Piše: Bernarda Pavko Prava

Tomaž Humar je z Gore nazaj, njegovemu velikemu uspehu z elementi drame pa sledijo manjše človeške projekcije. Te se od njega odbijajo, še preden bi jih utegnil sprejeti. Zmagovalec – poraženec, razumen – nepremišljen? Ajajaj!, kakšen dualizem. Kaj res nismo česa drugega sposobni?

Kar je ta avgust na Gori doživljal Tomaž, je bila tako ali tako naša, slovenska projekcija. Za nas je bil uklenjen v led, lačen, moker in mrzel je bil, ko je služil Zemlji in posebej Slovencem. Le zakaj je to naredil? Ker on to lahko naredi! Ti pa delaš, kar ti lahko. Smeješ se, siješ, se jeziš, zameriš lahko. Človek pač dela, kar lahko dela – če bi znal biti še višji in boljši, bi to bil. Tja gremo, v višji in boljši, in nekateri nam kažejo, kako tja priti. Z disciplino, trudom in odpovedovanjem, pa tudi z osredotočenim fokusom in mirom, včasih celo lahkotno in veselo.

Ko se človek premakne, se vse v njegovem življenju premakne in ko človek stoji, stoji vse okrog njega. Če res želiš premik stvari, se premakni – ti! Izstopi, pristopi, odmakni se! Naredi nekaj, daj! Menjaj službo, vpiši se v šolo ali tečaj, pusti dekle ali se preseli, poroči se, pojdi v opero, nehaj brat knjige, kupi si psa, kaj pa vem! Samo naredi nekaj!
Premikanje je vznemirjenje in živost, razširjanje je in rast; je sprememba.

Premikanje slej ko prej postane potovanje. Nekateri radi potujemo in drugi manj, eni zelo zelo radi in tretji nič. Potujemo, ko nas kdo povabi s seboj, ker imamo tako službo, tudi, ko bi radi zbežali. Potujemo zato, ker potujejo drugi, ker smo radovedni in nekateri zato, ker ne vejo, kam z denarjem. Potujemo, ko nas pokličejo deli sveta... In seveda zdaj vsak peti (ali kateri po vrsti) Slovenec lahko skoči pokonci, češ da nima denarja. Avto imamo pa vsi, a ne? Za prioritete gre in za vrednote.
In nekateri potovanja zavračajo. Naprej bivajo tako kot so navajeni, tako kot od njih pričakujejo drugi, tako kot okolica reče, da »je prav«. V starem in domačem ostajajo, tudi ko s tem kompromitirajo sebe.
Ne maram letališč, mi je pred časom rekel znanec. Tako velika so..., ne veš, kam, in nikjer ni nikogar, da bi ti pomagal...
Razumem, sem rekla, ampak počasi se navadiš, da vse potrebno piše.
Ja, že, ampak...

Ljudje smo v premikanje ali potovanje lahko tudi prisiljeni. Partner reče, da odhaja, službo lahko zgubiš ali zboliš. Potuje lahko vsak. Če prav zdaj res ni denarja, so domišlijska potovanja čisto primerna. Potovati lahko začneš lepo počasi in v kratkih razdaljah po zemlji, pa na področju umetnosti, zdravstva, tehnologije in nekateri potujejo v politiki. Tudi vlaganje energije v družino je eno lepo potovanje, če ne skušaš preveč vplivati na druge, oziroma ko tega ne počnejo drugi. Družinsko življenje je potovanje v primeru, da te res veseli, ne zaradi pričakovanj drugih ali, ker misliš, da moraš.

Potovanja segajo, širijo in odpirajo, to je njihova koda. Potovanja spominjajo, dajejo nove možnosti in so vrata, za katerimi je človekova še neznana moč. Kot taka so potencial za vsakega od nas. Potencial za spremembo, ki jo ljudje ne maramo preveč, tu in tam zanjo tudi nimamo energije. Potovanja so lahko polna presenečenj in občasno naporna - taka nas z večjo gotovostjo vrnejo k samim sebi in k svojim občutkom. V svojih občutkih si pa ti sam – nisi drugi ljudje. Bi bil končno rad to, kar res si? Odpri svoje občutke in potem jih upoštevaj! Okolica nas to navadno ne zna in tudi ne želi naučiti. Okolica ne mara, da smo sami svoji, da gugamo čoln, ne mara, da delamo valove. Prav to pa potovanje dostikrat je, lahko tudi njegova posledica.

Potovanje je povezano s potjo, bolj ali manj uhojeno ali vidno sledjo korakov, ki lajša premikanje. Pot pomeni premikanje in ni parkirišče, kakršnokoli postaja ali prostor za piknik. Koda poti je, da si zdaj drugje kot prej, tudi okolica se spreminja in zato ponuja različne stvari. Najboljši prijatelji poti so neznano, nepredvidljivost in presenečenje. Druga vrsta pokrajine in drugi ljudje v tvoji energiji vedno pustijo sled svoje in jo tako spremenijo. Če spremembe ne želim, nekje parkiram, ne premikam se, ne potujem. Držim se prostora in ljudi, ki jih že dolgo poznam, saj se ob njih vsaj približno počutim varna. Ostajam v strukturi, sistema se držim in vsako odstopanje mi predstavlja napor, saj terja vlaganje moje energije. Najbolj udobno je ostati, kjer sem, in, daj bog, da bodo noter ostali tudi ostali igralci, nespremenjeni, če se da.

Pot te vedno nekam pripelje, medtem ko na postajah in parkiriščih stojiš; tvoj prostor čuva strah. Poti prebujajo, kar je navadno občutek novega odpiranja, vznemirjenje je povezano z njim, nov pretok energij, oživitev. Ko se energija v tebi začne premikat, nujno naleti na od preteklosti stisnjene prostore. To izkusiš kot fizično neugodje in pojav čustev, pod katerimi je nova raven strahu. Potovanje je torej prebujenje, ki mu sledi procesiranje, bolj enostavno povedano, čustvovanje. Nekateri se čustev ubranijo tako, da stalno potujejo v iste kraje, ki so samo znano parkirišče ali postaja; čakajo na »pravi čas«. Ampak pravi čas je zdaj! Leto 2005 je čas za prebujenje, za procesiranje in za umiranje, ki je spuščanje starih delov sebe. Je čas za potovanja, za spremembo vsega.

Čustvenega soočenja s seboj se ubraniš tudi tako, da podaljšaš fazo prebujanja. Še vedno nekaj počneš s seboj, lahko si celo zelo zaposlen z ostajanjem v starem prostoru. Ne prav zavestno nabaviš sezonsko karto za dvonadstropni avtobus in si z njegovega zgornjega dela spet in spet ogleduješ (isti) teren. Znane ulice, trge in parke opazuješ, tudi proučuješ jih lahko. Ugotavljaš, da so strehe avtomobilov, pešci in notranjost nekaterih stanovanj drugačne barve ali velikosti kot pred pol leta. Najhujše, kar se ti v tem igranju s seboj lahko zgodi, sta nenadna nevihta ali prometna nezgoda, ki pa vsaj tebe v tako velikem vozilu ne more prav prizadeti. Torej se ti ne more zgoditi nič posebej neprijetnega; nobene tesnobe ni ne izdajstva, nobene lakote ali mraza, nobenih novih občutkov ali čustev. In nihče ti ne more reči, da ne potuješ. Teorija je varna, prakse pa bog ne daj!

Majhni kot smo, imamo Slovenci dosti popotnikov na različnih področjih delovanja. Majhni kot Slovenci smo, imamo velikega Duha. Eden njegovih predstavnikov, Tomaž Humar je svoje zadnje potovanje postavil na ogled celemu svetu, mi pa smo ga lahko opazovali iz svojih postaj, parkirišč in tudi na svojih potovanjih. Ustrezno lastnim potovalnim izkušnjam, ki se jim reče stanje zavesti, svojim zanimanjem in razpoložljivemu času, smo se z njegovo potjo lahko ukvarjali prej in se lahko ukvarjamo z njo zdaj. Takemu ukvarjanju rečemo projekcija, saj ne gre za Tomaža, ampak za tistega, ki se ukvarja z njim.

Tomaž Humar osebne preobrazbe, umiranja in preseganja sebe ne samo pozna, ampak je postal mojster teh potovanj. Verjetno je sam v sebi umrl večkrat kot si ti pomislil/a na pico. Pa se je on ravnokar vrnil z Gore, ti pa mogoče še vedno zahajaš v isto picerijo. Nič od tega ni bolj slabo ali prav, samo za različna veselja in strasti gre, za različne vrednote, tudi za sanje. In sanje nekaterih ljudi včasih so, da ostalim pokažejo, da nemogoče je mogoče. Da je možno odpreti največja vrata.
Ko starejši brat velika vrata odpre s pritiskom na kljuko... Boš solzna cepetala, ker si še premajhna, da bi jih dosegla? Boš sedel na tla in se jezen drl, ker jih ti ne moreš odpreti? Se boš naredila, da vrata sploh niso bila zaprta ali si sposoben obstat z odprtimi usti: Uau! Kakšna kljuka in kakšna velika vrata! In spet jih je odprl Tomaž.

Avgust 05 za večino ljudi ni najbolj primeren čas za uspehe in priznanja, bolj ustreza drami. Svet je v preobrazbi, zemljan se spreminja, vse to je v zraku, v časopisih, na ekranih. Ko človek ni v stiku s seboj, ko se ne ukvarja s tem, kar njega veseli, neguje strahove, svoje in tuje skrbi. Ko človek ne mara svoje spremembe, svojega čustvovanja in umiranja, ko ne mara svoje drame, se ukvarja s tujo. Ko ne zna živeti sebe, živi za druge ali z drugimi. Če se že ne more priklopit na tuj uspeh, govori in razmišlja o tuji drami. Gleda, bere, ocenjuje, dramo opisuje in jo razčlenjuje, vzame plus in doda minus; vse to počne, samo da se ne ukvarja s seboj.

Življenje je Tomaža Humarja uporabilo za to, da še tistim, ki do zdaj niso dojeli, pokaže, za kaj na začetku novega tisočletja gre. Za veliko spremembo gre in za nepredvidljivost. Za premikanje vsakega posameznika, za opuščanje dvomov vase in za ustrezno mobilizacijo poguma. Za zvestobo sebi in svojim srčnim strastem, pa za vztrajanje, potem ko si jih enkrat dovoliš spoznati. Za rast gre in za upoštevanje notranjega glasu, za razširjanje zavesti. Za bivanje v tem trenutku. Za to, da ne glede na podporo okolice, v resnici si sam. Za to, da ni več pravil, da je samo odgovornost do svetlobe v sebi. Za vse to ni napisanih učbenikov, nobenih nasvetov ni in ne pravil - samo človeški občutki pomagajo.
Če si zvest svojim občutkom, te bodo zanesljivo pripeljali globje vase in s tem ven iz vsake luknje. Tomaž je spet pokazal da izhod iz nemogočih pogojev vedno je. Njegovo zadnje potovanje je za njim, vsakemu od nas ostaja naše lastno. Dajmo še mi iz njega narest uspeh!