Edino merilo človeka je vodopad svetlobe,
v katerem so zaposlene moči njegovega obstoja,
navpičen vodopad kot sulica, ki prebode srce,
da zbistri zavest spričo tolikšnega razglabljanja.

Edino merilo, ki pomirja, je poslušnost vode
za zavesami našega ozračja in je kozmični pojav,
ki nikoli ne prestopi meje mojih čutov,
da ne bi vznemirjal vodopad moje krvi.

Edino merilo je veter, ki premika zrak s silo,
da valovijo travniki, nasadi in obiralec sadov,
ko se zakorenini drevo v moje srce,
h kateremu privijam svoje hvaležno telo.

Edino merilo je zvočnost vode in vetrov,
ko raznovrstni šumi vetra igrajo v drevju
in bučijo v gozdovih ter zavijajo okoli hiše
in me opozarjajo na prostor znotraj sebe.


Edino merilo je dež, ki štropota ob mojem oknu
in se spremeni v žuborenje studenca, grmenje slapov
in slap solza, ki se zlije po mojem licu,
ko kljubujem vetru in orjaški moči vode.

Edino merilo je pojav gorečih luči,
ki izrisujejo senco na steni
z dokončno podobo minljivosti,
ko čas uperja kazalec roke v ugašajoči ogenj.

Edino merilo je znamenje, obrnjeno k človeku
z razodetjem njegove majhnosti,
ki me diha in ima svoj obraz
z žejo po biti zelena bilka v nasmehu.

Medtem, ko edino merilo spreminja podobe,
sem jaz njegov obraz in ogorek sebe,
še komaj prgišče svetlobe v poganjku,
ko me voda in veter spreminjata v vstajenje.

…o0o…