Piše: Miran Zupančič

Poskusi o duša, dobiti absolutno znanje o stvareh, ki ti bo pomagalo, da boš spoznala njihovo življenjsko obliko in njihovo bistvo. Zanikaj njihove posebnosti in njihovo različnost. Kajti resnično življenje in njegovo bistvo je preprosto in večno in ničesar ni, kar bi bilo med dušo in njim.
Hermes Trismegistos, Opominjanje duše.

Vsak človek pride enkrat do točke ko se vpraša, zakaj je svet tak kot je? Zakaj počnejo ljudje tako, kot to počnejo? Zakaj sem jaz tak, kot sem? Zakaj obstaja trpljenje, bolečina? Zakaj obstaja nepravičnost? Kaj je ljubezen?Kje je harmonija?
Vsa ta vprašanja so stara kot človeštvo. Človek, ki usmeri svoj pogled k zvezdam, je stvarstvo že od nekdaj spraševal, kako in zakaj. Vsi tisti, ki pridejo do konca individualizacije, niso več zadovoljni z dokončnim pravilom. Kdor ima vse, občuti verjetno glodajoč nemir. In razumel bo Buddove besede: "Tudi če bi bil svet tako lep, kot ga opisujejo pesniki ali slikajo slikarji, človek ne bi našel miru."

Vsekakor se z Buddho lahko povsem strinjamo. Človeška duša se slej ali prej vsega zasiti. Odgovor na tovrstna vprašanja niti ni zapleten, a niti ne vsestranski. In tudi ni, kot je bilo velikokrat nepravilno sprejeto, stvar razuma..Saj delovanje razuma je vedno vezano na prostor in čas. In vse, kar sploh ostane po smrti telesa so misli in časovna izrazna oblika teh misli. Toda obe izgineta, ko ne prejemata več pozornosti. Naše misli še lahko delujejo, vendar umrljive niso. Vse ideje, vsi nazori, okusi, težnje, občutki in prekrije tema. Če gledamo na to pravilno, je to v resnici pravi blagoslov.Čeprav so lahko mnoge fantazijske dejavnosti možganov ob svojem času zelo zanimive, vendar večnosti ne dodajo ničesar.



Visoko in vzvišen nad delovanjem razuma, pa je sam izvor življenja. Prežema in obsega vse kar je ustvarjeno, ki pa le-to nanj ne vpliva. Iz tega vrelca teče sila, ki vodi stvarstvo k njegovemu cilju. Vendar pa se ta sila nikakor ne more zajeti v dogmah. A tudi ni zmožnost, s katero bi človek lahko v osebnem življenju dosegel uspehe. Ta izvor hrani dušo, če seveda duša hoče, da jo hrani. Je tih izvor, iz katerega prejmemo kot trpeča duša tolažbo in zaupanje, da bi lahko sledili svoji poti do dobrega konca. Naša duša pa mora hoteti, da se hrani iz tega edinega izvora, to je prvi pogoj.

Oddaljili smo se in se moramo sami odločiti za pot vrnitve. Zato se tudi pravi, da je naš snovni svet prehodna hiša, skozi katero potujemo. Moramo iti naprej in ne smemo obstati pri doseženem. Zato se nas priganja, da bi dosegli svoj cilj troenosti: troenost Božjega duha, nesmrtne duše in človeka, ki se je preoblikoval. Buddha prikazuje stisko ujete duše, za katero je svet, v katerem se zadržuje, goreča hiša. Za to je treba hišo zapustiti.

Ker je zemeljski mir le začasen, si nima smisla prizadevati za zemeljsko odrešitev, a tudi ne iskati popolno družbo, čeprav prispevamo po svojih najboljših močeh, da bi to družbo dvignili na višji nivo zavedanja. Vendar pa to ni resnični končni cilj. Kdor vidi rešitev v takem načinu življenja, se ne sme obotavljati, da sebe samega in svet temeljito razišče. Zato Hermes pravi: "Poskusi, o duša, dobiti absolutno vedenje o stvareh, ki to bodo pomagale, da boš spoznala njihovo življenjsko obliko in njihovo bistvo…." In zato je v svetu različnosti brezupna naloga, da bi analizirali lastnosti različnosti. Kajti vsak odgovor prikliče spet vrsto novih vprašanj. Zato ne iščimo svojega notranjega miru v različnosti stvari, kajti ta mir je bežen, kot veter. Naš trajnejši mir nastane šele, ko se duša dvigne nad različnosti stvari, da bi s Stvarnikom praznovala sveto enost.

Resnična enost temelji na izvori stvarstva, ki v globoki tišini in zamaknjenosti popolnoma miruje v sebi samem. Celotno stvarstvo se povrne k temu izvoru, k Bogu.
Za nas je bistveno to, da s svojim razmišljanjem, z vsemi svojimi življenjskimi aktivnostmi, da se vrnemo k temu izvoru. Naučiti se moramo predati svojo voljo osrednji univerzalni volji, ki izhaja iz Boga in se izraža v nas samih, le tako se lahko sprijaznimo sami s seboj in s svetom. In zato v današnjem času prihaja do izraza popolnoma nova zavest, ki teži za resnično enostjo. Na tej skupni poti pa se moramo ljudje naučiti sodelovati pri popolni Božji naravi. Brez tega sodelovanja je vsa "duhovnost" nična.

Vendar pa moramo vse stvari in pojave, vse okoliščine sprejemati take kot so in se podrediti Svetlobi večnosti. Izključno znotraj večne, temeljne narave, katere del je načelno vsak človek. Pri tem pa se srečujemo in se bomo z deset tisoči stvari, ki zakrivajo pogled na enost.

Kolo s prečkami na osi nam lahko zelo dobro ponazori to delovanje. Brez osi, brez središča, ne bi bilo gibanja. Življenje brez gibanja vodi nepreklicno v zgoščevanje in zgoščevanje vodi v smrt. Tako je kolo, ki se ne vrti, dolgoročno gledano, neuporabno. Biti mora vedno v gibanju, saj gibanje pomeni spreminjanje, življenje!

Smisel in vitalnost tega gibanja sta skrita v jedru. Tako so za vsakim zavestnim delovanjem projicirane miselne slike. Kolikor močnejša je miselna projekcija, toliko bolje se lahko izrazi oblika in toliko jasneje pride poduhovljenje do izraza v obliki. Bistveno vprašanje pa je, kakšen motiv osnova gibanja je podlaga upodobljenim mislim, torej katera sila sili človeka v ta dejanja. Ali izhaja vzpodbuda iz principa, ki združuje, iz Božanskega semena v srcu? Ali pa pripravijo človeka do tega zemeljske sile, ki spremenijo biološko srce v bojno polje? V tem zadnjem primeru prispeva k različnosti, ali kot to imenuje kitajski filozof Lao Ce, "k desetisoč stvarem", ki nam zakrivajo pogled na enost.

Skrivnost je skrita v srcu. Srce je univerzum v malem. Je krog, kolo na osi. In ključ leži v zavesti. Če se zadržuje zavest na zunanjem krogu, torej nagibanju desetisoč stvari, se ji o enostni niti ne sanja. Zaradi hrepenenja po enosti pride do premika od zunaj navznoter."Slutnja enosti" lahko nastane iz "izkušnje in življenja iz enosti", ko se zavest poda k osi kolesa. Potem žarči enost od znotraj navzven. Središčna točka, enost, zaobjema tedaj različnost. O enosti in doseganju visoke življenjske ravni pa naj spregovori Čuang Ce, naslednik Lao Ce-ja:
"Vse stvari na poti svojega bivanja razodevajo Tao; kajti Tao vsebuje enost v različnosti, enost v stvareh, tudi množico zaporednih trenutkov. Zato človek, pri katerem pot teče brez sprememb, ni popolno razodevanje Taa. To je lahko le človek, ki z velikimi spremembami združuje globoko občuteno enost. Obstajata dva načina življenja. Eden je običajno bivanje, obraba do ugasnitve življenja; drugi je večno spreminjanje in enost v duhu. Kdor se v življenju ne obrabi, ampak se neprestano obnavlja in se prav zaradi tega spreminja in s tem vzdržuje-kar ni togo bivanje-temveč prav pot Taa-je deležen večnega spreminjanja in hranjenja."

Gre torej zato, tako namreč pravi Čuang Ce, da enost stvari lahko izkusimo v različnosti stvari. Da izkusi enost, mora biti človek dovzeten za to. To je povezano tudi z našo lastno izbiro. Ali v življenju izberemo obrabo ali pa večno spreminjanje in enost v duhu. Tako gledano, izbira res ni težka.

V svojem delu De signatura rerum je mistik Bohme napisal naslednje besede: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Od vsega kar človek dela, je najpomembnejše, da nenehno premišljuje o svojem stanju, se sprašuje, kdo je; pa tudi o izvoru dobrega in zla. Z danimi razumskimi sposobnostmi prepozna zdravilo za svoje telo in svojo dušo in to univerzalno zdravilo tudi uporabi. Potem bo vedel, kako naj se odpre za blagor svoje odrešitve. Potem bo spoznal svojega stvarnika in v njem se bodo razodeli misteriji božjega čudeža."

Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrka vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato pa pride čas dvomov in kritiziranja! Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest. In to je trenutek, da se predamo tej novi zavesti, to je obenem tudi naš naslednji korak. Če pa se to ne zgodi, potem ostane vse po starem in naša zavest se zapira v vedno manjši spiralni krog.

Seveda se nam tukaj poraja vprašanje, kako lahko to drugačno, novo zavest spoznamo in izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč preprost. Toda kljub temu pa je tako! Toda na žalost je v naglici sodobnega življenja le redkim dano, da bi bili zavestni. Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo majhnemu mestu v srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom in k njej dejavno in neprestano usmerjati svojo pozornost. Pred tem pa bomo zagotovo deležni poteka intenzivnega notranjega boja.

Usmeriti svojo pozornost na nekaj zahteva našo stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar nam je v njem tudi ni treba iskati, kajti tam je ni! Ta točka je seme lastnega malega sveta v nas samih. In kdor hoče to trdno točko v svojem lastnem vesolju odkriti, se mora vprašati: "V kaj pravzaprav verjamem? Kaj me prebuja, oživlja? Kaj je v mojem življenju zame zares pomembno?"

To so vprašanja, ki si jih moramo zavestno postaviti v svoje življenje. Dvignejo se in razburkajo vso našo zavest prav do temeljna. Naši možgani ne morejo dati ustreznega odgovora na ta vprašanja, takoj se zapletejo v svoj lastni dvom. Postavljanje takih fundamentalnih vprašanj pa že pomeni, da naša pozornost ni usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v našem energijskem sistemu. Če bi poskušali si odgovoriti na vprašanja z razumom bi to pomenilo le odvračanje in priklicanje projekcije razuma, ki pa nam odgovora ne more dati. To je tako kot da bi jezik vprašali kakšen vonj ima tobak. Razum ni sposoben ujeti vibracij pravega odgovora. Gre za intuicijo.

Odgovor na ta vprašanja je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sami živimo in se približujemo svojim sobitjem. Ta odgovor smo mi sami z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar nas ljudi povezuje med seboj in nas dela enake. Enake v svojem najvišjem hrepenenju, enake v usmeritvi, da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V tem odgovoru je vsak človek edinstven in povsem samostojen. V tem se človek razlikuje od drugih ljudi in v tem jim je hkrati enak. V tem dosežemo enost, ki je v nas od začetka.

Ta preprost odgovor leži tudi v nenehnem čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko včasih vsakdo zazna pri majhnih otrocih, čudenja nad tem, da preprosto smo. To je tisto čudenje-začudenje nad tem, da ne glede na to, kako bizaren izgleda ta naš svet v katerem smo, kako nenavadni so njegovi pojavi, da so kljub temu vsi ljudje skupaj na tej ladji življenja, in da bo mnogim uspelo, da potovanje dobro zaključijo. To je pravo čudenje, pozornost, ki v nas povzroči, da postane našo življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi čudež in lepoto. To čudenje pa nastane iz prave vere in popolnega zaupanja v Božansko vodstvo našega življenja.

Kar človek zazna, je zanj resnica. Vrsto resnice in relativnost ali absolutnost pa določa naša lastna zmožnost zaznavanja. Ta zmožnost pa je zopet povezana z organizmom zaznavanja v našem človeškem sedemkratnem sistemu.

Bistvo našega duhovnega napredka je preseganje naše sebične - grešne osebnosti. Zato je velika resnica, da najhitreje napredujemo, ko najmanj razmišljamo o sebi, da nismo obsesivno usmerjeni vase, kar se pri mnogih duhovnih ljudeh odrazi v njihovem močnem duhovnem ego-"tripu", ki nenehno razmišljajo o svojem duhovnem napredku. Toda prav tu tiči in nas čaka past. Postati popolnoma nesebičen ne pomeni biti dober človek,"dobričina", ki se žrtvuje oz. meni, da je njegovo delovanje "žrtev in odrekanje". To pa pomeni, da smo še vedno vezani na svojo lastnino in svojo osebnost. Vse, dokler sami menimo, da nekaj počnemo ali dajemo, še nismo osvobojeni svoje sebičnosti.

Do prave nesebičnosti pridemo le takrat, ko nismo več emocionalno vezani niti na denar niti na imetje niti na svoj ugled, kariero, čast, slavo v družbi. Ko spoznamo kje smo in kaj smo, bomo uvideli, da nismo nič, a obenem bomo spregledali, da smo to, kar smo, da smo vse. Takrat bomo uspeli.

Priti moramo torej do spoznanja, preseči svoj človeški jaz - ego. In rezultat tega je: "Spoznanje Boga je prav v tej neosebnosti do te mere, da niti ne pomislimo več na sebe, na ego, ki je mrtev. Ta duh najdemo do neke mere tudi pri običajnem zaljubljenemu paru, ko ena oseba ljubi drugo iz globine srca:" Ko nekdo pravi:"Ljubim te, vendar samo toliko; ljubim te, dajem ti pet tolarjev, pet pa zadržim zase; ljubim te, vendar te držim na varni razdalji, nikoli se ne približam čisto blizu," takrat smo vidite ločena bitja, ljubezen osebe je pomešana s sebičnostjo. Vse , dokler obstaja to, pomeni, da ljubezen ni opravila svojega. Ko razširi svoja krila in prekrije naš jaz, ga skrije pred lastnim pogledom, takrat je ljubezen izpolnjena.

Tako je življenje svetih ljudi, ki so ljubili Boga ne samo s svojim javnim prepričanjem ali prikazovanjem te ljubezni, ampak do te mere, da so pozabili na sebe. To stanje spoznanja se imenuje pot križa. Te svete duše imajo križ povsod, vsak korak, ki ga naredijo predstavlja križ in razpetje..Kot prvo, živijo v svetu, polnem laži, prevar, izdaj in sebičnosti. Vsak korak, ki ga naredijo, vsa njihova dela in postopki, vse kar izgovorijo in pomislijo, dokazuje, da so njihova srca in oči odprte k nečemu drugačnemu od tistega, kar vidi svet.To je neprekinjena borba. Je življenje v svetu, ki je drugačen, življenje med ljudmi tega sveta; in vendar gledajo v drugi svet, ki je drugačen od nam poznanega.

Celo če bi poskušali o tem govoriti, ne bi mogli; besede ne morejo izraziti resnice. Jezik je preveč neustrezen, da bi lahko dal končni, pravi pojem o končni, pravi resnici. Univerzalni duhovni nauk nas uči, da je svet iluzija - maya- slepilo. Maya pomeni nekaj nerealnega; tem dušam postane svet, ko se jim odprejo oči in vidijo drugo stvarnost, ki je ločena od naše, zelo nestvaren!

Vedimo pa, da po Kristusovi objavi svetega nauka Bog govori vsem, ne samo prerokom in učiteljem. On govori ušesom vsakega smrtnika, srcu vsakega srca, vendar ga ne sliši vsako srce. Da bi ga lahko človek slišal in videl, mora odstraniti lastno sebičnost. To je pogoj! Duhovna pot ni pot asketizma. Res je, da od nas zahteva določen trud in nenehno pozornost ter določeno žrtev, vendar pa nam hkrati prinaša mnogo, mnogo radosti.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com