Ko je lakota prerasla v ekskluzivni sistem uravnavanja prehranjevanja in izglajevanja oblin iz Rubensovih slik ter odganjala anagelčke z naborki v nebesa, pa tudi z Budo ni prijateljevala, se je s prizorišča kuhinje naslajala nad duhom v preizkušnji nad vonjavami, v prizadevanju za popolnost. In ker je telo odlično mesto za prebivanje človeškega duha, kot nekakšen cvetlični lonček duše, se je lakota vrnila čez trhlo brv in ponudila svojo utrujeno dušo mitskemu materinemu toplemu in dišečemu naročju kuhinje. Vrgla se je v svoje telo in govoreči boben ji je sporočil, da pričakuje s prtom pogrnjeno mizo in tišino na krožniku špagetov s paradižnikovim ragujem, skupaj z Dionizičnim napitkom, kozarcem refoška.

S tem je lakota razrešila vprašanje vegetiranja med rastlino in človekom. Tišina in čistina na krožniku pospravljenih špagetov ji je govorila, naj ne zapostavlja svoje osebne iniciative za zbiranje kuharskih receptov in naj se ne odpove slastni pokušini, kakor tudi ne rojstvu zadovoljne prihodnosti okroglega telesa in veselja duše. Vse naj bo takšno kakršno je.


Lepota telesa in duše tvorita čustveno sevanje idej, pri čemer je oblina brez duha povsem izključena iz presoje. Torej stvarna in naravna v pristnem pomenu besede je celota. Lepoto z oblinami ali brez oblin skupaj z dušo doživimo kot žarek vesoljnega duha, ki se manifestira v celoviti pojavnosti in je popolnost, v kateri prevladuje skladnost telesa in duha.