Snov kot prepoznavna oblika energije (E=mc2) omogoča ustvarjanje simbolov.

Vesolje vsebuje različne oblike energij, od sevanj in valovanj do vezalnih energij. Snov pa je tista oblika energije (E=mc2), ki jo opazimo v obliki objektov (na primer: molekula, kamen, planet, ...) po mnogih prepoznavnih lastnostih. Pri snovi opazim izgled, barvo, obliko, ...

Snov izstopa po svoji opaznosti. Nekateri misleci, na primer monisti (Karl Marx, Levkrip, Demoklit, ...), so privzeli snov celo kot edino danost vesolja. Menili so, da je snov generična danost vesolja, iz katere izhajajo vse druge danosti v vesolju.

Estetika je ena od lastnosti snovi.

Ko si na potovanjih ogledujem zanimivosti, dobim občutek, da so oblike in izgled snovnih objektov ključni namen vesolja. Različne oblike energij, vključno s snovjo, pa le sredstvo za ustvarjanje izraznosti in estetike.

Opažen simbolni svet, estetiko, izgled, ustvarja entropija in sintropija, energijske kotanje, troedinost in drugi dejavniki, o katerih razmišljam v nadaljevanju.

Entropija in sintropija

Pri plinih, tekočinah in trdnih snoveh opažam težnjo narave k zmanjševanju energije. Učinki te težnje so opazni tudi na nivoju zaznavanja snovnih oblik.

Entropija in izginjanje izraznosti

Če na primer kanem kapljico črnila v kozarec vode, bodo površinske molekularne napetosti (sile) in termično gibanje povzročile premikanje molekul črnila v različnih smereh. Molekule črnila se s časom enakomerno razdelijo po kozarcu vode in enakomerno obarvajo vodo.

Pojav izgubljanja opaznosti kapljice črnila v vodi, zlivanje kapljice črnila z vodo ter njeno prehajanje v enakomerno obarvanost vode, fiziki imenujejo entropija.

Entropija je naravna zakonitost, ki je bila prvič opisana za potrebe termodinamike. Kasneje se pojem entropije pojavlja v različnih okoliščinah, od katerih vse govorijo o vračanju nekih prepoznavnih snovnih oblik v neko neizraznost snovi in s tem v "sivino".

Na osnovi entropije propadajo predvsem izdelki, ki jih je zavestno izdelal človek.

Propadle bodo na primer Egipčanske piramide, ki so na prvi pogled večne. V nekaj deset tisoč let se bodo spremenile v puščavski pesek.

Posledica težnje narave k zmanjševanju energije je lahko tudi nastajanje izraznosti.

V vesolju opažamo bogato izraznost, zato smemo pričakovati tudi dejavnike, ki ustvarjajo opazne snovne oblike. Z ustvarjanjem prepoznavnih snovnih oblik se povečuje opaznost in pestrost vesolja. Naj tudi tak dejavnik vesolja ilustriram na primeru.

V kozarec vode kanem kapljico olja in olje z vodo močno premešam. S tem se molekule olja enakomerno razporedijo po vodi.

Z enakomerno razdeljenostjo molekul olja v vodi dosežem kalnost vode in s tem medlo prepoznavnost olja v vodi.

Ko preneham z mešanjem, se molekule olja začnejo združevati in zaradi manjše specifične teže plavati proti površju. Če počakam dovolj dolgo, se bo na površini vode oblikovala plavajoča kapljica olja.

Plavajoča kapljica olja na vodi ima manjšo energijo kot v vodi pomešano olje. Nastanek prepoznavne kapljice olja na vodi je torej tudi posledica težnje narave k zmanjševanju energije.

Težnja narave k zmanjševanju energije v enem primeru razblini kapljico črnila v obarvano vodo, v drugem primeru pa iz kalne vode ustvari kapljico olja na vodi.

Sintropija ustvarja oblikovne tvorbe

Če že opažam dvoje, enkrat ustvarjanje izraznih in prepoznavnih oblik v vesolju, drugič pa njihovo izginjanje, je prav, da te procese ustrezno poimenujem.

Pojem entropije je v fiziki poznan. V fiziki pa redkeje zasledimo pojem, ki opisuje nastajanje prepoznavnih snovnih oblik na osnovi težnje narave k zmanjševanju energije, čeprav obstajajo tudi taki zapisi.

Andrej Detela v svoji knjigi 'Magnetni vozli ' opisuje lastnost snovi, ki jo imenuje sintropija. Opisuje pojave v naravi, kjer fizikalne zakonitosti samodejno ustvarjajo prepoznavne oblike.

Detela ugotavlja, da se na primer elektromagnetni val lahko "zavozla" sam vase. Lahko začne sam sebe vzpodbujati in samega sebe krepiti.

Magnetni val sam od sebe postaja vse močnejši in s tem vse bolj izrazit in opazen.

Takšno rast elektromagnetnega vala pripisuje pojavu, ki ga imenuje sintropija.

Težnja narave k zmanjševanju energije se torej kaže v dveh oblikah:
· entropiji, kadar zmanjševanje energije pomeni izginjanje oziroma propadanje nekih opaznih snovnih oblik,
· sintropiji, kadar na osnovi zmanjševanja energije opažam vse večjo opaznost in prepoznavnih snovnih oblik.

Energijska kotanja

Snovne oblike so torej posledica energijskih dogajanj v smeri večje ali manjše opaznosti.

Energijske razsežnosti (kot jih prikazuje slika 2.8 v poglavju Energija) omogočajo, da se v prostoru pojavijo energijske tvorbe, energijske grbine, energijske kotanje, energijski vrtinci.

Te energijske tvorbe oblikujejo kvarke in druge snovne oblike, ki se lahko povežejo v obliko protonov, nevtronov in elektronov, to je gradnikov snovi, ki jih obravnava jedrska fizika.

Slika 2.4 v poglavju Energija prikazuje hipotetično energijsko kotanjo, kot posledica vpada elektrona v atomsko lupino. V nadaljevanju skušam razumeti kaj več o tovrstnem energijskem dogajanju.

Vpad elektrona v atomsko lupino

Energijsko kotanjo si ogledam na primeru, kot je prikazan na sliki 2.5 v poglavju Energija, kjer je opisan vpad elektrona v atomsko lupino.

Opisan primer vpada elektrona v atomsko lupino opišem v energijskem smislu, kot to prikazuje slika 9.1.

Atomsko jedro in prost atom sta imela pred vpadom elektrona neko energijo, kot to prikazuje izhodiščni del diagrama na sliki 9.1.

Po vpadu elektrona v atomsko lupino se je pojavil foton, ki je zapustil njuno zvezo, ostala pa je negativna vezalna energija.

Povezava elektrona in atomskega jedra ima manjšo energijo, kot je vsota energij svobodnega jedra in elektrona.

Z ujetjem elektrona v atomsko lupino sta oba snovna delca zdrsnila v nižje energijsko stanje.

Snovne povezave ustvarjajo energijsko kotanjo

Nekaj podobnega, kot se dogaja pri vpadu elektrona v atomsko lupino na sliki 9.1, se v energijskem smislu dogaja na vseh nivojih povezovanja snovnih delcev.

Ko se protoni in nevtroni povezujejo v atomska jedra, se zmanjšuje energija njihovih povezav, kar prikazuje levi izhodiščni del diagrama na sliki 9.2.

Energijske vrednosti na diagramu 9.2 so prikazane na navpični osi, ki je obrnjena navzdol proti negativnim energijskim vrednostim. Vodoravna os prikazuje izraznost.

Zlivanje vodika v helij

Ena od oblik zdrsa protonov in nevtronov v energijsko kotanjo je na primer zlivanje atomov vodika v helij.

Na Soncu se ob zlivanju vodikovih jeder v helij dogaja dvoje: nastaja vezalna energija (antienenrgija), obenem pa se sprošča velika količina energije v obliki sončne svetlobe, to je v obliki fotonov.

Nastajanje vezalne enenrgije pomeni zdrs atomskega jedra v energijsko zadolženost, v energijsko kotanjo.

Atomsko jedro helija je na osnovi vezalne energije energijsko bolj zadolženo kot nepovezani atomski jedri vodika, iz katerih nastane helij. Atomsko jedro helija pomeni globljo energijsko ujetost v energijski kotanji v primerjavi z nepovezanima vodikovima jedroma.

Za razbitje helijevih jeder in vračilo v prvotno stanje bi morali Soncu vrniti vso energijo, ki jo je izsevalo. Ker te energije običajno nihče ne more povrniti, je energijski zdrs vodika v helijeva jedra na Soncu tako rekoč dokončen in nepovraten.

Več znanja si pridobimo, več neznanega se nam odpira. Z večanjem znanja se veča naša ponižnost, tako na področju duhovnosti, kot naravoslovnih znanosti.
John M. Templeton

Kemijski procesi povzročijo nadaljnji zdrs snovi v energijsko kotanjo.

Kadar se snovnim objektom ukaže priložnost, da še globlje zdrsnejo v energijsko zadolženost, to tudi izkoristijo.

Priložnost novih zdrsov gobje v energijsko kotanjo ter s tem priložnost ustvarjanja novih snovnih oblik nudijo tudi kemijske zakonitosti na osnovi povezovanja atomov v molekule, kar prikazuje druga stopnica na sliki 9.2 energijske kotanje.

Vodik in kisik kot eksplozivni plin

Primer kemijske reakcije je združevanje atomov vodika in kisika. Zmes vodika in kisika je eksploziven plin. Kadar pride do njunega vžiga, nastane eksplozija. Spajanje vodika in kisika v vodo odda večjo količino toplote.

Sočasno z nastankom toplotne energije nastane vezalna energija, ki povezuje atome vodika in kisika v molekule vode. Voda pomeni torej večjo energijsko zadolženost snovi, kot sta energijski zadolženosti nepovezanih plinov vodika in kisika.

Energijsko zadolževanje oziroma drsenje še gobje v energijsko brezno na osnovi že omenjenih sintropnih in entropnih procesov, ki so še posebej izraziti v črnih luknjah.

Izraznost snovi temelji na ujetosti v energijski kotanji.

Zakon o težnji narave k zmanjševanju energije sili snov le proti dnu energijske kotanje. Na dnu energijske kotanje snov obstane in se tega stanja ne more rešiti brez pomoči energije od drugje, kot to prikazuje stanje 'C' na sliki 2.4 v poglavju Energija.

Snov ima redko priložnost za osvoboditev iz enenrgijske kotanje, zato bolj ali manj stabilno vztraja v stanju neke energijske ujetosti.

Opisana ujetost protonov in nevtronov, atomov in molekul v energijski kotanji je torej porok oziroma garant snovne obstojnosti.

Čim bolj globoko nek snovni objekt zdrsne v globine energijske kotanje, čim bolj je tak snovni objekt energijsko zadolžen, toliko manj možnosti ima za ponovno razgradnjo na izhodiščne gradnike, toliko bolj je taka snovna tvorba stabilna in s tem obstojna.

Objektna zgradba snovi

Različni snovni objekti (kvarki, nukleoni, atomi, molekule, planeti, osončja, ...) so na različne energijske načine ujeti v neke stabilne snovne tvorbe.

Pri tem opažam, da se tvorbe nižjega reda hierarhično povezujejo v snovne tvorbe višjega reda.

Energija se na primer zavozla v kvarke, kvarki v protone in nevtrone. Le ti se združijo v atome, kot bolj dovršeno obliko snovi.

Atomi se združujejo v molekule, kot obliko objektov, molekule v snovne tvorbe, kot prikazuje shema na sliki 9.3.

Snov si lahko predstavljamo kot neko tvorbo, ko iz preprostejših snovnih gradnikov (objektov) gradimo vse bolj dovršene snovne tvorbe.

Vsak nivo povezovanja snovnih objektov temelji na nivoju lastnih, dokaj avtonomnih snovnih zakonitostih: jedrski fiziki, kemiji, ...

Objekt

V poglavjih o energiji so opisane energijske variacije vesolja v smislu porazdeljenosti energije v prostoru, kjer lahko za vsako točko prostora določimo njeno energijsko stanje.

Energijske variacije lahko matematično opisujemo v koordinatnem sistemu (r, e, t), prikazanem na sliki 2.8 v poglavju Energija, kjer za vsako točko v prostoru (r) v vsakem trenutku (t) lahko opišemo kakšna je vsebovana energija (e) v tej točki.

Nekatere danosti vesolja ne izhajajo iz energijskih vrednosti posameznih točk, ampak v primeru objekta iz smiselne povezavi skupine točk, kot skupna hkratna lastnost več točk v prostoru.

Objekt je smiselno povezana skupina točk

Kadar smiselno povežemo skupino točk, dobimo neko danost, ki ni lastnost posamezne točke ampak skupna lastnost vseh smiselno povezanih točk kot celote.

Geometrijski lik (krog, kvadrat) na sliki 9.4 ni lastnost ene točke. Lik je smiselna povezava mnogih točk.

Res je, da določena točka lahko pripada nekemu liku, vendar to še ne pomeni, da ta točka izraža lastnosti tega lika. Ista točka lahko hkrati pripada različnim likom (krogu, kvadratu, ...), kot to prikazuje slika 9.4.

Točka je le eden od elementov lika in brez drugih točk nima lastnosti lika.

Ločevati moramo torej med:
· lastnostmi posamezne točke
· lastnostmi skupine smiselno povezanih točk

Smiselno povezavo točk v splošnem imenujem s pojmom objekt.

Dvodimenzionalni objekt je lahko geometrijski lik, tridimenzionalni objekt geometrijsko telo, snovni objekt pa snovno telo.

Združevanje objektov

Preprost primer objekta je na primer geometrijski lik v ravnini, na primer kvadrat, krog, trikotnik in tako naprej.

Če združim na primer dva kvadrata na sliki 9.5 tako, da njunih izvornih lastnosti kvadratov ob združevanju ne spreminjam, ne poškodujem, potem ne dobim na primer kvadrata večjih dimenzij.

Dobim pravokotnik ali neko drugo geometrijsko obliko, odvisno od tega, kako ta dva kvadrata združim.

Ponuja se mi množica variacij, kako lahko ta dva kvadrata združim.

Objektna razsežnost vesolja

Primer na sliki 9.5 kaže, da združevanje likov ne pomeni preprostega seštevanja veličin, kot pri elementarnih fizikalnih veličinah, ki pripadajo posameznim točkam.

Opažena lastnost združevanja likov pa ni slabost, ampak še ena od opaženih prednosti v vesolju.

Ponujena pestrost načinov sestavljanja objektov nudi še eno od ustvarjalnih možnosti v vesolju, ki jo lahko pojmujem kot še eno od razsežnosti vesolja.

Lastnosti objektov želim opazovati celovito, z vsemi danostmi, tudi oblikovnimi.

Združevanje objektov nas praviloma preseneča z ustvarjanjem popolnoma novih in originalnih oblikovno estetskih oblik.

Lastnosti objektne razsežnosti

Pri opazovanju objektov puščam ob strani energijske lastnosti snovi. Zanimajo me lastnosti atoma in molekule kot objekta. Zanima me objektna razsežnost vesolja.

Povezovanje objektov ustvarja nove danosti

V splošnem katero koli od oblik povezovanj, prikazanih na sliki 9.3 ilustrira splošna univerzalna slika povezovanj, prikazana na sliki 9.6. Sliko lahko ilustriram na izbranem primeru.

Zamislim si troje, dva snovna objekta: atom kisika 'O' in molekulo vodika 'H2' ter vezalno energijo, ki ta dva snovna objekta povezuje v molekulo vode.

Vsak od teh treh snovnih gradnikov ima neko obliko in opazne lastnosti, ki jih znamo bolj ali manj jasno opisati.

Združitev teh treh snovnih gradnikov ne pomeni le vsote (unije) lastnosti vseh treh gradnikov, ampak ima nastala molekula vode neke čisto nove opazne vrednote in lastnosti, ki jih sestavni gradniki molekule vode nimajo.

Povezovanje gradnikov molekule vode ohranja vse lastnosti vodika, kisika in vezalne energije.

Povezava pa ustvari še dodatno, čisto novo lastnost, specifično tej povezavi, v obliki lastnosti molekule vode.

Zgornji del skice na sliki 9.7 prikazuje na novo ustvarjene lastnosti povezave.

Ustvarjanje objektov iz izhodiščnega trojstva

Naj rojevanje oziroma ustvarjanje novih oblik pojasnim na še enem primeru.

Zamislim si dva trikotnika (A in B).

Na sliki 9.9 prikazana trikotnika lahko medsebojno postavim na mnogo načinov.

Na sliki so 9.9 in 9.10 kot primer prikazani trije načini združitve trikotnikov.

Ko želimo bolj jasno in enoumno pojasniti vlogo povezav med trikotniki, na sliki 9.10 označenimi z vprašaji, ali jih poskušamo celo matematično opisati, jih vključiti v matematične definicije, pa že ob tako preprostem primeru naletimo na težave.

Vprašaja matematično ne znamo opisati.

Osnovna lastnost povezav

Povezava ustvarja novo vrednoto: v enem primeru vodo (Slika 9.7 in 9.8), v drugem primeru pa romb, kvadrat ali trikotnik (Slika 9.9 in 9.10).

Novo ustvarjena vrednota predstavlja nekaj izvirnega, na kar ne moremo sklepati na osnovi izvornih gradnikov. Izvor te 'troedine' vrednote lahko ocenimo kot 'latenten', saj ne poznamo od kje izhajajo njene lastnosti, ki jih dobimo s povezavo vodika in kisika.

Če na primer trikotnike povežem na en način ustvarim pravokotnik, če jih povežem na drug način ustvarim enakostranični trikotnik, če jih povežem na tretji način ustvarim na primer romb.

Trojstvo

Trikotnika s povezavo ne izgubljata svojih lastnosti. V vseh treh povezavah trikotnika ostajata enaka.

S povezavo obeh trikotnikov dobim nekaj novega: pravokotnik, trikotnik ali romb, nekaj kar pred povezavo ni obstajalo.

Vsakič dobimo le eno od navedenih danosti, odvisno kako trikotnika povežem.

Za ustvarjanje pravokotnika, trikotnika ali romba pa ne zadoščata le trikotnika, pomembna je tudi njuna medsebojna lega.

Medsebojna lega trikotnikov ni snovna lastnost, saj lega trikotnikov sama na sebi nima na primer mase in volumna. Kljub temu, da lega trikotnikov nima snovnih lastnosti, je ne smem spregledati.

Bistvo tretjega gradnika trojstva pri sestavljanju trikotnikov je zgolj način približanja dveh izhodiščnih trikotnikov.

Troedinost

Tisto kar ob združitvi nastane (v enem primeru molekula vode, v drugem primeru romb, trikotnik ali pravokotnik), je enovito, je nedeljivo, je skupno celotni nastali tvorbi. Je edinstvena lastnost nastalega objekta.

Romb, kvadrat ali trikotnik lahko razumem, kot enovito oblikovno oziroma simbolno vrednoto, podobno kot je simbolna vrednota črka, beseda, nota itd.

Pri iskanju izraza, kako bi poimenoval nekaj nedeljivega na novo ustvarjenega, kar izhaja iz trojstva smiselno povezanih gradnikov, se mi vsiljuje pojem 'troedinost'.

Pojem troedinost v osnovi sestavljata dva pojma in sicer "tro" in "edinost".

Prvi del pojma tro-edinost izraža, da novo nastala lastnost izhaja iz trojstva treh gradnikov, na primer trikotnikov A in B ter njune povezave.

Z drugim delom pojma tro-edinost poudarim, da gre za edinstveno (nedeljivo) lastnost nastalega objekta.

Simboli

V vesolju obstajajo dokaj stabilna atomska jedra, manj stabilne molekule do snovnih oblik, ki so tudi lahko bolj ali manj stabilna.

Opažam na primer od trdnega diamanta, preko spreminjajočih se peščin puščave do kaotičnega plinskega stanja. V vesolju torej opažamo od zelo obstojnih do manj obstojnih snovnih oblik.

Manj obstojna stanja snovi v vesolju ne pomenijo poškodovanosti oziroma šibkosti vesolja. Upogljivost in prilagodljivost snovnih oblik pomeni še eno prednost in vrednoto vesolja.

Ustvarjalno oblikovanje snovi

Šah lahko igramo zato, ker šahovske figure lahko premikamo. Kiparji ne bi mogli ustvarjalno kipariti, če bi kamen imel dokončno obliko in se ga ne bi dalo oblikovati.

Dopuščena možnost oblikovanja snovi omogoča ustvarjanje novih oblik.

Nove oblike lahko nastajajo brez našega vpliva in sodelovanja, tako kot opazujemo spreminjanje letnih časov.

Spremenljivost snovnih oblik nam seveda daje možnost, da tudi mi sami ustvarjamo zanimive snovne oblike.

Simboli

V primeru našega lastnega ustvarjanja ne moremo spregledati ustvarjanja simbolov. Simboli so na primer črke na papirju, glasbene note. Simboli so lahko kiparska dela, namensko urejeni zvoki, izrečene besede, ...

V primeru simbolov po eni strani govorimo o snovnih zakonitostih, po drugi strani pa o namenski obliki teh snovnih tvorb.

Slika 9.13 prikazuje, da se vesolje ne konča na snovnih zakonitostih.

V vesolju poleg snovnih zakonitosti, kot so opisane v predhodnih poglavjih opažamo tudi zakonitosti, ki imajo izvor v duhovnemu svetu in se odražajo v obliki zavedanja, to je prepoznavanja pomena simbolnega sveta, v motivaciji in ustvarjanju simbolov.

Simboli so rezultat namenskega in načrtnega delovanja zavedanja, ki se kaže v prepoznavanju simbolov, urejanju simbolov v vrednote višjega reda (literatura, likovna umetnost, glasba, ...), predvsem pa v delovanju motivacije, ki vzpodbuja dogajanja na nivoju simbolnega sveta na podoben način, kot fizična sila vzpodbuja snovna gibanja.

Osredotočim se na snovni svet.

Duhovnost, zavedanje, motivacija, .... so danosti vesolja, ki jih ne smemo niti spregledati niti podcenjevati, zato si te duhovne kategorije zaslužijo najmanj toliko pozornosti, kot jo je v tej knjižici namenjene snovnim pojavom.

Na tem mestu torej zgolj omenjam obstoj dveh pomembnih delov vesolja in prekrivanje teh dveh delov v simbolnem svetu.

Na sliki 9.13 levi del, označen kot 'snov' vsebuje pojave in dejavnike, ki so vezani le na energijske lastnosti snovi.

Na sredini je označen simbolni svet, ta pa predstavlja združeno in povezano delovanje tako snovnih, kot 'duhovnih zakonitosti'.

Pojem duhovnih zakonitosti nam ni domač, kajti dogajanj v duhovnem svetu ne znamo matematično opisati.

Mogoče je matematika pravo orodje le za opisovanje energijskih zakonitosti, simbolni svet pa se po svojih lastnosti toliko razlikuje od energijskih lastnosti, da zahteva neke druge metode za opisovanje.

Vsi veliki ljudje se o nečem strinjajo - ne verjamejo v naključje.
Ralph Waldo

Snov je 'peskovnik' vesolja

Snov napolni prostor z zaznavnimi objekti. Prazen prostor s pomočjo snovi postane opazen. Opaznost in prepoznavnost je torej eden od pomembnih namenov obstoja snovi.

Vesolje smem torej dojemati kot neke vrste "peskovnik", v katerem so nam nekatere stvari dane vnaprej, ki jih lahko preprosto le opazujem, marsikaj pa v njem lahko ustvarimo tudi sami.

Izraznost daje smisel snovi objektom, snov pa omogoča ohranjanje izraznih vrednot.

Opažena povezanost in tudi avtonomnost snovnih in simbolnih vrednot ima svoj namen, ene drugim so potrebne, ene druge dopolnjujejo.

Povezanost in soodvisnost me vodi k sklepanju, da:
· simboli (estetika, vsebina, oblike, ... oziroma z eno besedo izrazne vrednote) dajejo smisel in pomen snovnim objektom, zaradi teh vrednot so nam snovni objekti zanimivi,
· snov pa omogoča ohranjanje simbolov in drugih izraznih vrednot, da ne izginejo ali propadejo.

Ene in druge vrednote snovi so si torej med seboj koristne in se dopolnjujejo, tvorijo simbiozo.

To njihovo medsebojno odvisnost lahko izrazim tudi takole: Oblika in vsebina s svojo pojavnostjo osmišljata snovne objekte, snov pa z obstojnostjo omogoča ohranjanje simbolnih in drugih izraznih vrednot pred prezgodnjim propadanjem.