Piše: Bernarda Pavko Prava

Ljudje se rodimo kot sijoča, enkratna in izvirna bitja, pri čemer je za novorojenčka precej nerodna njegova odvisnost od okolice, brez katere ne more preživeti. Starši pa pri tem cvetijo: Tu je nekdo, ki brez mene ne more. Zanimivo, kako večini ljudi ta starševska vloga paše, saj jo vleče kar naprej in v nedogled. Posebej učitelji, zdravniki, pravniki ali duhovniki ravnajo kot da imajo vse odgovore - zate. Vse preveč se jih že predolgo obnaša kot da otrok je nesposoben in odvisen, da brez odraslih in našega ne more. Brez česa le? Brez tega, kar mu dajemo. Kaj pa danes res dajemo svojim manjšim in večjim, tudi odraslim otrokom?

Nečesa, kar nimamo, jim ne moremo dati - dajemo to, kar imamo in otroci se ustrezno obnašajo. A jim v novem tisočletju govorimo kaj drugega, kot so nam govorili naši starši in učitelji, kar je to, kar so njim govorili njihovi? A nezavedno lajnamo nekaj iz tujih glav in starih knjig ali smo vsaj v odnosu z otrokom mogoče sposobni občutenega izraza? Temu ustrezno se otroci v enih družinah obnašajo tako in v drugih drugače, celo v enih šolah drugače kot v drugih, tudi v različnih kulturah različno.

Malčki so že nekaj časa jasnejši, glasnejši, bolj odločni in predvsem sami svoji. Zelo kmalu se obnašajo kot da oni vedo, za kaj gre in ne učitelji, kot da oni določajo (nove) meje bivanja, ker jih starši ne znajo, kot da oni kažejo, kam gremo, medtem ko bi družba rada ostala, kjer je. Malo večji želijo biti samostojni in delati, kar jih veseli, vse manj pa to, kar drugi pričakujejo od njih ali verjamejo, da je prav, še posebej če jih skušajo v to prisiliti. Mali otrok se je danes zelo kmalu pripravljen pogovarjati kot včasih najstnik, če si se ti pripravljen pogovorit z njim. Ampak resno, odkrito, resnično - vsako tvojo igro takoj spregleda. Kaj pa na tak enakopraven dialog z malčkom pravi tvoja mentalna matrica? Si ga sposobna? Si za to vzameš čas?

Vsak otrok je na začetku od nekdaj govoril svojo resnico, le okolica jo ni dovolila. Tega sprejemanja niso bili sposobni naši starši in ne njihovi in v to smo se vdali, tako kot še v marsikaj drugega, kar se je okolici zdelo pametno in prav (za nas). Preden smo se zavedli, smo bili oblečeni in počesani tako kot je želela mama, pri kosilu smo pojedli toliko kot je rekel dedek, dobre ocene smo dobivali za smešno papagajsko vlogo, ljubitelji plesa in umetnosti so diplomirali pravo. Nihče ti ni pustil biti ti kot otrok, kaj šele postati to, kar bi ta jaz utegnilo veseliti biti. Stlačili so nas v škatle polne mentalnega drila, pravil, discipline in če se da tišine, pa tako malo občutkov in skoraj nič kreativnosti. Le zakaj mnogo odraslih še danes tlačijo more s šolsko vsebino? Sprejeli smo vloge v igri, kjer nas še statisti ne bi veselilo biti, in nadeli smo si maske, ker je tako vedno bilo. Vendar se zgodovina že nekaj časa ne ponavlja več. Izza teh mask in v teh vlogah imamo naenkrat opraviti z drugačnimi otroki. Ti bi samo deklamirali, risali, peli in plesali, samo ustvarjali bi in se smejali. Ko jih popravljamo, se usahnjeni vržejo v sladkarije in kasneje v zasvojenosti, medtem ko se pred nami spreminjajo v živ vprašaj: Življenje na zemlji kaže, da odrasli ne veste, kaj je za vas dobro - le kako boste to vedeli za nas?

Ko danes malčkov predolgo nismo pripravljeni slišat, ne zgubljajo več besed, tako kot smo to odrasli navajeni, ne mečejo nam žogice nazaj v igrah odnosov, ki so naš poligon - enostavno umolknejo. Je to znak nemoči malega bitja? Najbolj verjetno ne, ker vmes nekje se skušajo postaviti zase, tudi z jezo in hrupnostjo in kasneje z argumenti. Je izraz otroške resnice znak nevzgojenosti ali neprimernosti otroka? Kasneje mu pripišemo še neodgovornost in nesodelovanje, saj tako težko sprejmemo, kar nam govori. En sam Ne- pripišemo otroku, ki ni več kimavec, ki mu naše šale niso smešne in naše vrednote ne zanimive. Pametni in odgovorni odrasli začnemo zavračati lastno kri. Zato, ker ima otrok raje glasbo kot našo družbo (ravno takrat, ko nam paše), ker noče na babičin pogreb, ker mirno gleda v oči, ko mu blejaš že stokrat povedano, ker kaznovanja nimajo učinka in krivde mu ni mogoče zbuditi. Odtujiš se mu zato, ker enostavno noče več hoditi v šolo. Razlika med starim in novim v marsikateri sredini postane brezno, iz katerega se kadijo smrdljivi hlapi, ki jih ni mogoče pokriti z nobeno pokrovko. Hlapi se razlezujejo in predirajo in smrad je že povsod. Hlapi resničnosti, integritete in novega časa otrok namreč premnogim odraslim smrdijo zato, ker jim pokrovka stare kvazi avtoritete, moči in kontrole enostavno nič ne more. Otroci svojega jaza ne kompromitirajo (več).

Kdo je v resnici stisnjen, trmast in neupogljiv? V času sprememb in izzivov živimo in če je tvoj izziv otrok - čigav problem, misliš, da je to? Otrokov ali tvoj?

Problem je tvoj, ne glede na to, če si starš, profesor, varuška ali soseda. Seveda pa lahko vedno rečeš, da je otrok - razvajen. Um odraslega človeka občasno s kakšnim umotvorom preseže samega sebe. Tako smo ga navadili, to njegova vloga je - človeški um opravičuje vse, kar človek želi verjeti. Zato je dandanes zelo zaposlen; marsikaj lahko prestavlja, razčlenjuje, prepisuje lahko in tako potrjuje. Trije odrasli so se lotili pisanja o razvajenosti otrok in objavljen je članek, ki jih je vse zbral v enega. Vsebina je opremljena s priloženimi fotografijami malčkov: na igralih razigranih fantkov, ki naj bi bili videti divji, spačenega približno 5 letnega fantka s slušalkami na glavi, še enega, ki kaže jezik, pa namrščenega fantka s čudnim izrazom, odprtimi usti in stegnjeno roko ter približno 2 letno jokajočo punčko - slednja je videti še najbolj huda. Neprepričljivo, prav groteskno, a povezano z vsebino kot izrazom nemoči nekoga, ki je še včeraj držal vajeti v rokah. Pameten in odgovoren odrasel v tem pisanju, z otroki povezan izziv, avgusta 05 vidi takole.

"Za otroka je normalno, da je občasno neprijeten in moteč...; njegovi poskusi so večkrat nerodni ali neprimerni...; starši mu ne morejo dosledno postavljati meje...; naredijo ga za središče družine...; starši morajo sproti tehtat, kaj lahko od otroka pričakujejo in ustrezno spreminjat meje in pravila...; imajo pravico in dolžnost nad otrokom imeti nadzor, mu postavljati meje in zahtevati, da se drži pravil...; otrok se mora pravilno odzivati na usmerjanje...; otroku ne smete pustiti izbire, kadar jo ni...; tudi med zabavo morajo spoštovati določena pravila...; kadar ste zaposleni, zahtevajte od otroka, da se sam zabava...; potrpežljivost se pomaga otroku soočati s frustracijami...; pohvala mora biti skladna z realnostjo...; dobro je otroka pohvaliti za lepo vedenje, spoštovanje pravil...; preveč pohval ga prikrajša za samoiniciativnost...; leto dni star otrok se je sposoben zaposliti za 15 minut, do tretjega leta se otrok do polovice časa lahko igra sam...; ne pomagajte mu v situacijah, ki jih lahko obvlada sam...; otrokove želje bi morale biti izpolnjene šele potem, ko so vaše potrebe zagotovljene..."

V teh, čeprav dobronamernih nasvetih so stisnjenost, suhost, togost, slabo in narobe, kontrola in obvladovanje. Za njimi so kritika, pogojevanje, ocenjevanje in primerjanje, lastne kazni so spodaj, rane in hlad. Za temi stališči so poskusi ohranitve tradicije in starega, pa um, nemoč in strah odraslih. V tem odnosu do otrok ni naročja ne toplote, nobene barve ali note, nobenega smeha. Nobena pita, vilinček ne bonbonček niso šli mimo, ne boben ne balon; tu ni srca. In s tem ni nič narobe. Vprašamo pa se lahko - kaj res verjamemo, da nam v odnosu do Novih otrok to lahko pomaga?

Otroci in odrasli že lep čas ne plešemo iste melodije, pa če si še tako želimo. Ker se nam odraslim tudi z odraslimi isto dogaja, je prav človeško povzeti, da mi ne ustrezamo, da nismo dobri, da nismo dovolj. Kot da nismo v istem filmu se zdi, ko se z drugimi srečujemo v isti kopalnici, avtobusu, v istem delovnem prostoru. Še bolj se pogreznemo v svoje maske ali se drugače zapremo, vloge igramo, na preživelo moč se naslonimo in zategnemo vajeti. Vendar ne tega pripisovat otrokom. Vsem je težko. Noben zdrav posameznik ne želi prizadeti otrok, zdaj jih imamo pa že majhne bolj resnične in samosvoje pred sabo, pa ne vemo, kaj bi z njimi.

Pri današnjih malčkih bi se radi izognili temu, kar nam kažejo najstniki, pa ne vemo, kako. Vsi, ki smo se že odprli do Novih otrok, vemo, da večino današnjih srednješolcev zaznamujejo kraljevska zavest, za razliko od staršev se obnašajo, kot da si zaslužijo biti tukaj, kot da vse, kar jim nudimo, jim pripada. Velik občutek sebe imajo, zato pa težave z disciplino in odgovornostjo, so nekonformisti. Čeprav inteligentni, mnogi nimajo najboljših ocen, hitro se dolgočasijo, odklanjajo zapovedana opravila, posebej če v njih ni kreativnosti, verjamejo celo, da lahko vse boljše in lažje opravijo. Večina je zelo kreativna in rada ustvarja, s seboj nosijo bogastvo intuicije in abstraktnega razmišljanja, talentov in domišljije. Z lahkoto se vživljajo v druge ljudi in več kot pripravljeni so pomagat, medtem ko jasno odklanjajo neumnosti in na splošno neučinkovite sisteme. In res je, da mnogi na nerazumevanje in nezaupanje odgovarjajo z nasiljem. Že mnogi šolarji so povezani s svetom duha, imajo tudi psihične sposobnosti (zunajtelesne izkušnje, slišijo in vidijo sicer nevidno). Robotizacija in pranje možganov, ki sta še pri starših delovala, pri njih nimata učinka. Skrajno in dolgo nerazumljeni in nepriznani gredo v zasvojenost ali kako drugače na rob. Pokažejo nam rob časa in družbe. Dovoljeni in sprejeti, razumljeni in podpirani postanejo prijatelji naše resničnosti in integritete, našega sočutja.

Novi otroci so z nami zaradi spremembe, saj nam pomagajo spreminjati svet. Vsaj tistim staršem in drugim posameznikom, ki smo si pripravljeni zanje vzeti čas, vsem, ki smo v njihovi družbi pripravljeni odpreti srce. Če tem otrokom pomagamo najti njihovo ravnotežje, postanejo odporni, zdravi in srečni posamezniki. Na tej poti pa nam pomagajo na boljše spremeniti - nas.

Otroci od odraslih že več kot dve desetletji terjajo spremembo in tisti, ki smo vanjo že šli, vemo da je proces. In nihče ne pravi, da je lahek. Vendar že imamo rezultate, nekaj drugačnih vrtcev in šol in precej spremenjen odnos do izjemnih energij v malih in mladih telesih. Vmesna nemoč odraslih v odnosu do otrok ni greh in krivda ni potrebna. Nič ne delamo narobe, samo v novi izkušnji smo, odrasli in otroci skupaj. Prav nam pridejo odprtost do novega, pripravljenost sprejeti drugačno in voljnost shoditi spremembo. Stara pričakovanja, kontrola, meje in pravila ne pomagajo - pomaga objem. Nekaj malega, polnega nedolžnosti in svetlih potencialov imamo pred seboj in to zelo hitro odraste. Zdrav otrok je veliko resničnosti, entuzijazma in radovednosti, ogromno energije in življenja, medtem ko tega v starših mnogokrat ni. To popoldan ali zvečer dostikrat ne gre prav dobro skupaj, vendar ne za to krivit otrok. In ne potem k njim s pravili, ne k malčkom s pogoji, pričakovanji in zahtevami! Kaj, če bi ga za začetek objeli?

Objemi otroka. V objemu, ki bi mu sledil drugi, še daljši in naslednji, še toplejši, bi mogoče začutila, da bi bila raje več z njim in manj v službi. Za veliko spremembo gre, ja, za spremembo vrednot, za drugačno kvaliteto življenja. V objemu otroka lahko ugotoviš, da te otrok odpre in prinese mir - kdo ti pa bo prinesel vse to, če ne tvoj otrok? In drugič te lahko poživi, razvedri in odžene skrbi; res da dostikrat na račun nepomite posode ali nezlikanega perila. Samo objemi otroka. In očka lahko ugotovi, da se od punčke lahko kaj nauči, ranljivosti in čustev na primer, da pa to od njega terja veliko spremembo. Poskusi objeti otroka, ko ti to najmanj paše, ampak res objeti, ne na hitro. Spoznaš lahko, da ne znaš objeti nedolžnosti, da se ne moreš odpreti zakladu pred sabo - ker si pozabil nedolžnost in zaklad v sebi. Objemi otroka, čeprav se v njegovi bližini oglašajo tvoja odtujenosti, tvoje rane. Otroci nam to zelo jasno odrazijo. In lahko, da ga objema babica, pa ga ne objemaš ti, ki si njegova mamica.

Objemal da bi? V vseh odnosih je na videz lažje ostati v moči, ki je iluzija, čeprav "avtoriteta" po vsem svetu in po vseh šivih poka, ne obnese se več. Potem so tu nižja raven optimizma in splošna negotovost, tvoj prestiž, kariera in skrb za svoj izgled, pa trganje v telesu in ponoči bediš. Istočasno je obremenjen otrok. Če ni žalosten zaradi tebe, je lahko zaradi kužka ali prijatelja, tudi njega kdaj kaj boli, tvojim in tujim nizkim vibracijam je izpostavljen - pa še otrok je.
Zato objemi otroka, povej mu, da si utrujena in da si zmeden, da ne veš in da ne znaš, da si zgubljen in da se tudi ti učiš. Priznaj si, da gledaš drugam, da ne znaš dovoliti in sprejeti. Sprejmi resnico, da ne znaš ljubiti (svojega) otroka.

Otroka, ki je vsak od nas bil, odrasli kasneje nosimo v sebi, skupaj z njegovimi ranami in njegovo čarobnostjo. Nekatere alternativne tehnike temu notranjemu otroku posvečajo precej pozornosti. Po mojem je ran iz otroštva toliko, da jih ni mogoče pozdraviti eno po eno, ker se v njih lahko zgubiš. Verjamem v lažjo pot, na kateri so svetloba, lahkotnost, igra in smeh in vse to nam prvi kažejo otroci. Posebej v času sprememb naj bi otrok ostal središče družine, saj je vedno bil vir njene svetlobe. Tudi takrat ko pokaže jezik, ko je "neroden" ali "neprimeren". Kontroliran, nesprejet in stalno vplivan bo nasilen naprej kazal našo rano, ki lahko postane prava rana družbe. Ne jo reševat s pogoji, pravili in zahtevami. Ne z močjo.

Čas je za mehkobo in ljubeznivost, za dovoljevanje in sprejemanje. Najprej sebe. Čas je za resnico, za snemanje mask. Najprej svojih. In za mnoge je to strašljivo. Obnašamo se kot da čakamo, da bo pomoč prišla od zunaj, da nas bo nekdo (od)rešil. Pa nas ne bo. Otroci so tu in pred nami bodo ostajali naprej kot ogledalo našega strahu pred soočenjem s sabo. V tem dostikrat neprijetnem soočenju pomaga, če verjameš v izhod. Izhod, ki lahko je - izbira objema. Čeprav tebe niso objemali in se bojiš, da ne znaš. Četudi utrujena, razočaran ali nemočen - objemi otroka. Če boš dovolil, ti bo on pokazal naslednji korak. Otrok v svoji resničnosti, v kateri naj bi bil očkov in mamicin srček, ve, da izbira vedno je. Izbira izhoda, ki za začetek je lahko objem.