|  Svet bo danes obeležil dan spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo, ki ga je razglasila Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) v spomin na upor sužnjev v noči z 22. na 23. avgust 1791 v Santo Domingu, ki je odigral ključno vlogo pri odpravi čezatlantske trgovine s sužnji in emancipaciji narodov Latinske Amerike in Karibov. Generalni direktor UNESCO Koičiro Macuura ob tem dnevu letos poziva k ozaveščanju ljudi o suženjstvu kot tragediji za vse človeštvo.
Namen dneva spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo je doseči, da bi trgovina s sužnji postala del kolektivnega spomina. Na ta dan naj bi se spomnili tako zgodovinskih vzrokov ter načina delovanja tega fenomena kot tudi dolgoročnih posledic suženjstva v Evropi, obeh Amerikah, na območju Karibov ter Indijskega oceana, oziroma praktično po vsem svetu.
Kot v letošnjem sporočilu poudarja Macuura, so trgovina s sužnji, suženjstvo in odprava le-tega preteklost, vendar kljub vsemu niso le del preteklosti, saj nam omogočajo boljše razumevanje sedanjosti, v kateri še obstajata rasizem in diskriminacija, ki sta dediščina tega tragičnega poglavja zgodovine. Poleg tega se po besedah generalnega direktorja UNESCO odpirajo vprašanja, povezana s prihodnostjo, ki nas spodbujajo k razmišljanju o oblikovanju novih oblik državljanstva, glede na to, da družba postaja vse bolj multietnična in multikulturna.
UNESCO v zvezi s suženjstvom nima zgolj naloge spomina, temveč tudi moralno obveznost, da deluje kot nadzorno telo.
www.dnevnik.si
|
NE ZAMUDITE
Dan spomina na trgovino s sužnji
Prispeval/a: ana dne torek, 23. avgust 2005 @ 08:38 CEST
Res nič več v takih obsežnostih kot stoletja nazaj - a obstaja.
Žal mi je, ker trenutno ne morem navest avtorice knjige Sužnja: sama pripoveduje svojo življenjsko usodo. Rojena kot Nuba, muslimanske vere, hodila v šolo. Njihovo vas so napadli Arabci leta 1992, njo odpeljali tako kot še precej dečkov in deklic, v suženjstvo. Imela je 12 let. Deklice te starosti prodajo za hišne sužnje, ker so učljive in prilagodljive, pa seveda zastrašene. Po večih letih jo je njena lastnica poslala k svoji sestri v London, ki je imela pet otrok, njen mož je delal na sudanskem veleposlaništvu. Tam je navezala stik s pravimi ljudmi in leta 2000 pobegnila... ljudi, ki so ji pomagali pri tem, menda še vedno vznemirjajo po telefonu in jim grozijo. Imela je srečo, da je ravno s tem, da je s pomočjo enega svojih rešiteljev, novinarja, napisala knjigo in postala znana. Njena prva prošnja za politični azil v Angliji je bila zavrnjena, kljub temu, da so vedeli, da bi jo v Sudanu ubili - že za zgled ostalim. Sudan ne priznava, da v njihovi državi obstaja suženjstvo. Leta 2002, ko je bila njena prošnja za azil zavrnjena, so ji pisma podpore pisarili z vsega sveta - s posredovanjem je nekaj mesecev kasneje azil dobila. Od nekdaj je sanjala, da bi postala zdravnica in da bo pomagala svojemu ljudstvu - mogoče ji bo uspelo.
Lepo je živeti v veri, da je vse res , kar piše v časopisih. A to ni prava resničnost.
Dan spomina na trgovino s sužnji
Prispeval/a: ana dne torek, 23. avgust 2005 @ 18:36 CEST
novinar, ki ji je pomagal iz ujetništva in po njeni zgodbi napisal knjigo: Damien Lewis
Resnična zgodba o izgubljenem otroštvu in boju za preživetje
(v današnjem času!!!)
Dan spomina na trgovino s sužnji
Prispeval/a: ka dne torek, 6. september 2005 @ 18:06 CEST
kako spomin na suženjstvo?
mar ne traja še vedno?
lp
branka