Preprosto je jutro zbudilo nov dan,
kot vedno z nasmehom vstopil si vanj,
odmeval še v mislih ti eho je sanj...
pa saj nisi vedel, da morda preveč boš zaspan.

In si hrepeneče nasproti novemu šel,
z željo v srcu, da bi čimveč ujel,
odločno, brezskrbno pot novega dne si začel...
pa saj najbrž nisi čutil, da te že v jutru angel je objel.

In se ti je sonce na nebu smejalo,
le tebi svoj ples je igrivo plesalo,
potem nebo je čakalo, da bo zate zvezde prižgalo...
pa saj nisi slutil, da se tako bo končalo.


Že dan se potopil globoko je v spanje,
prikradle so k tebi na učke se sanje,
cesta je s spancem hotela osvojiti tekmovanje...
pa saj ti ni nihče povedal, da te zbudilo bo škripanje.

In kakor ptica, ki v viharju ne prime se veje,
ampak se prepusti mu in z njim naprej gre še hitreje,
si ti nemočno se predal, ko postalo je glasneje...
pa saj res nisi si zaslužil, da je bolelo najmočneje.

Takrat pa, ko trenutek odjeknil je v hrupu,
molitev duša je rodila proti temnemu obupu
in razprostrl angel svoja krila je po tvojem trupu...
hvala mu, ker je prisluhnil v tvojem srcu skritem upu.

NESKONČNO HVALA, KER TE JE OBJEL…
NESKONČNO HVALA, KER TE JE UJEL…

¤