. Često odpravijo tožnike z nekaj tisoč dolarjev, včasih pa tudi z milijoni. Skupno, tako te dni poroča New York Times, je cerkev v ZDA porabila skoro nepredstavljivo vsoto 1 milijarde dolarjev kot odškodnino in podkupnino za molk."

    Pred nekaj dnevi (april 2002 op. prev.) se je nadalje izvedelo, da je ameriška zvezna policija FBI razbila otroški pornokrog na internetu in hoče prijeti 50 osumljenih. Kot so sporočile oblasti v Washingtonu, je med njimi več duhovnikov.

    Škofje kot seksualni zločinci

    Tudi v katoliški cerkvi v Franciji gojijo pedofilni duhovniki svoje strasti. Enkrat je bil obsojen celo škof, ker je kril podrejenega. Zdaj je na seznam cerkvenih seksualnih zločincev prišel pomožni škof Jean-Michel Di Falco iz Pariza. Nek 41-letni moški ga s pomočjo advokata toži zaradi posilstva. Škof ima srečo, kajti zadeva je izpred 30 -ih let in je zastarela. Njegova cerkev zdaj baje razmišlja, da bi ga premestila v Rim.

    Na Poljskem so pred kratkim celo nadškofa razkrinkali kot seksualnega zločinca. Berlinski Tagesspiegel je poročal 25.2.2002: "Škandal je sprožil dnevnik Rzeczspospolita", ki je svoje pretežno katoliško bralstvo v soboto "šokiral" s pretresljivimi odkritji o "grehih" v nadškofovi palači. Vse kaže, da je eden po rangu najvišjih zastopnikov v hierarhiji katoliške cerkve seksualno nadlegoval in zlorabljal tako sebi podrejene duhovnike kot tudi neposvečene v svoji škofiji, je pisal časopis: ´Zdaj je čas, da se prelomi molk.´




    Prijazen in z lahkoto navezuje stike: seks-župnik iz Vzhodne Frizije. Privržena so mu predvsem dekleta iz njegove birmanske skupine.
    Seks-pastor se je pregrešil nad svojimi birmankami.
    "Dajva na oltarju spočeti junaka". ( BILD 13.3.2002)

    Že najmanj dve leti naj bi bila v cerkvenih krogih znana nadškofova ´slabost´, je poročal Rzeczspospolita. V skrbeh za svoje študente je direktor Paetzu prepovedal obiskovati semenišče, oddaljeno 200 m od nadškofove palače. Protestna pisma duhovnikov in laikov proti nedopustnim napadom homoseksualnega nadškofa so v poljski škofovski sinodi, pri papeškem nunciju v Varšavi in v Vatikanu ostala dolgo ´brez odmeva´. Glavnega urednika nekega katoliškega časopisa, ki je priganjal, da se očitki pojasnijo, naj bi kazensko premestili v misijo v Zambiji, je pisal časopis." In Tagesspiegel citira neko katolikinjo, ki pravi: "Vesela sem, da moj sin ni bil nikoli ministrant."

    Pohotni pastorji

    V Nemčiji trenutno v prvi vrsti zbujajo pozornost evangeličanski pastorji zaradi seksualnih deliktov. Na primer župnik iz Schkeuditza, ki so ga zdaj tožili zaradi 42 primerov seksualne zlorabe mladostnikov, kot je 7.2.2002 poročal Bild. Okoli sebe je zbiral predvsem mlada dekleta iz cerkvene skupnosti, izvajal okultne seanse s čaranjem z bajalico in praktike z nihalom, s čimer si je podredil dekleta. Njegov kolega iz Vzhodne Frizije je spolno občeval z birmankami. Eno izmed njih je celo pozval: "Dajva na oltarju spočeti junaka!" (Bild z dne 13.3.2002) Poceni jo je odnesel z enim letom zapora-pogojno.

    Kaže, da so mračne številke seksualnih deliktov župnikov in duhovnikov zelo visoke, ker si otroci in starši ne upajo v javnosti odkriti neokusnih razmer v zakristijah in mladinskih domovih. Toda "ovce" so premagale "molk". Odpira se brezno škandalov.



    Ko so bila dekleta gola, je perverzni župnik snemal (BILD, 7.02.2002).


    Papež miri

    Pred nekaj meseci so šla v Rim podrobna poročila o perfidnem sistemu seksualnega izkoriščanja nun in učenk samostanskih šol s strani duhovnikov in škofov. Najhuje naj bi bilo v Afriki, kjer se kler z ozirom na nevarnost aidsa izogiba bordelov in išče pohoto v lastnih vrstah. Iz podrobnih poročil je Vatikanu že na leta znano, da je seksualno nadlegovanje in celo posiljevanje sester s strani duhovnikov in škofov zelo razširjeno. In ko so žrtve noseče, jih prisilijo na splav. Vatikan razpolaga s stotinami takšnih poročil - ne samo iz Afrike, ampak iz skupno 23 dežel.

    Vatikan priznava: Duhovniki silijo nune k seksu

    Duhovniki silijo nune k seksu

    Škofi v Afriki so silili ženske k seksu






    "Katoliški duhovniki in škofi prisilijo nune in učenke samostanskih šol k seksu - često na silo." Noseče sestre prisilijo na splav ali končajo - v afriških deželah - kot druga ali tretja žena v tujih družinah. Nune, ki so neprostovoljno zanosile, bi pogosto vrgli iz njihovega reda. V nekem samostanu v Malawiju je bilo 29 sester nosečih, v nekem drugem samostanu 20. Ko je višja predstojnica iskala pomoč pri škofu, je bila disciplinsko kaznovana. Na dan so prišli primeri iz 23 dežel. (Spiegel, 13/2001)

    Dolgo so poskušali vse to zamolčati. Zdaj je papež v poslanici svoji duhovščini maziljeno pisal o "grehih nekaterih naših sobratov, ki so popustili pred močjo zla". On priporoča molitev in spoved. Ali to pomaga številnim seksualno zlorabljenim in duševno pohabljenim žrtvam cerkvenih seksualnih storilcev?

    Skrivnostni kulti

    Demoniji "zla", ki se vedno znova pojavlja v cerkveni veliki sekti, se pridružuje demonija poganskih navad in kultov primitivne religioznosti iz starega Babilona.

    Le malo katolikov ve, da verski nauk njihove cerkve večinoma izvira iz poganskih skrivnostnih kultov in so ga uvedli rimski cesarji. Sledi nekaj primerov:

    procesije, romanja, čaščenje svetnikov, kadilo, ministranti, blagoslovljena voda, mašna oblačila, monštrance, božične, velikonočne in praznične navade - vse to ne prihaja od Jezusa iz Nazareta, ampak iz antičnih misterijskih kultov.



    Celo papeževo mitro je nosil že bog-riba Dagon. Jezus ni nosil poganskih kultnih oblačil in klobukov.




    Janus s Petrovim ključem in petelinom



    Izis in Horus Semiramis s Tammuzom



    Devaki s Krišno Indrani z otrokom





    Podobno kot na tej sliki so prikazovali tudi egipčansko boginjo Izis z zvezdnatim vencem, kako stoji na polmescu.

    Jezus ni hotel čaščenja Marije. Ta kult ima svoje korenine v poganskih religijah.

    Kult Marije

    "Nebeška kraljica", ki jo častijo v katoliški cerkvi, je potaknjenec "matere božanstva", h kateri so molili že stoletja pred Marijinim rojstvom, npr. kot Diana ali Artemis ali Astarte, feničanska boginja plodnosti.

    "Mati božja" je tudi kopija Izis, egipčanske boginje plodnosti, ki so jo prikazovali, kako stoji na polmescu - prav tako kot danes Marija.

    Da je ta kult prodrl v rimsko-katoliško cerkev, se moramo povrniti k vzhodnorimskemu cesarju Theodoziju II., kateri je sklical koncil v Ephezu (431), ki je razglasil za dogmo, da je Marija "roditeljica boga" in dal obsoditi takratnega patriarha Konstantinopla, Nestorija, za "podlega" krivoverca. Njegov zločin: Svaril je pred kultom "matere božje"; Marijo se lahko označi samo kot "roditeljico Kristusa". Toda kult Marije je zmagal zahvaljujoč sfanatizirani množici, ki je šla skozi mesto Ephez, ki je od davnine čislalo kult Diane in slavilo "veliko mater".

    Poganski misterij je postal trden sestavni del katoliške dogme in to ostal do danes.



    Katoliška sekta je edina, razen nekih domorodskih npr. na Novi Gvineji, ki časti celo dele mrliča, k njim moli in od njih pričakuje celo ozdravitev.

    Kult relikvij

    V starih misterijskih kultih so kosti "bogov" zakopavali na različnih "svetih mestih". Egipt je bil posejan s takimi grobišči, kjer so častili kosti svojega "ubitega boga". Že zdavnaj je zgodovinsko dokazano, da je kultno rabo predmetov, delov telesa in delov oblačil tako imenovanih svetih že davno pred nastankom kristjanstva prakticirala primitivna, na telesnost usmerjena religioznost, ki jo je pozneje prevzela cerkev. Katoliški kult relikvij, pri katerem častijo kosti umrlih, da, celo uveljavljajo jih za "čudežne ozdravitve", dokazuje nadaljevanje poganske magije. Celo v vsakem oltarju mora biti drobec kosti kakega svetnika, da lahko na njem slavijo "sveto mašno daritev", ki se opravi kot simbolična ponovitev "Jezusove krvne daritve".

    Kanibalizem pri oltarju

    Kdor hoče resno vzeti cerkveno vero, mora verjeti, da duhovnik pri oltarju z določenimi besedami (hoc est enim corpus meum", od koder je prišel izraz "hokus pokus), hostijo in mašno vino realno spemeni v Kristusovo meso in kri. Ostane samo zunanji videz, medtem ko "resnično, zares in substančno vsebuje telo in kri celega Kristusa" (katekizem). Kdor v to ne veruje, je večno preklet od koncila v Trientu leta 1551 naprej. Prav tako, kdor ne veruje, da pri vsaki mašni daritvi Kristus po duhovniku ponavlja svojo žrtev na križu - dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem, čeprav je vendar tudi po verovanju te cerkve že zdavnaj vstal.

    Tudi to ritualno ponavljanje Jezusovega žrtvovanja življenja nima nič opraviti s Kristusom, ampak se navezuje na zgodnje kulte žrtvovanja, pri katerih so žrtvovali živali in ljudi, da bi pomirili domnevno jezno božanstvo. Pavel je to pogansko miselno dediščino vcepil nastajajočemu kristjanstvu: Jezus iz Nazareta naj bi opravil krvno daritev, da bi ljudi očistil njihovih grehov. Ta okrutna predstava, da bog uporabi svojega sina kot klavno daritev, da se človeštvo osvobodi grehov, je bila od davnine skupna skoraj vsem misterijskim religijam.

    Višek misterijskega kulta poganskega obeležja sestavlja obhajilo, pri katerem duhovnik in vernik jesta in pijeta Kristusovo meso in kri, nič drugače, kot je to bilo v navadi pri kultu Mitre in Ozirisa. V Egiptu so duhovniki posvetili pogačo in jo tako spremenili v Ozirisovo meso. Nato so pogačo pojedli in zraven pili vino kot del obreda. Predstava o uživanju mesa nekega boga ima kanibalski izvor. Poganski duhovniki so zaužili en del mesa od vseh žrtev, tudi človeško meso, pri čemer beseda kanibal izhaja iz besede cahna-bal, t.p. "Balov duhovnik".

    Tudi mistika krvi velikega petka je prav tako v sorodstvu s kultom Ozirisa kot tudi s kultom Attis. Kajti tudi tam so imeli "krvni dan", ko so sliko umrlega boga pritrdili na kol in nosili okrog. V cerkvenem krščanstvu so ta kult ovekovečili s truplom na križu. Ljudje so se tako navadili na to, da se zdaj le malokomu posveti, da z mrtvim možem na križu zasmehujejo vstalega Kristusa.

    Rimski cesarji so diktirali katoliški nazor

    To se je začelo že na koncilu v Nikeji (325), ki ga je sklical cesar Konstantin, da bi rešil neki teološki spor: Eni (pristaši Athanazija) so bili mnenja, da je bil Jezus, Kristus, sam Bog ( "po naravi eno z Bogom"), medtem ko so drugi (pristaši Arija) Jezusa videli kot Božjega Sina ("po naravi sličen Bogu"). V kultu Mitre je prav tako bil božji sin; od njega so se duhovniki učili, da je on sam Bog. To verovanje je ustrezalo tudi rimskim predstavam. Konstantin, politični taktik, ki je potreboval krščanstvo kot svetovnonazorski temelj za svojo državno oblast, je hotel zaustaviti konflikt in je zbral sebi prijetne škofe na koncilu, ki ga je sam vodil, in na katerem je z državnim zakonom ukazal, kaj je prava vera: Kristus je "po naravi eno z Bogom". Ta cesarska formula je še danes v katoliški veroizpovedi. Do pike ustreza grškim misterijskim religijam.

    Tudi trojstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha kot tudi stališče "edine zveličavne cerkve" je z dekretom razglasil rimski cesar, Teodozij I. na koncilu v Konstantinoplu (381). On je sklical koncil in eden njegovih juristov, ki so ga še hitro krstili in ga povišali v metropolita, je prevzel vodenje zbora, da bi formulo dogme o trojstvu pravno brezhibno spravil na papir. Istočasno so cerkev razglasili za "sveto" in "apostolsko" in deklarirali njena "sredstva milosti" (krst, odpuščanje grehov) kot odrešilne instrumente nove državne religije. Kar sta sprejela Teodozij in njegov jurist Nektarij, je do danes sestavni del nazora vseh "krščanskih" konfesij.

    Na koncilu v Chalzedonu (451) je rimski cesar določil, kar katoliki še danes molijo. Koncil je sklical Marcion, vojaški cesar, toda režirala je njegova žena Pulheria, nekdanja nuna, ki je zdaj krojila politiko. Koncil so vodili visoki državni uradniki. Sklenili so, da je Kristus obenem "resnični Bog in resnični človek". Tudi ta formula je še danes v veroizpovedi rimsko-katoliške cerkve.

    Večno prekletstvo

    Trajen vpliv na cerkveni nauk je dosegel Justinijan na koncilu v Konstantinoplu (553). Vzhodnorimski cesar je sicer na zunaj postal kristjan, ampak ostal je rimski politik moči. Verske spore so ne glede na njihovo vsebino v kali zatrli. Če se je tukaj kdo skliceval na zgodnjekristjanskega učitelja Origena in oznanjal nauk o ponovnem rojstvu ali odrešitvi vseh duš in ljudi po Kristusu, ni bil le drugorazreden, ampak v razmerju do državnih interesov popolnoma nepomemben. Zato cesar ni dolgo cincal in je zboru predložil devet anatem. Dve izmed njih sta se glasili: Kdor se oklepa tega, da je človekova duša že živela pred njeno telesno inkarnacijo, naj bo preklet. Kdor veruje, da se bodo na koncu vseh časov vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.

    Tu se je rimska državna cerkev dokončno poslovila od centralnih vsebin nauka Jezusa iz Nazareta: Od Njegovega sporočila o ljubečem Očetu-Bogu, ki nikogar ne prekolne, ampak bo vse duše in ljudi, celotno padlo stvarstvo povedel nazaj v večno domovino - s pomočjo Kristusove odrešilne moči in tako, da sledimo Njegovim naukom, h katerim spada tudi vedenje o obstoju duše pred rojstvom in možnost ponovnih utelesitev. Odtlej ima cerkev v roki eno najostrejših orožij: pretnjo z večnim prekletstvom, ki jo je učinkovito uporabila v naslednjem tisočletju in pol. Bila je tudi duhovna podlaga inkviziciji in križarskim vojnam, ki so terjale življenje milijonov ljudi.

    "Po njihovih sadovih jih boste prepoznali!"

    Zlagana morala te institucije, ki je človeštvu prinesla toliko krvi in solza, danes vedno močneje prodira skozi krščanski plašček. Jezus iz Nazareta je apeliral na našo moč razločevanja: "Po njihovih sadovih jih boste prepoznali." Cerkveni zločinci vseh odtenkov - od srednjeveških inkvizitorjev prek genocidov na Hrvaškem do posiljevalcev otrok in njihovih velikodušnih cerkvenih predstojnikov danes se lahko imenujejo katoliški ali luteranski - samo, prosimo, ne "kristjanski".

    Vsem tistim, ki se z zločinskimi odnosi te cerkve in z zlorabo imena Jezus, Kristus nočejo solidarizirati, ostane edina možnost, da izstopijo.

    Luthrovi pozivi na morjenje

    Za življenjsko nevarno se je izkazala tudi ideologija evangeličansko luteranske cerkve, zlasti ustanoviteljeva, ki je do danes njen zgled. Martin Luther je pozival k ubijanju miroljubnih drugovercev (npr. staršev, ki niso hoteli krstiti svojega dojenčka). In pridigarje, ki niso imeli dovoljenja njegove cerkve, je hotel predati rablju. Rekel je:

    "Če hoče pridigati, tedaj naj dokaže poklic in ukaz (cerkve) ... če noče, potem naj oblast takega podleža priporoči mojstru Hansu" (=rablju). (Zv. 5, str. 74 sl.)

    Luther je preganjal Jude



    Martin Luther

    "Ko krstim Juda, bi ga najraje peljal na most Elbe, mu privezal kamen okrog vratu, ga sunil dol in rekel: Krstim te v imenu Abrahama." (Citirano po deželnem škofu Sasse, Luther o Judih - Proč z njimi! 1938)



    Luther je pozival, naj podavijo in pobijejo uporniške kmete.

    Proti uporniškim kmetom je hujskal:

    "Zabodi, udari, zadavi, kdor kje lahko, če pri tem umreš, blagor tebi, bolj blažene smrti ne moreš nikdar doseči ..." (Weimarska izdaja 18, str. 357 sl.)

    In svoje sodržavljane, Jude, je med drugim preganjal s pozivi:

    "V njihovih sinagogah ali šolah je treba zanetiti požar, ... na čast našemu gospodu in krščanstvu, da bog vidi, da smo kristjani ..." (Von den Juden und ihren Luegen, Tomos 8, S. 88 ff)

    To so samo trije primeri iz množice spisov o preganjanju in umazanih sramotenjih, s katerimi se je Luther leta in leta bojeval proti krstilcem, kmetom, Judom in čarovnicam in jih gnal v smrt. Glede kmetov je priznal:

    "V razburjenju sem pobil vse kmete. Vso njihovo kri imam na grbi." (Tischreden, Weimarska izdaja 3, str. 75).

    Hitler je Luthra častil kot "velikega moža", kajti:

    "On je videl Juda, kot ga mi šele danes pričenjamo videti."

    In evangeličanski deželni škof Sasse je po kristalni noči rajha častil oba - Luthra in Hitlerja:

    "10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, v Nemčiji gorijo sinagoge. Nemško ljudstvo bo ... tako bo firerjev boj, ki ga je blagoslovil bog, okronan s popolno osvoboditvijo našega ljudstva ..."

    Znani filozof Karl Jaspers je pisal o Luthru: "Njegove nasvete proti Judom je Hitler natančno izvajal."

    Če vojaki umrejo v vojni proti Turkom, pridejo v nebesa:

    "... z veseljem stisnite pest in potolaženi udarite, morite, ropajte in delajte škodo, kolikor le morete ... če vas pri tem ubijejo, blagor vam, tako niste bili le kristjani, ampak tudi poslušni, zvesti podložniki, ki so v božji pokorščini dali življenje in imetje za svoje vladarje. Večno so blaženi in sveti ..." (Zv. 4, str. 494 b sl.)

    Oderuhe bi dal mučiti na kolesu in jim prerezati žile (zv. 7, str. 415) in za nezveste partnerje zahteva smrt: "...bolje bi bilo: mrtev, mrtva z njim, da se izogne hujšemu primeru ... to je krivda oblasti: Zakaj ne pobijejo zakonolomcev?"

    (cit. po H.J. Boehmu "Martin Luther - ein Mythos zerbricht" str. 153, lahko dobite brezplačno: Badstrasse 28 a, 91287 Plech)

    Kaj pomeni "mučiti na kolesu"?


    Golo žrtev, ležečo na hrbtu, z iztegnjenimi udi, so položili na tla morišča in čvrsto privezali s kratkimi količki. Trdne količke so potisnili pod zapestja, komolce, koščice na nogah, kolena in kolke. Krvnik je nato s kolesom, obloženim z železjem zdrobil člen za členom, sklep za sklepom, kot tudi ramena in kolke, a izognil se je smrtnih udarcev. Nato so ude vpeli med prečke večjega kolesa in ga v horizontalni legi pritrdili na konico kola. Smrt je nato nastopila v domnevno najstrašnejših bolečinah.




    Kaj pomeni "prerezati žile"?

    Pri rezanju žil so žrtev privezali na mizo in ji odprli žile, tako da je zelo počasi krvavela in umirala.

    O prostitutkah je pisal:

    "Če bi bil sodnik, potem bi dal tako francosko strupeno kurbo mučiti na kolesu in ji prerezati žile."

    Posebej v nevarnosti so pri njem žene z magičnimi sposobnostmi:

    "Čarovnic ne pusti živeti ... pravičen je zakon, da jih je treba usmrtiti. Delajo veliko škodo ... pobiti jih ..." (Weimarska izdaja 16, str. 551)

    O prizadetih otrocih je Luther rekel:

    "Če pa se pripoveduje o otrocih, ki so podobni hudiču, katerih sem nekaj videl, sem prepričan, da jih je hudič iznakazil, ne pa naredil ali pa da so pravi hudiči." (Opera Exegetica, Erlangenska izdaja II, str. 127)

    In vedno znova se je Luther pri besnih pozivih na morjenje in preganjanje skliceval na biblijo - v zvezi z uničenjem heretikov, na "preganjalca krivovercev" Davida in pobožne kralje stare zaveze in v zvezi z Judi na Mojzesa: "... naj zažgo njihove sinagoge ... jih prisilijo k delu in z njimi ravnajo z vso neusmiljenostjo, kot je storil Mojzes v puščavi in jih pobil 3000, da ne bi morala vsa množica propasti." (Zv. 8, Jena 1562, str. 101)

    Po današnjem razumevanju prava je bil Luther na koncu svojega življenja kriminalec, ki bi ga vsak javni tožilec dal takoj zapreti, če bi ga dobil v roke - zaradi ščuvanja ljudstva (§ 130 StGB), napeljevanja k ubijanju (§§ 26.11 StGB), napeljevanja h kršitvi deželnega miru (§§ 26, 125 StGB) in napeljevanja k namernemu netenju požara (§§ 26, 306 StGB).

    Vendar slika moža, ki bi ga lahko označili za notoričnega storilca kaznivih dejanj, še vedno visi v uradih luteranskih škofov in župnikov. In še vedno obstajajo ceste Martina Luthra, spomeniki Martina Luthra in šole Martina Luthra, v katerih se mladini posreduje neduh hujskača množic iz Wittenberga. Nemški narod se je leta 1945 osvobodil cest Adolfa Hitlerja in spomenikov Adolfa Hitlerja; duhovni hujskač za Hitlerjev genocid nad Judi ima pa še naprej velik vpliv na organizacijo, ki se imenuje po njem in na njeno delovanje v šolah, na univerzah, v družbi in politiki.

    Evangeličanski deželni škof von Loewenich je v neki poslanici na internetu dobesedno pojasnil: "Zgodovinsko dediščino luteranske tradicije hočemo očuvati kot našo kulturno in duhovno domovino."





    Luther je zahteval, da se pobije žene, katerim so pripisovali magične sposobnosti.


    --------------------------------------------------------------------------------

    Navedeni tekst je prevod brošure "Eine dämonische Sekte", ki je bila izdana v aprilu 2002.

    © V.i.S.d.P.: Frei Christen für den Christus der Bergpredigt
    Dieter Potzel, Am Brechhaus 4, 97828 Marktheidenfeld
    www.freie-christen.com



    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. oktober 2005 @ 14:37 CEST
    Pozdravljeni bralci!

    Kakšna je lahko razumarska recenzija objavljenih tekstov po Erhartu:

    Reformatorskih impulzov mu niti ne zamerim, ker na srečo se še ni razvil v osebo, da bi le-te napisal, temveč le v bralca in propagandista, ki uganja neko nehvaležno rokodelstvo v senci pokojne komunistične partije in tako-le malce žgačka samega sebe in kamerade na mestu, kjer jim poganjajo kocine nostalgičnosti. Tega pa ne more početi intimno, ker ne bi bil dosežen cilj žvenketanja z jezikom kot z orožjem.

    Ha, ha... Kako bi že rekli tem tekstom? Satanski stihi, žveplo in pepel iz vulkanskega žrela, zatirana živalskost iz Moskve, neobrzdanost, brezmočno kipeča čustva, ki jim umira duša, jezik ki eksploatira duhovno smrt, zlaganost, zgrešena osmislitev življenja, manifest lastne nemoči, parodija in iracionalizem. Oguljeni princip samopostavljenja jaza, ko se hudič napuha pretolče Bogu pred kolena in ga meče iz njegovega prestola resnice; arcanum permanentne pretresenosti od luminoznega pred očmi slepcev; žrtev v slovesu od bivajočega z nesposobnostjo spolnitve, poslovitveni teksti od sveta, ki zahteva od človeka za resnico biti; pajdaštvo s hudičem, zaslepljenost samoohranitve brez ontološke dignitete, nezmožnost tubiti, grešna kozlovska sodba, provokacija iz satanskega laboratorija. Umotovor neizpolnjene točke identitete samosebja in samoohranitve.

    Položite si vašo svobodo v usta in jo še naprej žvečite čisto v vašem žargonu, vendar svobode drugega pa ne morete pojesti, ker za samopašnost je bistvo: negativum.

    Subjekt je pravšnji, kolikor poseduje samega sebe, pozitivno pa odlikuje tistega, ki suvereno razpolaga s seboj kot s svojo lastnino in ima oporišče in sidrišče v svoji biti. Človek je človek v izpričevanju lastne biti: s stvarjenjem nekega sveta in njegovim vzponom prav tako kot z uničenjem tega sveta in propadom. Vsaka izvršitev se dogaja iz svobodne odločitve. Tekst kot razvodenjeni zasnutek je hibrid s suho vejo, ki izgublja lastnosti drevesa. Vsaka "mojost" in "tvojost" se izteče v reko Stvarstva. Biti pomeni biti z identiteto "biti" vsak na svojem bregu. Vmes pa teče reka, ki jo je ustvaril Stvarnik. Ti lahko prestopiš čez in prideš naproti meni, jaz naproti tebi ne bom nikoli prišla, ker kriterij pravšnjosti in nepravšnjosti postane do nadaljnjega odločitev posameznega subjekta samega za sebe kot njegova posest. Jezik pa prenese veliko večje grdobije, kot jih prenese duša, zato imam upanje, da se boš po plehkem ostanku vsiljevanega razvodenelega zasnutka potolažil in spravil sam s seboj, saj to zahteva tvoje golo bivanje, ki ni nič drugega kot tvoja samoosebnost - ona sama, ki jo je Bog priklical pred nas, da nas je poučil kakšni ne smemo biti.

    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 21. oktober 2005 @ 18:43 CEST
    Zakoni duhovnega človeka ostajajo nedotakljivi. Živimo trenutek, ko se je odprla Pot v duhovno stanje življenja. Konflikti že prihajajo v krizo in dokazujejo, da so nerazlješivi.
    Ljudje smo se prebudili iz svojih sanj in smo postavljeni pred novo Pot življenja.

    Kar je bilo pred časom videti, da je mogoče le posamezniku, je sedaj svoboden prostor, kamor lahko stopijo hkrati velike skupine duš. Kar so mnogi iskali in za kar so se borili, je postalo v našem času dostopno: univerzalna pravica duhovnega človeka je že tu. Mnogi, ki še niso našli izhoda ali ga niso smeli iskati, doživljajo te nove perspektive. In v tem kritičnem položaju se giblje človek med dvema svetovoma.

    Na eni strani je to snov, ki hoče znova zapreti v ječo našo dušo, na drugi strani pa je odrešujoči klic večnega življenja. Oba sveta imata svoja pravila in možnosti. Hrepeneča duša je že izbrala in njen stražar, osebnost-ego, mora sedaj spoznati in izbirati. Kjer so se univerzalne pravice duhovnega človeka že bolj jasno pokazale in so jih mnogi že uporabili, postaja prepad med dvema svetovoma vse vidnejši. Začasno je bil med tema dvema svetovoma zgrajen most, tako da lahko vsi tisti, ki zares hrepenijo po tem, vstopijo v Božansko vesolje.
    lep pozdrav vsem,
    Miran.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. oktober 2005 @ 21:38 CEST
    Pozdravljen Miran,

    spravna in modra beseda je tvoja. Vsak bo opravljal svojo nalogo v dobi preporoda duha: inženir s pomočjo svojih projektov naravi prijaznih objektov; računalnikar s pomočjo svojega računalnika programe; slikar s pomočjo svoje palete umetniške slike, ki bodo sprožale estetska ugodja občudovalcu in mu odpirala vpogled v višji svet umetnosti in ga seznanjala z jedrom stvari; pesnik in pisatelj s pomočjo svojih vzorov in idealov; moralist s svojimi moralnoetičnimi pravilili in vernik s pomočjo svoje vere. Vsakdo bo živel zadovoljno in pomirjeno v svetu svoje biti in imel svoje mesto na zemljevidu zemlje, dokler se ne zgrnejo nadenj oblaki z vsem grozljivim in strašnim, ki ga človek priklicuje nase. Zadostuje že samo bolezen, nesreča, svetovna kataklizma, bratomor, cunjami, vnovična uporaba atomskega orožja ter soočenje in prebujanje človeka v neizprosni situaciji, brez vere in upanja in ko se jeza in sovraštvo zaje v kri in jetra in ko se človeškemu duhu, ki ga ni mogoče več spoštovati, dogodi nekaj demoničnega in ni več sposoben opravljati svojega poklica: biti človek, tedaj je zares hudo. Hudo je, ko človek nima več bratov in sestra, da bi delil z njimi svoje misli, obup, vero in sočutje. Za imenom Bog ne stoji abstrakcija, temveč Bog v človeku, ki ga lahko ovržeš, prekličeš ali sprejmeš. Vera je tvoja izbira in tvoja usoda.

    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 22. oktober 2005 @ 12:00 CEST
    Pozdravljena Tatjana.
    Današnja prizadevanja za človekovo vrednost, dostojanstvo in čast so razumljiva. Človek pač ne more zanikati svojega božanskega izvora, saj ima v sebi vtisnjeno načelo nekega boljšega sveta, ki ga neprestano vznemirja. Zato išče, pravzaprav mora iskati!

    Pri iskanju neizogino trčimo ob meje svojih zmožnosti. Če se lahko zavemo svoje duhovne ujetosti, se pred nami odpre Pot do višje, odrešene zavesti. Kdor se postopoma odvrne od sveta nasprotij in dovoli spregovoriti svojemu notranjemu duhovnemu jedru, sprejme priložnost, da se spreobrne in zapusti brezno zmot. Odgovore na vprašanja o bistvenem moramo iskati v osrednjih življenjskih vprašanjih. Današnji pritisk duhovne sile na vse nas, je povezan elektro magnetnimi delovanji in vplivi Vodnarja, nove dobe.

    Leta 2004 je bilo ravno v tem smislu zelo močno leto, saj sedaj na nebu praktično vladajo enake kozmične kostelacije kot pred 500 leti za časa renesanse v Italiji. Renesansa je bila, čas polaganja temelja prebrazbe in popolnega vprašanja. Tako je tudi sedaj. In za kakšna vprašanja gre?
    Kje je ta sila percepcije, s katero lahko prestopimo vse meje? Kaj je za odrešenje potrebno? Kakšen je to odrešitveni načrt za človeštvo? Kako lahko izpeljemo načrt?

    Kdor išče, se mora zelo dobro zavedati, da je najpomebneje, kje začeti, to se pravi, iz katere sile in moči črpamo. Univerzalne knjige modrosti, tudi dela celotne Biblije niso neposredno razodeta Resnica Skrivnosti Boga. Pravzaprav nas seznanjajo o izvorni enosti Boga in človeka, kakor tudi o tem, da je prišlo do ločenosti med božanskim in nebožjim. To se pogosto dogaja v obliki pogovora med duhovnim učiteljem in njegovem učencem, ki išče Boga. Prav zaradi tega pa obstajajo številne legende in pripovedi, v katerih je podan izvor ter Pot do tja. Direktno Spoznanje dobimo samo v stiku z Bogom, neposredno ali posredno skozi drugo človeško bitje, ki ima posvečenje od samega Boga. Spoznanje se nasplošno razume kot skrito znanje, skrivno znanje. Toda v izvornem pomeni je Znanje vsota vseh modrosti, vsota vseh spoznanj in kaže neposredno na izvorno božansko življenje resničnega božansko človeškega stanja življenja. Tega Znanja ni v nobeni knjigi. To ni mogoče, ker se prenaša le ustno. V nekem trenutku se tako prenaša le tisto, kar je v nekem trenutku koristno in nujno. Povsem je izključeno, da bi se Znanje iz prve roke razodelo kot popolnost, kot popolen sistem in se tako na tak način posredovalo naprej.

    Luč v temi, božansko v času lahko srečamo kjerkoli le zunaj ne, ampak v najgloblji notranjosti. To je začetek Poti, je tista, ki v nas omogoči razgrnitev božanskega bistva.
    Lep pozdrav in vse dobro,
    Miran.

    Ta pot je med drugim napisana tudi v Bibliji in sicer v knjigah štirih evangelistov. Seveda pa ti niso bili edini, ki so pričali o tej Kraljevski Poti.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne sobota, 22. oktober 2005 @ 16:19 CEST
    Še bolj podrobno je ta pot opisana v knjigi:
    NOTRANJA POT, ZBRANO DELO VSEH 4 TEMELJNIH
    STOPENJ: STOPNJE REDA, STOPNJE VOLJE, STOPNJE
    MODROSTI IN STOPNJE RESNOSTI - z ABSOLUTNIM
    ZAKONOM JEZUSA KRISTUSA .


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne sobota, 22. oktober 2005 @ 19:28 CEST
    ...duhovne resnice, kavzalne zveze, ob tem zorenje človeka v vesti in zavesti, se ne iščejo, še manj najdejo v Bibliji...
    ... če že, bolj realnih razumevanj zasledite prej v knjigah/spisih drugih pod-Verstev Sveta...Koranu,Talmudu, Vedah, Zenu- Budizmu, Hinduizmu, Teozofiji...
    Pot k samo-Zavedanju je vedno najprej "šolska pot", ko se naučimo in spoznamo najprej osnove vseh znanosti (zadostuje interdisciplinarno), večino družboslovnih: psihologije, klinične in soc. psihologije, sociologije, medicine, prava, politologije, ekonomije..., nadaljujemo (z večjim naprezanjem) študij izvirnih filozofov, prosvetljencev, duhovnih učiteljev...Ko krog "zaključimo", če sploh kdaj!?, zmoremo razumevati imaginarno teologijo - tj biblijo, na način ki zadosti razumevanje, posebno glede tavmaturgije, parapsihologije, bioenergije, hipnoze..., kar je domena delovanja posvečenih,svetih, kot je bil Kristus in številni ostali, ki jih je RKC tajila, preganjala, usmrtila...Le Tako ob branju Te in ostalih svetih knjig, bolj pravilno prepoznavamo (neizvirne) interpretacije, ki preprostemu človeku ne zmorejo biti razumljive-jasne, kaj šele mladini...
    ...primerno branje za To, je tudi kakšna knjižica teozofov/antropozofov/okultizma - preverjeno na več generacijah resničnih filozofov, neodvisnih svetovalcev, Veljakov, prosvetljencev, Meta ljudeh, pa dobrih poslovnežev, strokovnjakov, učiteljev, dobrih Voditeljev...
    Ker je tovrstna literatura v SLO "zaspana", več uspete z pomočjo tuje...
    ...prijetno (branje) s koristnim torej, prej ali slej se srečamo (mogoče celo v zgodovini!?) ne zaradi branja, torej - Delovanja...
    ... in z občutki nevednosti...vsem lp


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne sobota, 22. oktober 2005 @ 21:06 CEST
    dami omenim, da s psihologizmi dopušča vtis subjektivnega pogleda do vsebine, katera Ima argumentirano težo, smoter in iziskuje višji, neosebni nivo dojemanja, s tem komuniciranja...
    ...omogočite več prostora konstruktivni (ustvarjalni) kritiki...
    ...namignem,... s čimer se danes ne strinjate v celoti, "jutri" ob tem zaživite, ker...,
    kdor se ne spreminja... vsak dan..., (sebi/ostalim) izkazuje, da je danes tako (pameten...), kot je bil včeraj...
    ...ker sem se izpostavil na pobudo - vzemite dobronamerno, neosebno, tudi relativno...
    ... predvsem je podana zamera nesprejemanju avtorjev!? in vsebin, ki so drugačne vašim prepričanjem...
    ...sposobnosti vaših vrlin preudarnosti, izvirnosti, bistroumnosti , dodajte še ščepec modroumnosti.
    ...sem njih opazke, ki so tudi moje - ublažil, ker niso vse saje, kar se ne sveti...
    ...če ste vsebino pripoznali, razumete kako doživljajo ob vaših nepremišljenih tolmačenjih tisti, ki ste jih mogoče le, napačno doumeli...
    ...vsem Hvala za mnenja, takšna, drugačna, vsi eksperti na svojih tleh...lp


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. oktober 2005 @ 10:37 CEST
    Pozdravljen Advice,

    vprašala bi te odkod tebi misel, da so duhovne resnice, kavzalne zveze, ob tem zorenje človeka v vesti in zavesti, ne iščejo in ne najdejo v Biliji. Trdiš, da so to neizvrine interpretacije, ki ne morejo biti razmumljive in jasne preprostemu človeku, še zlasti ne mladini.
    Ali ni Biblija zgodovina človeštva, iz katere lahko razberemo resnice in poduk za naše življenje?

    Omenjaš druge svete spise: Koran, Talmud, Vede, Zen Budiezm, hinduizem, teozofijo, itd. Tu bi tvoje nedvomno bogato, vendar mogoče ne prav razumljeno znanje, malce dopolnila. Zanimivo je dejstvo, da pomeni največjo preobrazbo in avtokritiko kulture prav sredina prvega stoletja pred Kristusom. Saj v to dobo sodijo in časovno sovpadajo, ne samo judovski preroki, ki so strahotno bičali tedanjo judovsko družbo in njeno miselnost in zvečine plačali svoj nastop tudi z življenjem, ampak tudi grška filozofija z močnim etično religioznim trendom, Zaratustra, Upanisade in Buda, taoizem in Konfucij Če pri tem omenimo takrat še neznan svet Amerike s kulturo Majev in Inkov, smo s temi imeni in njihovimi strujami povzeli resnično vse miselne tokove, ki so navdihovali takratno družbo in ozračje njenega časa. Vse to se je dogajalo tik pred nastopom krščanstva. Vse to je presentljivo sinhrono oblikovalo takratno človeško družbo, ki je bila še manj enotna kot je današnja, a je vendarle v globini teh tokov zajemala iz skupnega relizgioznega vrelca življenjsko modrost po različnih božjih predstavnikih v človeški podobi. Grki so nam najbljižji in so nas same do danes najbolj oblikovali s svojo "zahodno" krščansko miselnostjo, čeprav je v tem pojmu nekaj ekstrapolacije, nas na tem mestu najbolj zanimajo, saj nas najbolj prizadevajo vse do danes. Ustvarili so teorijo mišljenja, ustvarili so umetnost, a tudi politično moralo, ko so šli skoz razne oblike vladavine, sproti razvijali njeno teorijo, njene dobre in slabe lastnosti, razvili so pravo življenjsko modrost, razvili so smotrni moralni zakon, kateremu je vse podložno. Naš razvoj je samo križišča dveh tokov, poti navzdol in navzor. Človeško življenje se Grku ni prikazovalo kot harmonični razvoj brez nihanja med viški in padci, marveč kot nepretrgana veriga konfliktov različnih izvorov. Politična zgodovina, njihove tagedije in podobe bogov, ki so med seboj stalno tekmovali in spletkarili, so bili konflikti za Grke, ki so porodili nenehni predmet razmišljanja in negibe za teorije. In tako se je tudi religija izčiščevala in ostal je božji glas v človekovi zavesti. Zavest, da svoje naloge svetovne zgodovine niso rešili, je spremljala in še spremlja krščanski Zahod skoz dve tisočletji in se je v raznih časih tudi izrojevala celo v hilističnih gibanjih nekdaj do danes. Taka gibanja so vseskozi izraz kulturne krize, ki nastaja ravno na krščanskih tleh. Zavedati se moramo, da duh napredka sega nazaj na mistično bogastvo antične grške kulture in pri tem vsaj delno obide krščansko miselnost in njen kulturni zaklad.

    V tem usodnem paradoksu je nedvomno najgloblja in res tipična, hkrati pa tudi usodna razlika med Zahodom in Vzhodom. Zahodni človek ima danes Ensa se, Bitje samo od sebe, se pravi Boga - brez vere v Boga. Vzhodni človek pa ima vero - brez Boga. Ves Vzhod najsibo Indijec ali Kitajec ali Japonec, je namreč v svojih velikih religioznih in filozofskih ostankih hinduizma z brahanizmom in budizmom, a tudi taoizma in konfucijonizma izrazito imanentičen in panteističen; docela mu manjka smisel za ostro diferenciacijo bitnega reda med naravo in nadnaravo, človekom in Bogom, med imanenco in transcendenco, med ustvarjenim bitjem od drugega in med naustvarjenim Ensa se /Bitjem samim od sebe). In vendar je Vzhod izrazito na celi črti religiozen, kar mistično razpoložen, ne izvzemški sedanjo Kitajsko, čeprav nima jasno izdelanega Boga kot nadsvetovnega, transcendentnega bitja. Tako smo res pred nasprotjem, ki zveni kot paradoks besedne igre: Zahod ima Boga - brez vere; Vzhod ima vero - brez boga. S to primerjavo bi mogli celo nadaljevati in reči: Vzhod ima križ brez Kristusa (ker se mu slabo godi, strada od gladu, umira in ne pozna Kristusa), Zahod pa ima Kristusa - brez križa, ker pozna Kristusa, a ga ne priznava in se mu dobro godi. Skupna Vzhodu in Zahodu pa je PRAPOTREBA po posredniku med človekom in božanstvom; Krisus je dal edino in največjo zapoved ljubezni, ki jo je čudovito uresničil v evangeliju med bolniki, reveži in mrliči. Buda pa je kot kraljevski sin "brez šole" ob prvem samostojnem koraku v življenje spoznal smisel človekovega življenja, ko je srečal zapored bolnika, reveža in na pogrebu mrliča.

    Racionalizem je v razliki od orientalskega misticizma značilna posebnost zahodnega človeka skoz vse dobe njegovega civilizatoričnega razvoja. V tej potezi se ujema zahod s prvim poglavjem Mojzesove knjige in se je stopil v harmonično sintezo: človekova prva nepremagljiva strast je jesti od drevesa spoznanja. Šele ko je homo sapiens začel jesti od tega drevesa, se je razvil v resničen individuum, ki spozna svojo samostojnost, ne le v razmerju do zunanjega predmetnega sveta, temveč tudi do višjih sil, ki jih doživlja kot nadnaravne sile, zakonitost, vesoljni red, zapoved, božanstvo. Šele ko so se človeku odprle oči razuma, je prišel do tiste stopnje samozavesti, v kateri se je dokončno izvil iz povezanosti s stvarmi v naravi okrog sebe (sebi enakimi), pod seboj nižjimi: živalmi in rastlinami) in nad seboj (z Bogom).. Platonu ni človek potomec Zemlje, temveč nebes. Speči razum se je zbudil in razvil do najvišjih oblik samozavesti v človeku kot kroni stvarstva. V tem pa se starogrška in moderna podoba človeka stikata z biblično podobo. Biblični dualizem najde svoje potrdilo ne le v Descartesovem dualizmu, temveč tudi v Aristotelu, ki mu je "duh kakor tujec v vidni naravi" in v modernem času pri Kantu, Schillerju in drugih, ki jim je "človek občan dveh svetov". Človek ima v sedanji dobi samo prehodno, vmesno razvojno stopnjo in s puščico kaže v smeri neosfere, se pravi razvoja razuma, ko bo človeštvo doseglo svoj vrh v ultrahumanem območju, v točki Omega.

    Ne dušimo mu duha in ne maličimo njegove zgodovine z namenom uničenja njegove prapotrebe, dopustimo mu, da bo človek dosegel točko Omega (citat tega slednjega stavka je namenjen predvsem društvu....).

    Lep pozdrav in vse dobro

    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 23. oktober 2005 @ 15:08 CEST
    Predvsem pa bi rad poudaril, ko govorimo o Poti, da gre tu za univerzalni nauk, ki pa se to ne nanaša na določeno knjigo, ampak gre za celotno veljavno pot odrešitve, kot je prikazana med drugim v Evangelijih in v nauku Jezusa, Bude, Hermesa Trismegistosa, Lao Ce-ja in ostalih svetovnih učiteljev. To so napotki za popolno resnico in"religijo edine resnice". Včasih je seveda lokalno ali pa subjektivno obarvana. V takem primeru se sprosti le majhen del njenega neizmernega bogastva.

    Še preden je začelo človeštvo svoje potovanje preko zemlje, je bila pot zanj opisana v jeziku najvišjega graditelja sveta. Popolna POT človeštva je zapisana v "knjigi božanskega jezika". Vsakdo, ki je dozorel za to, ima dostop do te večne modrosti. Božanska modrost je nematerialna, njenega mesta ne določa človek. Znanje, ki kaže simbol za simbolom, črko za črko pot, po kateri stopa blodeči človek, izgubljeni sin pri svojem spuščanju na ta svet in po kateri se bomo nekoč morali vrniti k Očetu.

    In tako vsebuje univerzalni duhovni nauk zgodbo p prvem, še božanskem človeku: o njegovem padcu, pogrezanju v snovno obliko in o povezanosti z njo. To je univerzalna zgodba njegove materializacije v obliki, zgodba stopenj njegove rasti ter njegovega razvoja, njegove razcepitve na rase in narode, zgodba vedno menjajočih ae področij sevanja, na katere se je moral odzivati in se mora, da bi se naučil svojih življenjskih nalog. In vsebuje tudi opis zakonov, ki vladajo v teh dimenzijah bivanja in njegove ujetosti vanje, ki pa jo je izbral sam.

    Univerzalno znanje nam kaže tudi, kako lahko to ujetost premagamo, kako jo moramo premagati, da bi končno svoje spuščanje obrnili v dviganje k Luči. Celotna pot skozi različne procese samouresničitve in vsi aspekti novega življenja, ki čaka na nas, vse to je zapisano v univerzalnem nauku. Toda ni napisan v zajetnih knjigah, ampak kot matrica pripravljen v našem energijskem sistemu. Najdemo jo v svoji matematični sredini, v srcu.

    Do sedaj so bile napisane neštete knjige, da bi potrdile obstoj tega edinstvenega nauka in razložile njegovo vsebino. Tam kjer so bili avtorji pošteni, se je razbralo po zlati niti, ki se je vlekla skozi njihova dela. Pričevali so torej o delu poti, ki so jo našli ali pa so šli po njej zavestno v lastnem bitju. Vendar si niti dva človeka nista enaka in niti dve izkušnji se ne pokrivata. Čeprav imamo vsi isti cilj, se mu vsak izmed nas bliža po svojih lastnih zmožnosti.

    Univerzalno vedenje je zajemanje in prodiranje v resnico, ki vsebuje vse, kot prodiranje v eno, iz katerega se poraja vse in h kateremu se vse vrača. To vedenje je po eni strani zelo oddaljeno od nas, po drugi strani pa nam je "bližje kot roke in noge". To je gotovost, ki jo že od nekdaj poznamo, je povezujoči člen ali bolje rečeno izhodišče. Brez "gotovosti" ni možno vsezajemajočo vedenje. Prav v njej je skrito duhovno univerzalno znanje. Tako je za vse nas pridobivanje te notranje dimenzije edina nujnost, da bi lahko prodrli do Znanja. Gotovost nam kaže pot. To je odločilno.

    lep pozdrav vsem,
    Miran.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. oktober 2005 @ 16:14 CEST
    Pozdravljen Miran,

    z izbranimi besedami si postavil pred obličje človeka vso božjo resnico. Bogastvo duha je domet življenja.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne nedelja, 23. oktober 2005 @ 21:14 CEST
    spoštovani,... Tatjana, zahvaljujem za mnenje, dopolnitev, četudi sem omenil Moč pravilne interpretacije z umskim "treningom" - s tem UČINKA Svetih knjig,...omenim npr. "komentarje" R.Steinerja in filozofov...
    ... pri-pišem kot (vedno) le UPORABNO Vedenje...
    ...ne zmorem/o upoštevati dovolj le omenjenih zgod. "dejstev"- kot Operativnega vpliva v analitiki praktične umestitve, za potrebo današnje dobe. Prepoznam vašo dopolnitev pisanju - kako naj bi še bilo, a za Prakso ne izkaže optimalnega smotra. Vaš pogled/nazor, zmore zadostiti predavateljski kvaliteti, ki je seznanitev, nima pa uzvoda izvirno učinkovati na reševanje (eklekticizma) v posamezniku (ki je pred družbo), kot potrebe, ki jo iziskuje pragmatizem današnjega časa, neodvisni pristop v načelu pozitivizma, aktivnost umovanja z delovanjem Tu, od tu ali nadalje... če je vzeti v kontekst učinke ne le psihosocioterapije, medicine... temveč tudi kriminalistko, pravo, ekonomijo, bo moje skromno mnenje lažje dojeto, saj današnjega človeka težko umestimo v "Kristusov čas"...
    ...ne glede na "različnost" delovanj, štejem naša mnenja bolj podobna kot različna, četudi se včasih zazdi, da temu ni tako...


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. oktober 2005 @ 23:33 CEST
    Pozdravljen Advice,

    ne gre za umestitev Kristusa v naš čas kot kulta osebnosti, temveč gre za resnico njegove besede, ki je nobena druga beseda ne more nadomestiti, ker enostavno ni dveh resnic v medsebojni človeški ljubezni, ki jo uči Kristus. Je samo ena.

    Filofozof lahko izbira filozofske nauke po svojem okusu, ne more pa izbirati resnico med lažmi in prevarami. Razum, tudi teološki razum je omejen. Nobena krščanska generacija ne more postaviti in razrešiti vseh vprašanj, ki jih prinaša vera. Iz tega sledi, da mora vsaka teološka smer poznati svoj doseg, predvsem pa svoje meje. Šele iz te ponižnosti se lahko izreče o delčku časa, ki ga živimo vso resnico. Biti mora odprta, da sprejema tudi druge oblike sistemizacije vere, čeprav se ji vedno vsiljuje vprašanje, katere teme so za teologijo glede na potrebe zgodovinskega trenutka najbolj pomembnre in odločilne. Vsaka teološka smer ima resnico, ki jo želi sporočiti, in zmote, proti katerim se želi bojevati. V religiji se odloča njen odnos do različnih instanc in bivanj. Šele ob soočenju z nasprotniki, ki z njo polemizirajo, in ob stvareh, ki jih sama kritizira in zavrača. Za družbo je potrebna določena teologija, zato njene institucije ne moremo odmisliti in jo razlasiti za nepotrebno. Ona se mora koregirati in usklajevati v skladu z božjo resnico in Kristusovimi nauki. Služba božja lahko postane kraj različnih tendenc, interesov in konfliktov. Služba božja in družba nista homogeni tvorbi. Neodvisna danost od posameznika je, da podpira, kritizira, obsoja ali opravičuje, vendar konstruktivno in človeško. Nihče ne more nadzirati vpliva svojih besed ali dejanj na tiste, ki so jim namenjeni. V religiji se razvijajo ideje, ki pomagajo hraniti verski razum. Gre za refleksijo. Družba sooča vero z velikimi izzivi. Te izzive pa mora teologija resno jemati in o njih razmišljati, če želi ljudem pomagati. Teologija mora jasno videti in se prav odločati. Služba božja je dorasla tej vlogi, če je sposobna povezati ljudi z družbenozgodovinski izzivi. Služba božja oziroma teologija pa mora razvijati resnice svetega "zaklada", tako da raziskuje odnos med posameznimi resnicami in njihov odnos do človeškega razuma.

    Naprej je treba predstaviti resnice, ki jih je religija definirala oziroma razglasila, sledi opis antičnih (arijanci, pelagijanci, itd) in modernih (reformatorji, prosvetljenci, eksistencialisti, ateisti) nasprotnikov; na koncu so dodani dokazi Svetega pisma in izročila ter teološka utemeljitev. Sveto pismo je kot skrinja navdihnjenih in razodetih stavkov, zajema tudi izročila, ne da bi upoštevala teologije, ki so skrite v teh virih, ali različne plasti njihove zgodovinske obdelave. Tu ge za jasnost verskih resnic. Zato so jasno določene kvantifikacije in ustrezne zmote.

    Goli nauk sporoča in gradi moralko ljudstva. Če bi bili ljudje bolj moralni, če bi bilo v družinah več verske vzgoje, potem ne bi imeli plazu zločinov, toliko samomorov, kriminalitete, odvisnosti in življenja, v katerem je razpadla lestvica moralnih vrednot. Ne moremo skrčiti pomena teologije in zbanalizirai njenega pomena z materialističnim pragmatizmom in ne vidieti njene vloge, da se izraža v jeziku, ki nagovori človekova čustva in opogumlja človeka za srečanje z Bogom. Srečanje z Bogom pa pomeni ljubezen in etično delovanje ter odločanje v medčloveških odnosih, vera počloveči človeka in dviga njegovo dostojanstvo. To je njeno poslanstvo in bistvo.

    Gre za človekov odgovor na božji odgovor. Vera razvija bogastvo modernega personalizma v kontekstu občestvenosti. Sveto pismo postane moment zavedanja in razmišljanja. Vera je v človekovi zavesti in se javlja kot neskončna odprtost. Vera je antroploška skrivnost, je prapotreba človeka, v veri vidi človek uresničenje svoje poklicanosti. Človek, ki ima v sebi vero, se zaveda svoje vrednosti in človeške odgovornosti, ker se dviga v območje božje popolnosti. Vera je etična in kulturna pridobitev človeštva. Še vedno je žival v človeku, zato človek ni popoln, se še ni dvignil iz območja svoje živaskosti in gonov, ki uravnavajo njegovo življenje. Pred človekom je duhovni razvoj, ultrahumano območe duha - točka Omega njegovega razvoja. Ne odvzemimo človeku duha, ker s tem mu odvzamemo upanje in hrepenenje. Vedno glasnejši postaja strah, da bi politično prekoračilo svoje meje, uničilo svet in svobodo človeškega duha. Geslo naj bo: pravičnost, mir in svoboda duha!

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 00:05 CEST
    Zaradi jasnosti:

    Decembra nas v prestolnici s plakati in drugim propagandnim gradivom vabijo na Ezofest, »mednarodni festival duhovnosti, ezoterike in alternative«, povedo, ko nam na ulici v roke potisnejo listič z vabilom. »Sam sem dvakrat na kratko pogledal ponudbe Ezofesta, ki so bile takrat na eni izmed osnovnih šol, kar je prav čudno,« pravi kapucin p. Vinko Škafar, avtor knjige o sektah in novodobskih gibanjih in doda, da je to »ena izmed sinkretističnih ponudb new agea. »Tistemu, ki zna razločevati, obisk ne bo škodil; kdor ne zna, pa se bo lahko ujel. Gre za kratkoročne ´instant´ ponudbe ezoterike, prenovljene gnoze, okultizma, astrologije, ki kristjanu nimajo kaj ponuditi. Resnično je škoda časa, da bi se ga udeležili.« P. Škafar še doda, da imamo katoliški kristjani prav v adventnem in božičnem času toliko bogate duhovne ponudbe in navad, da je »ezofest« v tem času na Slovenskem pravi nesmisel. P. Škafar nam odgovarja, kaj sploh je to nova doba in ali novodobske ponudbe in gibanja zlorabljajo človeško stisko in hrepenenje po Bogu.

    Od kod prihajajo novodobska gibanja, kje je njihov začetek?

    Nova doba (new age) naj bi se začela z nastopom položaja zvezd, ki določa vpliv Vodnarja, na silvestrovo 1986, čeprav imajo različni avtorji tudi različne datume. Korenine pa segajo v leto 1875, ko so Helena Petrovna Blavatsky (1831-1891) , H. S. Olcott in W. Q. Judge ustanovili Teozofsko društvo. Gre za vrsto religiozne »mistike«, utemeljene na praznovernih predstavah o spoznanju božanstva in o možnostih, da je mogoče vstopiti v neposredno zvezo z onstranstvom. To naj bi se posrečilo samo izbrancem, ki bi se stopili z božanstvom in sami postali njegov del.

    Postopno se je miselnost vzhodnih verstev povezala s krščanstvom in pričakovanjem Kristusovega prihoda (milenarizem). Utemeljiteljica nove dobe pa je teozofka Alice Bailey (1880-1949), ki je kot prva duhovnica gibanja pripravila načrt gibanja. Ta upošteva nagnjenja današnjega človeka po novem, po okultnem, hipnozi, jogi, meditaciji, videnjih... Vse nosi znamenje fantastičnosti. Ponekod ljudem omogočajo »mistična« doživetja s pomočjo glasbe, parapsihologije, tudi mamil. Tu je še vpliv vzhodnih verstev, ki je dosegel vrh v šestdesetih letih, ko so številni mladi potovali v Indijo in verske resnice budizma in hinduizma prilagajali svojim zahodnim občutkom in načinu življenja.

    Kaj povezuje vso to ponudbo? Kaj je v ozadju, zakaj se tako širi?

    Pri vsem tem gre za strastno iskanje Boga in smisla življenja. To je strasten napor ujeti srečo. Eni govorijo o štirih stebrih new agea: znanstvena podstruktura, vzhodna verstva, nova psihologija in astrologija. K temu lahko dodamo skrivnostni nauk, ezoteriko, okultne veščine in sinkretizem, ki omogoča, da iz vsake ponudbe, tudi verstvene, vzameš tisto, kar ti trenutno ugaja.

    Alenka Goljevšček, ki je skozi new age prišla do krščanstva, je v nekem intervjuju rekla, da se ji zdi ena od glavnih zmot današnjih vsiljevanj v tem, da človek živi za to, da bo srečen. Čim bolj hitiš za srečo, tem hitrejša je, in je ne moreš ujeti. Srečen je ta, ki živi pošteno, po svoji vesti, pokončno; potem mu je sreča podarjena, navržena. Človek živi za to, da bi se s trdim delom na sebi preustvaril v božjega sodelavca.

    Novodobska gibanja in ločine so pa pogosto lov na srečo brez napora, kar je slepilo. Seveda pa nobenega pripadnika verske ločine ali novodobskega gibanja ne moremo vnaprej obsojati, ker strastno iščejo srečo in smisel živIjenja. Žal na napačnem kraju in z napačnimi sredstvi. To je iskanje instant sreče, hitrih rešitev za težke probleme, resne bolezni in hude rane.

    Tudi krščanstvo oznanja srečo. V čem je razlika?

    Glavni razloček je v teologiji in antropologiji. V novodobskih gibanjih, novih verstvih in verskih ločinah gre navadno za zelo čudno božjo podobo, ki se močno razlikuje od podobe Svetega pisma. Že Sören Kierkegaard, ki je bil globoko veren, je dejal, da ni glavno vprašanje, ali Bog je, ampak, kakšen je. In sam odgovarja, da smo kristjani lahko srečni, saj iz razodetja vemo, da je Bog ljubezen. Kristjani verujemo, da je Bog ljubezen, komunikacija, občestvo in da ta Bog ljubi vsakega človeka. Ali kot pogosto poudarja Roger Schutz iz Taizeja, da vstali Kristus spremlja vsakega človeka, če se ta tega zaveda ali ne.

    Božji Sin se je približal človeku, mu podal roko in mu želi reči: «Človek, s teboj sem.« Zato se tudi imenuje Emanuel - Bog z nami. Bog ljubi vse ljudi in Kristus je umrl in vstal za vse ljudi, tudi za lovce na kratkotrajno srečo. Vsem želi pomagati, da bi se ovedeli, da sreče in odrešenja ni mogoče ujeti, marveč sta človeku, ki živi pošteno in po svoji vesti, podarjena. Seveda pa ne brez človekovega sodelovanja. Že v prvih stoletjih krščanstva so duhovni pisatelji govorili, da nas je Bog ustvaril brez nas, toda zveličal pa nas brez našega sodelovanja, ne bo.

    Ali je vse to iskanje dokaz, da je človek duhovno bitje?

    Absolutno. Zato človek išče. Nova doba je odsev njegove potrebe po presežnem, po smislu, po Bogu.



    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 11:42 CEST
    ...v temeljitosti poglabljanja v pisanja - romantike (sanjavost idealizma) ne zmorem niti čitati...
    ...resnost ob razkrivanju resnic duhovnih vsebin renitentno izkazujete kot "resignacijo"...
    ...validno nedvoumni, v sebi skromni, o sebi le šepetamo...


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 12:10 CEST
    Lepo si nam približala dogajanja na duhovni paleti našega življenja. Če sem pravilno razumel, je bistvo, iskanje sreče. Ampak od kod izhaja to neskončno iskanje sreče?
    Je mogoče, da obstaja še eno življenje, ki je popolnoma in brezpogojno srečno? Ali kdo pozna koga, ki je to dosegel?

    Prav gotovo pozna vsak izmed nas človeka, ki je našel določeno ravnotežje, npr.srečno razmerje ali krasno okolico. Toda gledano z treznimi očmi, ugotovimo, da ne obstoja trajna sreča. Vsekakor ni človeka, ki ne bi stremel po sreči. Tako nekateri pravijo, da so z nekoliko sreče zadovoljni. Pri drugih se pokaže veliko pomanjkanje. Občutijo domotožje in vzdihujejo po življenju, po"kisiku" življena, ki izgleda nedosegljivo, nevidno, neulovljivo.

    In ko življenje iz dneva v dan tako teče dalje, ostane mogoče v nekem posebnem trenutku samo eno vprašanje. Čemu pravzaprav živim? In to je najpomembnejše vprašanje našega življenja. Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?
    In prav ta temeljna vprašanja našega življenja so ta, s katerim nas poskuša Stvarnik doseči. So veliko povabilo, da bi se raziskalo lastno življenje. Od to zahteva, da moramo pogled usmeriti navznoter.

    Naše vsakdanje življenje se odvija v okoliščinah, v katere smo postavljeni. Vendar pa mora univerzalna duhovna zavest v nas, duhovni razvoj, priti od znotraj. V notranjem, tako nas poučujejo stari modreci, leži resnično duhovno polje razvoja. Prav tam je nebeško kraljestvo, o katerem govori Kristus. Tam Ardžuna išče modrost Krišne, tam najde Buda razsvetljenje. Tam najdejo gnostiki Sofijo(modrost).

    Naše zemeljsko življenje ima veliko strani skrbi in težav. Velike težave nastajajo zato, ker vsi ljudje istočasno stremijo k sreči. Iz tega se dnevno soočajo z majhnimi in velikimi nasprotji, tudi brezčutnostjo do problemov sočloveka, ki išče enako srečo. Ali gre tu samo zato, da preživi samo tisti, ki je najbolj sposoben, najbolj agresiven? Darwinova evolucijska teorija, kot razlaga boja za preživetjei na nas vtis, toda kot praktična teorija življenja ne zadostuje človeku, ki išče duhovno podlago svojega življenja, je preveč omejena.

    Zato ni nič nenavadno, da tisti, ki verjamejo, da je Bog ustvaril svet od zunaj (kreacionisti) naravno bznanstveno biologijo vgrajujejo v zgodbe o stvarjenju v Bibliji, medtem ko pa realisti, prisegajo na evolucijsko naravno znanost. Nekateri trdijo, da svet sestavljajo naključja in da je svet nastal po nesreči. Po mnenju takšnih predstavnikov je evolucija nepretrgana lestvica, na kateri le najmočnejši napredujejo za majhen korak. Iz tega so zključili, da vsak moralni sistem mora temeljiti na človeški konstrukciji in da niso predstavljivi nobeni višji impulzi. To pa pomeni, da razen telesnega nič ne obstaja. Je misel telesna?

    V vseh obdobjih je človeka nezadržno gnalo, da bi kolikor toliko dojel Boga, Resnico. Glede na stanje razvoja in s tem povezano zavest si je ustvaril svoje bogove. Vsakokratno veljavno pojmovanje Boga se zrcali v neštetih različicah od najbolj primitivnih do najvišje razvitih. Tako je projiciral človek svojega boga s pomočjo simbolov in govorice v svet, ki ga obdaja. Grki so se zavedali, da nevidno in neznano vodi znano in v to usmerja svoje moči. Zato je bila prepričanost v obstoj božanskega sveta samoumevni del njihovega življenja.

    Določene moči so razvrstili v sistem bogov in polbogov, o čemer pripoveduje mitologija. Vendar pa so že ustvarili tudi podobo še nepoznanega Boga. Moderni človek je ta sistem bogov in polbogov uničil ali moderniziral. Na njihovo mesto so stopili maliki: materializem, telesna kultura, kultura zdravja, seks, šport... Vendar pa se del človeštva z nezadržno željo umerja v nematerialno življenje kot protiutež materialnemu obstoju. Potovanje iščočega človeka poteka dalje, od dne do dne, od ene stopnje do druge stopnje razvoja. Kajti ni še dosežen cilj, vstop v skrivnost Boga. Vsakdo mora potrebo, nedoumljivo, veliko drugačnost preizkusiti in doživeti.

    Le od kod prihaja ta enormna borba za malo Luči, ki naj bi vodila iz peklenske eksistence k luči, k spoznanju?
    lep pozdrav vsem,
    Miran


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 15:12 CEST
    Advidce,
    enim je usojeno, da postanejo pionirji duha, drugim ne.

    Znotraj zgradbe telesa sta junaka duša in ljubezen, samo telo nikoli. Hudo je ko se klavstrofobija pred duhom vrine v svobodo mišljenja z raznimi implikacijami, ki stavijo samo na utilitarno ali banalno potrošniško uporabno.

    Jeziku materializma in ateizma ostaja grenak občutek ranljivsti in potrebe po obrambi teritorija, ki pa je jezik sam, ki še išče raznovrstne psihične prehode skoz metafore s pikicami, ki se hočejo izraziti kot magnet, ki privlači iz okopov krhkosti mišljenja tudi okultizem, ezoteriko, teozofijo in uporabna znanja za obvladovanje materialnega sveta, ki naj bi dominirali nad stanjem duha in naredili iz duha normirano zavest. Ni pomembno kakšno, samo da ni krščansko teološka. Imenovati krščanstvo romantika, je pa
    huda, v absolutnem zajetju potencialne duhovne energije pomeni zatiskanje očesa, namesto uporabe očal.

    Nisem prepričana, vendar mislim, da iz svojega nerazumevanja velik del vzvišenih idej hoče kdo narediti nerazumljive tistim, ki jih razumejo in občutijo kot mejo dosegljivega.

    Naenkrat sem se zavedala, da pikice pomenijo manjkajoče, ki ga mora duh zapolniti. Potrebna je duhovna transfuzija, ker to "duhovno", ki je sedaj med pikicami, je zelo na tesnem in se hoče izraziti tako zagonetno zaradi svoje absolutne moči materije. Pikice so kot celice, ki govorijo mojim celicam.

    Duh se osvobaja in se trudi odkriti in absorbirati skrivnosti. Duha ni mogoče disciplinirati. Ker nismo imeli najnujnejšega duha za življenje, smo v totalitarizmu začeli uvažati materijo, vendar materialistične ideje so zbolele za avitaminozo in osteoporozo.

    In navsezadnje so najbolj pomembni posamični glasovi duha, ne pa materija sama spričo plitkosti in enoobličnosti njene tvorbe. Prebavljanje je vedno odvisno od nečesa čudežnega in nerazložljivega, katerega pomen je bolj skrivnosten od videnja narave same, ki ji je ateist nadel tako prozorno masko, skoz katero jasno vidi, kam bo postavil svojo samozadostnost, samozadovoljstvo in duhovno majhnost.

    Situacija vzbuja domnevo, da se ubadamo s študijo, ki spada v polpreteklo obdobje in je namenjena bralcu izpred 50 let ko vrinek. Anestezija duha gotovo še živi, ni pa razpotegnila svojo nesmrtnost čez preme duha. Duh ima svojo skoraj breztežnostno emancipacijo, zadostuje iskra in duh vzplamti.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 15:28 CEST
    Pozdravljen Miran,

    spet modra utemeljitev. Bralci so ti lahko hvaležni z duhovnost, ki jo mednje deliš.

    Enim je usojeno, da postanejo pionirji duha, drugim ne.

    Duhovno mrtvi, se lahko še nekaj časa pomudi pri svojem truplu, vendar na obronkih večnosti odtehtajo tisočletja in tam se duhovnemu mrliču lahko dogodijo neskočne reči spoznanj. Tuzemsko spoznanje je samo vmesno polje. Duša človeka ni ustvarjena z rokom trajanja telesa, temveč zaradi umeščenosti med čas, nadčasje in brezčasje.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 17:57 CEST
    ...vedno oproščeno gospa, vajen pionirske togote, kljubovanja..., vsi (se) lahko prepoznamo...,s časom razblinjamo, ko razumsko/ničevo postaja...
    ...za vsem stojim-o generozno, četudi nepremišljeno priposestvujete... - celo z mnenji...
    ...evidentno oporekati vse/vsem?...razumem - je tudi način iskanja, so že franc. materialisti navajali...
    ...igrivo, dogajalo se, dogodilo...


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 19:37 CEST
    Hoj Advice!

    Nič žalega ni bilo storjeno, zato nima biti kaj oproščeno.

    Vajen pionirske togote, kljubovanja (je to samozadostnost očeta modrosti??). Če si levit nekaj od tega oddvojil za svoje plačilo, ti to pritiče. Je tvoje.

    Prakticiram pionirstvo duha.

    Vsi se lahko prepoznamo?? Kako??Ali ima dialektika vojnih ciljev kak pomen? Povleči svoje tipalke nazaj k sebi!
    Razkrinkanju sledi vedrina in sega prek čiste ekonomije povsod kjer se žrtvuje in kamor se prinašajo žrtve.

    Kje razumarsko ničevo postaja?
    Kdor uniči ključavnico, uniči tudi tisto, kar je zaprto.
    Ko oko pred resnico zatisneš, ne potrebuješ več očal!

    Mnenje ni priposestvovano, temveč le posredovano!

    Igrivo dogajalo se bo:

    Tetivo je napenjaj prevč in ne preohlapno. Puščica cilj preleti ali padna na tla pred njim, dokler končno ne zadenemo. Ustrelimo se!

    TAKO KOT JEZDEC MENJA KONJE, VRAČAJOČE MENJA INDIVIDUE!

    Lep pozdrav..... opazujem, kot bi cvetlico naslikal umetnik...neskončno trajanje ni eksistenca.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: advice dne torek, 25. oktober 2005 @ 01:59 CEST
    ga. Tatjana Malec
    ...razkrinkana!? - Da (ne izrazim vaš nivo, ko ste nekoga imenovali - truplo!? - sramujte se...),
    ki zmore vseveč obrekovati, izostajati v strpnosti, objektivni kritiki, intenzivirati negativizem, če je le kje omenjena praktičnost, konciznost, življenskost, opazka, pa nedaj!!! moških lastnosti, pravnih ali drugačnih resnic...,skratka, kar ni vaša volja/ razpoloženje...
    Preglejte svoja pisanja, predvsem odzive... razmislite - postojte...
    Sufizme in surogate vam je zavidati, primernost umestitev gotovo ne.
    Prepoznavna je nečimernost, omnipotentnost, kakor je bila prepoznavna strpnost in rezerviranost marsikoga, ki si ni upal izpostaviti samovšečnemu "idealizmu" ...
    Se zavedate, da omejujete tiste, ki vam (ne)laskajo, ali se ne strinjajo vedno z vami?
    Se čuti sled te neiskrenosti, da vam tudi takrat, ko ste bistri in izvirni, ne aplaudiramo!?
    Vam gode, ko se za hrbtom Vam hahljamo?...
    ...Menite mogoče, da omenjeno prihaja zgolj iz mojih ust?
    ...ni težko posredovati v imenu marsikoga, tudi ali predvsem moje malenkosti, četudi tovrsten način, prostoru, ne vam - ni v čast...
    ...prosimo - potrudite se,...srda ne prenašajte, ne v rivalstva, ne med ljudi, izkažite strpnost nad izpostavljenim "medijem" do številnih obiskovalcev, izvlecite drobne poduke, ki so temeljni smoter pozitivk - za vse nas.
    Razgledanosti, notranje energije,... vam nihče ne zmore oporekati - summa cum laude, oprite se na to - močno, naj bodo sodelovanja zadovoljiva, diskusije dopolnilne,... ko naj bi se prej ali slej tudi osebno srečali - mar ni tudi to preblisk vizije naših misli!?...


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 25. oktober 2005 @ 10:32 CEST
    Hoj g. Advice,

    ... neskončno trajanje in rezistenca... (a = a. Enačba je v časnem nomogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega kakor številka 8.

    ... telo brez duha je truplo. Duh je predstava mojega trupla, ki ga ohranja in vodi mojo igro ...

    ...zavest o neidetiteti idealizma je poskus opredelitve na teoretski ravni, poskus filozofiranja o duhu neidentitete kot poskusu, da bi postalo presežno, kar ohranja pri življenju...

    ... drobtinice naredijo okusne jedi, tako kot lakota po vedenju naredi s svetlobo vidni duhovni svet...

    ... vsako drevo ima svoje korenine v globino, kot sonce luči določa senco...

    ... besede so mera časa, povezujejo stopnice nadstropij, so dvigala, ki jih stražijo demoni...

    ... "samovšečni idealizem?" Če mišljenje ne bi bilo zmožno izraziti idealizma in videti ničesar utopičnega, bi bilo konec mišljenja. Dialektično mišljenje se nikoli ne bo odreklo idealizmu, čeprav se v zdajšnjem trenutku vsebina idealizma, zaradi zlagane sreče materialističnega življenja, ne more izrekati drugače kot se... Anahronizem materializma je podan s tem, da se odreka pojmu celote, v katerega je vključen tudi idealizem (dialektika kot mišljenje totalitete)...

    ... dialektiko določa sama narava bivajočega Boga, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja

    ... molitve Mirana učinkujejo, se vidi učinek...

    ... kliče na pomoč filozofija kako s prizadevanjem priti s pojmom čez pojem

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: koki dne torek, 25. oktober 2005 @ 19:03 CEST
    Aristotel je napisal: "Odkritje abecede bo ustvarilo pozabljivost v dušah učečih se, zato ker ne bodo uporabljali svojega spomina. Zaupali bodo zunanjim pisanim zakonom... Učencem ne daješ resnice, ampak samo videz resnice. V mnogokaterih stvareh bodo heroji, a naučili se ne bodo ničesar. Na videz bodo vsevedni, a v splošnem ne bodo vedeli nič."...
    In tu je moja molitev:
    O moj Bog, ti ki nam vodiš misli, daš ljubiti in čutiti, daj mi moči, da pošteno doživim to življenje, daj mi svetost duha, čistost misli in lepoto nepokvarjene duše. Prosim te, reši me dvomov! Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša...
    In spet in spet: ne mešajmo cerkve, vere in duhovnost!
    lp vsem!
    www.pisateljstvo.com

    ---
    Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...



    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 25. oktober 2005 @ 19:42 CEST
    Tako je Ladislav,
    ko je enkrat tako kot tvoja molitev izražena odločilna prošnja, v mojem primeru:"Gospod razodeni mi svoje skrivnosti", tedaj takorekoč vržemo kamen v vodo in razširjajoči krogi vibrirajo skozi naše celotno bitje. Potem ta prvotni zvok najprej tiho šepeta in nato narašča v mogočen klic, ki se zlije s celotnim bistvom. Tedaj vzide v nas človek v procesu preoblikovanja, ki ga koči in dvigne iz materije. To življenje pomeni korak za korakom rasti k spoznanju. Tako končno prejme naše življenje globlji smisel, saj se cilj tega življenja vedno jasneje izrisuje. To je potem povsem drugačno življenje, kot življenje majhnega, vase zaverovanega posameznike, ki si v najboljšem primeru domišlja, da je samozadosten. Drži, da moramo v življenju vse narediti sami, a brez Njega ne moremo nič. Kdor lahko razume naj razume.
    lep pozdrav in vse dobro vsem,
    Miran.



    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 25. oktober 2005 @ 23:55 CEST
    Tako je Ladislav in Miran, tako in nič drugače. Kar sta napisala je imperativ življenja. Nobene življenjske situacije ni, ki bi bila resnično nesmiselna, tudi to naše prerekanje kdo ima prav in kdo ne, tudi to ima svoje ozdaje v dejstvu, da tudi navidez negativne stvari človeškega obstoja. Posebno znano trojico trpljenja, krivde in smrti, lahko preoblikujemo v uspeh, samo da jih srečujemo s pravo držo in usmerjenostjo. Odtujitev človekovega smisla od njegovega obstoja je usodna. Vzemimo določene stvari tako, kot bi se nam oglašala alarmna naprava, ki človeka odbija od usodnih dejanj.

    Lep pozdrav obema
    Tatjana


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: gesges dne sreda, 26. oktober 2005 @ 16:16 CEST
    Citat:
    ++++++++
    Aristotel je napisal: "Odkritje abecede bo ustvarilo pozabljivost v dušah učečih se, zato ker ne bodo uporabljali svojega spomina. Zaupali bodo zunanjim pisanim zakonom... Učencem ne daješ resnice, ampak samo videz resnice. V mnogokaterih stvareh bodo heroji, a naučili se ne bodo ničesar. Na videz bodo vsevedni, a v splošnem ne bodo vedeli nič."...
    ++++++++
    ..nadaljuje pa z molitvijo...


    Kako lahko tako perfektno misel zakljucis z molitvijo?!?!? hmmm.. A misli ne razumes ali jo zanikas ali se pa samo norcujes iz nje??

    On pravi tako, pravis..jaz pa pravim da se je proces "pozabljanja" zacel z odkritjem govora.
    ..in bil v vzponu vse do pojava krscanstva, ki je zaradi svoje oholosti in nizkotnosti v cloveku znova prebudila zeljo po prebujanju. Danes so vsi bogovi ze na smrtni postelji in otroci se bodo morali znajti sami..


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: koki dne četrtek, 27. oktober 2005 @ 11:32 CEST
    Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo - pišejo...

    ---
    Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne torek, 22. november 2005 @ 15:38 CET
    Svobodni kristjani smo prišli do zelo zanimive radijske oddaje, ki je bila posneta v zvezi s papeževo izjavo, ko je ta rekel: “Bog se je umaknil in se je zaradi odpora do človeškega obnašanja tako rekoč zaprl v nebesa.” V nadaljevanju podajamo zapis te radijske oddaje.

    Drage poslušalke, dragi poslušalci! Poslušate oddajo radia SANTEC – DAS WORT – DIE KOSMISCHE WELLE iz Wuerzburga v Nemčiji. V nemškem jeziku jo lahko slišite tudi na internetu pod naslovom www.radio-santec.com.
    Današnja okrogla miza ima naslov
    Papež kapitulira - Kristus ostaja zmagovalec.
    Posneta je bila v Würzburgu 14. 01. 2003. V razgovoru so sodelovali Christian, Gert, Martin in Matthias. V originalu je oddaja posneta v nemščini, zdajle pa lahko poslušate slovenski prevod. Želimo vam dober sprejem.
    Christian:
    Drage poslušalke in poslušalci! RADIO SANTEC - BESEDA - KOZMIČNI VAL - vas prisrčno pozdravlja pri današnji okrogli mizi z zanimivim naslovom.
    Naša današnja tema se glasi: Papež kapitulira - Kristus ostaja zmagovalec! Povod za to temo so izjave, ki so jih koncem leta 2002 dale najvišje cerkvene avtoritete - kot se radi dajo titulirati. Eden od njih je papež sam, ki se da imenovati Božji namestnik na zemlji in od svojih vernikov zahteva, da ga imajo za nezmotljivega. O sedanjem položaju v svetu meni: “Bog se je umaknil in se je zaradi odpora do človeškega obnašanja tako rekoč zaprl v nebesa.”
    Tako imenovano kristjanstvo je brez razburjenja sprejelo priznanje bankrota svojega najvišjega vodje, ki bi kot namestnik bojda z gnusom navdanega Boga pravzaprav moral odstopiti. Vendar bi lahko bila taka izjava alarmni signal tudi za verne ovce cerkvene črede.
    Da pa bi bila mera polna, se je k besedi oglasil še kardinal Josef Ratzinger, najvišji varuh pravovernosti v rimsko-katoliški instituciji. Za božič ga je prešinila misel, da se Bog z ljudmi igra skrivalnice. Bog se skriva, da bi Ga človek iskal in našel. “Božič,” tako Ratzinger, “je tako rekoč skrivališče in velika noč nato razodetje." Tudi ta posebnost je ostala brez zaznavnega protesta - čeprav je vendar absurdno, da se prav božič, Gospodov prihod, interpretira kot Božja skrivalnica.
    Ali si je tukaj nekdo dovolil nekakšno religiozno svobodo (dvornega) norca ali gre za že dobro poznano absurdnost rimske vere, ki je poznana po reklu “Credo quia absurdum” - “verujem prav zato, ker je absurdno.”
    Pri današnji okrogli mizi se bomo pogovarjali o vseh teh vprašanjih.
    Sogovorniki našega kroga so Gert, Martin, Matthias in Christian.
    Mogoče smem postaviti prvo vprašanje:
    Ali ni to, kar smo slišali od papeža in njegovega najvišjega verskega varuha, kardinala Ratzingerja, pravzaprav presenetljivo?
    Gert:
    To lahko vzamemo, kakor želimo. Presenetljivo je, da papež - kot poročajo v časopisih - ni rekel samo, da se je Bog, navdan z gnusom, umaknil od ljudi ampak tudi, da molči. Ob tem se človek vpraša: ali on tega ne ve najbolje? On bi to pravzaprav moral najbolje vedeti: Bog nikoli ne molči.
    Vatikan že več kot 20 let ve, da Bog ne molči, kajti bil je poučen, da je drugače. Že pred več kot dvajsetimi leti je Bog, Večni, ponudil roko katoliški cerkvi in njenemu tako imenovanemu poglavarju. Po Svoji prerokinji in poslanki Gabriele mu je posredoval pismo, pismo keruba Božje modrosti. V tem pismu je prosil za pogovor. Takrat je poglavarju institucije prikazal stanje oblastne cerkve, ki je postala posvetna, in mu ponudil, da lahko po Njegovi prerokinji stopi v stik z Najvišjim in sicer s ciljem, da reši, kar se še da rešiti.
    Vatikan in papež torej zelo dobro vesta, da Bog ne molči – tudi o njima ni molčal. In mogoče je danes prav zanimivo slišati, kaj je duhovni svet pred več kot dvajsetimi leti ponudil Vatikanu.
    Nekaj izvlečkov iz pisma leta 1980:
    Martin:
    »Kristus bi se rad povezal s tabo in ti dal predloge v zvezi z zunanjo oblastno cerkvijo, ki je postala posvetna, kajti Jezus Kristus se je odmaknil od te zunanje oblasti, ki stremi samo za ugledom in zunanjim dostojanstvom. Njegova cerkev je cerkev notranjosti, kajti po smislu je zapisano: “Bili naj bi tempelj Svetega Duha, kajti Božji Duh biva v vas.”
    Dragi brat, ta Gospodova ponudba je darilo milosti tebi in posvetni cerkvi. Ne odloži in ne razvrednoti tega, kajti to je dobrina iz Božjih ust. Eterična moč drži to oblastno cerkev samo še z mezincem, da bi otroci, ki se nahajajo v njej, prepoznali posvetnost in ločitev od pravega evangelija in iz tega potegnili zaključke.
    Spoznaj, kaj ti ponuja Bog in ravnaj ustrezno.”
    To je bilo nekaj citatov iz pisma.
    Poglavarja katoliške institucije je opozorilo na krivdo, ki si jo nalaga s tem, da veliko cerkvenih kristjanov drži v nevednosti in slepoti.
    In Božji Duh je opominjal:
    “O, brat, postani ponižen. Odloži svoja razkošna oblačila in krono, da ti krona ne bo postala trnjeva krona in z zlatom okrašen plašč škrlatni plašč, ki ga je Jezus nosil pred Poncijem Pilatom.”
    Vatikan in papež Janez Pavel II nista poslušala svaril in sta Gospoda zasmehovala. Odgovor na to pismo se je glasil v tem smislu: “Pismo smo vzeli na znanje.”
    Zdaj pa bi bilo seveda zanimivo vedeti, kaj se je zgodilo potem.
    Matthias:
    Na začetku ni bilo tako rekoč nobene reakcije, zgodilo pa se je nekaj drugega: in sicer se je cerkev poskušala polastiti tega na začetku še majhnega gibanja prakristjanov. To je bil namreč v zgodovini pogosto prvi korak, ki ga je cerkev naredila. Gibanj, ki so odkrivala v njej nekristjansko, se je najprej poskusila polastiti. Tako je nek cerkveni zastopnik poklical in rekel, da bi si to gibanje prakristjanov želel videti znotraj cerkve”. In čez nekaj časa je bil še en tak poskus - nek magister teologije je napisal pismo, v katerem je namignil, da ima stik z nekim škofom in da bi lahko pripravil pot, da se gibanje prizna kot znotraj-cerkvena skupnost. S temi ponudbami se nismo ukvarjali, da preroške Božje besede ne bi izpostavili vplivu institucije cerkve, kajti to bi pomenilo konec svobodnega Duha, ki se spet razodeva.
    Potem je sledila nadaljnja reakcija: cerkev je začela v cerkvenem tisku najprej smešiti Božjo prerokinjo. Nauk, ki je prišel po njej k ljudem, so sprevračali in izkrivljali ter ga napačno prikazovali. Šli so celo tako daleč, da so izdelali izvedenjska mnenja, za katera so prišli do informacij na nezakonit način, s prevaro ali pa so uporabljali napačne informacije in nato trdili, da obstajajo znanstvena spoznanja, da to ni pravi nauk. Pritisnili so torej na vse registre in z obrekovanjem, z napačnimi trditvami nastopili proti Božji besedi, ki spet prihaja k ljudem. Delali so z ovaduhi in denuncijanti, ki so spet prinašali napačne informacije in le-te nato širili v javnosti.
    Christian:
    Pravzaprav se je cerkev tokrat obnašala, kot se je obnašala vseh dva tisoč let proti vsakemu poskusu, ki je opozarjal na notranje kristjanstvo. V konvencionalni bibliji je govora celo o tem, da so bili med zgodnjimi kristjani preroški glasovi – da so eni imeli sposobnost zdravljenja, drugi dar preroštva. Ni trajalo dolgo in ta preroška povezanost z Božjim Duhom je zamrla pod indoktrinacijo cerkve. In cerkev zdaj trdi, da Bog že 2000 let molči.
    Mistike in presvetljene ljudi znotraj cerkve, ki so se obrnili proti cerkvenim prizadevanjem za oblast, ki so zadušila kristjanstvo notranjosti, katerega je učil Jezus iz Nazareta, so po vseh pravilih diskreditirali in izključili, deloma tudi usmrtili. Zame je reakcija Vatikana na pismo pravzaprav na isti liniji, kot smo to že 2000 doživljali znotraj cerkvene zgodovine.
    Matthias:
    Da, to je res, danes ji ni treba več prižigati grmad. Kajti cerkev ima zdaj možnost, da to stori prek medijev. V medijih ima namreč zelo velik vpliv, saj je vanje investirala ogromno denarja. Ima tudi lastne radijske oddaje in mnogo ljudi, ki so ji poslušni in so v medijih. Tako ima možnost, da prek medijev novo gibanje osmeši ali pa ga v javnosti prikaže kot nevarno. Temu gibanju nato očita tisto, kar v resnici dela sama. Govori, da hočejo ti ljudje manipulirati z drugimi, da jim hočejo jemati denar, da bi z njim trgovali. To namreč cerkev prakticira že stoletja. Ljudi vodi v odvisnost od nje, da z njimi lahko manipulira, da s pomočjo prevare deduje njihov denar, da jih izkorišča, da plačujejo cerkveno desetino itn., ter na ta način gradi gospodarski imperij. Vsa ta dejanja pa očita ljudem, ki izven te cerkve poskušajo na novo živeti kristjanstvo.
    Christian:
    Temu pravijo psihologi projekcija, mar ne? Človek pripisuje svoje lastne pomanjkljivosti in nepravilnosti drugim, da bi jih spravil na slab glas, sebe pa tako prikazal v boljši luči in se razbremenil.
    Matthias:
    In vsako delovanje teh ljudi, ki je izražalo njihov obstoj in življenjsko moč, kot npr. gradnja bolnišnic, šol, kmetij…. je cerkev intenzivno ovirala. Vplivali so na politike ter na medije, da bi prek njih dosegli, da bi se razveljavile prodaje stavb, ki so bile že sklenjene, da tem ljudem ne bi nihče hotel prodati zemljišč, niti ne zemljišč za stanovanja. Dosegli so tudi zavrnitev prošenj za komunalno urejanje. Prav tako so storili vse, da bi jim vzeli tudi poklicno eksistenco.
    Martin:
    Ko tako poslušam, kar praviš, vidim, da je cerkev, ki je vendar v tem času vedela, da Bog govori, ukrenila vse, da ljudem, ki bi to lahko ponesli v svet, onemogoči življenje. Poskušali so jih ovirati v delovanju, da ne bi postalo vidno, da Bog govori, ker pač sami zase potrebujejo dejstvo, da Bog molči, da bi lahko še naprej vzdrževali svoj imperij moči.
    Gert:
    In razen tega je nauk Božjega Sina, Jezusa iz Nazareta, ki ga danes spet razodeva po preroških ustih, diametralno nasproten nauku cerkve, ki na primer trdi, da se Govora na gori ne da živeti.
    Kar Kristus danes spet uči, je nauk, ki ima svoje temelje v Desetih zapovedih in Govoru na gori. Uči, da naj Božje zapovedi tudi v vsakdanjiku udejanjamo, da jih lahko vnašamo v naše konkretno življenje na tej zemlji. Vsak zametek uresničevanja to dokazuje in zato, razumljivo, pomeni udarec v obraz institucijam, ki tisočletja na svoj način živijo v razkošju, luksuzu in bogastvu na račun svojih ovac. Seveda se to bojijo izgubiti. Zato so stalne diskriminacije, stalna obrekovanja. Kot so to vselej delali v preteklosti, tako počno tudi danes, z možnostmi, ki jim jih pač nudi pravna država.
    Tako je šlo vrsto let; in v letu 1992 se je Večni po Kristusu ponovno obrnil na Vatikan in njegovega poglavarja. Leta 1992 mu je ponovno posredoval pismo, v katerem je seveda upošteval spremenjene okoliščine in obnašanje Vatikana v preteklih dvanajstih letih. In naredil je povzetek vsega, kar danes počasi postaja vidno za vse ljudi. Takrat so najbrž le nekateri spoznali, koliko je že napredoval padec institucije cerkve.
    Mogoče bo zanimivo, da našim poslušalcem in poslušalkam preberemo to pismo iz leta 1992:
    Christian:
    Morda bi pri tem še enkrat poudarili: ne gre za navadno pismo, tudi ne za pismo, s katerim želi nek presvetljen človek predramiti papeža. Kaj takega se je v dva tisočletni cerkveni zgodovini, kot vemo, zgodilo že večkrat. V tem primeru gre za veliko več: tu gre pravzaprav za mogočen dogodek. Kot smo že slišali, božansko-duhovni svet danes ponovno govori ljudem po preroških ustih - kakor se je to že prej dogajalo ob velikih časovnih prelomih, po prerokih stare zaveze in končno po Jezusu iz Nazareta, največjem preroku vseh časov.
    Danes, spet v velikem prelomnem času, je Božji Duh naredil svoj instrument iz žene, ki živi med nami. Visoko duhovno bitje z zemeljskim imenom Gabriele deluje v našem času kot Božja prerokinja in poslanka in po njej je nastalo veliko razdodetveno delo, kot je pred dva tisoč leti že napovedal Jezus iz Nazareta, ko je po smislu rekel: “Še veliko vam imam povedati, vendar tega zdaj še ne bi razumeli. Ko pa bo prišel On, Duh resnice, vas bo popeljal v vso resnico.”
    Po Svoji prerokinji za zdajšnji čas je Kristusov Božji Duh razodel tudi sporočilo papežu, ki je zapisano v pismu iz leta 1992. Gre za najpomembnejše pismo, ki ga je kdajkoli prejel kakšen papež, kajti Kristusovo je. In zdaj ga bomo prebrali:
    “Jaz Sem, ki Sem. Jaz, Kristus, Božji Sin, sem bil ta, ki sem pred mnogimi leti po Svojem instrumentu, Moji prerokinji naslovil Svojo besedo na poglavarja katoliške cerkve in tudi na kardinale in škofe: danes Sem ponovno Jaz, ki dvigam Svojo besedo po Svoji prerokinji.
    Pred mnogimi leti sem dostojanstvenike katoliške cerkve prosil, da poslušajo Mene, Kristusa, po Moji prerokinji, ker ne govorim govorice ljudi. Ker nisem več človek, potrebujem instrument. Jaz, Kristus, sem hotel Svojo prerokinjo poslati v Vatikan, da bi dostojanstvenikom razodel, kako je z njihovo cerkvijo, ki nosi Moje ime, pa vendar ni Kristusova cerkev.”
    Martin:
    “Ne potrebujem dostojanstvenikov, ampak ponižne brate in sestre, ki živijo v Meni, v Duhu Kristusa. Jaz, Kristus, ne potrebujem z zlatom okrašenih palač, oblačil in ljudi, ki se s svojim videzom in s svojimi mnenji o nauku postavljajo nad Boga, Mojega Očeta, ki zlorabljajo Moje ime ter besedo Večnega po prerokih teptajo v blato.
    To in še marsikaj sem jim hotel razodeti, jim ponuditi roko, da bi jih popeljal iz ječe njihovega jaza in tiraniziranja svojih bližnjih. V evangelijih je veliko resnice, toda institucije razlagajo sveto dobrino po svoji samovolji. Te institucije in tudi druge tako imenovane religiozne skupine ne živijo niti po besedah evangelija niti po razlagah, ki so jih napisali po svojem lastnem mnenju. Vedo za Moj Govor na gori in za Deset zapovedi, ki jih je Gospod dal ljudem po Mojzesu, toda ne trudijo se živeti po teh zakonitostih.
    Gert:
    Pred mnogimi leti, ko sem Jaz, Kristus, posredoval Svojo besedo dostojanstvenikom katoliške in protestantske cerkve, so še imeli možnost za spreobrnitev, namreč da se podajo v svojo notranjost. Kajti tudi oni so Božji tempelj, v katerem biva Bog.
    Moja prošnja cerkvenim oblastnikom se je glasila v tem smislu: »Odložite svoj zunanji videz, človeški jaz in ljudstvu pojasnite, da ste ga stoletja zavajali z zlorabo Mojega imena.”
    V tem smislu sem razodel naprej:
    “Pogoj za nastanek prave kristjanske cerkve bi bil, da oblastniki, vseeno katerega ranga so in kateri naslov imajo, odložijo svoja dostojanstva in postanejo bratje med brati, torej bratje in sestre, da bi na zemlji postalo, kot je v nebesih.
    Pogoj za to bi bil tudi, da zastopniki katoliške cerkve vrnejo vse, kar je njihova institucija na roparskih pohodih nekoč ukradla raznim deželam.«
    Naprej je bilo v Moji besedi rečeno, da naj razdelijo bogastvo in posest svoje institucije, tako da bo vedno manj ljudi trpelo lakoto in pomanjkanje.
    S podobnimi sporočili sem se Jaz, Kristus, obrnil tudi na škofe evangeličanske cerkve.
    Matthias:
    “Toda kaj se je zgodilo? Moje besede niso vzeli resno, Moj instrument, Mojo prerokinjo, so blatili in izpostavljali posmehu. Mojo besedo so zavrnili, podobno kot so zavrnili Mene kot Jezusa iz Nazareta, in tudi besedo večnega Očeta po Meni, sinu človekovem, Jezusu. Potekel je čas, v katerem bi katoliška in evangeličanska cerkev lahko razmislili. Zdaj prihaja čas, ko bodo govorili kamni, kajti od trdnjav katolicizma in protestantizma ne bo noben kamen več ostal na kamnu in enako bo z zgradbami, ki so jih postavili za zlorabljanje Mojega imena.
    Izven teh dveh institucij obstajajo še mnoge druge večje in manjše skupnosti, ki so okamenele v institucionalnem okovu. Institucionalno-cerkvena struktura, vseeno kako se imenuje, bo padla. Zato bo poskrbel vihar časa, kajti Moj Oče bo vse naredil novo: novo nebo in novo zemljo.”
    Christian:
    “Kači s sedmimi glavami, hidri, ki kraljuje na sedmerih gričih, je napovedan konec. Začenši pri repu bo podlegla svojim učinkom, kajti žena, o kateri je govoril Janez, ki bo kači pohodila glavo, je že zdavnaj rojena in že dolgo deluje v Mojem imenu in z njo še mnogo drugih, ki pomagajo pokončati kačo.
    Toda v jedru dogajanja Sem Jaz, Kristus, po ženi in po vseh tistih, ki pomagajo zaustaviti kačo in jo pokončati.
    Moji bratje, ki se imenujete dostojanstveniki katoliške cerkve, minilo je! Četudi se danes še skrivate za visokimi stenami vašega človeškega jaza, ki ga simbolizira vatikanski zid, vam povem: vsak kamen bo za vas postal mlinski kamen. Minilo je. Katoliška in evangeličanska cerkev in vse druge skupnosti, ki so okamenele v institucionalnosti, niso zapisane v knjigi jagnjeta. Kdor ni zapisan v knjigi jagnjeta, bo zapadel ognju in vodi ter tako preobrazbi zemlje.”
    Martin:
    “Dostojanstveniki obeh institucij se niso upognili. Konec je z zunanjim razkazovanjem. Tako je že zapisano v zvezdah in to, kar je tam zapisano, se bo postopoma izpolnilo na zemlji. Jaz, Kristus, Sem rešitelj. Vi, Moji bratje, ki se imenujete dostojanstveniki že potapljajoče se bojne ladje - kajti zapeljali ste ljudi in jih dali pomoriti - rešite svoje duše, kajti vaših teles ni več moč rešiti.
    Katoliško, evangeličansko in podobno se končuje. Končano je razkazovanje pompa in zlorabljanje Mojega imena. Konec je obrekovanja prerokov. Konec je suženjstva za vse tiste, ki so odkrili, da ste kača.
    Zdaj gre Moja beseda k ljudem vseh narodov - po vsem svetu. Govorim po etru in kličem Svoje otroke, da postanejo Moja čreda. Kdor bi Me rad danes slišal, Me lahko sliši po vsem svetu in tudi bere Moje sporočilo. Kajti Jaz Sem Kristus, rešitelj in ne uničevalec. Jaz sam Sem pastir Svojih ovac in Moje ovce bodo vse bolj prepoznavale Moj glas.”
    Gert:
    In Moja beseda gre še enkrat k tako imenovanemu namestniku v katoliški cerkvi, k vsem kardinalom in škofom. Kličem jim: rešite svoje duše. Svoje prerokinje vam ne pošljem več, kajti to bi se bilo lahko zgodilo pred leti, a zdaj, v tem mogočnem prelomnem času, se Jaz, Kristus, vse bolj približujem Zemlji. Zato je tudi zadonela Moja beseda po Moji prerokinji po vsem svetu k vsem ljudem, ki so dobre volje.
    Jaz, edini pastir peljem Svoje ovce nazaj v notranjost, v svetlobo večnega Očeta in Svojo čredo spremljam v absolutno bit, v mir, harmonijo, v zakon večne ljubezni.
    Tudi vam, ki se še vedno imenujete dostojanstveniki, je dana ta pot. Kdaj boste odložili svoj habit, to določa zakon setve in žetve. In kdaj boste odšli na pot v notranjost - kajti Božje kraljestvo je v vsakem človeku - določate sami. Kajti vsaka duša in vsak človek je po Bogu nosilec svobodne volje.
    Matthias:
    “Vatikan, ti padaš in s tabo nadaljnje institucije, ki se sklicujejo na Moje ime in ne izpolnjujejo, kar sem Jaz ponudil človeštvu kot Jezus iz Nazareta.
    Zdaj Moja beseda odmeva na zidovju Vatikana in kamni tega zidu bodo tožitelji, kajti za tem zidovjem človeškega jaza se skriva veliko zla. Zidovi in kača, vaš čas je prišel. Naj se reši, kdor bi se rad rešil, kdor se prebudi v Meni.
    Jaz Sem rešitelj, Kristus, tudi za duše, ki se danes kot ljudje še imenujejo dostojanstveniki svojih institucij. Jaz Sem Kristus v Bogu, v vašem in Mojem Očetu. Jaz Sem pastir Svoje črede in preroški Duh.
    Jaz, Kristus, po Svojem instrumentu ponovno dvigam Svoj glas k cerkvenim dostojanstvenikom, ki sem jih po tem instrumentu svaril že pred mnogimi leti, da bi jim ponudil roko v pomoč.
    Jaz Sem pot, resnica in življenje, Jaz Sem, ki Sem, Kristus.”
    Gert:
    Po tem učinkovitem pismu, bi se lahko povrnili k vprašanju, ki je bilo postavljeno na začetku: Ali je to, kar je papež rekel, presenetljivo? Še zdaj trditi, da Bog molči, je pravzaprav zelo presenetljivo. Papeževo spoznanje, da se Bog, navdan z gnusom, umika, je mogoče z njegovega stališča razumljivo, toda v resnici se dogaja nekaj povsem drugega. Vedno več vernikov se z gnusom odvrača od institucije, ki je zadnjih dva tisoč let tako zelo zlorabljala Kristusovo ime. In da zastopnik take institucije Boga ne sliši in ne ve, kje je Bog - namreč globoko v notranjosti vsakega človeka - to dejansko ni presenečenje.
    Christian:
    Ali se Bog sploh l a h k o umakne? Kaj bi to pravzaprav pomenilo, če bi se Bog dejansko umaknil?
    Bog je vseprežemajoči Duh, ki živi v vseh stvareh - v vsakem atomu, v vsaki molekuli, v vsaki rastlini in v vsaki živali ter v vsaki človeški duši. Če bi se Bog umaknil, bi vse razpadlo v nič. Bog je energija celotne biti. Toda to je očitno predstava, ki je tej cerkvi postala tuja, čeprav je Jezus iz Nazareta učil: “Božje kraljestvo je v vaši notranjosti.” Cerkev je v svoji tako imenovani teologiji izhajala iz tega, da Bog stoji na eni strani in svet na drugi; in vse, kar je Jezus iz Nazareta učil o Bogu, ki je v vseh stvareh, je zavrnila in zaradi tega prihaja do rezultata, da bi se Bog lahko umaknil. Docela napačna ocena bitja Boga in povezave med Bogom in Njegovim stvarstvom.
    Gert:
    Lahko gremo še korak naprej: vemo, da je Bog zakon neskončnosti, nosilna substanca vsega življenja – tako za grobosnovno materijo, kot tudi za finejšo snov vesolja. Če bi se zakon, ki je življenje, umaknil, potem bi materija in vse finosnovno razpadlo in se razkrojilo v nič. In ta misel je bila že od začetka misel padca. Očitno ta misel še danes podžiga cerkveno fantazijo, čeprav je Jezus, Kristus, ljudem in vsem življenjskim oblikam prinesel odrešitev, torej svobodo.
    Christian:
    To se pravzaprav ujema s tem, kar je rekel kardinal Ratzinger, ko je izjavil, »da je Bog čisto majhen in da se skriva”. Kaj ni prav to v bistvu tista satanska misel, ki je hotela premagati Boga, ki je hotela biti vsaj tako velika kot Bog - da, hotela je premagati Boga in uničiti vso bit. Mogoče se kardinal tega ne zaveda. Toda vseeno: če se nekdo domisli česa takega, da praznik Odrešiteljevega rojstva uporabi za to, da reče: »Bog je čisto majhen in skrit, zato da ga iščemo in najdemo«, potem se mi zdi, da to precej razkrinkava, kaj se mogoče odigrava v duši takega cerkvenega moža.
    Matthias:
    Ob tem sem se spomnil novele Dostojevskega “Veliki inkvizitor”. Kardinal Ratzinger je tako rekoč naslednik velikega inkvizitorja, saj je oblastni organ inkvizicije.V tej noveli se Jezus vrne na zemljo in veliki inkvizitor Mu pravi: “Tvoj nauk smo izboljšali”. Pove Mu v tem smislu: “Mi vemo, kako je treba delati, da ta nauk lahko obstane, da ljudje v to lahko verujejo. Kar si naredil Ti, je bila samo polovičarska stvar.” In na nek način podobno govori danes v svojem članku kardinal Ratzinger. Zato odziv cerkve na to razodetje, na ta pisma tudi ne preseneča. Podobno je kot v noveli Dostojevskega: Bog jim ponuja roko po Kristusu, po notranji besedi, cerkev pa tega nikakor ne more sprejeti, če hoče ostati cerkev, če hoče ostati institucija, kar je že 2000 let.
    Gert:
    Ne morem prav razumeti, kako je v hierarhični strukturi katoliške cerkve mogoče, da skoraj istočasno papež trdi eno, kardinal Raztinger pa prav nasprotno. Papež pravi - Bog se je umaknil v nebesa, kardinal Ratzinger pravi - tu je, samo skril se je. Obe izjavi sta pravzaprav diametralno nasprotni in ne vem, ali dogma o nezmotljivosti tu daje prednost papežu ali je kardinal Ratzinger pred papežem.
    Papeževa izjava jasno kaže, da je papež postal odvečen. Če se je Bog umaknil, namestnik ni več potreben in vsepovsod tam, kjer ljudem Boga predstavljajo v ceremonijah in pri verskih obredih, Ga tudi ni več. Torej je neveljavno vse, kar je v zvezi z domnevnimi deli Boga v relikvijah, v tabernakljih itn.., ki jih kažejo ljudem v tem cirkusu. In posledično bi morali ljudje tej instituciji obrniti hrbet, kajti če Boga ni več tu, tudi institucija ni več potrebna.
    Christian:
    S tem v zvezi sem se domislil Janezovega razodetja. Danes živimo v času, ki nosi apokaliptične poteze. In z apokaliptičnim prelomnim časom se tudi ujema, da Božji Duh kliče k redu tudi to cerkev, da jo je prvič svaril leta 1980 in ji leta 1992 napovedal konec, konec, ki je pravzaprav opisan tudi v Janezovem razodetju.
    Janez iz Patma, ki so ga izgnali iz Rima, je govoril o vlačugi Babilon - psevdonimu za povezavo med poganstvom, posvetno cerkvijo in državno oblastjo - in tej vlačugi Babilon, posvetni cerkvi, je Kristus po Janezu napovedal konec. In danes ponovno govori cerkvi in ji pravi, da bodo kamni njenih zidov postali zanjo mlinski kamni. In vsakdo se bo spomnil poziva iz Janezove apokalipse: “Izstopite iz nje, ljudstvo Moje” - gre za vlačugo Babilon kot simbol za posvetno cerkev - “da vas ne zadenejo njeni grehi”.
    Kristus je v Svojem sporočilu Vatikanu nakazal, da tisti, ki si prizadevajo Zanj, slišijo in poznajo Njegov glas. In drugim je rekel, da so osnovali kraljestvo, ki je zapisano propadu. Vsakdo se lahko odloči, ali se bo obrnil k Babilonu ali h Kristusu. Kristus je tudi v današnjem času učil pot k Bogu, Notranjo pot, na kateri se lahko vsakdo prepozna in se korak za korakom približa Bogu.
    Gert:
    V pismu iz leta 1992 smo slišali, da je Kristus rekel: “Vatikan, ti padaš.”Slišali smo o videzu, o krščanskem videzu, ki se mu je predala institucija. In morda ni naključje, da je pred nekaj dnevi prav katoliški časopis postavil vprašanje z velikim naslovom: “Ali se ruši fasada Petrove cerkve?” in pod sliko piše: “Bleščeče osvetljena fasada Petrove cerkve v božičnem času, toda lesk vara, fasada odstopa od bazilike.” Naključje ali simbol?
    Mislim, da postaja vse bolj jasno, da povzetek, ki ga je pred desetimi leti glede institucij napravil Kristus, postaja polagoma viden tudi za vse ljudi: institucija propada. In objave, ki še danes prihajajo iz institucije, so tako absurdne in protislovne, kot izjavi papeža in kardinala Ratzingerja. Kardinal Ratzinger je v svojem božičnem sporočilu pisal tudi o tem, “da se nam Bog približuje tudi tako, da nam stalno govori po stvarstvu”. Izjava, ki gotovo ni njegova, ampak jo je mogoče prepisal iz nekega preroškega razodetja. Izjava ni napačna, toda kako ravna z njo katoliška institucija? Ali božično drevo, ki stoji npr. tudi pred Petrovo cerkvijo, ni stvarstvo? Niso to milijoni in milijoni božičnih dreves, ki jih žrtvujejo, posekajo, ubijejo, lahko bi tudi rekli umorijo za ta praznik? In kako je na druge praznike, ko režejo palmine liste in sekajo palmina drevesa? Ko brezobzirno ravnajo s stvarstvom - baje v čast krščanskih praznikov? Torej protislovje za protislovjem.
    Christian:
    In kako pravzaprav po katoliški etiki ravnajo z živalmi? Če Bog govori po stvarstvu - kot zdaj meni kardinal - potem govori človeku tudi po rastlinah in živalih. Potem je vse, kar doživljamo, podoba Njegove stvariteljske moči.
    Ali potem živali lahko množično redimo in koljemo, tako kot to vsekakor odobrava cerkev?
    Sumim, da je kardinalu prepozno prišlo na misel, da je Bog vendar v vsem. Skozi stoletja so vernikom te cerkve s sodbo prekletstva izbijali iz glave pot k Bogu prek narave: to je panteizem. Tistega, ki je iskal Boga v naravi, so sramotili. Boga so pregnali v cerkveni tabernakelj. Cerkev je uničila veličino doživetja Boga, ki jo je učil Jezus iz Nazareta. Zdaj pa se je očitno spet spomnila na to pot, ki bi lahko vodila k Bogu. Ampak kot smo slišali iz pisma Kristusovega Božjega Duha Vatikanu, je prepozno. Cerkev je stoletja zavajala milijone in zapravila pravico sklicevati se na Boga.
    Gert:
    Seveda se zdaj postavlja vprašanje: Kaj storiti? Ko to opazujemo, ko vidimo, kaj se dogaja v Vatikanu, ko tudi sicer še slišimo izjave Vatikana ali vidimo dejanja katoliške institucije - ki se v javnosti vse bolj razkrivajo - kaj storiti? Pravzaprav ima vsakdo svobodo, da naredi, kar bi rad. Svoboda pomeni: ali ostanem v tej instituciji in z njo delim usodo, ali izstopim iz nje, da ne bom deležen njenih grehov in učinkov njenih grehov. Kam se bom obrnil, je seveda spet odvisno od mene. Lahko se obrnem k pravemu Kristusu, Kristusu Boga, kot se v našem času spet razodeva vsem ljudem.
    In kar je bilo leta 1992 zapisano v Kristusovem razodetju v pismu Vatikanu, so mnogi ljudje sami doživeli: Božja beseda gre po vsem svetu. Vedno več ljudi sliši o tem. Njegove besede, resnični nauk in Njegovo sporočilo ganejo vedno več ljudi, vendar ima vsakdo svobodo, da preizkusi in stori to, kar Kristus Boga danes uči: “Kdor lahko dojame, naj dojame. Kdor hoče pustiti, naj pusti.”
    Matthias:
    Vse več ljudi že občuti, da je zrak v cerkvi zatohel, da to ne ustreza kristjanstvu. Le-ti so že stopili na pot v svobodo, zapustili so to institucijo in vsako leto jih je več. Na milijone ljudi po vsem svetu izstopa iz teh cerkva in Boga išče v notranjosti. In kdor naredi ta korak, bo občutil svobodo in našel tudi ljudi enakih nazorov, s katerimi bo lahko skupaj šel po poti k Bogu.
    Christian:
    Jezus iz Nazareta ni ustanovil cerkve, ampak je učil: “Bog je v vaši notranjosti”.
    Kdor vzame ta nauk resno in ga živi v vsakdanjiku, za tega Bog ne molči. Doživi ga v srečanjih s soljudmi, občuti ga v lepoti narave, v Njem se počuti varnega - tudi v težkih urah svojega življenja. S tistim, ki sledi nauku Nazarečana in živi v miru s svojim okoljem, se Bog ne igra skrivalnic in se tudi ne umika pred njim, temveč se mu vse bolj približuje in mu pokaže vsakodnevni smisel življenja.
    Drage poslušalke, dragi poslušalci! To je bil naša današnja okrogla miza v zvezi s prednovoletnimi izjavami papeža in njegovih kardinalov.
    Upamo, da Vam je bil pogovor zanimiv.
    Na svidenje do prihodnjič.


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: eckhart dne sreda, 23. november 2005 @ 12:23 CET
    NIKOLI NISI SAM

    Bog je popoln. Je neskončna, nepremagljiva moč celotnega univerzuma in
    nesebična ljubezen, ki v Svojem srcu nosi vse, kar je ustvaril, vsakega
    posameznega človeka in vsako dušo, vsako žival, vsako rastlino in vsak
    kamen. Njegova moč in ljubezen je prisotna v vsaki Njegovi stvaritvi, prav
    tako tudi v vsakem planetu in v vsaki zvezdi.

    Tudi če se vsega tega ne zavedamo več, v svoji najgloblji notranjosti še
    vedno hrepenimo po Bogu, po Njegovi moči, po Njegovi iskreni ljubezni in
    pravičnosti.

    Res je, v današnjem svetu je veliko iztirjenih ljudi in res je tudi to, da
    nihče ni popoln, tudi župniki, duhovniki in ostali cerkveni
    dostojanstveniki ne. Pa saj tega od njih tudi nihče ne bi pričakoval, če se
    ne bi razglašali za Božje zastopnike na tej zemlji. Tako pa človek, ki
    globoko v sebi veruje v Božjo pravičnost in s strani duhovnika doživi
    nekaj, kar je daleč proč od pravičnosti, začne dvomiti v obstoj Boga.

    Enako je tudi v primeru, ko nek cerkveni mož izjavi, da je ženska
    ponesrečen moški in zato manjvredna ter namenjena le zabavi moških, pa če
    je ta izjava stara 2000 let ali samo nekaj dni, saj je s tem, ko to izjavi
    nekdo, ki pripada tako imenovani božji ustanovi, ljudem vsilil napačno
    sliko o Bogu. Če se poglobimo v vse te izjave in dejanja mož, ki zastopajo
    Cerkev, torej ustanovo, ki naj bi bila predstavnica Boga, je možno samo
    dvoje: da Bog ni popoln ali pa da ta ustanova ni Božja zastopnica.

    Enako velja tudi za Biblijo. V njej je veliko biserov, predvsem pa Jezusov
    Govor na gori, s katerim nam je dal napotke za življenje na zemlji. Veliko
    nam pove že en sam stavek: "Česar ne želiš, da tebi kdo stori, tega tudi ti
    nikomur ne stori." Če bi se vsak dan trudili živeti po njem, bi bilo v tem
    svetu veliko manj nasilja in več ljubezni. Toda v Bibliji je veliko
    napisanega tudi o tem, kako naj bi Bog naročil podjarmljenje in poboje
    celih narodov, kamenjanje prešuštnikov, homoseksualcev in neubogljivih
    otrok, klanje in žrtvovanje živali in še marsikaj. Res je, veliko je knjig,
    ki govorijo o nasilju in pobojih, toda za Biblijo Cerkev izjavlja, da je do
    zadnje črke resnična Božja beseda. In tako tudi tu nekaj ni v redu: Ali Bog
    ni popolna nesebična ljubezen, ali pa Biblija ni do zadnje črke resnična
    Božja beseda.

    In zato je veliko ljudi izgubilo vero v Boga, ker so jim ga velikokrat
    prikazali drugačnega kot je v resnici. Če bi se zavedali, da Ga lahko vsak
    trenutek najdejo v sebi in Mu zaupajo vse svoje skrbi ter Ga v vsaki
    situaciji prosijo za pomoč, potem ne bi bili več tako apatični. Kajti
    občutili bi, da Bog ve za vsakogar od nas in da nikogar ne pusti samega,
    kjerkoli in kadarkoli se z vsem srcem iskreno obrnemo Nanj. Takrat bi lahko
    spoznali, da Bog nagradi vsak naš še tako majhen korak, ki ga naredimo k
    Njemu. In takrat bi tudi občutili, da Bog nikoli nikomur ni prizadejal
    bolečine ali trpljenja, da nikoli ni nikogar podcenjeval, niti žensk niti
    živali in niti kogarkoli drugega, in da tudi nikoli ni ukazal kogarkoli
    podjarmiti, kamenjati ali ubiti, niti posameznika, kaj šele celih narodov.

    Takrat se v nas prebudi gotovost, da nismo nikoli sami, zapuščeni ali
    zavrženi, saj je v nas vsak trenutek Tisti, ki nas pozna bolje kot se
    poznamo sami, Tisti, ki nam ves čas stoji ob strani in nam želi pomagati.
    Toda resnično nam lahko pomaga in nas vodi le takrat, če Mu zaupamo in če
    se vedno znova globoko v svojem srcu obrnemo Nanj. Takrat nam bo lahko dal
    nove impulze in pokazal nove rešitve ter nam s tem odprl veliko novih poti
    za bogatejše, polnejše in srečnejše življenje. Bog tudi ne dela razlik in
    sprejme vsakogar, ki se je obrnil k Njemu, tudi najhujšega zločinca, ki Ga
    je v obupu, ko se je zavedel svojih zločinov, poklical in prosil, naj mu
    pomaga, da bo lahko popravil, kar je povzročil. Takrat mu bo pomagal
    razumeti njegova napačna dejanja, jih obžalovati in prositi za odpuščanje,
    kajti Bog ne želi, da trpimo, temveč želi, da spet postanemo resnično
    srečni iz notranjosti.

    Sonja Ličof



    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 23. november 2005 @ 13:41 CET
    Pozdravljena Sonja!
    Človek se mora resnično vprašati kakšna je resničnost, kajti vsakdanja realnost nam kaže, da je iskalcev Resnice oz. Boga
    zelo veliko, vedno več. Njihovo iskanje se izraža na različne načine, pogosto v življenjski podobi, ki je nasprotna motivom, ki vodijo k iskanju. Pogled na to borbo nam včasih oteži srce, kajti na poti k edinemu, univerzalnemu cilju je mnogo, mnogo ovinkov, trpljenja in bolečin. Tu se nam vsiljuje vprašanje: Kakšno podobo o Bogu je v človeku ustvarila krščanska tradicija v imenu Boga?

    Vedeti je treba, da mnogo iskalcev še dalje živijo v duhovnem stanju zavesti te tradicije in iz nje, iz tradicije, ki se žal še sklicuje na staro zavezo, v kateri zahteva, kot menijo, jezni Bog od Abrahama (čeprav je Bog Abrahamu odpustil njegovo zmoto, ker je to storil v "dobri veri") žrtvev njegovega sina Izaka, ali pa na Novo zavezo z dozdevno podobo enega Očeta-Boga, ki zahteva smrt svojega lastnega sina. Sodobni človek ki išče izhod, se mora predvsem osvoboditi obeh podob Boga.

    kdor hoče meje doseči in jih prestopiti, mora kopati mnogo globlje. V trenutku, v katerem se ta uvid osvobodi, nastane tudi pojmovanje univerzalnosti. Pri tem je zelo pomembno, če kaj vemo o drugem življenju. Če duh v človeku ne more oživeti, je človek zapisan smrti. Obstajata dve vrsti življenja, kot obstajata tudi dve vrsti duš, naravnain nesmrtna duša. Če sta naravna duša in naravno telo v zablodi, ustrezajo temu tudi duh, duša in telo. Zapisani sta smrti. Sta kot pravi Sveto pismo-živo mrtva. Vprašanje je namreč, ali poseduje človek kaj nesmrtne duše, ali vsak nekoliko pozna drugo življenje, oz. bolje rečeno, če govori duh v življenju človeka! To je pomemebno.

    Kdor stopi na Pot notranje spremembe lastnega bistva, je deležen duha. Tako zopet diha v božanski življenjski atmosferi. Neposredno je deležen Svetega Duha. Ali hodi človek resnično po tej Poti, pa je treba občutiti. Dokazati se mora, da poteka v njem temeljna sprememba. Obstoj, ki je odvisen le od naših pet čutil, ne bo človeka nikoli zadovoljil, čuti varajo. Zato čez nekaj časa vedno sledi demaskiranje naših mask, streznitev: spoznanje, da zemeljsko obstojanje nima cilja. To spoznanje pa nas vodi do preobrata v vsem našem bistvu. V tej predaji in spremembi pride Duh nasproti človeku, ki išče in si prizadeva. Vendar velja pri tem pravilo:
    "Kdor hoče posedovati duha, mora izgubiti svoj lastni jaz-ego". Vse dokler še obstajajo sledi starega jaza, se nam duh odmika. To je zakon, ki mu nihče ne uide. Gre torej zato, ali ima človek kaj nesmrtne duše. Kajti le tedaj lahko v njem govori duh.

    lep pozdrav in vse dobro,
    Miran


    Biblija je iskana, a ne preveč brana

    Prispeval/a: ka dne petek, 15. julij 2011 @ 04:44 CEST
    ..mislim ,da vedno bolj izgublja na pomenu..?


    Kakšna preganjanja sem pretrpel!

    Prispeval/a: Fredi dne petek, 15. julij 2011 @ 10:32 CEST
    Toda iz vseh me je rešil Gospod.

    Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.
    Hudobni ljudje in sleparji pa bodo prišli v vedno večje zlo, varali bodo in bodo varani.
    Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil.
    Že od otroštva poznaš Sveto pismo ( staro zavezo ) in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.
    Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

    Mislim, da vedno bolj pridobiva na pomenu, saj biblijo prebira tud hinduistično usmerjeno bralstvo.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,52 seconds