Pozdravljeni Stojči,

Moje razmišljanje na tvoj članek. V nečem se strinjam, mi je všeč, v nekaterih stvareh imam drugačno mnenje. Seveda je to prav, če bi si samo ploskali in kimali, bi bilo dolgočasno in se drug od drugega nebi nič naučili. V moji glavi se pletejo stvari, ki izgledajo takole:
Naslov, je vzpodbuden, ampak menim, da nam ni potrebno presegat druge. Ni nam za srečo treba gledati kaj so ljudje, ali so klateži, kralji, papeži ali navadni državljani. Vsak ima svojo glavo, vsak živi svoje življenje, ki misli, da je zanj najboljše. Seveda, če o tem premišljuje in si želi tudi kaj spremeniti in izboljšati bivanje na Zemlji, če ni s čim zadovoljen.

Bili pa so od nekdaj iskalci sreče in notranjega miru. Da niso našli, je edina možnost ta, da so iskali na napačnem mestu, se učili pri ljudeh, ki jih niso uspeli naučiti, saj sami niso znali ali pa so molili k Bogu, pa so imeli napačen pristop. Malo je ljudi, ki ima tudi danes "božansko notranje občutje", kot ti imenuješ. Za sebe lahko rečem, da imam v srcu ljubezen, a količina te ljubezni se včasih veča, včasih manjša. Nikoli več pa ne izgine. Večanje in manjšanje miru, ljubezni in harmonije v mojem srcu je odvisno od preizkušenj, ki mi jih življenje pošilja. Lahko pa rečem, da je to božansko notranje občutje, občutje Boga v sebi stalno navzoče odkar je enkrat prišlo v mene.

Kako to dosežemo je odvisno od tega, koliko si to želimo. So ljudje, ki si podzavestno želijo svojo bolečino, nesrečo in bedo obdržati, saj so s temi poznanimi stanji poistovetili. Ne želijo jih izgubiti, ker le to poznajo in nič drugega. Ljudje se bojijo sprememb, čeprav na bolje. V nepoznane vode se ne spuščajo radi, ker ne vedo kako bo, ko bodo srečni. Ne poznajo tega stanja in se ga bojijo.

Tisti pa, ki so bolj raziskovalnega duha, ki imajo tako močno željo po sreči in zadovoljstvu, ki imajo um naravnan na zaupanje v življenje, morda imajo vero v Boga, v tistega Boga, ki jih vodi in varuje pred slabimi vplivi. Za tiste je lažje. Pomoč človeka oziroma pomoč Boga sprejmejo lažje kot oni drugi.

Negativne vibracije kot so jeza, sovraštvo, ljubosumje, strah in dvom pa človeka pripeljejo, da se druži s sebi podobnimi, saj le njih razume. Vsa ta čustva mora premagati razum, ki mora biti glasnejši in močnejši, da taka oseba poišče pomoč in vodstvo. Ko najde nekoga, ki mu pomaga in pokaže, kako se nižje vibracije spremenijo v višje, kako se jih dvigne, je le še vprašanje, da bo človek imel toliko moči in pričakovanja, da bo sam nekaj naredil. Odločiti se mora in narediti nekaj zato. Bog je poslal nesrečnemu človeku pomoč, od posameznika pa je odvisno, če bo to pomoč sprejel. Lahko je to en človek, ali več ljudi, ki deluje preko njih. Lahko se posameznik opre na enega, nato pa nadaljuje pot, ko znanje osvoji naprej. Iti pa mora naprej, drugače ne napreduje v svoji duhovnosti. Noben človek, ki si ga zberemo za učitelja, ne more biti popoln in zato je treba iskati in sprejemati znanje od večih ljudi, ne samo od enega. Vsak ti je lahko učitelj, vsak, ki te nauči nekaj, kar ne znaš. Nihče te ne more pa naučiti vsega, kar je božanskega, razen Njega - Boga.

Stopi Stojči stopničko višje, saj si že dolgo pripravljen, da dobiš znanje od Boga. Kar ti je dal tvoj Maradži obvladaš, zato imaš možnost, da greš naprej. Življenje je tvoje, lahko delaš kar želiš, vsak je za svojega odgovoren sam, zato si moramo tudi sami pomagati in se premakniti. S tvojo hvaležnostjo, ki jo čutiš do Njega, menim, te vabi, da slediš in sprejmeš nekaj, kar Maradži nima, kar ti ne more dati noben človek. Čutim, da si na poti, ko greš lahko naprej sam brez Maradžija, saj že veš vse in poznaš njegova znanja. Mnogo je še stvari, ko jih lahko vsak dobi, zato včasih ni dovolj da imamo odprto srce le za ljudi, ampak imamo možnost, da ga odpremo tudi bolj in višje, da pride v nas božansko notranje občutje, tudi če mislimo, da ga že imamo.

Imej se lepo, Melita

[ Odgovori na to | # ]