Piše: Joša Medved

Presnojedstva ni težko niti opisati, niti razumeti. Nasprotno pa je zelo težko opisati in razumeti srečo, čeprav si jo vsi želimo, ne da bi točno vedeli, kaj je to. Kot kolerična devica, ki se zelo rada prizemlji, pa sem si zadal zanimivo nalogo, povezati oba pojma, ki sta si že na prvi pogled tako različna, kot nebo in zemlja.

Ne poznam nobenega presnojedca, ki bi se s presnojedstvom pričel ukvarjati samo zaradi tega, ker bi to bilo zabavno in tudi ne poznam nobenega presnojedca, ki bi ga še nadalje ne mikale stvari, katerim se je moral na račun presnojedstva odpovedati. Spominjam se mame, ki nam je po vojni doma pripravljala kosilo: neka jed je bila: ali okusna, ali pa »zdrava«. Pravijo tudi, da zdravi imajo tisoč želja, bolni pa samo eno: postati zdrav. Z vidika sreče pa je to eno in isto, saj v obeh primerih poizkušamo doseči stanje zdravja ali stanje sreče v odvisnosti od nečesa drugega, kar pa z resnično srečo nima nobene zveze. Dejstvo je, da me bo prav to, čemur se nasilno odrečem, spravljalo v dolgoročno odvisnost od nadomestkov in me obvladovalo vse življenje – in sicer premo sorazmerno s stopnjo prisile.


Pa posvetimo nekoliko pozornosti fenomenu sreče in poglejmo okrog sebe: ugotovili bomo, da so skoraj vsi ljudje okrog nas, zelo verjetno z opazovalcem vred, pravzaprav vse življenje nesrečni. Poznamo sicer pojme kot »srečna mladost«, »srečen zakon«, »sreča pri kartah«, sreča kjerkoli – zelo pa se motimo, če mislimo, da je to tista sreča, ki si jo v resnici in v globini naše duše želimo. Če je nekdo nesrečen, bo našel kup zunanjih razlogov za svojo nesrečo, kot na primer: osamljenost, potrtost, sovraštvo, nasilje v svetu, pomanjkanje zdravja, grabežljiva država in še milijon podobnih domnevnih vzrokov! Niti slučajno pa ne bo pomislil, da je edini vzrok za nesrečo v njem samem in v njegovih nepravilnih mentalnih vzorcih. Ti vzorci so tako močno zasidrani v vseh današnjih družbah, da se zdijo že kar naravni in normalni – prav v tem pa tiči največja prevara in samoprevara, saj niti slučajno ne boš pomislil, da je tvoje mišljenje zmotno, ali da so tvoja stališča napačna, če si s tem stališčem samo eden izmed večine. Ali pa lahko odkriješ v svoji okolici vsaj eno samo osebo, ki bi bila popolnoma srečna - brez vsakih strahov, negotovosti, tesnob in zaskrbljenosti? Na zadnjem seminarju na Ižu sem izvedel anketo o anksioznih stanjih in z velikim presenečenjem ugotovil, da ni praktično nikogar, ki bi bil brez strahov, zaskrbljenosti in tesnob! Programirani smo tako, da sami napravimo svojo srečo odvisno od zunanjih faktorjev: »če bi samo še imel nekaj več denarja, pa bi bil srečen«, ali pa: »popolnoma bi bil srečen, če bi me določena oseba ljubila«, ali pa, če govorimo o zdravju: »če bi bil zdrav, potem mi ne bi bilo težko, biti srečen« itn. V resnici pa je edini resnični vzrok za nesrečo prav v tem, da neprestano mislim samo na to, kar mi za mojo srečo manjka, namesto da bi razmišljal več o tem, kaj vse imam tukaj in sedaj!

Torej zelo radi razmišljamo o sreči kot nečemu, kar se nam bo morda zgodilo v prihodnosti – »če bom le dosegel to in ono, kar sem si zamislil«. Niti na kraj pameti pa mi ne pride, da bi pomislil, kako se prav s takšnimi miselnimi vzorci in stališči sam sebe spravljam v odvisnost od zunanjih faktorjev. Da se prav razumemo: seveda imamo vsi želje in cilje in prav je, da jih imamo – vendar smo popolnoma sami krivi, če svojo srečo spravljamo v odvisnost od uresničitve. To je tako, kot sem v mladosti ugotavljal, ko sem opazoval tuje turiste, ki so plavali z otoka Krka, na mestu kjer je danes most, preko ožine na celino: če jih pri tem ni požrl morski pes, so imeli srečo! Meni, ki sem dobro poznal vso obalo Krka in sem prav na tem mestu, ob obali, že večkrat videl morske pse, bi ne padlo v glavo, plavati preko preliva – saj morski psi prav radi zagrabijo noge, ki »bingljajo pod stropom«, medtem ko potapljača le redko napadejo. Vsa neznosna prizadevanja, da bi za svojo domnevno srečo morali najprej nekaj spremeniti – pa bodisi svoj bančni račun, mesto bivanja, zakonskega partnerja ali celo samega sebe, so brezupno brezuspešna in samo tratimo čas in energijo. Anthony de Mello pravi, da je iskanje sreče v zunanjem svetu tako absurdno, kakor če bi iskali gnezdo orlov na dnu morja! Zakaj bi torej zaman iskali vse življenje svojo srečo v iluziji, da bomo srečni, ko se bodo izpolnile vse naše želje? Kajti prav te želje so obenem tudi izvir naše nesreče in nas napravijo napete, negotove, nervozne, frustrirane in polne strahov! Tudi če bi predpostavili, da se nekomu uresničijo prav vse želje, bi mu to prineslo le kratke trenutke zadovoljstva – torej nekakšna kratkoročna čustvena stanja. Sreča pa je mnogo več kot samo čustveno stanje. Srečo je možno prav tako malo opisati, kakor slepcu pojasniti svetlobo in barvo. Le če bo lahko razumel, kaj je tema, bo obenem lahko spoznal, kaj je svetloba. Gre za pare nasprotij, ki tvorijo bazo za nastanek in razvoj našega uma – v katerem se pozneje izoblikujejo stališča in kjer tudi nastanejo napačni vzorci, s katerimi imamo vsi brez izjeme toliko težav - pa če se tega zavedamo, ali pa ne.

Edina možnost, da najdeš svojo srečo kot stalno stanje tvojega duha, ki je tesno povezano s pojmi kot so dušni mir in ljubezen, je ta, da se enostavno prebudiš in naučiš sprejemati realnost takšno, kakršna je. Torej ne pričakuj, da bo ljubljena oseba vedno in brez izjeme vse življenje enako ljubeča do tebe. Sprejmi dejstvo, da lahko eno in isto osebo ljubiš in sovražiš. Ne misli, da boš večno samo ljubil svoje otroke! Enkrat jih boš ljubil, drugič pa te bodo morda razžalostili, takšna je realnost. Če se boš zbudil, morda ne boš več imel začasnih čudovitih sanj – ne bo pa te tudi nikoli tlačila mora. Nemogoče je dopovedati tistemu, ki sanja, da samo sanja – saj zanj so v tistem trenutku njegove sanje edina resničnost. Prav tako pa se obnašamo, kadar v budnem stanju »sanjamo« o sreči v odvisnosti od uresničitve naših iluzij. Šele takrat, ko boš opustil vse takšne odvisnosti, ki te prej ali slej napravijo ranljivega, preplašenega in nesrečnega, boš nenadoma dojel, kaj je to stanje sreče in notranjega miru, ki ga ni mogoče opisati z besedami.

Pa se vrnimo k našemu presnojedstvu: ko sem si torej s presnojedstvom in vsem, kar spada zraven, povrnil tako zaželeno zdravje in s tem izpolnil edini pogoj, ki sem si ga takrat postavil za svojo srečo, sem ugotovil, da se niti za milimeter nisem premaknil na poti svojega razvoja proti sreči. Takoj so se namreč iz megle prikazali drugi domnevni pogoji za srečo in padli po meni kakor skale gorskega plazu. Vendar pa sem le opazil tudi razveseljivo novost: ko sem namreč pričel s čiščenjem organizma na osnovnem, fizičnem nivoju, sem se znašel obenem tudi pri čiščenju na drugih nivojih: na mentalnem, emocionalnem, energetskem in duševnem! Bil sem tako navdušen, da sem pri priči začel z vso vnemo študirati vsa navedena področja in, ker ni bilo dovolj študijskega materiala, ki bi vse skupaj obravnaval povezano med seboj, sem končno sam združil razpoložljive podatke, dodal svoje izkušnje in spoznanja ter napisal knjigo »Popolno zdravje«. Pričel sem s seminarji in pogovori z mnogimi drugimi, s katerimi sem se znašel na isti poti. Tako sem torej, kot nekakšen stranski produkt pri iskanju zdravja, našel mnogo več, kot pa sem iskal: pot do sreče, ljubezni, notranjega miru, svobode in do vseh tistih resničnih kvalitet v življenju, katerih ni možno kupiti, ker nič ne stanejo, temveč so za vsakogar, ki živi tukaj in sedaj, na voljo v izobilju. Našel sem mnogo odgovorov – ki pa so povzročili samo še več vprašanj in prav ta pot se mi zato zdi najzanimivejša, ker je prav to tisto, kar sem vedno iskal: življenje samo! Lahko torej z lahkim srcem svetujem vsem tistim, ki s presnojedstvom pravkar začenjajo, da to presnojedstvo ni niti samo sebi namen, niti ni zdravje, ki ga bomo s tem dosegli, samo sebi namen, temveč je vse le še en korak več na poti razvoja našega zavedanja, na poti k sreči in duševnemu miru. Če pa bom po vsej sili poizkušal s stisnjenimi ustnicami biti stoodstotni presnojedec in bom s tem dosegel zdravje, to še dolgo ne pomeni, da bom tudi srečen. Če bi za cilj življenjske poti postavil samo katerokoli točko, bi si s tem sam postavil piko, ki stoji na koncu življenja. Srečen sem, ker živim.

Joša Medved